Jedro

S pritožbeno navedbo, da je bilo pisanje v nasprotju z zakonom vrnjeno sodišču, saj da ima toženec hišni predalčnik, ki je dovolj velik, da bi mu bilo pisanje v njem lahko puščeno, toženec glede na pred tem izpostavljeno pritožbeno navedbo, da se skladno z določbo četrtega odstavka 142. člena ZPP lahko pisanje po poteku 15-dnevnega roka vrne sodišču izključno v primeru, če naslovnik nima hišnega predalčnika ali je ta neuporaben, kot napačno označuje ravnaje, da se je pisanje vrnilo sodišču, vendar tudi če bi to držalo, na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva. Za pravilnost vročitve je odločilno, ali je naslovnik prejel obvestilo o prispelem pisanju. Te ugotovitve sodišča prve stopnje, torej da je vročevalec v hišnem predalčniku pustil obvestilo, pritožba ne izpodbija. Pritožnik tudi ne trdi, da ni bil v obvestilu o prispelem pismu opozorjen na to, da se bo v primeru, ko naslovnik nima hišnega predalčnika ali je ta neuporaben, pisanje vrnilo sodišču. Za pravilnost vročitve s fikcijo oziroma nadomestno vročitvijo je pravno nepomembno, ali je bilo nato samo pisanje puščeno v hišnem predalčniku oziroma razlog, zakaj ni bilo puščeno. Z vložitvijo sodnega pisanja v hišni predalčnik se namreč zagotavlja zgolj večja dejanska verjetnost, da se bo naslovnik kljub navedenemu načinu vročitve (nadomestna vročitev ali fikcija vročitve) res seznanil s pisanjem. Zakon torej nastopa fikcije vročitve in s tem pričetka teka zakonsko določenega roka v ničemer ne veže na to, ali in kdaj je vročevalec v hišnem predalčniku pustil pisanje. Pisanje namreč pusti šele po preteku 15-dnevnega roka, torej potem ko se vročitev že šteje za opravljeno. Vložitev pisanja v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika tako na fikcijo vročitve, ki je že prej nastopila, ne more več vplivati. Pri nadomestni osebni vročitvi zadostuje navedba vročevalca na vročilnici, kdaj je naslovniku pustil obvestilo, ker s potekom 15 dni od tega datuma pošiljka velja za vročeno, če je naslovnik ne dvigne. Te navedbe v Obvestilu sodišču o opravljeni vročitvi pritožnik ne izpodbija, zato je ta vročilnica popoln dokaz o vročitvi pisanja tožencu in o tem, da je bilo vročanje pravilno.

Zapis, kot je obravnavani, je že sam po sebi objektivno žaljiv, ne glede na to, kdo ga je zapisal in na koga se nanaša. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim, da vsebina tega zapisa izrazito izstopa iz okvira ″svobode govora″. Zapis je povzročil pri tožnici poseg v sfero ustavno zagotovljene duševne celovitosti in osebnega dostojanstva in bil še toliko bolj intenziven zaradi velike medijske odzivnosti, saj sta bila oba udeleženca tudi v širšem družbenem okolju razmeroma znani osebi. Sodišče prve stopnje je opravilo tehtanje ustavno zavarovanih pravic, ki si v tej zadevi stojijo nasproti, in sicer tožničinih pravic do osebnega dostojanstva in varstva osebnostnih pravic iz 34. in 35. člena Ustave in toženčeve pravice do svobode izražanja iz 39. člena Ustave, ki je pokazalo, da vsebina zapisa izrazito izstopa iz okvira ″svobode govora″, kar izkazuje, da je pri izvajanju pravice toženca do svobode izražanja z obravnavanim zapisom prišlo do prekomernega posega v pravico tožnice do časti in dobrega imena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih (v I. in III. točki izreka) potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa mora v 15 dneh od prejema sodbe povrniti 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka tega roka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da mora toženec tožnici v roku 15 dni plačati 6.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 9. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka) in ji povrniti 513,47 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema te sodbe, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka), presežni obrestni zahtevek za obdobje od 22. 3. 2016 do vključno 1. 9. 2016 pa zavrnilo (II. točka izreka).

