Jedro

Okoliščina redne zaposlitve pri tujem delodajalcu v času trajanja študija je odločilna sprememba, ki je brez dvoma vplivala na izvrševanje pogodbe o štipendiranju. Tudi kršitev obveščanja štipenditorja v ugotovljenih okoliščinah je sankcionirana s prenehanjem štipendijskega razmerja in dolžnostjo vrnitve štipendije.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: – v I. točki izreka tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 76684/2016 z dne 4. 8. 2016 ostane v veljavi v prvem odstavku izreka tudi glede plačila glavnice 59.244,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 50.208,66 EUR od 8. 7. 2016 dalje do plačila in od 9.035,84 EUR od 22. 7. 2016 do plačila; – v III. točki izreka pa tako, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki v 15 dneh (namesto 1.297,30 EUR) 4.148,19 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje.

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se sodba v nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti v 15 dneh tožeči stranki 2.009,58 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 76684/2016 z dne 4. 8. 2016 v veljavi glede prvega odstavka izreka, s katerim je toženi stranki naloženo plačilo glavnice 24.757,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.981,51 EUR od 8. 7. 2016 dalje do plačila in od 3.775,95 EUR od 22. 7. 2016 do plačila ter v tretjem odstavku izreka, kjer so na 74,00 EUR odmerjeni stroški izvršilnega postopka. Glede preostalega je sklep o izvršbi v prvem odstavku izreka sodbe razveljavilo ter tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti 1.297,30 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki iz vseh pritožbenih razlogov, predvidenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3. Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe. Navaja, da je glede kršitev obveznosti po pogodbi o štipendiranju dodiplomskega študija sodišče zmotno štelo, da je tožena stranka s tem, ko je odprla s.p. in registrirala dejavnost kot samostojna podjetnica, izpolnila obveznost iz 13. oziroma 14. člena pogodbe o štipendiranju. Sodišče je spregledalo, da je tožena stranka vseskozi bivala v tujini, kjer je bila tudi dejansko zaposlena, zato je bilo odprtje s.p. zgolj navidezno. Samozaposlitev ni izpolnjena že s samo registracijo dejavnosti in odprtjem s.p.-ja, glede tega se pritožba sklicuje na predpise pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja. Sodišče je zanemarilo tudi izpovedbo tožene stranke, da je odprla s.p. zgolj zaradi formalnosti in da dohodkov s tega naslova nikoli ni bilo. Vsi izvedeni dokazi utemeljujejo navedbo tožeče stranke, da je bilo odprtje s.p.-ja zgolj fiktivno. Pritožba opozarja še na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje v 18. točki obrazložitve zapisalo, da je imela tožena stranka odprt zgolj fiktivni s.p., nasprotno temu pa je glede vsebinsko enake obveznosti tožene stranke, ki izhaja iz pogodbe za dodiplomski študij pojasnilo, da je tožena stranka svojo obveznost z odprtjem s.p.-ja v celoti izpolnila. Razlogi o odločilnih dejstvih v sodbi so glede tega sami s seboj v nasprotju. Vsebini obveznosti iz 13. in 14. člena sta v obeh pogodbah o štipendiranju enaki, vendar se sodišče do navedenega ni opredelilo in ni pojasnilo, zakaj je pri pogodbi o dodiplomskem študijo štelo, da je zgolj z odprtjem s.p.-ja tožena stranka izpolnila obveznost, medtem ko je v nadaljevanju glede magistrskega študija pojasnilo, da je bil s.p. zgolj fiktiven. Zaključek sodišča glede izpolnitve obveznosti iz pogodbe o štipendiranju dodiplomskega študija tudi izrecno nasprotuje namenu pogodbenih strank ob sklenitvi pogodbe, da se štipendistu omogoči študij na elitni univerzi v tujini, za kar je tožeča stranka nakazala finančna sredstva v visokem znesku, štipendist pa se zaveže opraviti nasprotno obveznost zaključiti študij v dogovorjenem roku ter se po uspešno končanem študiju zaposliti oziroma samozaposliti v Republiki Sloveniji. S sklenitvijo fiktivne pogodbe o zaposlitvi oziroma z odprtjem fiktivnega s.p.-ja štipendist ne izpolni pogodbene obveznosti. Pritožba opozarja, da se je toženka že ob koncu dodiplomskega študija v letu 2011 zaposlila v podjetju C. v Veliki Britaniji, v letu 2012 se je tam ponovno zaposlila. Sodišče je pri obravnavi njene zaposlitve v tujini spregledalo, da sta stranki sklenili aneks št. 1 k pogodbi o štipendiranju iz leta 2008, v katerem sta odložili izpolnitev obveznosti glede zaposlitve oziroma samozaposlitve v Republiki Sloveniji za čas trajanja magistrskega študija oziroma najdlje za dve leti, vse ostale obveznosti pa so ostale nespremenjene. Navedeno pomeni, da je študijsko razmerje prenehalo zaradi kršitve 8. točke 11. člena pogodbe o štipendiranju dodiplomskega študija tudi zato, ker se je tožena stranka ponovno v letu 2012 zaposlila pri delodajalcu v tujini. Toženka je kršila izrecno pogodbeno obveznost obveščanja po drugi alineji 7. člena pogodbe o štipendiranju in je že iz tega razloga tožbeni zahtevek za vračilo štipendije za dodiplomski študij v celoti utemeljen, saj tožeče stranke ni obvestila o sklenjeni pogodbi z delodajalcem v tujini. Pritožba na več mestih očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do vseh njenih trditev o toženkinih kršitvah pogodbene obveznosti ter da je v zvezi s tem zagrešilo več relativnih in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper obsodilni del sodbe ter odločitev o stroških postopka in predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v celoti. Z odločitvijo se ne more strinjati, ker je prepričana, da pogodbe o štipendiranju ni kršila. Navaja, da je za potrebe izdelave magistrske naloge in za dokončanje svojih obveznosti poiskala družbo, v kateri so ji omogočili izdelavo raziskave. Sodišče je to štelo kot stalno zaposlitev, kar pa to ni bilo. Kot je pojasnila, v Angliji ni neplačanega dela ali študentskega dela, gre za drugačen sistem zaposlovanja. Če sistem v Angliji ne bi bil tak, bi se oprava raziskave tožene stranke v "firmi" štela kot del študija in v tem primeru kršenja pogodbe o štipendiranju ne bi bilo. Sodišče se ni opredelilo do njenih trditev, da je bila izdelava raziskave v "firmi", ki je za seboj "prinesla" nesrečno zaposlitev, res nujna za dokončanje njenih študijskih obveznosti. Toženka ni sklenila pogodbe o stalni zaposlitvi zato, ker bi se hotela zavestno zaposliti in dela pri tuji "firmi" ni štela kot zaposlitev, tako bi moralo razmišljati tudi prvostopenjsko sodišče. Glede obrestnega zahtevka toženka opozarja, da je postopek za reševanje njenih pritožb trajal več kot dve leti, na kar je tudi opozorila tožečo stranko. Prav tako je z njo skušala doseči dogovor in ji ponujala proporcionalno vrednost štipendije po pogodbi iz leta 2011, vendar je tožena stranka njen predlog ingorirala.

