Jedro

Iz prakse ESČP, ki ji sledita tudi Ustavno in Vrhovno sodišče, je pri presoji, ali je bila vročitev pravilno opravljena, treba oceniti, ali so pristojni organi izkazali zadostno skrbnost pri obveščanju naslovnika o postopku in je zato mogoče šteti, da se je naslovnik s svojim ravnanjem sam odrekel pravici, da nastopi pred sodiščem. Bistvenega pomena je, da je bil toženec obveščen o sodnem pisanju in o tem, kje se nahaja, torej je imel realno možnost, da bi se s pisanjem dejansko seznanil, pa tega ni storil. To pa pomeni, da je toženec sam ravnal nevestno in je tako pravilna ocena sodišča druge stopnje, da s postopanjem sodišča prve stopnje ni bilo poseženo v njegovo pravico do izjave v postopku.

Razprava o položaju, vlogi in avtonomnosti medijev nedvomno pomeni razpravo o pomembni družbeni temi. Paziti pa je treba, da se sicer pomembna družbena tema ne zlorabi za osebni napad na novinarja z namenom njegove diskreditacije. Posebna okoliščina obravnavane zadeve je prav ta, da so bile izrazito grobe in žaljive seksistične označbe vplivnega politika naperjene neposredno proti urednici televizijske oddaje, ki je obravnavala temo v javnem interesu. Dopuščanje sramotilnih seksističnih izjav vplivnega politika namreč lahko samoomejujoče vpliva na svobodo medijskega izražanja in družbenega angažiranja žensk. Prav zaradi varstva javnega interesa po medijskem pluralizmu, ki je pomemben za uresničevanje ustavne demokracije sta sodišči prve in druge stopnje pravilno presodili, ko sta v koliziji med toženčevo svobodo izražanja (39. člen Ustave) in tožničino pravico do časti in dobrega imena, ki je v Ustavi varovana v okviru pravice do osebnega dostojanstva (34. člen) in pravic zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen), dali prednost slednji.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 336,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji postopek**

1. Tožnica je s tožbo z dne 1. 7. 2016 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je toženec dolžan plačati odškodnino v znesku 6.000,00 EUR, ker ji je z žalitvijo časti in dobrega imena preko Twitterja povzročil duševne bolečine.

2. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo z dne 25. 10. 2016 tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo. Delno je zavrnilo le zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti. Odločilo je, da gredo tožnici zakonske zamudne obresti šele od vložitve tožbe dalje in ne že od dne objave zapisa na Twitterju, kot je zahtevala. Ocenilo je, da je bila na podlagi četrtega odstavka 142. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) tožba tožencu pravilno vročena in da so izpolnjeni tudi drugi pogoji iz 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe.

3. Toženec je 14. 11. 2016 predlagal vrnitev v prejšnje stanje. Njegov predlog je bil s sklepom Okrajnega sodišča v Velenju P 99/2016 z dne 22. 8. 2017 v povezavi s sklepom Višjega sodišča v Celju I Cp 516/2017 z dne 28. 3. 2018 pravnomočno zavrnjen.

4. Tako je toženec zoper zamudno sodbo sodišča prve stopnje vložil pritožbo, ki jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in zamudno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Pojasnilo je, da tožnik v pritožbi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da mu je bilo v poštnem predalčniku puščeno obvestilo o pošiljki, kjer je bilo navedeno tudi, da se v primeru, ko naslovnik nima hišnega predalčnika ali je ta neuporaben, pisanje vrne sodišču. Poudarilo je, da je za pravilnost vročitve bistveno, da je toženec prejel obvestilo o prispelem pisanju. Strinjalo se je tudi z oceno sodišča prve stopnje, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe. Glede višine prisojene odškodnine je ocenilo, da ne odstopa od prisojenih odškodnin v primerljivih primerih, ki jih je že obravnavalo Vrhovno sodišče. 5. Na predlog toženca je Vrhovno sodišče s sklepom II DoR 52/2019 z dne 1. 4. 2019 zoper sodbo sodišča druge stopnje dopustilo revizijo glede vprašanj: Ali je v primeru, da naslovnik v roku iz 142. člena ZPP pisanja ne prevzame na pošti, tega dopustno vrniti sodišču, če ga ni mogoče pustiti v hišnem predalčniku, ker je ta premajhen (čeprav je sicer v splošnem uporaben); ali mora biti naslovnik v takšnem primeru na vrnitev konkretne pošiljke sodišču posebej opozorjen? Ali je pravilna in zakonita presoja, da je toženec z zapisom izjave "Na neki FB strani javne hiše ponujajo poceni usluge odsluženih prostitutk A.A. in B.B. Eno za 30€, drugo za 35€. #ZvodnikMilan" protipravno posegel v tožničine osebnostne pravice?

6. Na podlagi tega sklepa je toženec zoper odločitev sodišča druge stopnje vložil revizijo. Vrhovno sodišče je s sodbo II Ips 75/2019 z dne 6. 2. 2020 reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

7. Zoper sodbo Vrhovnega sodišča je tožnica vložila ustavno pritožbo in Ustavno sodišče je z odločbo Up-472/20 z dne 14. 2. 2024 sodbo Vrhovnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo sojenje. Ocenilo je, da je Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi z neustreznim ovrednotenjem pomena žaljivega izjavljanja vplivnega mnenjskega voditelja, opozicijskega poslanca, na družbenem omrežju o novinarki izhodišče presoje zasnovalo pretirano omejujoče za tožničino pravico do časti in dobrega imena in s tem sprejelo odločitev, ki ni v skladu s 34. in 35. členom Ustave.

8. Vzporedno s tem postopkom je tekel tudi pravdni postopek na podlagi odškodninske tožbe novinarke A. A. zoper toženca za povrnitev škode, ki izvira iz istega historičnega dogodka. Sodišče prve stopnje je prav tako z zamudno sodbo tožbenemu zahtevku novinarke ugodilo, višje sodišče je pritožbo toženca zavrnilo, Vrhovno sodišče pa je s sodbo II Ips 22/2021 z dne 1. 9. 2021 revizijo toženca zavrnilo. Zoper to odločitev je toženec vložil ustavno pritožbo in Ustavno sodišče je z odločbo Up- 950/21 z dne 14. 3. 2024 njegovo ustavno pritožbo zavrnilo.

9. Vrhovno sodišče je tako ob upoštevanju stališč Vrhovnega sodišča in Ustavnega sodišča v navedenih odločbah ponovno odločilo o reviziji toženca.