2. Toženec je 11. 11. 2016 vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje in odgovor na tožbo ter podrejeno, v kolikor sodišče ne bo ugodilo predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, pritožbo zoper zamudno sodbo.1 Pritožbo je vložil zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (7. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in zaradi napačne uporabe materialnega prava (341. člen ZPP). Navaja, da je bilo pisanje v nasprotju z zakonom vrnjeno sodišču, saj ima toženec hišni predalčnik, ki je dovolj velik, da bi mu bilo pisanje v njem lahko puščeno. Sodišču očita, da je storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožba tožencu ni bila pravilno vročena, ker je bila kršena določba četrtega odstavka 142. člena ZPP, zaradi česar niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe. Izpodbijano sodbo je zato potrebno razveljaviti, saj je bila z njeno izdajo tožencu kršena pravica do izjave iz 22. člena Ustave RS. Toženec nadalje sodišču očita, da je nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je zaradi spornega zapisa tožnici odškodninsko odgovoren. Meni, da je napačno materialnopravno stališče sodišča, da je obravnavani zapis objektivno žaljiv, ne glede na to, kdo ga je zapisal in na koga se nanaša, in da vsebina zapisa izrazito odstopa iz okvira svobode govora. Sodišče je tudi napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je zahtevana odškodnina povsem primerna in pravična glede na vrsto in obseg škode, ki je tožnici nastala. Vsebina spornega zapisa nikakor ni mogla pri tožeči stranki povzročiti takšnih duševnih bolečin, ki bi skladno s sodno prakso upravičevale izplačilo odškodnine na podlagi 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ), zaradi česar bi moralo sodišče zahtevek za plačilo odškodnine zavrniti. Prisojena odškodnina tudi sicer ni skladna s sodno prakso. Toženec višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, zamudno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka. Ostale pravno pomembne pritožbene navedbe so povzete in presojene v nadaljevanju obrazložitve.

3. Dne 26. 5. 2017 je toženec vložil dopolnitev pritožbe. Ker je bila dopolnitev pritožbe vložena po izteku pritožbenega roka, torej prepozno, je pritožbeno sodišče ni upoštevalo (drugi odstavek 343. člena ZPP).2

4. Tožnica je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe. Navaja, da je bila tožba tožencu pravilno vročena in so bili torej izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe ter da pritožba neutemeljeno napada izpodbijano sodbo tudi iz razloga domnevno zmotne uporabe materialnega prava.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi prvega odstavka 318. člena ZPP izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudno sodbo), če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP na tožbo ne odgovori in če so izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, in 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. V obravnavanem primeru so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe.

7. Sodišče mora tožbo vročiti osebno stranki. Določbe o osebni vročitvi so urejene v 142. členu ZPP. Če vročitev po 140. členu ZPP ni možna, se osebna vročitev fizični osebi opravi tako, da vročevalec pisanje izroči sodišču, ki je vročitev odredilo, če gre za vročitev po pošti, pa pošti v kraju njegovega stanovanja, v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih stanovanja pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Na obvestilu in na pisanju, ki bi ga moral vročiti, vročevalec navede vzrok za takšno ravnanje in dan, ko je obvestilo pustil naslovniku, ter se podpiše (tretji odstavek 142. člena ZPP). V četrtem odstavku 142. člena ZPP je določeno, da se vročitev po prejšnjem odstavku šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne. Če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena po poteku tega roka, na kar je treba naslovnika v obvestilu iz prejšnjega odstavka opozoriti. Po preteku roka vročevalec pusti pisanje iz prejšnjega odstavka v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. Če naslovnik nima predalčnika ali je ta neuporaben, se pisanje vrne sodišču, na kar je treba naslovnika v obvestilu iz prejšnjega odstavka opozoriti.