5. Odgovora na pritožbi nasprotne stranki pravdni stranki nista vložili.

6. Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

7. Tožeča stranka zahteva od toženke zaradi kršitve dveh pogodb o štipendiranju vrnitev štipendije, ki ji je bila nakazana za večletni dodiplomski in podiplomski študij v tujini. Toženki očita več kršitev pogodbenih obveznosti: da študija ni zaključila v pogodbeno določenem roku, da se je pred zaključkom študija zaposlila pri tujem delodajalcu, da tožeče stranke ni obveščala o spremembah v zvezi s štipendijskim razmerjem, da je bila toženkina samozaposlitev oziroma registracija opravljanja dejavnosti kot samostojne podjetnice v Republiki Sloveniji po zaključku študija zgolj fiktivna. Toženka se brani, da je dodiplomski in podiplomski študij zaključila pravočasno in z odliko. Zaposlitev pri družbi C. v L. je povezana z njenim magistrskim delom, takoj po zaključku študija se je skladno s pogodbo o štipendiranju v Republiki Sloveniji samozaposlila oziroma odprla samostojno dejavnost. 8. Za odločitev pomembna dejstva, kot jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in v bistvenem med pravdnima strankama niso sporna, so: pravdni stranki sta sklenili dve pogodbi o štipendiranju toženkinega študija v tujini, in sicer je s prvo z dne 14. 10. 2008 toženka pridobila pravico do štipendije za triletni redni dodiplomski študij v Angliji, z drugo z dne 5. 12. 2011 pa je bila toženki dodeljena štipendija za enoletni redni magistrski študij. K obema pogodbama sta pravdni stranki sklenili aneksa, z aneksom k prvi pogodbi je bila toženki na njeno prošnjo odložena pogodbena obveznost v zvezi z zaposlitvijo po zaključenem izobraževanju za čas dejanskega trajanja magistrskega študij, vendar najdlje za dve leti. Toženka je zaključila diplomski študij pred 17. 7. 2011, do 31. 3. 2013 pa je opravila vse študijske obveznosti za podiplomski študij, razen diplome. Toženka se je 30. 7. 2012 redno zaposlila pri tujem delodajalcu družbi - C. iz L. V Republiki Sloveniji je z dnem 9. 4. 2013 registrirala opravljanje dejavnosti samostojni podjetnik posameznik.