**Revizija toženca**

10. Toženec revizijo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in naloži tožnici v plačilo vse pravdne stroške, podrejeno pa, naj obe sodbi razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

11. Toženec navaja, da sodišče druge stopnje ni presojalo, ali je bil v skladu s četrtim odstavkom 142. člena ZPP pravilno obveščen, da se bo pisanje vrnilo sodišču. Meni, da je sodišče postopalo napačno, ker je štelo, da bi navedbe o tem moral podati on, saj bi moralo pravilnost vročitve tožbe preveriti po uradni dolžnosti. Navaja, da iz opombe št. 5 v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni jasno razvidno, ali je sodišče druge stopnje preverilo pravilnost vročitve (npr. iz fotokopije ovojnice na l. št. 5 sodnega spisa je vidno, da listek iz ovojnice "Obvestilo o prispelem pismu" sploh ni bil odtrgan). Toženec opozarja, da tudi, če bi šteli, da je pritožbeno sodišče opravilo potrebno presojo, v sodbi sodišča prve stopnje ni ugotovitev o tem, ali je bil pravilno obveščen o vrnitvi pisanja sodišču. Navaja, da je šele iz sodbe sodišča druge stopnje izvedel, da je sodišče prve stopnje za vročanje uporabilo ovojnico, ki jo je takrat določal veljavni Pravilnik o ovojnici za vročanje po pošti v pravdnem postopku, zaradi česar mu je bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Toženec opozarja, da ni v skladu z Ustavo vročanje, pri katerem obstaja velika verjetnost, da se naslovnik s pisanjem ne bo pravočasno seznanil in ne bo mogel uresničiti pravice do izjave v postopku (U-I-279/08 in Up-520/16). Opozarja, da tudi Evropsko sodišče za varstvo človekovih pravic (ESČP) povezuje institut vročanja s konceptom poštenega postopka, ki med drugim zahteva, da je stranka seznanjena z uvedbo civilnega postopka in da ima možnost v njem sodelovati. Glede na določbo 142. člena ZPP se vsakdo lahko zanese, da mu bo sodno pisanje, če ga ne bo dvignil v 15 dneh, puščeno v hišnem nabiralniku. V obravnavanem primeru ni bilo sporno, da je toženec hišni predalčnik imel in je bil uporaben, sporno je bilo le to, ali je bil glede na velikost pošiljke dovolj velik. V takšnih primerih pa glede na zakonska določila ni predpisano, da se pisanje vrne sodišču. Toženec poudarja, da ni bil poučen o možnosti, da se bo pisanje, če je za hišni predalčnik preveliko, vrnilo sodišču. Navaja, da iz prakse ESČP izhaja, da mora biti stranka obveščena o procesnih dejanjih sodišča in ne zadostuje, da bi do teh informacij imela dostop, če bi po njih poizvedovala (prim. z zadevo Frette proti Franciji). Toženec meni, da je pritožbeno sodišče kršilo 142. člen ZPP in v nasprotju z ustavnim načelom sorazmernosti poseglo v njegovo pravico do izjave iz 22. člena Ustave.

13. Glede odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka toženec opozarja, da je v primeru kolizije med pravico do varstva časti in dobrega imena ter svobodo izražanja lahko izključena protipravnost tudi zelo ostrih, surovih in brezobzirnih izjav, ki pa jih bralec oziroma poslušalec še vedno razume kot kritiko ravnanja in stališča, ne pa kot napad na osebnost, njeno sramotitev, ponižanje, prezir, zasmehovanje. Toženec navaja, da mora sodišče pri izdaji zamudne sodbe preizkusiti, ali dejstva, na katera tožnik opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana (318. člen ZPP). Opozarja, da tožbi priloženi dokazi negirajo ugotovitev sodišča druge stopnje, da je povprečni bralec sporni zapis razumel v dobesednem pomenu. Meni, da priloženi dokazi izkazujejo, da je povprečni bralec sporni zapis razumel kot odziv oziroma razpravo o novinarskem delu in novinarskem poročanju na nacionalni, javni televiziji. Meni, da je drugačen zaključek sodišča druge stopnje v nasprotju s tistim, kar izhaja iz tožbenih navedb in priloženih dokazov in gre za absolutno bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Opozarja, da je pritožbeno sodišče ob upoštevanju navedb v tožbi, da se je toženec odzval na poročanje novinarke javne televizije o "vidnih članih SDS" ter da je tožnica odgovorna urednica in novinarka javne televizije in sporni zapis ni mišljen dobesedno ampak provokativno, neutemeljeno opustilo presojo, ali so v konkretnem primeru podane okoliščine iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1, ki izključujejo protipravnost ravnanja.

**Odgovor na revizijo**

14. Sodišče je revizijo vročilo tožnici, ki je nanjo odgovorila. Meni, da je pravno pravilno stališče sodišča druge stopnje, da to, ali je bilo sodno pisanje po preteku petnajstdnevnega roka puščeno v hišnem predalčniku in razlogi, zakaj je bilo puščeno, niso pravno pomembni za pravilnost vročitve s fikcijo, saj zakon nastopa vročitve v ničemer ne veže na to, ali in kdaj je vročevalec pisanje pustil v hišnem predalčniku. Pisanje namreč vročevalec v predalčniku pusti šele po preteku petnajstdnevnega roka, ko se vročitev šteje za opravljeno, zato vložitev pisanja v hišni predalčnik na fikcijo vročitve, ki je nastopila že pred tem, ne more vplivati. Tožnica se pri tem sklicuje na odločbe višjega sodišča, Komentar ZPP in načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča iz leta 2015. Opozarja, da je tudi Ustavno sodišče zavzelo stališče, da so izjeme od osebnega vročanja dopustne dokler nadomestni načini vročanja, med katere spada tudi vročanje s fikcijo vročitve, temeljijo na realnem pričakovanju, da se bo naslovnik s sodnim pisanjem pravočasno seznanil (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-29/08). Navaja, da je tudi ESČP zavzelo stališče, da mora sodišče izkazati, da se je razumno potrudilo, da bi stranko ustrezno obvestilo o procesnih dejanjih (zadeve Kolegovy proti Rusiji, Fridman proti Litvi, Frette proti Franciji, Perihan and Mezopotama Basin Yayin A. Ş. proti Turčiji, Babunidze proti Rusiji). Opozarja tudi na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 95/2016, v kateri je to zapisalo, da izjemna dopustitev fikcije vročitve temelji na izhodišču, da naslovnik pisanja ni dvignil po svoji krivdi, ko mu torej lahko očitamo nedobroverno ali nevestno ravnanje (ni poskrbel zato, da bi se s pisanjem dejansko seznanil, čeprav bi to lahko storil). Tožnica poudarja, da je toženec v tem postopku imel možnost, da se ob vestnem in primerno skrbnem ravnanju pravočasno seznani s tožbo. Opozarja, da iz ugotovitev sodišča izhaja, da je bil predalčnik premajhen, da bi bilo mogoče vanj brez poškodovanja vložiti kuverto dimenzije A4, iz namena določbe 142. člena ZPP pa izhaja, da je neuporaben tudi premajhen predalčnik.