8. Namen fikcije vročitve, ki je določena v četrtem odstavku 142. člena ZPP, je v določitvi trenutka, od katerega za stranko prične teči zakonski rok za vložitev tožbe ali pravnega sredstva, oziroma trenutka, s katerim nastopijo druge pravne posledice v sodnem postopku, čeprav pisanja ni prevzela3. Fikcija vročitve nastopi torej že s samim potekom 15-dnevnega roka za dvig pisanja, medtem ko seznanjenost z vsebino pošiljke za pravilnost vročitve ni relevantna.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožba pravilno vročena tožencu v odgovor. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da vročevalec sodne pošiljke, ki je vsebovala drugopis tožbe, priloge k tožbi ter poziv tožencu, naj odgovori na tožbo, ni mogel osebno izročiti naslovniku, prav tako pa tudi ne kakšnemu odraslemu članu njegovega gospodinjstva, in da je zato naslovniku dne 17. 8. 2016 v njegovem hišnem predalčniku pustil obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem mora pisanje dvigniti, toženec v pritožbi ne izpodbija. Prav tako ne izpodbija ugotovitve, da naslovnik v navedenem roku pošiljke ni dvignil. Skladna s podatki v spisu pa je nadaljnja ugotovitev, da naslovniku po izteku roka vročevalec pošiljke ni mogel pustiti v hišnem predalčniku in da je v pojasnilo označil, da je predalčnik premajhen, saj to izhaja iz Obvestila sodišču o opravljeni vročitvi4, kakor tudi ugotovitev, da je bila sicer pošiljka v kuverti dimenzije formata A-4 in teže 0,303 kg.

10. S pritožbeno navedbo, da je bilo pisanje v nasprotju z zakonom vrnjeno sodišču, saj da ima toženec hišni predalčnik, ki je dovolj velik, da bi mu bilo pisanje v njem lahko puščeno, toženec glede na pred tem izpostavljeno pritožbeno navedbo, da se skladno z določbo četrtega odstavka 142. člena ZPP lahko pisanje po poteku 15-dnevnega roka vrne sodišču izključno v primeru, če naslovnik nima hišnega predalčnika ali je ta neuporaben, kot napačno označuje ravnaje, da se je pisanje vrnilo sodišču, vendar tudi če bi to držalo, na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva. Za pravilnost vročitve je odločilno, ali je naslovnik prejel obvestilo o prispelem pisanju. Te ugotovitve sodišča prve stopnje, torej da je vročevalec v hišnem predalčniku pustil obvestilo, pritožba ne izpodbija. Pritožnik tudi ne trdi, da ni bil v obvestilu o prispelem pismu opozorjen na to, da se bo v primeru, ko naslovnik nima hišnega predalčnika ali je ta neuporaben, pisanje vrnilo sodišču5. Za pravilnost vročitve s fikcijo oziroma nadomestno vročitvijo je pravno nepomembno, ali je bilo nato samo pisanje puščeno v hišnem predalčniku oziroma razlog, zakaj ni bilo puščeno. Z vložitvijo sodnega pisanja v hišni predalčnik se namreč zagotavlja zgolj večja dejanska verjetnost, da se bo naslovnik kljub navedenemu načinu vročitve (nadomestna vročitev ali fikcija vročitve) res seznanil s pisanjem6. Zakon torej nastopa fikcije vročitve in s tem pričetka teka zakonsko določenega roka v ničemer ne veže na to, ali in kdaj je vročevalec v hišnem predalčniku pustil pisanje. Pisanje namreč pusti šele po preteku 15-dnevnega roka, torej potem ko se vročitev že šteje za opravljeno. Vložitev pisanja v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika tako na fikcijo vročitve, ki je že prej nastopila, ne more več vplivati. Pri nadomestni osebni vročitvi zadostuje navedba vročevalca na vročilnici, kdaj je naslovniku pustil obvestilo, ker s potekom 15 dni od tega datuma pošiljka velja za vročeno, če je naslovnik ne dvigne7. Te navedbe v Obvestilu sodišču o opravljeni vročitvi pritožnik ne izpodbija, zato je ta vročilnica popoln dokaz o vročitvi pisanja tožencu in o tem, da je bilo vročanje pravilno. Sodišče prve stopnje je zato pravilno obrazložilo, da je glede na določbo 142. člena ZPP šteti, da je bila navedena pošiljka vročena tožencu po poteku 15-dnevnega roka, ki je pričel teči naslednji dan po tistem, ko je vročevalec pustil obvestilo o došli pošiljki oziroma prispelem pismu v poštnem nabiralniku (17. 8. 2016). Glede na obrazloženo pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno izvesti v pritožbi predlaganih dokazov v dokaz pritožbenih navedb, da je odprtina na hišnem predalčniku dolga 18 cm, kuverta velikost A4 pa meri 210 mm krat 297 mm in bi jo bilo fizično mogoče pustiti v toženčevem predalčniku, in sicer vpogleda v dve priloženi fotografiji predalčnika, zaslišanja toženca in njegove žene ter ogleda predalčnika na naslovu vročanja, saj s temi dokazi dokazuje pravno neodločilna dejstva za odločitev o pravilnosti vročitve tožbe tožencu v odgovor.

