Jedro

Ker so bili toženci ob sklenitvi kupoprodajnih pogodb v dobri veri kot odločilnim momentom, saj sklenitev aneksa in vpis v zemljiško knjigo v letu 2004 pomenita le realizacijo njihove preje pridobljene pravice, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja ter izročitev v posest in plačilo uporabnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Drugo, tretja, sedma, osma, deveta, dvanajsta tožena stranka trpijo stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe in postopek zaradi umika tožbe ustavilo v zvezi s plačilom uporabnine zoper prvo toženko in tretjega toženca ter zavrnilo zahtevek na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice pri posameznih nepremičninah v lasti posameznih tožencev in zahtevek za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja pri spornih nepremičninah z vknjižbo lastninske pravice na ime tožnika in izročitev nepremičnin v posest tožnika. Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine. V posledici take odločitve je tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožencem in stranskim intervenientom z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper tako sodbo se pritožuje tožnik, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožnik navaja, da se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da četrto in peto tožena stranka nista bili seznanjeni s sporom pod opr. št. II P 1663/2000, saj je četrto tožena stranka zaslišana izpovedala, da se je s peto tožencem pozanimala glede spora v zvezi z nekim dvoriščem. Nadalje tožnik navaja, da se ne strinja s stališčem sodišča, da trenutek vložitve zemljiškoknjižnega predloga ni bistven za presojo dobrovernosti toženih strank in tudi, da tožene stranke niso bile dobroverne v času vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo. Tožene stranke so pridobile veljavno zemljiškoknjižno dovolilo po trenutku učinkovanja razveljavitve kupoprodajne pogodbe z dne 24. 4. 1997 in lastninske pravice M., d. o. o. ni mogel prenesti na tožene stranke. Pravno nevzdržno je stališče, da je potrebno anekse obravnavati zgolj kot posel za ureditev vpisa toženih strank v zemljiško knjigo, ker etažna lastnina v letu 1997 še ni bila vzpostavljena. Neskrbnost toženih strank ne opravičuje zaključka sodišča, da je v tem primeru potrebno dati prednost pravnemu položaju toženih strank, saj sta položaja tožeče stranke in toženih strank izenačena, saj sta bili obe pravdni stranki zaradi M., d. o. o. oškodovani. Sodišče je s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka člena 339 Zakona o pravdnem postopku (ZPP), kršilo pravice do enakosti pred zakonom, do enakega varstva pravic ter do zasebne lastnine. Sodišče bi moralo opreti sodbo na določbe člena 243 ZZK-1, saj v času sklepanja aneksov M., d. o. o. ni imel več razpolagalne sposobnosti ter so bile tožene stranke v slabi veri. Neutemeljeno je zavrnjen tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije, saj so družbe prešle na družbenike že po sili zakona.

3. Tožene stranke so na pritožbo odgovorile in predlagale, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijano sodbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so tožene stranke razen prvo tožene družbe M., d. o. o. v letu 1997 od te družbe kupili posamezna stanovanja in se na podlagi aneksov v letu 2004 vknjižili kot lastniki v zemljiški knjigi. Zaradi neplačane kupnine je bila kupoprodajna pogodba med tožnikom in družbo M., d. o. o. razveljavljena z zamudno sodbo P 1663/2000, se pravi že po tistem, ko je slednja prodala stanovanja ostalim tožencem. Po izvedeni parcelaciji na podlagi odločbe GURS z dne 11. 6. 1998 je M., d. o. o. v letu 2004 sklenil anekse na podlagi katerih so se tožene stranke vknjižile v zemljiški knjigi v posesti pa imajo sporna posamezna stanovanja od nakupa v letu 1997. 6. Materialnopravna podlaga za zahtevek, ki ga uveljavlja tožnik proti tožencem so določila o izbrisni tožbi (člen 243 in 244 ZZK-1). Po določbi tretjega odstavka člena 244 izbris izpodbijane vknjižbe ni dovoljen proti dobrovernim osebam v korist katerih je bila vknjižba opravljena. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da za presojo dobrovernosti v konkretnem primeru ni odločilno stanje ob vložitvi predloga za vknjižbo lastninske pravice, saj slednja pred tem ni bila možna, ker ni bila vzpostavljena etažna lastnina, sicer pa so toženci že pred tem razpolagali z razpolagalnim pravnim poslom in zemljiškoknjižnim dovolilom iz leta 1997. Toženci so kupili sporne nepremičnine ob zaupanju v zemljiškoknjižno stanje in tudi poravnali kupnino, anekse v letu 2004 pa sklenili le za potrebe zemljiškoknjižne izpovedbe vpisa njihove lastninske pravice. V trenutku sklenitve kupoprodajnih pogodb so toženci kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje pridobili pričakovanje lastninske pravice in varstvo takega položaja in pravico do zasebne lastnine (enako odločba Ustavnega sodišča UP 591/2010). Ker so bili toženci ob sklenitvi kupoprodajnih pogodb v dobri veri kot odločilni momentom, saj sklenitev aneksa in vpis v zemljiško knjigo v letu 2004 pomenita le realizacijo njihove preje pridobljene pravice, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja ter izročitev v posest in plačilo uporabnine. Odločilna je dobra vera ob nakupu toženih strank glede na okoliščine tega primera in zaradi tega ni odločilno, kdaj in kako so tožene stranke zvedele za spor med M., d. o. o. in tožnikom, kar izpostavlja pritožba v zvezi s četrto in peto toženo stranko. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi prvega sodišča tako, da so neutemeljene pritožbene trditve, da je odločilen trenutek za dobro vero tožencev trenutek vložitve zemljiškoknjižnega predloga in čas vpisa lastninske pravice ter trditve, da toženci niso bili v dobri veri.

7. Pravilno je bil zavrnjen zahtevek zoper družbenico izbrisane družbe, saj le-ta po ugotovitvah sodišča prve stopnje spornih nepremičnin nima v posesti, niti ni lastnica od leta 1997, ko jih je prodala posameznim kupcem in se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče sklicuje na razloge izpodbijane sodbe.

8. Glede na navedeno je bilo pritožbo tožnika zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).

9. Tožene stranke z odgovorom na pritožbo niso v ničemer prispevale k razjasnitvi stvari in morajo v posledici tega same trpeti stroške, ki so jim nastali v zvezi s tem. Tak izrek o stroških temelji na določbi člena 165 v zvezi s členom 154 in 155/2 ZPP.