9. Med pravdnima strankama ni več spora o tem, da je toženka svoje študijske obveznosti pravočasno in v celoti izpolnila, tožeča stranka v pritožbi zaključkom sodbe o tem ne oporeka. Pač pa utemeljeno graja odločitev prvostopenjskega sodišča, da toženka ni kršila določb prve pogodbe o štipendiranju iz leta 2008 in zato ni dolžna vrniti tožeči stranki revalorizirane vrednosti prejete štipendije. Zmotno je namreč menilo, da toženkina zaposlitev pri tujem delodajalcu z dnem 30. 7. 2012 v ničemer nima vpliva na izpolnjevanje njenih obveznosti po prvi pogodbi o štipendiranju zato, ker je študij zaključila v pogodbenem roku in si po končanem študiju pravočasno v Republiki Sloveniji zagotovila zaposlitev z odprtjem s.p. 10. V pogodbi o štipendiranju iz leta 2008 se je toženka med ostalim zavezala (7. člen), da bo štipenditorja redno obveščala o vsaki spremembi stanja, ki bi utegnila vplivati na izvrševanje pogodbe o štipendiranju ter da se bo po uspešno zaključenem študiju zaposlila v skladu z določili pogodbe. 11. člen pogodbe določa sankcije prenehanja štipendijskega razmerja med ostalim v primerih, če štipendist o vplivnih okoliščinah prekrši svojo dolžnost obveščanja štipenditorja ter če sklene delovno razmerje pred zaključkom izobraževanja, ki je predmet štipendijske pogodbe. Določbi 13. in 14. člena pogodbe vsebujeta obveznost štipendista, da po zaključku izobraževanja, za katerega je prejel štipendijo, sklene delovno razmerje oziroma se samozaposli v Republiki Sloveniji vsaj za toliko let, kolikor študijskih let je prejemal štipendijo. Namen teh določb odraža skupen namen pogodbenikov, ki je v tem, da štipendist pridobi denarna sredstva za študij v tujini, štipenditor pa si zagotovi, da bo štipendist v tujini pridobljeno znanje vsaj delno uporabil tudi v Republiki Sloveniji.