11. Neutemeljen je tako očitek, da je bila kršena določba četrtega odstavka 142. člena ZPP in da je zato sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožencu iz tega razloga tudi ni bila kršena ustavno zagotovljena pravica do izjave iz 22. člena Ustave RS. Skladno z določbo četrtega odstavka 142. člena ZPP je s potekom 15-dnevnega roka za prevzem pisanja nastopila fikcija vročitve, s čimer je začel teči 30-dnevni rok za odgovor na tožbo, v katerem pa toženec odgovora ni podal, zato je bil izpolnjen pogoj iz 1. točke prvega odstavka 318. člena ZPP.

12. Ker toženec na pravilno vročeno tožbo ni pravočasno odgovoril, je bilo sodišče prve stopnje glede dejanske podlage vezano na tožbene trditve. Pritožbeno ni izpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati. Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo tudi, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Sodišče prve stopnje je dejstva, navedena v tožbi, povzelo v obrazložitvi, zaradi česar se pritožbeno sodišče povsem sklicuje na ta del obrazložitve zamudne sodbe in v izogib ponavljanju vseh dejstev ne povzema.

13. Institut zamudne sodbe je izraz afirmativne litiskontestacije. Vzpostavlja se absolutna (neovrgljiva) domneva, da toženec s svojo pasivnostjo priznava trditve, na katere tožnik opira tožbeni zahtevek. Zaradi te domneve sodišče v tej fazi postopka ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti tožnikovih dejanskih navedb. Zamudne sodbe se zato ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). V tako imenovanem zamudnem postopku se tako sodišče ne ukvarja z ugotavljanjem resničnosti tožnikovih navedb, pač pa le presoja, ali med navedbami in predloženimi dokazi ni nasprotja ter ali navedbe ne nasprotujejo splošno znanim dejstvom.8

14. Prvostopenjsko sodišče je glede na trditve v tožbi, ki jih je v bistvenem povzelo v 13. točki obrazložitve, in sicer da je toženec dne 21. 3. 2016 na spletnem omrežju Twitter objavil zapis ″Na neki FB strani javne hiše ponujajo poceni usluge odsluženih prostitutk A. A. in B. B. Eno za 30€, drugo za 35€. #Z. M.″; da je ta zapis povzročil velik medijski odziv, tako da je bila posredno seznanjena z njim tudi širša javnost; da je iz vsebine zapisa kakor tudi iz kasnejšega dogajanja ter ravnanja toženca razvidno, da se zapis med drugim nanaša na tožnico; da je tožnica, ki je javnosti znana kot urednica oziroma novinarka zaradi omenjenega zapisa ter kasnejših reakcij javnosti doživljala in še doživlja hude duševne bolečine zaradi kršitve osebnostne pravice, žalitve dobrega imena in časti, kar pomeni, da ji je nastala nepremoženjska škoda, pravilno zaključilo, da so podani vsi elementi za odškodninsko odgovornost toženca ter odmero denarne odškodnine tožnici, torej da iz tožbenih trditev izhajajo vsa odločilna dejstva o obstoju odškodninske odgovornosti toženca na podlagi 179. člena9 v zvezi s 131. členom OZ.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je takšen zapis, kot je obravnavani, že sam po sebi objektivno žaljiv, ne glede na to, kdo ga je zapisal in na koga se nanaša. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim, da vsebina tega zapisa izrazito izstopa iz okvira ″svobode govora″. Zapis je povzročil pri tožnici poseg v sfero ustavno zagotovljene duševne celovitosti in osebnega dostojanstva in bil še toliko bolj intenziven zaradi velike medijske odzivnosti, saj sta bila oba udeleženca tudi v širšem družbenem okolju razmeroma znani osebi. Sodišče prve stopnje je opravilo tehtanje ustavno zavarovanih pravic, ki si v tej zadevi stojijo nasproti, in sicer tožničinih pravic do osebnega dostojanstva in varstva osebnostnih pravic iz 34. in 35. člena Ustave in toženčeve pravice do svobode izražanja iz 39. člena Ustave, ki je pokazalo, da vsebina zapisa izrazito izstopa iz okvira ″svobode govora″, kar izkazuje, da je pri izvajanju pravice toženca do svobode izražanja z obravnavanim zapisom prišlo do prekomernega posega v pravico tožnice do časti in dobrega imena. Glede na tožbeno zatrjevane dejanske okoliščine primera je sprejeta odločitev skladna z navedenimi materialnopravnimi izhodišči. Sodišče prve stopnje je skladno s sodno prakso pri presoji protipravnosti kot enega od potrebnih elementov civilnega delikta upoštevalo vrednostna merila iz Kazenskega zakonika (KZ-1) za presojo žaljivih trditev in žaljivih vrednostnih sodb. Izhajajoč iz objektivnega pomena sporne izjave, glede na izraze v sporni izjavi ″javna hiša″, ″poceni usluge″, ″odsluženi prostitutki″, ″zvodnik″ in pomen le-teh v slovenskem jeziku10, je gotovo povprečni bralec11 v našem okolju toženčevo izjavo razumel v dobesednem pomenu, kot taka pa je objektivno žaljiva. S takšnim zapisom toženec tožnici vsekakor odreka spoštovanje in ji jemlje ugled. Toženčeve trditve v obravnavanem zapisu glede na tožbene trditve, za katere se šteje, da jih toženec priznava (povzete tudi v naslednji točki te obrazložitve), nimajo nikakršne dejanske podlage, pač pa gre za žaljive trditve, katerih edini namen je bil tožnico žaliti v širši javnosti.

