Jedro

Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Toženka je s tožnikom 12. 8. 2024 opravila osebni razgovor, kjer se je imel možnost izjaviti o vseh relevantnih dejstvih in okoliščinah. Tožnik je na 5. strani tožbe zapisal, da je nesporno, da bo v primeru predaje v Republiko Hrvaško obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito in ne kot tujec. Sodišče se glede tega z njim strinja.

Njegove zdravstvene težave tožnika ne ovirajo pri predaji Republiki Hrvaški. Toženka bo pred predajo omenjeno državo seznanila z opisanimi zdravstvenimi težavami, tožniku pa bo tam zagotovljena ustrezna zdravstvena oskrba skladno s členom 19 Recepcijske direktive II7. To izhaja tudi iz zaprosila Republike Hrvaške v odgovoru z dne 12. 8. 2024, da naj jo Republika Slovenija vsaj 3 dni pred predajo seznani z morebitnimi zdravstvenimi težavami tožnika zato, da bo lahko pravočasno zagotovila ustrezen sprejem. Sodišče glede na opisane tožnikove izkušnje v Republiki Hrvaški ne vidi ovire za njegovo predajo tej državi. Glede na ugotovljeno je pravilna presoja toženke, da tožnikove izjave ne izkazujejo, da bo v Republiki Hrvaški deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi osmega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Hkrati je odločila, da se predaja tožnika iz 1. točke izreka tega sklepa izvrši kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v 6. mesecih od 12. 8. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka). O stroških postopka bo odločila v ločenem postopku (4. točka izreka).

2.Toženka je uvodoma ugotovila, da je tožnik 18. 7. 2024 v Republiki Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Takrat mu je odvzela prstne odtise in jih poslala v Centralno evidenco EURODAC (v nadaljevanju Eurodac). Ugotovila je, da je tožnika 23. 4. 2023 kot prosilca v to evidenco vnesla že Republika Hrvaška. Tej državi je 25. 7. 2024 posredovala zahtevek za sprejem tožnika, in od nje 12. 8. 2024 prejela odgovor, da sprejema odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Tožnika je seznanila s potekom dublinskega postopka in z njim 19. 8. 2024 opravila osebni razgovor. Ocenila je, da tožnik ni izkazal, da bi hrvaški organi z njim neustrezno ravnali in da njegove zdravstvene težave ne ovirajo predaje Republiki Hrvaški. Tam je bil nameščen v azilni dom, kjer je imel zagotovljeno tudi zdravstveno oskrbo. Iz njegovih izjav ne izhaja, da je omenjeno državo zapustil zaradi nezadostne zdravstvene oskrbe, odšel je zato, ker je na Hrvaškem prejel dve odločbi o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito. Toženka ni našla utemeljenih razlogov za prepričanje, da tožnik v Republiki Hrvaški v prošnji za mednarodno zaščito ni smel navajati svoje istospolne usmerjenosti. Prav tako tudi ne, da tam ne bo ustrezno poskrbljeno za njegove zdravstvene težave in da bo deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju sistemske pomanjkljivosti).

Tožba

3.Tožnik vlaga tožbo iz razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Zahteva odpravo izpodbijanega sklepa, podredno pa, da sodišče po odpravi izpodbijanega sklepa zadevo vrne toženki v ponoven postopek.

4.Navaja, da naj bi ga Republika Hrvaška v Eurodac 23. 4. 2023 vnesla kot tujca. Zatrjuje, da mu na Hrvaškem niso dovolili, da bi kot razlog za mednarodno zaščito uveljavljal istospolno usmerjenost, in niso želeli sprejeti dokazne listine, ki jim jo je v zvezi s tem ponudil. V postopku mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški je imel težave s tolmačenjem, hrvaške uradne osebe pa so mu neutemeljeno naložile v plačilo stroške sodnega postopka (za plačilo storitev hrvaškega odvetnika) v višini 1.200 EUR. Iz tožbe tudi izhaja, da je moral tožnik večkrat prespati pred vrati Azilnega doma Porin, saj ga varnostniki niso spustili noter, čeprav so vedeli, da je ponoči prišel z dela.

5.V Azilnem domu Porin je povedal, da ima težave z želodcem, kljub temu pa mu niso zagotovili dietične prehrane. Za zdravila in dieto je moral plačati sam, čeprav bi moralo to biti brezplačno. Zaradi bolečin v želodcu se je v azilnem domu zrušil na tla, reševalna služba, ki je prišla šele potem, ko je več ur ležal na tleh, pa mu je vzela le kri. Tožnik meni, da bi se v primeru predaje v Hrvaško njegovo zdravje poslabšalo, saj bi si tam moral zdravila plačati sam. Toženka se pred izdajo izpodbijanega sklepa pri njem ni podrobneje pozanimala o njegovih zdravstvenih težavah, in od Republike Hrvaške ni pridobila zagotovila, da bo za njegove zdravstvene težave ustrezno poskrbljeno. Tožnik meni, da bi glede na vse opisane okoliščine toženka morala predhodno pridobiti podatke od Republike Hrvaške o tem, kako se tam postopa s istospolnimi prosilci z zdravstvenimi težavami, ki so tja vrnjeni v dublinskem postopku. Sprašuje se, ali je toženka uporabila pravilne standarde in kriterije za uporabo načela medsebojnega zaupanja.