11. Toženka je kršila pogodbena določila ne le pogodbe o podiplomskem, pač pa tudi pogodbe o dodiplomskem študiju, s tem, ko se je zaposlila pri delodajalcu v tujini pred zaključkom študija, torej preden je nastopila njena obveznost zaposlitve v Republiki Sloveniji, dogovorjena v 13. in 14. členu pogodbe. Ta obveznost je bila namreč z aneksom št. 1 k prvi pogodbi o štipendiranju odložena zgolj zato, ker je toženka nadaljevala študij na višji ravni, za kar je sklenila novo štipendijsko pogodbo o štipendiranju magistrskega študija. Ker sta obe pogodbi s tem povezani in gre v tem smislu za enotno študijsko obdobje, je zaposlitev pri delodajalcu v tujini pred koncem študija v tujini pogodbena kršitev, ki obvezuje toženko do vrnitve prejetih štipendij ne le na podlagi druge, pač pa tudi prve štipendijske pogodbe, skladno z njenim 12. členom. Prvostopenjsko sodišče se o ugovorih toženke o drugačnem sistemu zaposlovanja v Angliji ter o nujnosti redne zaposlitve v tujini zgolj zaradi izdelave magistrske naloge, res ni podrobneje opredelilo. Je pa pravilno pojasnilo toženki, ko je presojalo kršitve druge štipendijske pogodbe, da bi morala v takšnem primeru vsaj obvestiti tožečo stranko in pridobiti njeno morebitno soglasje. Okoliščina redne zaposlitve pri tujem delodajalcu v času trajanja študija je namreč odločilna sprememba, ki je brez dvoma vplivala na izvrševanje pogodbe o štipendiranju (listine v prilogah A45 in A 46, iz katerih izhaja med ostalim dogovor o višini začetne plače in bonitetah). Tudi kršitev obveščanja štipenditorja v ugotovljenih okoliščinah je sankcionirana s prenehanjem štipendijskega razmerja in dolžnostjo vrnitve štipendije (peta alineja 11. člena štipendijske pogodbe). Ker že navedene kršitve pogodbenih obveznosti narekujejo spremembo odločitve, se sodišču druge stopnje ni treba ukvarjati z obširnimi pritožbenimi trditvami tožnice o fiktivni naravi zaposlitve toženke v Republiki Sloveniji. Pritrditi pa seveda mora pritožbenim stališčem tožnice, da je bila ob redni zaposlitvi toženke v tujini njena samozaposlitev v Republiki Sloveniji z registracijo samostojnega podjetništva, ob upoštevanju vseh zgoraj okoliščin, očitno zgolj formalna in zato v nasprotju s pogodbenimi določili (13. in 14. člen) ter namenom sklenitve štipendijskih pogodb. Glede teh okoliščin je treba pritrditi tudi pritožbenemu očitku o protislovni obrazložitvi, ki pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Zaradi ugotovljene zmotne uporabe materialnega (pogodbenega) prava je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je sklep o izvršbi v prvem odstavku izreka obdržalo v veljavi tudi glede obveznosti toženke iz prve štipendijske pogodbe, torej še za glavnico 59.244,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka te sodbe (peta alineja 358. člena ZPP). Upoštevano je, da lahko tožnica zahteva zakonske zamudne obresti od kapitaliziranih zamudnih obresti šele od vložitve zahtevka dalje (21. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Izračun revalorizirane vrednosti prejete štipendije je skladen z določbo 12. člena pogodbe in njeni višini toženka v postopku ni ugovarjala.

13. Na pritožbene trditve toženke je sodišče druge stopnje deloma že odgovorilo. Njeno sklicevanje na drugačen sistem zaposlovanja v Angliji in nujnost zaposlitve zaradi izdelave magistrske naloge, zaradi česar dela pri tuji firmi sama ni štela kot zaposlitev, ni utemeljeno. Kot je bilo toženki že pojasnjeno, bi morala v primeru takšnih izjemnih po njenih trditvah upravičenih razlogov tožečo stranko o svoji zaposlitvi vsaj obvestiti in pridobiti njeno soglasje. Tudi ne gre za nesorazmeren ukrep, kot pravi v pritožbi, saj njena kratkotrajnejša zaposlitev v letu 2011 (tekom trajanja prve štipendijske pogodbe, ko se je toženka po njenih trditvah dva meseca zaposlila pri istem delodajalcu v študijske namene zaradi opravljanja raziskave), ni bila predmet ugotavljanja kršitve pogodbenih obveznosti. Na odločitev pa v ničemer ne vpliva pritožbeni očitek, ki je tudi sicer pavšalne narave, da naj bi tožeča stranka predolgo reševala njeno pritožbo in ignorirala njene predloge za le delno vrnitev štipendije. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo toženke zavrnilo in v izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožnica s tožbenim zahtevkom uspela skoraj v celoti (ni uspela samo z neznatnim delom obrestnega dela zahtevka), ji mora toženka povrniti vse stroške pravdnega postopka, medtem ko sama zaradi neuspeha krije svoje stroške postopka (prvi in tretji odstavek 154. člena ZPP). Po odmeri prvostopenjskega sodišča znašajo stroški tožnice 4.148,19 EUR, zato jih je toženka dolžna povrniti tožnici v navedenem znesku s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

15. Ker je tožnica s pritožbo uspela, ji je toženka dolžna povrniti tudi potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in 155. člena ZPP). Glede na v pritožbi izpodbijano vrednost spornega predmeta znaša nagrada za postopek z rednimi pravnimi sredstvi 1.345 točk oziroma 631,12 EUR, materialni stroški pa 12,62 EUR, kar skupaj z DDV 138,84 EUR in sodno takso 1.227,00 EUR znaša 2.009,58 EUR. Priznane stroške mora toženka plačati tožnici v 15 dneh (prvi in drugi odstavek 313. člena v zvezi s 332. členom ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).