16. Toženec neutemeljeno sodišču očita, da je povsem prezrlo ustaljeno ustavno in strasbourško načelo, da svoboda izražanja pokriva ne le informacije ali ideje, ki so sprejete v družbi z odobravanjem ali vsaj z ravnodušnostjo, temveč tudi tiste informacije in ideje, ki žalijo, šokirajo, pretresajo oziroma vznemirjajo državo ali določen del njenega prebivalstva. Ob tem, ko se šteje, da toženec (s svojo pasivnostjo) priznava trditve v tožbi, da vsebina toženčevega tvita nima nobene zveze s temo, o kateri je bilo poročano v prispevku A. A. v oddaji ... z dne 21. 3. 2016, in ne predstavlja nikakršnega prispevka k razpravi javnega pomena, ter trditve, da toženčev zapis ne vsebuje nobenih navedb glede dejstev, zanikanja dejstev, dopolnjevanja dejstev ali drugačnega vsebinskega odziva na prispevek A. A. v oddaji ... dne 21. 3. 2016, je možen zgolj zaključek, da v obravnavanem primeru niso bile podane okoliščine, v katerih bi povprečen bralec razumel obravnavano izjavo kot kritiko ravnanja ali stališča, ne pa kot napad na osebnost, sramotitev, ponižanje, prezir, zasmehovanje. Kjer pa gre piscu zgolj za žalitev drugega, protipravnost ni izključena.12 Ob obrazloženem se izkaže za neutemeljenega tudi očitek, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni upoštevalo že ustaljene sodne prakse, da sme svoboda izražanja bistveno bolj posegati v osebnostne pravice oseb, ki v javnem življenju igrajo določeno vlogo, npr. v politiki, poslovnem življenju, športu in na drugih področjih. Sodišče je glede na trditve v tožbi pravilno zaključilo, da je ta poseg bil še toliko bolj intenziven zaradi velike medijske odzivnosti, saj sta oba udeleženca tudi v širšem družbenem okolju razmeroma znani osebi.

