Jedro

Trditveno in dokazno breme za obseg in višino nastale škode, povrnitev katere zahteva tožnica na podlagi zavarovalne pogodbe, je na tožnici. Ta je v postopku predložila račun in dobavnico, iz katere izhaja količina in vrsta potrebnega materiala in delovnih ur za izvršeno popravilo, v skupnem znesku 1.731,48 EUR. Glede na trditve tožnice, ki so ostale neprerekane, da je bilo popravilo izvedeno po opravljenem ogledu vozila s strani strokovnega delavca toženke, ki je tudi sestavil zapisnik po sistemu euro taks, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnica zadostila začetnemu dokaznemu bremenu glede zatrjevane višine nastale škode. Tožena stranka namreč v postopku ni konkretizirano nasprotovala predloženemu obračunu, tako da bi ugovarjala posameznim obračunanim postavkam, bodisi glede višine bodisi glede potrebnosti zamenjave posameznih avtomobilskih delov. Zgolj obrazložen ugovor toženke, ki bi vzbudil utemeljen dvom v pravilnost obračunanega popravila, bi narekoval strožje dokazno breme za tožnico, ki bi morala vtoževano višino še dodatno izkazovati, npr. z izvedencem cenilcem ustrezne stroke.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da je tožena stranka tožnici dolžna plačati znesek 2.648,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.597,10 EUR od 28. 8. 2009 dalje do plačila, od zneska 931,39 EUR od 28. 1. 2010 dalje do plačila in od zneska 120,00 EUR od 29. 1. 2010 dalje do plačila ter ji povrniti 1.239,96 EUR pravdnih stroškov, vse v 15-tih dneh, v primeru zamude s plačilom pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti 128,00 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku na izplačilo zavarovalnine iz naslova sklenjenega avtomobilskega zavarovanja ter toženki naložilo, da je dolžna tožnici plačati 896,16 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter 384,96 EUR pravdnih stroškov. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov, s predlogom, naj višje sodišče sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, skupaj s stroškovno posledico. Pritožnica je prepričana, da je sodišče kršilo pravila pravdnega postopka s tem, ko se je postavilo v vlogo odvetnika tožene stranke in je kljub neprerekanim trditvam tožnice, da je vse obračunano po metodi euro taks, ocenilo, da se višine škode ne da preizkusiti. Tožena stranka tožbenemu zahtevku po višini obrazloženo ni nasprotovala, vrsto in obseg poškodb pa je njen predstavnik pregledal, evidentiral in fotografiral, kar je bilo predočeno na obravnavi. Ugotovljeno je bilo, da so poškodbe tako po vrsti kot obsegu nastale v zatrjevanih škodnih dogodkih, pri čemer sodišče tudi ni dvomilo, da so bili računi ustrezno sestavljeni in knjiženi ter ustrezno odveden DDV. Ker sta vrsta in obseg škode razvidna iz fotografij, ki jih je posnel predstavnik tožene stranke, ta pa je tudi navedel, da se iz vrste poškodb ugotovi način popravila, katerega prizna tožena stranka, obračunanega po euro taksu, bi moralo sodišče v zvezi s prvim dogodkom v celoti priznati račun, ki ga je predložila tožnica. Nelogična je obrazložitev v zvezi s škodnim primerom z dne 1. 12. 2009, saj je sodišče sprva navedlo, da sta utemeljena zahtevka glede povrnitve škode, razvidne po računu in dobavnici št. 6 v končnem znesku 1.308,88 EUR, in računu ter dobavnici št. 7 v končnem znesku 120,00 EUR, v nadaljevanju je kot skupni priznani znesek po računu št. 6 upoštevalo 931,31 EUR, v izreku pa iz neznanih razlogov le 896,15 EUR. Glede obloge notranjega koloteka tožnica navaja, da je ta počila, ko je bil avto premaknjen ob škodnem dogodku, na kar jo je opozoril predstavnik toženke Vid Češarek. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek v zvezi z vetrobranskim steklom in zadnjo levo lučjo, saj je izvedenec zgolj navedel, da te poškodbe niso mogle nastati hkrati z enkratnim ravnanjem neznanega storilca, pač pa je lahko šlo za več škodnih ravnanj. Tako stekla kot luči je imela tožnica kasko zavarovana in ni razloga, da ji toženka škode ne bi povrnila. Tudi do poškodbe zadnje leve luči je prišlo na parkirišču. Tožnica je povedala, kdaj je opazila vse obravnavane poškodbe in kje se je vozilo nahajalo, kar je dovolj za priznanje odškodninskega zahtevka. Sodišče je napačno obračunalo stroške postopka, saj bi moralo upoštevati uspeh tako po temelju kot po višini.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožnica, ki ima s toženko sklenjeno zavarovalno pogodbo za avtomobilsko zavarovanje, v kateri je vključeno kritje za kasko škodo po kombinacijah D (steklo, divjad in domače živali), H (parkirišče), in J (zunanja svetlobna telesa in ogledala), od toženke zahteva plačilo zavarovalnine iz dveh zavarovalnih primerov.