15. Tožnica opozarja, da so neutemeljene tudi navedbe toženca, da prvostopenjska sodba glede tega nima potrebnih ugotovitev. Opozarja, da je z vročilnice odtrgano obvestilo o prispelem pismu (za primer osebne vročitve), kar dodatno dokazuje, da je bil toženec o prispelem pismu obveščen. Vročilnica je javna listina, ki vzpostavlja domnevo resničnosti tistega, kar potrjuje, torej, da je bila vročitev pravilno opravljena. Tožnica opozarja, da je sodišče prve stopnje v 10. točki obrazložitve povzelo vsebino vročilnice in da dodatni razlogi glede tega niso bili potrebni. Navaja da mora sodišče druge stopnje sicer res po uradni dolžnosti preveriti, ali je bila tožba pravilno vročena, ni pa dolžno po uradni dolžnosti preverjati resničnosti domneve, ki jo vzpostavlja pravilno izpolnjena vročilnica.

16. Tožnica navaja, da je bil žaljivi zapis toženca na Twitterju res odziv na prispevek novinarke A. A. z naslovom "Razraščanje sovraštva" v oddaji Dnevnik z dne 21. 3. 2016, v katerem je poročala, da so se med člani facebook skupine Legija smrti znašli tudi vidni člani stranke SDS, katere predsednik je toženec. Opozarja pa, da to še ne izključuje njegove protipravnosti. Navaja, da se je toženec namesto z vsebinsko kritiko odzval z grobimi žalitvami in blatenjem novinarke in tožnice kot urednice dnevno informativnih oddaj (ad personam). Opozarja, da sporni zapis ni bil objavljen v okviru opravljanja politične dejavnosti v smislu tretjega odstavka 158. člena KZ-1, niti ni zapisa mogoče razumeti kot obrambe stranke pred očitki iz televizijskega prispevka. Ne predstavlja nikakršnega prispevka k politični razpravi ali siceršnji razpravi o zadevah javnega pomena. Opozarja, da je izključitev protipravnosti v tretjem odstavku 158. člena KZ-1 predvidena le v primeru, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da razžalitev ni bila storjena z namenom zaničevanja. Poudarja, da pa je glede na uporabljene izraze tak namen podan in opozarja na primerljivo zadevo ESČP Tammer proti Estoniji. Tožnica opozarja tudi, da je vsa dejstva glede vsebine in namena toženčevega zapisa navedla v tožbi. Pri ugotavljanju obstoja razlogov za izključitev protipravnosti iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1 ne gre za pravno presojo, ampak za ugotavljanje dejanskega stanja. Ta dejstva bi moral zatrjevati toženec, ki pa na tožbo ni odgovoril. Tako tožnica meni, da sta sodišči svojo odločitev pravilno oprli na v tožbi navedena dejstva. Tožnica tako predlaga, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne in tožencu naloži plačilo njenih revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

17. Revizija ni utemeljena.

**O pravilnosti vročitve tožbe**

18. Tožba spada med sodna pisanja, za katera se po 142. členu ZPP zahteva osebna vročitev. Vendar je tudi v tem primeru mogoče tožbo vročiti po fikciji. ZPP v tretjem in četrtem odstavku 142. člena določa: "Če vročitev po 140. členu tega zakona ni možna, se osebna vročitev fizični osebi opravi tako, da vročevalec pisanje izroči sodišču, ki je vročitev odredilo, če gre za vročitev po pošti, pa pošti v kraju njegovega stanovanja, v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih stanovanja pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Na obvestilu in na pisanju, ki bi ga moral vročiti, vročevalec navede vzrok za takšno ravnanje in dan, ko je obvestilo pustil naslovniku, ter se podpiše. Vročitev po prejšnjem odstavku se šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne. Namesto naslovnika lahko pisanje dvigne oseba, ki jo je naslovnik na pošti pooblastil kot pooblaščenca za dvig pisanj, če je pooblastilo deponirano na pošti in se ta oseba na pošti identificira z osebnim dokumentom s fotografijo. Ta oseba na vročilnici poleg svojega podpisa pripiše besedi "po pooblastilu". Če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena s potekom tega roka, na kar je treba naslovnika v obvestilu iz prejšnjega odstavka opozoriti. Po preteku tega roka vročevalec pusti pisanje iz prejšnjega odstavka v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. Če naslovnik nima predalčnika ali je ta neuporaben, se pisanje vrne sodišču, na kar je treba naslovnika v obvestilu iz prejšnjega odstavka opozoriti."

19. Toženec v reviziji navaja, da ne sodišče prve stopnje ne sodišče druge stopnje nista preverjali, ali je bil pravilno obveščen o tem, da mu sodnega pisanja ni bilo mogoče pustiti v predalčniku in da je bilo zato vrnjeno sodišču. Za odločitev o utemeljenosti navedenega očitka je pomembno, da toženec v pritožbi ni trdil, da ni prejel ustreznih obvestil, trdil je le, da predalčnik ni bil premajhen. Zato sodišče druge stopnje pravilnosti postopanja sodišča prve stopnje s tega vidika ni preverjalo. Pritožbeno sodišče namreč po uradni dolžnosti pazi le na tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so izrecno navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, te pa ni med njimi. Toženec oziroma njegov pooblaščenec, ki je odvetnik, navajanje te novote v reviziji opravičuje s tem, da je šele iz sodbe sodišča druge stopnje izvedel, da se za vročanje uporabljajo ovojnice, kakršne določa Pravilnik o ovojnici za vročanje po pošti v pravdnem postopku. Gre za neopravičljivo pravno zmoto, ki ne more predstavljati utemeljenega razloga za sicer nedovoljeno "preskakovanje pravnih sredstev."