17. Toženec v nadaljevanju pritožbe podaja navedbe, s katerimi uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar v primeru izdaje zamudne sodbe ni dovoljen pritožbeni razlog (drugi odstavek 338. člen ZPP). Nedopustne so zato naslednje pritožbene navedbe: - da je bilo dejanje storjeno pri opravljanju politične dejavnosti, v okviru katere se je kot predsednik politične stranke ... provokativno odzval na poročanje novinarke, da so med člani Facebook skupine Legija smrti tudi vidni člani Stranke ..., in da je poročanje novinarke A.A. bilo glede na kontekst in način poročanja žaljivo, za navedene vidne člane Stranke ... kot tudi za stranko ..., ki jo zastopa in predstavlja toženec; - da je v konkretnem primeru šlo le za provokacijo in kritiko dela tožnice kot novinarke, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje sporne navedbe toženca, v smislu ali gre za protipravno ravnanje, presojati v okviru njegovega političnega delovanja in v okviru resne kritike novinarskega dela; - da beseda prostitut(ka), kot je vsebovana v spornem zapisu, že na prvi pogled jasno pove, da tu ni mišljena telesna prostitucija, ampak udinjanje nekomu in služenju denarja, in da je iz zapisa seveda jasno razumeti, da gre za prostitucijo na področju pisanja in novinarskega poročanja, in ne za nekoga, ki prodaja svoje telo za denar; - da iz angleškega slovarja Oxford Advanced Learner's Dictionary (New 9th Edition) izhaja, da se beseda prostitut(ka) uporablja v smislu, ko nekdo svoje sposobnosti ″izrablja″ z namenom zaslužka, čeprav bi lahko ravnal na boljši oziroma bolj korekten način. Da se navedeni izraz večkrat uporablja v tem pomenu in gre za ustaljeno rabo, je razvidno tudi iz spletne strani wikipedia z razlago angleške besede prostitution. Pod razdelkom drugi pomeni je pojasnjeno, da se lahko beseda ″prostitucija″ uporablja tudi kot metafora v smislu zmanjševanje kvalitete ali vrednosti dela nekoga oziroma delo za nevreden namen oziroma ″prodajati se″. V tem pomenu usluge ali dejanja značilno niso spolne narave. Kot primer toženec navaja odlomek iz knjige The Catcher in the Rye, v katerem Holden Caulfield reče za svojega brata (″D.B.″): ″Zdaj je zunaj v Hollywoodu, D.B. je prostitut. Stvar, ki jo sovražim, so filmi. Sploh mi jih ne omenjaj.″ D.B. seveda ni prostitut v smislu ponujanja spolnih uslug za denar, ampak Holden meni, da njegova služba pisanja scenarijev za drugorazredne filme pomeni moralno nazadovanje. Beseda je na prvi strani uporabljena brez pridevnika (npr. politični, literarni, medijski ipd.) in iz teksta se jasno razume, da gre za prostituta na področju pisanja in ne za nekoga, ki prodaja svoje telo za denar. Knjiga je bila dvakrat predpisano maturitetno literarno gradivo in beseda prostitut naj bi bila dobro poznana vsem anglistom, ki učijo v maturitetnih programih. Knjiga je bila tudi velika uspešnica širom po svetu, saj je sicer ne bi dvakrat izbrali za maturitetno gradivo, na osnovi katerega so bili pisani številni literarni eseji. Pisatelj Gail Pheterson pa pravi, da ta dodatni pomen izraza prostitut izhaja iz krščanske moralne etike, v kateri je sinonim za upadanje kvalitete ali vrednosti nekoga za dosego nekega slabega cilja; - da tudi ne gre prezreti, da tožnica kot urednica in novinarka v medijih konstantno objavlja prispevke o tožencu kot politiku in stranki ..., katere predsednik je toženec. Tako tožnica kot tudi novinarka A. A. sta izraziti javni podpornici t.i. leve politične opcije in svoje prispevke objavljata v škodo toženca in stranke ... ravno kot izraziti politični nasprotnici, vse z namenom diskreditacije toženca kot osebe in politika ter tudi stranke ..., ki jo vodi. Tako je bilo tudi v prispevku novinarke A.A., na katerega se je z zapisom odzval toženec in je vseboval popolnoma neresnične informacije, namenjene izključno razžalitvi politične stranke ... in njenih članov. Zato je toženec prepričan, da sta tako tožnica kot novinarka A. A. po političnem naročilu njunih ″vodij″ naredili in objavili prispevek, ki je žaljiv in ponižujoč, in je zato toženec v okviru svojega političnega delovanja napisal sedaj sporni tvit, s katerim je seveda želel le sporočiti navedenima, da tako kot si lahko oni dve preprosto ″izmislita″ konkretno udeležbo članov politične stranke ... na Facebooku, tako lahko drugi zapiše: ″Na neki FB strani javne hiše ponujajo poceni usluge odsluženih prostitutk A. A. in C. C. Eno za 30€, drugo za 35€. #Z. M..″ Da pa gre za njuno početje v okviru novinarskega dela, ki sta se »prodali« politiki in zato objavljata neresnične stvari, je razvidno iz zaključka toženčevega zapisa #Z. M., s čimer je seveda mislil, da naročila za njuno delo proti njemu in politični stranki ..., ki jo vodi, prihajajo s strani M. K. (zaradi tega tudi hashtag Z. M.).