Sodišče prve stopnje je zahtevek za izplačilo škode po dogodku z dne 8. 7. 2009 zavrnilo, ker je ocenilo, da tožnica ni zmogla dokaznega bremena glede višine, čeprav je v celoti sledilo njenim trditvam o času in načinu nastanka škode, ugotovilo pa je tudi njen obseg.

Trditveno in dokazno breme za obseg in višino nastale škode je na tožnici. Ta je v postopku predložila račun in dobavnico št. 063 (priloga A 6), iz katere izhaja količina in vrsta potrebnega materiala in delovnih ur za izvršeno popravilo, v skupnem znesku (povečanem za DDV) 1.731,48 EUR. Glede na trditve tožnice, ki so ostale neprerekane, da je bilo popravilo izvedeno po opravljenem ogledu vozila s strani strokovnega delavca toženke, ki je tudi sestavil zapisnik (potrjeno s strani pooblaščenke toženke ob zaslišanju njenega delavca V. Č.) po sistemu euro taks, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnica zadostila začetnemu dokaznemu bremenu glede zatrjevane višine nastale škode. Tožena stranka namreč v postopku ni konkretizirano nasprotovala predloženemu obračunu, tako da bi ugovarjala posameznim obračunanim postavkam, bodisi glede višine bodisi glede potrebnosti zamenjave posameznih avtomobilskih delov. Zgolj obrazložen ugovor toženke, ki bi vzbudil utemeljen dvom v pravilnost obračunanega popravila, bi narekoval strožje dokazno breme za tožnico, ki bi morala vtoževano višino še dodatno izkazovati, npr. z izvedencem cenilcem ustrezne stroke. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo pravila o dokazovanju, je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi tožnice in glede na obseg škode zaradi poškodbe na parkirišču, ugotovljen v 10. in 12. točki izpodbijane sodbe (poškodbe na desni strani vozila, odbijač, zadnji desni bok, zadnja desna vrata, desno platišče), upoštevajoč predloženi obračun (priloga A 6), tožnici priznalo 1.597,10 EUR stroškov popravila. Tožnica ni upravičena zgolj do stroška zamenjave PVC koloteka v višini 111,98 EUR (povečanega za 20 % DDV), saj pritožbeno sodišče sledi razlogom prvega sodišča, temelječim na izvedeniškem mnenju V. K., da do omenjene poškodbe v prijavljenem škodnem dogodku ni moglo priti. Nasprotne pritožbene trditve, da naj bi do poškodbe obloge notranjega koloteka prišlo ob premikanju vozila po škodnem dogodku, predstavljajo pritožbeno novoto, ki je tudi v nasprotju s predhodnimi trditvami tožnice iz pripravljalne vloge z dne 28. 4. 2014, kjer je zatrjevala, da ne gre za poškodbo, temveč obliko blatnika, kjer je rjavica, česar tudi ni prijavljala kot povračilo škode.