20. Podpisana vročilnica je javna listina, ki dokazuje resničnost njene vsebine (224. člen ZPP). Gre za zakonsko domnevo, ki jo stranka sicer lahko izpodbije, a le z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost. Sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve povzelo, kako je potekalo vročanje in v 11. točki obrazložitve ocenilo, da je bila vročitev pravilna. Toženec je v pritožbi navedel le, da ni bila pravilna ugotovitev vročevalca o neuporabnosti njegovega hišnega predalčnika. Predlagal je, naj sodišče druge stopnje tudi z ogledom preveri, ali vanj res ni bilo mogoče vložiti sodnega pisanja. V pritožbi ni navajal, da obvestila iz tretjega in četrtega odstavka 142. člena ZPP ni dobil, niti da obvestilo ni bilo pravilno oblikovano. Ob tako zamejenih pritožbenih navedbah in ovojnici z vročilnico v spisu (kjer je odtrgano obvestilo za primer osebne vročitve, ki vsebuje obvestila iz iz tretjega in četrtega odstavka 142. člena ZPP) je sodišče druge stopnje pravilno štelo, da je nesporno, da je vročanje potekalo z vročilnico v skladu s Pravilnikom o ovojnici za vročanje po pošti v pravdnem postopku in da je bilo tožencu v predalčniku puščeno obvestilo z opozorili iz tretjega in četrtega odstavka 142. člena ZPP. Ob takšnih ugotovitvah pa je pravilna tudi nadaljnja ocena sodišča druge stopnje, da z vročitvijo po fikciji ni bilo poseženo v toženčevo pravico do izjave v postopku.

21. Pravna ureditev osebnega vračanja v 142. členu ZPP namreč varuje pravico toženca do izjave v postopku na eni strani in pravico tožnika do sodnega varstva in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja na drugi strani. Vrhovno sodišče je že v odločbi II Ips 95/2016 z dne 28. 7. 2016 pojasnilo, da je pravica do izjave v postopku eden od pomembnejših elementov pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in da je bistven predpogoj za uresničevanje te pravice vročanje. Z vročitvijo tožbe toženi stranki nastopi litispendenca in pravilna vročitev tožbe je (ob izpolnjenih drugih predpostavkah) tudi pogoj za izdajo zamudne sodbe. Namen vročanja je omogočiti in zagotoviti, da bo udeleženec postopka seznanjen s procesnimi dejanji nasprotne stranke in sodišča in da bo temu primerno lahko pripravil svojo obrambo. Ta namen pa lahko vročitev doseže le, če je dejansko zagotovljeno, da bo sodno pisanje prispelo do naslovnika. Pomembna pa je tudi pravica tožeče stranke do sodnega varstva in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, kar upravičuje razne oblike nadomestne vročitve in fikcije vročitve (tako tudi Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-279/08).

22. Iz prakse ESČP, ki ji sledita tudi Ustavno in Vrhovno sodišče, je pri presoji, ali je bila vročitev pravilno opravljena, treba oceniti, ali so pristojni organi izkazali zadostno skrbnost pri obveščanju naslovnika o postopku in je zato mogoče šteti, da se se je naslovnik s svojim ravnanjem sam odrekel pravici, da nastopi pred sodiščem.1 Pri tej oceni so vselej pomembne okoliščine posameznega primera. Tako je v obravnavani zadevi pomembno, da je bilo tožencu sodno pisanje vročano na naslovu njegovega dejanskega prebivališča, da je bil pravočasno seznanjen z zamudno sodbo in je lahko vložil pritožbo, v kateri je imel možnost uveljavljati, da obvestila ni prejel, pa tega ni izkoristil. Tako je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je bil toženec obveščen, da je bilo pisanje vrnjeno sodišču zato, ker je vročevalec ocenil, da je predalčnik neuporaben. Z vidika varovanja pravice do izjave pa ni pomembno, ali je bila ocena vročevalca pravilna.2 Bistvenega pomena je, da je bil toženec obveščen o sodnem pisanju in o tem, kje se nahaja, torej je imel realno možnost, da bi se s pisanjem dejansko seznanil, pa tega ni storil. To pa pomeni, da je toženec sam ravnal nevestno in je tako pravilna ocena sodišča druge stopnje, da s postopanjem sodišča prve stopnje ni bilo poseženo v njegovo pravico do izjave v postopku.3

23. Neutemeljen je tudi očitek, da so okoliščine podobne okoliščinam v zadevi ESČP Frette proti Franciji. Tako v zadevi Frette proti Franciji (št. 36515/97) kot v podobni zadevi Göç proti Turčiji (št. 36590/97) je ESČP ugotovilo kršitev pravice do izjave v postopku, ker stranka sploh ni bila obveščena o obravnavi oziroma o prispeli pisni vlogi. V obravnavanem primeru pa je bil toženec obveščen o sodni pošiljki in tudi o tem, kje se ta nahaja.4

24. Odgovor na prvo dopuščeno revizijsko vprašanje se tako glasi: v primeru, da naslovnik v roku iz 142. člena ZPP pisanja ne prevzame na pošti, je tega dopustno vrniti sodišču, če ga ni mogoče pustiti v hišnem predalčniku, tudi, če je ta premajhen (čeprav je sicer v splošnem uporaben). Z vidika pravice do izjave pa zadošča, da je naslovnik na vrnitev konkretne pošiljke sodišču opozorjen s tipskim obvestilom za primer osebne vročitve v skladu s Pravilnikom o ovojnici za vročanje po pošti v pravdnem postopku, v katerem je navedeno tudi, da bo pismo vrnjeno sodišču, ki je odredilo njegovo vročitev, če naslovnik predalčnika nima ali je ta neuporaben.

**Izhodišča materialnopravne presoje**

25. ZPP v prvem odstavku 318. člena določa, da če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

26. Ureditev zamudne sodbe temelji na sistemu pozitivne (afirmativne) litiskontestacije. Vzpostavlja se domneva, da toženec, ki na tožbo ne odgovori, priznava tožnikove trditve, na katere ta opira svoj tožbeni zahtevek. To pa ne velja glede tožnikove pravne kvalifikacije. Sodišče mora tudi pri zamudni sodbi presoditi, ali iz tožnikovih trditev izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (ali je tožba sklepčna).

