Jedro

Po drugem odstavku 29. člena Uredbe Dublin III je v primeru, kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, odgovorna država članica oproščena obveznosti sprejema, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Ker se predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, se je odgovornost za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z navedeno določbo prenesla na Republiko Slovenijo.

Glede na navedeno so torej nastopile med strankama nesporne okoliščine, zaradi katerih tožena stranka izpodbijanega akta ne bo mogla izvršiti. Zato si z odločitvijo v tem upravnem sporu, torej tudi v tem pritožbenem postopku, ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Pravni interes v tem upravnem sporu za pritožnika torej ne obstoji, saj so učinki, ki jih zasleduje pritožnik, že obstoječi (na podlagi zakonskih določb).

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep št. 2142-3130/2024/9 (1221-02) z dne 29. 10. 2024, s katerim je toženka: - zavrgla tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite (1. točka izreka); - sklenila, da Republika Slovenija prošnje ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (2. točka izreka sklepa toženke); - ter da se predaja prosilca izvrši kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih od 12. 8. 2024, ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18 mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka sklepa toženke); - ter da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (4. točka izreka).

2. V obrazložitvi je Upravno sodišče, ob sklicevanju na drugi odstavek 71. člena ZUS-1, kot pravilne potrdilo ugotovitve toženke, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Zavrnilo je tožbene ugovore, da je Republika Hrvaška tožnika 23. 4. 2023 vnesla v Eurodac kot tujca in ugotovilo, da kot prosilca za mednarodno zaščito. Kot pravno podlago za sprejem tožnika v Republiko Hrvaško je upoštevalo (d) točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, medtem ko je tožnik zatrjeval, da je pravna podlaga prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III, čemur Upravno sodišče ni pritrdilo. Potrdilo je stališče, da za predajo ni ovir, saj v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti na področju sprejema prosilcev za azil in obravnavanja njihovih prošenj, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije (v nadaljevanju Listina EU). Tožnikove izjave pa da ne kažejo na to, da Republika Hrvaška ne bi spoštovala načela medsebojnega zaupanja po pravu EU. Sklicevanje na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice M. S. S. Proti Belgiji in Grčiji je ocenilo kot neobrazloženo in neprimerljivo z obravnavano zadevo.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in zaradi kršitev ustavnih pravic, ter predlagal, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep toženke odpravi, oziroma, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v novo sojenje. V naknadni vlogi z dne 11. 2. 2025 je pritožnik tudi izpostavil, da z dnem 12. 2. 2025 poteče šestmesečni rok za njegovo predajo, zato je odgovornost za vsebinsko obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito prešla na Republiko Slovenijo.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila. Na poziv Vrhovnega sodišča, da naj se opredeli do pritožnikovih navedb o poteku roka za predajo iz prvega ostavka 29. člena Uredbe Dublin III, pa se je v odgovoru z dne 5. 3. 2025 strinjala s pritožnikovimi trditvami o nastopu te okoliščine in prehodu odgovornosti za obravnavo njegove prošnje za priznanje mednarodno zaščito na Republiko Slovenijo.

5. Pritožba ni dovoljena.

6. Iz Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se uporablja tudi v upravnem sporu (22. člen ZUS-1), izhaja, da mora imeti pritožnik ves čas postopka pravni interes za pritožbo, sicer je pritožba nedovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP). Na to mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

7. Iz dejanskega stanja zadeve izhaja, da je pritožnik 18. 7. 2024 pri toženki vložil prošnjo za mednarodno zaščito, da pa je bil 23. 4. 2023 že vpisan v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Zaradi navedenega je toženka Republiki Hrvaški dne 25. 7. 2024 v skladu z (b) točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilcev. Republika Hrvaška je na zahtevo odgovorila 12. 8. 2024, in sicer da sprejema odgovornost na podlagi (d) točke prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III. Zaradi navedenega je, ob ugotovitvi, da ne obstojijo sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema v Republiki Hrvaški za pritožnika, toženka odločila z izpodbijanim sklepom, kot izhaja iz 1. točke obrazložitve te sodbe, ki je postal izvršljiv s svojo dokončnostjo.

8. Med strankama je nesporno, da je od sprejetja zahteve Republike Hrvaške za ponovni sprejem pritožnika, to je od dne 12. 8. 2024, preteklo šest mesecev, v katerih se predaja prosilca ni izvedla in se torej še vedno nahaja v Republiki Sloveniji. To šestmesečno obdobje se je zaključilo 12. 2. 2025, po izdaji izpodbijane odločitve Upravnega sodišča z dne 17. 12. 2024, zato pritožnik teh okoliščin v postopku pred sodiščem prve stopnje ni mogel uveljavljati. Rok se je iztekel (pet dni) pred tem, ko je njegovo pritožbo prejelo Vrhovno sodišče, zato je navedeno upoštevalo v tem pritožbenem postopku.

9. Po drugem odstavku 29. člena Uredbe Dublin III je v primeru, kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, odgovorna država članica oproščena obveznosti sprejema, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo.

Ker se predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, se je odgovornost za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z navedeno določbo prenesla na Republiko Slovenijo.

10. Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v drugem odstavku 51. člena v zvezi s tem določa, da če po izvršljivem sklepu iz četrte alineje prejšnjega odstavka (o zavrženju prošnje zaradi odgovornosti druge države članice po Uredbi Dublin III) odgovorna država članica prosilca ne sprejme na svoje ozemlje oziroma ga v odgovorno državo članico ni možno predati zaradi drugih razlogov, pristojni organ sklep razveljavi in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito. V obravnavanem primeru bo torej toženka na podlagi navedene zakonske določbe in ob zavezi načelu zakonitosti morala ravnati na navedeni način.

11. Glede na navedeno so torej nastopile med strankama nesporne okoliščine, zaradi katerih tožena stranka izpodbijanega akta ne bo mogla izvršiti.

Zato si z odločitvijo v tem upravnem sporu, torej tudi v tem pritožbenem postopku, ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Pravni interes v tem upravnem sporu za pritožnika torej ne obstoji, saj so učinki, ki jih zasleduje pritožnik, že obstoječi (na podlagi zakonskih določb). Vrhovno sodišče je zato zaradi pomanjkanja pravnega interesa pritožbo zoper sodbo zavrglo (prvi odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

12. Ker so z navedenim odpadli razlogi za vsebinsko obravnavo (preostalih) pritožbenih razlogov, se Vrhovno sodišče do njih ni opredeljevalo.

-------------------------------

1Primerjaj sodbo Sodišča Evropske unije v zadevi C-201/16 z dne 25. 10. 2017. V okviru pravnih pravil o postopku v zvezi z mednarodno zaščito po ZMZ-1 odložilni učinek zaradi vložitve tožbe zoper tovrstni sklep ali pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje v taki zadevi ni predviden in lahko predajo izvrši tožena stranka ne glede na obstoj upravnega spora pred sodiščem.

2V obravnavani zadevi pa ne gre za primer, ko se tak rok podaljša skladno z Uredbo Dublin III.

3Sodba VSRS I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016.

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 29, 29/2

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 51, 51/2

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 343, 343/4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.