Pritožbeno sodišče v celoti sledi razlogom sodišča prve stopnje iz 14. do 18. točke sodbe glede obsega poškodb na vozilu, ki so nastale na parkirišču za Namo 1. 12. 2009. Dokazna ocena sodišča je skrbna in prepričljiva, podprta z ugotovitvami sodnega izvedenca, ki je menil, da ne obstoji verjetnost, da bi v istem škodnem dogodku poleg poškodb na prednjem levem delu vozila nastala še poškodba vetrobranskega stekla ter poškodbe na zadnjem levem delu vozila. Da bi bilo vozilo na parkirnem prostoru poškodovano v razdobju 30-tih minut (primerjaj prijavo zavarovalnega primera na listovni B 6) kar dvakrat, s strani dveh različnih vozil (različne barve lakov), tudi po oceni pritožbenega sodišča ni verjetno. Na tožnici je dokazno breme, da izkaže čas in okoliščine nastanka zavarovalnega primera, tega bremena pa glede poškodb na zadnjem delu vozila, vetrobranskem steklu in zadnji levi luči ni zmogla, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Pritožba utemeljeno opozarja na nejasnost in protislovnost obrazložitve glede obračuna tožnici nastale škode v dogodku 1. 12. 2009, kar je očitno posledica računske pomote sodišča. Iz obrazložitve obsega škode v 18. točki sodbe izhaja, da je sodišče tožnici v celoti priznalo škodo po računu in dobavnici št. 7 za levi sprednji smerokaz v znesku 120,00 EUR ter delno škodo po računu in dobavnici št. 6 v skupnem znesku 931,39 EUR (sodišče ni priznalo vrednosti zadnje leve luči v višini 202,07 EUR ter 4,5 ur dela za odpravo poškodb, ki ne izhajajo iz obravnavanega škodnega dogodka v vrednosti 112,50 EUR, skupno z DDV je torej zavrnilo izplačilo po računu 6 v višini 377,48 EUR). Priznana škoda tožnici v zvezi s škodnim primerom z dne 1. 12. 2009 znaša 1.051,39 EUR in ne 896,16 EUR, kot je pomotoma izračunalo sodišče prve stopnje, zato je višje sodišče v tem obsegu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo na podlagi 6. alineje 358. člena ZPP. V obrestni del sodbe ni posegalo, saj pritožbenih ugovorov v tej smeri ni bilo, sodišče pa je obresti dosodilo skladno z 943 členom OZ.

Glede na navedeno je tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati znesek 2.648,49 EUR, in sicer z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.597,10 EUR od 28. 8. 2009 dalje, od zneska 931,39 EUR od 28. 1. 2010 dalje in od zneska 120,00 EUR od 29. 1. 2010 dalje. V tem obsegu je pritožba utemeljena, v preostalem delu pa jo je sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi določila 353. člena ZPP.

Ker je sodišče spremenilo izpodbijano sodbo, je ponovno odločalo o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Uspeh tožnice v postopku na prvi stopnji znaša 66 %, zato ji je glede na s strani sodišča prve stopnje obračunane pravdne stroške, ki jih v pritožbi ne graja, tožena stranka dolžna povrniti 1.260,34 EUR stroškov postopka na prvi stopnji. Stroški tožene stranke v postopku so znašali 59,97 EUR, glede na njen uspeh v pravdi (34 %) pa ji je tožeča stranka dolžna povrniti 20,38 EUR. Po pobotanju je tako tožena stranka tožeči na račun stroškov postopka na prvi stopnji dolžna povrniti 1.239,96 EUR, v roku 15-tih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Tožeča stranka razen sodne takse pritožbenih stroškov specifirano ni priglasila. Njen uspeh v pritožbi je bil 57 %, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti 128,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, ki se nanašajo na plačilo sodne takse, in sicer v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.