27. Tožnica je v tožbi navedla naslednja pravno upoštevna dejstva: ‒ da je toženec dne 21. 3. 2016 na Twitterju objavil zapis "Na neki FB strani javne hiše ponujajo poceni usluge odsluženih prostitutk A.A. in B.B.. Eno za 30€, drugo za 35€. #ZvodnikMilan "; ‒ da se zapis nanaša na novinarko RTV Slovenija in TV Koper A. A. in na tožnico, ki je bila takrat urednica dnevno informativnih oddaj RTV Slovenija; ‒ da je zapis toženca odziv na prispevek novinarke A. A. v oddaji Dnevnik z dne 21. 3. 2016, v katerem je poročala, da so se med člani Facebook skupine Legija smrti znašli tudi vidni člani stranke SDS, katere predsednik je toženec; ‒ da je Twitter profil toženca v celoti javen, kar pomeni, da so objave na njegovem profilu prosto dostopne vsem uporabnikom svetovnega spleta, toženec pa ima 39.600 sledilcev; ‒ da so vsi, ki so se na tvit odzvali, v zapisu prepoznali tožnico in novinarko A. A.; ‒ da gre za izjavo, ki je tožnico močno psihično pretresla.

28. Temeljni ugovor toženca v reviziji je, da sta sodišči prve in druge stopnje napačno ocenili, da je z izvrševanjem svobode izražanja (39. člen Ustave) nedopustno posegel v tožničino pravico do časti in dobrega imena, ki je v Ustavi varovana v okviru pravice do osebnega dostojanstva (34. člen) in pravic zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen).

29. Uvodoma je treba zavrniti toženčev očitek, da je sodišče druge stopnje opustilo presojo, ali so v konkretnem primeru podane okoliščine iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1 (razžalitev), ki izključujejo protipravnost ravnanja. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 170/2017 z dne 10. 8. 2017, v kateri je obravnavalo kolizijo med svobodo izražanja in pravico do časti in dobrega imena, pojasnilo, da je presežena praksa, po kateri se je kolizija med svobodo izražanja in pravico do časti in dobrega imena reševala z navezavo na kazenskopravni opredelitvi kaznivih dejanj razžalitve in žaljive obdolžitve. Namesto kriterijev iz kazenskega prava je sodna praksa prevzela stališča, ki jih je za razreševanje kolizije med temeljnimi človekovimi pravicami po vzoru ESČP izoblikovalo Ustavno sodišče. Sodišče mora tako ob ustavnopravnih izhodiščih glede na okoliščine konkretnega primera človekovima pravicama, ki sta v koliziji, pripisati ustrezno težo in odločiti, kateri od njiju je treba dati prednost.5 To sta sodišči prve in druge stopnje storili, pravilnost njune odločitve pa je treba preizkusiti v okviru ugovora zmotne uporabe materialnega prava.

30. V primerih, ko zaradi zavarovanja časti in ugleda ali pravic drugih pride do omejitve svobode izražanja, s tem pa do posega v 10. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP), ESČP nujnost takega posega presoja ob upoštevanju naslednjih ključnih meril:(i) ali je šlo za prispevek k razpravi v javnem interesu; (ii) kakšna je družbena vloga osebe, na katero se objava nanaša, in kaj je predmet objave; (iii) kakšno je bilo predhodno ravnanje osebe, na katero se nanaša objava; (iv) kakšna je bila metoda pridobivanja informacij in njihova resničnost; (v) kakšna je bila vsebina, oblika in posledice objave; (vi) in teža naloženih sankcij.6 _Ali je šlo pri sporni objavi za prispevek k razpravi v javnem interesu_

31. Svoboda izražanja, ki je varovana v 39. členu Ustave in 10. členu EKČP, ima v sistemu ustavnih pravic poseben položaj, ker zagotavlja javno razpravo o družbeno pomembnih temah, to pa je bistveno za učinkovito delovanje demokracije. Čeprav je tudi to pravico mogoče omejiti, pa je treba pri presoji o utemeljenosti omejitve, vselej upoštevati ta njen poseben pomen.7 Znotraj svobode izražanja - glede na posebne položaje ali oblike izražanja - razlikujemo več samostojnih oblik svobode izražanja, ki vsaka zase glede na svoje posebnosti uživa različno varstvo.

32. Tako po praksi ESČP posebno varstvo uživa politično izražanje. Kdaj gre za politično izražanje, je odvisno tako od družbenega položaja osebe, ki se izjavlja, kot od vsebine objavljenega sporočila. Po ustaljeni praksi ESČP je v okviru političnega izražanja med najpomembnejšimi politično izražanje v nacionalnih pa tudi regionalnih parlamentih (political speech par excellence).8 Tudi Ustavno sodišče ustaljeno pripisuje velik pomen svobodi izražanja izvoljenega predstavnika ljudstva.9 O političnem izražanju pa ne govorimo le takrat, ko gre za sporočila politikov, temveč o političnem izražanju praviloma govorimo vselej, ko gre za razpravo o aktualnih vprašanjih moderne družbe.10

33. Iz tožbenih navedb izhaja, da je šlo pri spornem sporočilu toženca, ki je bil takrat (in je še) poslanec Državnega zbora in vodja največje opozicijske stranke, za odziv na televizijsko oddajo, ki je obravnavala enega od pomembnih družbenih vprašanj. Po oceni Vrhovnega sodišča ima toženec prav, da je povprečen uporabnik Twitterja razumel, da se je zapis "Na neki FB strani javne hiše ponujajo poceni usluge odsluženih prostitutk Evgenije C in Mojce PŠ. Eno za 30€, drugo za 35€. #ZvodnikMilan" nanašal na delo, ki ga je tožnica opravljala na nacionalni radioteleviziji in ne na njeno zasebno življenje. Šlo je za prispodobo, ki vselej dopušča odprto, večpomensko razumevanje. Ustavno sodišče je v zadevi Up-614/15 posebej poudarilo, da je opredeljevanje pomena sporne izjave s stališča prestrogih meril nezdružljivo s svobodo izražanja.11 Vrhovno sodišče tako ocenjuje, da je povprečni uporabnik Twitterja objavo toženca razumel kot očitek tožnici, da je pri delu urednice dnevno-informativnega programa javne RTV pristranska. Toženec je torej z objavo naslovil družbeno pomembno temo o (ne) pristranskosti uredniške politike dnevnoinformativnega programa javne RTV. Šlo je torej za objavo predsednika največje opozicijske stranke in poslanca državnega zbora o družbeno pomembni temi, torej za politično izražanje.