18. Toženec zmotno meni, da bi moralo sodišče zapis presojati v okviru tretjega odstavka 158. člena KZ-1, ker iz tožbe izhaja, da je bil toženčev zapis odziv na prispevek novinarke A. A., ki je poročala, da so se so med člani Facebook skupine Legija smrti znašli tudi vidni člani ... . Iz tožbe namreč izhajajo tudi trditve, da vsebina toženčevega tvita nima nobene zveze s temo, o kateri je bilo poročano v prispevku A. A. v oddaji ... z dne 21. 3. 2016, in ne predstavlja nikakršnega prispevka k razpravi javnega pomena, ter trditve, da toženčev zapis ne vsebuje nobenih navedb glede dejstev, zanikanja dejstev, dopolnjevanja dejstev ali drugačnega vsebinskega odziva na prispevek A.A. v oddaji ... dne 21. 3. 2016. Ob takih trditvah v tožbi, za katere se šteje, da jih toženec priznava, sodišče ni bilo dolžno zapisa presojati v okviru zgoraj navedene določbe KZ-1, torej ali je podana izključitev protipravnosti.

19. Nenazadnje ni utemeljen niti očitek, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je zahtevana odškodnina povsem primerna in pravična glede na vrsto in obseg škode, ki je tožnici nastala. Toženec v pritožbi, sklicujoč se na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, pri čemer kot primer navaja sodbo II Ips 220/99, katero pa le selektivno povzema, navaja, da se odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi kršitve ugleda (dobrega imena) in časti prizna samo izjemoma, in sicer kadar je ta kršitev izjemno težka, tako da je pri oškodovancu upravičeno mogla povzročiti in je dejansko povzročila posebej intenzivno duševno bolečino. Iz obrazložitve navedene sodbe namreč izhaja tudi, da je denarno odškodnino zaradi kršitve časti in ugleda treba omejiti samo na take "izjemno močne napade", ki po svoji intenzivnosti, trajanju in razmerah okolja povzročijo jasno manifestirano kršitev časti in ugleda človekove osebnosti. Ravno slednje, poleg hudih duševnih bolečin, ki jih trpi zaradi protipravnega ravnanja toženca, pa v tožbi zatrjuje tožnica in za svoje trditve predlaga tudi dokaze. Pritožbeno sodišče se zato ne strinja s pritožnikom, da vsebina spornega zapisa nikakor ni mogla pri tožeči stranki povzročiti takšnih duševnih bolečin, ki bi skladno s sodno prakso upravičevale izplačilo odškodnine na podlagi 179. člena OZ.

20. Prav tako ne drži, da tudi prisojena odškodnina ni skladna s sodno prakso. Denarna odškodnina predstavlja satisfakcijo, odmeno za pretrpljene duševne bolečine. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo odškodnino v znesku 6.000,00 EUR, kar je v času izdaje zamudne sodbe znašalo 5,88 oziroma zaokroženo 6 povprečnih mesečnih neto plač na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji. Pritožbeno izpostavljeni primer II Ips 160/200613, v katerem je bila oškodovancu prisojena odškodnina le v višini 1 povprečne plače, ni primerljiv. Primerljive namreč niso niti okoliščine nastanka posega niti odmevnost posega v osebnostno pravico oškodovanca in v zvezi s tem intenzivnost duševnih bolečin niti trajanje le-teh. Primerjava s podobnimi primeri, objavljenimi v knjigi Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo avtorice mag. Alenke Bergar Škrk (GV Založba, 2010), kakor tudi na spletni strani Vrhovnega sodišča (sodna praksa)14 pa pokaže, da je višina odškodnine primerljiva z dosojenimi odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva tudi vse individualne značilnosti tožničine nepremoženjske škode.

21. Pritožbeni preizkus izpodbijane zamudne sodbe je tako pokazal, da je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče v nasprotju z določbami ZPP izdalo zamudno sodbo, kakor tudi očitek, da je napačno uporabilo materialno pravo. Podane niso niti tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter zamudno sodbo v izpodbijanih delih potrdilo (353. člen ZPP).

22. Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje pritožbene stroške, na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP pa mora tožnici povrniti njene stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, saj se je tožnica obrazloženo opredelila do vseh pritožbenih navedb in so zato to potrebni pravdni stroški. Tožničini stroški so odmerjeni skladno z veljavno Odvetniško tarifo (500 točk za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 21/1 in 22 % DDV po drugem odstavku 12. člena Odvetniške tarife). 279,99 EUR pritožbenih stroškov mora toženec tožnici povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

1 Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 22. 8. 2017 zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje, pritožbeno sodišče pa je s sklepom I Cp 516/2017 z dne 28. 3. 2018 pritožbo tožene stranke zoper sklep z dne 22. 8. 2017 zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. 2 Primerjaj Zobec J., Pravdni postopek: zakon s komentarjem, Lojze Ude et al. Uradni list RS, GV Založba, 2005 -2009, 3. knjiga, komentar 343. člena ZPP. 3 Povzeto iz obrazložitve načelnega pravnega mnenja, sprejetega na občni seji VSS 14. 1. 2015, da se pri izteku roka iz četrtega odstavka 87. člena ZUP in četrtega odstavka 142. člena ZPP določbo drugega odstavka 101. člena ZUP in četrtega odstavka 111. člena ZPP ne upoštevata. 4 Obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi na listni št. 8. 5 Sodišče prve stopnje je uporabilo za vročanje tožbe s prilogami in poziva na odgovor na tožbo ovojnico za vročanje, kot jo je določal takrat veljavni Pravilnik o ovojnici za vročanje po pošti v pravdnem postopku. V skladu s tem Pravilnikom je opozorilo o tem, v katerem primeru se bo pismo vrnilo sodišču, navedeno v pravnem pouku na zadnji strani obvestila o prispelem pismu. 6 Primerjaj Galič A., v Ude L in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem spremenjenih členov, 4. knjiga , GV Založba, Ljubljana, 2010, str. 122), VDSS sklep Pdp 629/2016, VSL sodba II Cp 989/2015, VSL sklep I Cp 1335/2015, sklep Ustavnega sodišča U-I-277/10-4, Up-1516/10-5. 7 Primerjaj Galič A, v Ude L in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem spremenjenih členov, 4. knjiga , GV Založba, Ljubljana, 2010, str. 136 8 Primerjaj Zobec J. v Pravdni postopek: zakon s komentarjem, Lojze Ude et al. Uradni list RS, GV Založba, 2005 -2009, 3. knjiga, komentar 318. člena. 9 Po 179. členu pripada oškodovancu (tudi) za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. 10 V SSKJ na spletni strani http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html je pri besedi prostitutka naslednja razlaga: prostitutka-e ž (ȗ) ženska, ki se (poklicno) ukvarja s prostitucijo, vlačuga: postala je prostitutka; pristaniške, velemestne prostitutke; prostitutke po bordelih; cena prostitutke; pri besedi javna hiša razlaga, da je to lokal, v katerem je za plačilo možno imeti spolne odnose; pri besedi zvodnik pa razlaga, da je to tisti, ki posreduje pri prostituciji tako, da za plačilo išče stranke: v Sinonimnem slovarju slovenskega jezika pa je pri besedi prostitutka razlaga: ženska, ki opravlja spolne odnose za plačilo, najemati prostitutke za zabavo) 11 Pri vrednotenju vsebine oziroma spornih izjav je odločilno razumevanje povprečnega bralca. Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-407/14, 20. točka obrazložitve. 12 Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-614/15 z dne 21. 5. 2018 – obrazložitev 13. in 14. točke. 13 Oškodovanec je bil moški, toženkin znanec. Toženka je podala lažno kazensko ovadbo za kaznivo dejanje spolne zlorabe slabotne osebe in je o dogodku pripovedovala tudi prijateljem, zaradi česar se je tožnik, ki živi v majhnem kraju, počutil, kot da so skupni prijatelji toženki verjeli, počutil se je slabo, kot kak posiljevalec, bil je depresiven, ni mogel spati, imel je občutek, da ga vsi gledajo, 14 dni ni hodil iz hiše, obiskal je tudi psihologa, njegova samozavest in občutek lastne vrednosti pa je bila (začasno) močno zmanjšana. 14 Primerjaj npr. z odločbami Vrhovnega sodišča RS v zadevah II Ips 445/2001, II Ips 339/2000 in II Ips 667/2003.