34. Ker svoboda političnega izražanja uživa posebno varstvo, morajo biti omejitve podvržene posebno skrbni presoji. Pri tej presoji pa je pomembno tudi, kakšna je bila oblika političnega izražanja in kakšen je bil družbeni položaj tožnice, zoper katero je bila objava naperjena.12 Po ustaljeni ustavnosodni presoji so namreč meje sprejemljive kritike tudi v političnem govoru v pomembni meri odvisne od družbene vloge tistega, ki ga zadevajo.13 _**O družbeni vlogi tožnice**_

35. Tožnica je bila ob sporni objavi urednica dnevno-informativnih oddaj na nacionalni radioteleviziji. Ta je javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena, saj opravlja javno službo z namenom zagotavljanja demokratičnih, socialnih in kulturnih potreb državljank in državljanov.14 Tožnica je torej opravljala z vidika pravice javnosti do obveščenosti izjemno pomembno, odgovorno delo. To je pomembno najprej zato, ker je za vzpostavljanje in oblikovanje nepristranske informirane javnosti izjemno pomembno zagotavljanje svobode medijskega izražanja. Široke meje svobode izražanja medijev so eden od temeljev sodobne demokratične družbe, še zlasti, ko gre za poročanje o temah, pri katerih je podan splošni interes javnosti po informiranju.15

36. Pomembno pa je tudi zato, ker je bila tožnica tako kot toženec javna oseba, pri teh pa so meje dovoljene kritike širše kot pri zasebnikih, zlasti kadar se kritika nanaša na njihovo ravnanje, povezano z družbeno pomembnim položajem, ki ga zasedajo.16

37. Novinarka je v sporni oddaji na javni televiziji obravnavala sodelovanje članov toženčeve politične stranke v Facebook skupini "Legija smrti", ki naj bi vzpodbujala sovraštvo. Šlo je torej za temo, ki je pomembna z vidika obveščenosti javnosti.17 V številnih primerih, ko so novinarji pisali kritično o politikih, zlasti še, ko je šlo za odziv na predhodno žaljiva izvajanja politikov, je ESČP poudarilo, da morajo politiki pokazati večjo stopnjo tolerance. ESČP pa je odločilo tudi, da je treba politiku, kadar je deležen pretirane in provokativne kritike, priznati pravico varovati svoj ugled in ugled svoje stranke.18

38. Odziv politika mora biti sorazmeren z interesom odprte razprave o zadevah javnega interesa. Če je na eni strani mogoče od novinarjev pričakovati, da bodo takrat, ko odprejo razpravo o javno pomembnih zadevah, bolj izpostavljeni kritiki, pa se je na drugi strani treba zavedati, da so lahko osebni, žaljivi napadi, ki so usmerjeni v osebo odgovornega urednika ali novinarja, sredstvo ustrahovanja, ki javno razpravo nedopustno hromi.

_**O posebnostih izražanja preko družbenih omrežij**_

39. Twitter je spletno družbeno omrežje in mikroblogna storitev, ki svojim uporabnikom omogoča, da med seboj izmenjujejo kratka sporočila, dolga do 280 znakov, ki se imenujejo tviti. Družbena omrežja imajo zaradi dostopnosti in zmožnosti shranjevanja in prenašanja velike količine podatkov preko geografskih meja vedno večjo vlogo pri omogočanju lažjega dostopa javnosti do informacij in tudi njihovem učinkovitem raširjanju.19 Kadar pa se z objavo preko interneta poseže v pravice posameznika, so prav zaradi navedenih značilnosti in tudi zato, ker jih je težko povsem odstraniti z medmrežja, lahko posledice kršitve bistveno hujše.20

40. Za objave na družbenih omrežjih je značilno, da so praviloma napisane v pogovornem stilu in ne gre za premišljeno izbrano izražanje, ki je značilno za članke. Povprečni uporabnik Twitterja tvite bere hitro, jih ne preučuje, zato je pri presoji o žaljivosti sporne objave na Twitterju pomembno, kakšen je bil hipni učinek zapisanega na povprečnega razumnega uporabnika.21 Po oceni Vrhovnega sodišča povprečni sledilec razume, da zapisi na Twitterju pogosto nimajo dobesednega pomena, ampak vsebujejo prispodobe.

41. Toženec je tožnico, ki je novinarka in urednica informativnega programa, v tvitu označil za odsluženo prostitutko, ki je naprodaj za 30 oziroma 35 EUR levi politični opciji. Čeprav povprečni sledilec toženčevih objav po oceni Vrhovnega sodišča zapisa ni razumel v dobesednem pomenu in je razumel, da gre za prispodobo, pa je pravilna ocena sodišč prve in druge stopnje, da je bila objava zelo groba, ponižujoča in objektivno žaljiva.

42. Za presojo v obravnavanem primeru je pomembno, da je toženec znan politik, dolgoletni predsednik največje opozicijske stranke in mnenjski voditelj, ki ima po neprerekanih trditvah v tožbi 39.600 sledilcev. Njegove objave so deležne bistveno večje pozornosti kot objave povprečnega uporabnika Twitterja in predmet bolj poglobljenih analiz s strani sledilcev, političnih analitikov pa tudi drugih medijev.

43. Čeprav za objave po Twitterju velja specifičnost izražanja, pa to ne more veljati za politika, ki je pomembni mnenjski voditelj in ima posledično veliko sledilcev na družbenem omrežju. Tak politik namreč nosi tudi veliko odgovornost za ustvarjanje strpnega kulturnega družbenega okolja, ki vzpodbuja demokratično javno razpravo. Od tako pomembnega mnenjskega voditelja se pričakuje večja skrbnost pri izbiri in uporabi besed, saj narava tega spletnega orodja praviloma ne terja hipnih reakcij, ampak ima izjavitelj možnost, da o vsebini odziva razmisli in ga oblikuje tako, da ne poseže nedopustno v osebnostne pravice drugih oseb.22 _**O zaničevalnem namenu**_

44. Pri presoji, ali je posameznik z žaljivo objavo protipravno posegel v pravice drugega, je pomembno tudi, v kakšnem kontekstu je bila izražena. S svobodo izražanja so namreč varovane tudi trditve in mnenja, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo, če so del razprave o vprašanju, ki je v javnem interesu.23 V tem kontekstu so lahko tudi politične izjave satirične, ironične in zajedljive. Če pa se izkaže, da avtorju sporočila ni šlo za vplivanje na razpravo v zadevah javnega pomena, temveč predvsem za žalitev in zaničevanje, potem pa tudi pri satiri protipravnost ni izključena.24

45. Tudi pri političnem govoru si pri konfliktu s pravico do časti in dobrega imena pomagamo z razlikovanjem med navajanji dejstev in izražanjem vrednostnih sodb. Pri prvih je pomembno, ali so resnična ali ne. Protipravnosti ni, če toženec dokaže resničnost objavljenih dejstev, pri objavljenih neresničnih dejstvih pa, da je imel utemeljen razlog verjeti v njihovo resničnost. Pri mnenjih ni mogoče presojati njihove (ne)resničnosti, ampak je protipravnost izključena, če toženec ni imel zaničevalnega namena. To bo zlasti takrat, ko se izkaže, da ima mnenje oziroma vrednostna sodba zadostno dejansko podlago. ESČP je dalo prednost svobodi izražanja tudi v primerih, ko ni bila izkazana zadostna dejstvena podlaga za podane vrednostne sodbe ali celo trditve o dejstvih, če je šlo za živahno politično razpravo in je bila ta usmerjena proti politiku ali javnemu uslužbencu, torej osebi, ki mora biti zaradi javne funkcije v večji meri pripravljena tudi na zelo kritične in neprijetne besede, še posebej, če gre za poročanje o zadevah v zvezi z opravljanjem njegove funkcije.25

46. Toženec pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni odgovoril na tožbo, zato je bila izdana zamudna sodba. Tako je sam opustil možnost zatrjevanja in dokazovanja, da novinarsko poročanje, na katerega se je odzval, ni bilo verodostojno, ali da je bil na strani novinark podan kakršenkoli konflikt interesov in namerna ali nenamerna pristranskost oziroma, da sta novinarki delovali v nasprotju z novinarsko etiko. Toženec je tako s pasivnostjo v postopku sam opustil tudi možnost dokazovanja, da je bil njegov žaljiv odziv vzpodbujen s predhodnim pretiranim, provokativnim ali žaljivim poročanjem novinarke.26

47. Zelo pomembna okoliščina obravnavanega primera je tudi, da izražena žaljiva vrednostna označba ni bila podana v sklopu obsežnejšega vsebinskega odziva na poročanje v novinarskem prispevku, kot je bilo to na primer v zadevi Ustavnega sodišča Up - 614/15, v kateri se je pritožnik odzval na tožnikovo cenzuro njegove oddaje in je žaljivi izjavi podal v okviru širšega konteksta kritike.27 Tožnica tako v odgovoru na revizijo utemeljeno opozarja, da v toženčevem odzivu ni bilo prav nobene vsebinske kritike, ampak le groba in žaljiva označba. Ta tudi ni bila uperjena zoper radio-televizijski zavod, ampak je šlo za žaljivo označbo tožnice kot osebe, posebej kot ženske.28 Z uporabo seksističnih žaljivk "odslužena prostitutka", ki ponuja "poceni usluge" je močno posegel v tožničino osebno dostojanstvo. Glede na zelo visoko stopnjo žaljivosti uporabljenih izrazov, glede na dejstvo, da toženec ni izkazal, da bi bil izzvan s predhodnim ravnanjem tožnice ali da bi imel za tako grobe izjave zadostno podlago v dejstvih, in upoštevajoč, da objava ni vsebovala nikakršnega vsebinskega odziva na vsebino oddaje, je bila po oceni Vrhovnega sodišča sporna izjava podana predvsem z namenom zaničevanja tožnice kot novinarke, zlasti kot ženske in bistveno manj z namenom javne razprave o družbeno pomembni temi.

_**Sklepno**_

48. Razprava o položaju, vlogi in avtonomnosti medijev nedvomno pomeni razpravo o pomembni družbeni temi. Paziti pa je treba, da se sicer pomembna družbena tema ne zlorabi za osebni napad na novinarja z namenom njegove diskreditacije. Posebna okoliščina obravnavane zadeve je prav ta, da so bile izrazito grobe in žaljive seksistične označbe vplivnega politika naperjene neposredno proti urednici televizijske oddaje, ki je obravnavala temo v javnem interesu. Dopuščanje sramotilnih seksističnih izjav vplivnega politika namreč lahko samoomejujoče vpliva na svobodo medijskega izražanja in družbenega angažiranja žensk.29 Prav zaradi varstva javnega interesa po medijskem pluralizmu, ki je pomemben za uresničevanje ustavne demokracije, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno presodili, ko sta v koliziji med toženčevo svobodo izražanja (39. člen Ustave) in tožničino pravico do časti in dobrega imena, ki je v Ustavi varovana v okviru pravice do osebnega dostojanstva (34. člen) in pravic zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen), dali prednost slednji.

49. Po oceni Vrhovnega sodišča je tako pravilna in zakonita presoja sodišč prve in druge stopnje, da je toženec z zapisom izjave "Na neki FB strani javne hiše ponujajo poceni usluge odsluženih prostitutk Evgenije C in Mojce PŠ. Eno za 30€, drugo za 35€. #ZvodnikMilan." protipravno posegel v tožničine osebnostne pravice.

50. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

51. Odločitev, da toženec sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora toženec tožnici tudi povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 336,00 EUR (450 točk po 0,60 EUR, 2 % mat. stroške in 22% DDV). Vrhovno sodišče je pri odločanju uporabilo Odvetniško tarifo.

1 Glej sodbe ESČP Aždajič proti Sloveniji (št. 71872/12), Dilipak in Karakaya proti Turčiji (št. 7942/05 in 24838/05) in Gyuleva in ostali proti Bolgariji (št. 76963/01) in odločbo Ustavnega sodišča Up-950/21 z dne 14. 3. 2024, točki 29 in 30. 2 Sodišče druge stopnje je to oceno potrdilo na podlagi ugotovljenih dimenzij reže predalčnika in velikosti sodne pošiljke, dodatnih dokazov, ki jih je predlagal toženec v pritožbi, pa ni izvajalo prav zato, ker je iz zgoraj navedenih razlogov ocenilo, da to dejstvo z vidika pravice do izjave toženca v postopku ni pravno pomembno. 3 Primerjaj J. Kramberger Škerl, Vročanje osebam z neznanim prebivališčem de lege lata in de lege ferenda, Pravni letopis 2010, Znanstvena revija Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, str. 76. 4 Enako je sodišče odločilo tudi v pravdnem postopku, ki je tekel po tožbi novinarke A. A. zoper toženca za povrnitev škode, ki izvira iz istega historičnega dogodka. Ustavno sodišče je z odločbo Up-950/21 z dne 14. 3. 2024 njegovo ustavno pritožbo tudi zoper ta del odločitve zavrnilo. Glej točke od 21 do 31. 5 Nasprotje med pravicama se uskladi z metodo razlage, ki jo teorija pozna tudi kot praktično konkordanco: gre za kompromis, ki naj zagotovi, da se obseg varovanja vsake pravice zmanjša le v obsegu, ki je nujno potreben zaradi uveljavitve druge pravice. Več J. Zobec, Praktična konkordanca v ustavnosodni presoji, Pravosodni bilten, št. 2/2011, str. 13 in nsl. 6 Glej 14. točko odločbe Ustavnega sodišča št. Up-614/15. 7 Peter van Dijk in ostali, Theory and Practice of the European convention on Human Rights, 5. izdaja, Intersentia, Cambridge-Antwerp-Portland, 2018, str. 767. 8 Zadeva ESČP Makraduli proti bivši jugoslovanski republiki Makedoniji (št. 64659/11 in 24133/13) z dne 19. 7. 2018, točki 61 in 66 in Karacsony in ostali proti Madžarski (št. 42461/13 and 44357/13) z dne 17. 5. 2016, točka 137. 9 Odločba Ustavnega sodišča Up-470/20 z dne 14. 2. 2024, točka 29, odločba Ustavnega sodišča Up-950/21 z dne 14. 3. 2024, točka 45. 10 Po praksi ESČP se za politično izražanje štejejo tudi televizijski oglasi za zaščito živali ali prikaz simbola, povezanega z določenim političnim gibanjem. Glej European Court of Human Rights, Research and library division, Article 10, Expression and advertising of political positions through the media/internet in the context of elections/referendums, str. 6. 11 Točki 22 in 23 obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. Up-614/15 z dne 21. 5. 2018. 12 Svoboda izražanja opozicijskih poslancev je posebej varovana v razmerju do vladajoče stranke. Zadeva ESČP Makraduli proti bivši jugoslovanski republiki Makedoniji (št. 64659/11 in 24133/13) točki 61 in 66 in Caracsony in ostali proti Madžarski (št. 42461/13 and 44357/13), točka 137. 13 Glej 12. točko odločbe Ustavnega sodišča št. Up-614/15 in 34. točko odločbe Ustavnega sodišča Up-472/20 z dne 14. 2. 2024. 14 1. člen Zakona o Radioteleviziji Slovenija. 15 Glej npr. zadeve ESČP Lingens proti Avstriji (št. 9815/82), točki 41 in 42 in Sürek proti Turčiji (št. 26682/95), točka 59. 16 Prim. sodbo ESČP v zadevi Thoma zoper Luksemburg (št. 38432/97) z dne 29. 3. 2001, točka 47. 17 Za podobno temo je šlo v zadevi ESČP Brosa proti Nemčiji (št. 5709/09), v kateri je gospod Brosa med volilno kampanijo za župana mesta delil letake, v katerih je enemu od kandidatov očital, da varuje neo-nacistično združenje. Potem, ko so mu nemška sodišča prepovedala širjenje letakov, pa je ESČP odločilo, da so prekomerno posegla v svobodo izražanja gospoda Brose tudi zaradi pomembnosti teme z vidika obveščenosti javnosti (točka 42). 18 Na primer zadeva Sanocki proti Poljski, (št. 28949/03), povzeto po Peter van Dijk in ostali, nav. delo, str. 791. 19 Zadeva ESČP Cengiz proti Turčiji (št. 48226/10), točki 49 in 52. 20 Peter van Dijk in ostali, nav. delo, str. 771 in 775 in ECHM, Article 10, nav. delo, str. 16. 21 Odločba Ustavnega sodišča Up-950/21 z dne 14. 3. 2024, točka 53. 22 Odločba Ustavnega sodišča Up-470/20 z dne 14. 2. 2024, točka 48, odločba Ustavnega sodišča Up-950/21 z dne 14. 3. 2024, točka 57. 23 Glej na primer zadevo ESČP Obeschlick proti Avstriji (št. 11662/85), odločbo Ustavnega sodišča Up-614/15 in odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 120/2017. 24 Sodba ESČP Khadija Ismayilova v. Azerbaijan (No. 3), (št. 35283/14), točke od 68. do 74. 25 V navedeni zadevi Makraduli proti bivši jugoslovanski republiki Makedoniji je predsednik opozicijske stranke Makraduli na tiskovni konferenci v prostorih stranke kritiziral ravnanje direktorja obveščevalne službe in pomembnega člana vladajoče stranke in bil zato kazensko obsojen. Spraševal se je, ali je ta res zlorabil prisluškovanje, da je pridobil koristne informacije za uspešne kupčije na trgu vrednostnih papirjev. ESČP je odločilo, da je bilo s kazensko obsodbo prekomerno poseženo v njegovo svobodo izražanja. 26 ESČP je v zadevah Oberschlick proti Avstriji in Mladina, d. d., proti Sloveniji odločilo, da uporaba vulgarnih izrazov ni sama po sebi odločilna pri oceni žaljivih izjav, ker lahko služi stilističnim namenom in da je stil del komunikacije in kot tak varovan skupaj z vsebino izjave. Vendar je šlo v obeh primerih za odziv novinarjev na predhodno zelo žaljive izjave politikov. Glej odločbo ESČP Mladina proti Slovenji (št. 20981/10), točka 43. 27 Iz 24. točke obrazložitve Ustavnega sodišča v zadevi Up-614/15: Pritožnik je namreč v intervjujih za časopis Indirekt ter v oddajah Info TV in Požar Report TV podal svojo kritiko RTV Slovenije kot institucije nasploh in še zlasti njenih vodilnih kadrov, ki naj, vsaj nekateri med njimi, ne bi bili sposobni sprejemati odločitev. Druga dva medija (časopis Večer in revija Reporter) sta zgolj povzela izjave pritožnika iz omenjenih televizijskih intervjujev. Pritožnik je v obeh intervjujih kritično ost usmeril predvsem v institucijo RTV Slovenija in delovanje njenih vodilnih struktur. V širšem kontekstu kritike RTV in njenih vodilnih je izrekel tudi sporne izjave o tožniku kot njegovem neposredno nadrejenem, pri čemer se je njegova kritika neposredno navezovala na predhodno ravnanje tožnika. Zaradi močne vsebinske navezave spornih izjav na predhodno ravnanje tožnika po oceni Ustavnega sodišča ne vzdrži stališče sodišč, da je bila pritožnikova kritika usmerjena ad personam, v sramotitev in osebno diskreditacijo tožnika. 28 Drugače kot v zadevi ESČP Sanocki proti Poljski (št. 28949/03), v kateri je bila žaljiva politikova kritika usmerjena proti časopisu. Politik je metode časopisa primerjal s starimi boljševiškimi metodami razvrednotenja, povezanega z lažmi. 29 Odločba Ustavnega sodišča Up-470/20 z dne 14. 2. 2024, točka 56, odločba Ustavnega sodišča Up-950/21 z dne 14. 3. 2024, točka 56.