Odgovor na tožbo

6.Toženka ponavlja razloge izpodbijanega sklepa in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožnikova pripravljalna vloga z dne 6. 12. 2024

7.Tožnik vtraja pri svojih navedbah in predloži zdravniške izvide dr. T. T., pri katerem je poiskal pomoč zaradi vedno hujših psihičnih težav. Na naroku za glavno obravnavo je tožnikova pooblaščenka pojasnila, da se je tožnik na dr. Preglja obrnil zaradi težav s spanjem.

Presoja sodišča

8.Sodišče je dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine upravnega spisa, ki se nanaša na obravnavano zadevo. Pogledalo in prebralo je tudi listine sodnega spisa, še zlasti priloge tožnika A 1 do A 13 in toženke v prilogah B 1, ki jih v soglasju s strankami ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tožnika.

9.Ostale dokazne predloge je zavrnilo kot nepotrebne. Razloge za to bo pojasnilo v nadaljevanju.

10.Tožba ni utemeljena.

11.Izpodbijani sklep je pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

12.V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. Republika Hrvaška je s tem soglašala.

13.Tožnik v tožbi (podčrtano) navaja, da ga je Republika Hrvaška v Eurodac 23. 4. 2023 vnesla kot tujca. Sodišče temu ne more potrditi. Iz izpiska Eurodac, ki se nahaja v priloženem upravnem spisu, je namreč razvidno, da ga je Republika Hrvaška v to evidenco tega dne vnesla kot prosilca za mednarodno zaščito in ne kot tujca. V evidenci Eurodac je tožnik pri omembi Republike Hrvaške opredeljen s sklicno številko (case ID) "1", kar pomeni, da so mu bili prstni odtisi vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let [...] (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/2013). Če ga Republika Hrvaška v Eurodac ne bi vnesla kot prosilca za mednarodno zaščito, ga ne bi namestila v Azilni dom Porin in ne bi vsebinsko obravnavala njegove prošnje za mednarodno zaščito (prim. tožbene navedbe zgoraj), temveč bi z njim postopala kot s tujcem.

14.Tožnik navaja, da je bil seznanjen, da je Republika Hrvaška dne 12. 8. 2024 odgovornost za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito sprejela v skladu z prvim odstavkom 13. člena Uredbe Dublin III. S tem se ni mogoče strinjati. Iz zapisnika osebnega razgovora z dne 19. 8. 2024 jasno izhaja, da ga je pristojna uradna oseba takrat seznanila s pravno podlago za njegovo predajo in sicer s točko (b) člena 18(1) Uredbe Dublin III. Na isti temelj se je toženka oprla tudi v izpodbijanem sklepu. Na 2. strani obrazložitve tega akta je zapisala, da je 25. 7. 2024 zahtevek za sprejem tožnika pristojnim hrvaškim organom posredovala na podlagi točke (b) člena 18(1) Uredbe Dublin II, dne 12. 8. 2024 pa od njih prejela odgovor, da sprejemajo odgovornost na podlagi točke (d) člena 18(1) Uredbe Dublin III. Omenjena država je namreč predhodno vsebinsko že obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito.

15.Tožnik trdi, da bo na Hrvaškem deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi azilnega sistema iz več razlogov. Povzeto v tožbi navaja, da: (1) mu v postopku mednarodne zaščite pristojne uradne osebe niso dovolile uveljavljati razloga istospolne usmerjenosti; (2) naj bi ga zaradi istospolne usmerjenosti v azilnem domu zasmehovali; (3) naj bi od njega v postopku mednarodne zaščite policisti zahtevali naj plača 1.200 EUR za stroške hrvaškega odvetnika, zaradi česar naj bi ga celo aretirali; (4) mu varnostniki ponoči, ko se je vrnil v azilni dom, niso pustili vstopiti in je moral prenočiti zunaj; (5) mu v azilnem domu niso zagotovili ustrezne brezplačne zdravstvene oskrbe zaradi njegovih zdravstvenih težav z želodcem.

16.Uredba Dublin III v drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

17.Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali poniževalno ravnalo v smislu 4. člena Listine EU.

18.Kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 47/2024 z dne 2. 4. 2024 (8. točka obrazložitve), je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Toženka je s tožnikom 12. 8. 2024 opravila osebni razgovor, kjer se je imel možnost izjaviti o vseh relevantnih dejstvih in okoliščinah. Tožnik je na 5. strani tožbe zapisal, da je nesporno, da bo v primeru predaje v Republiko Hrvaško obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito in ne kot tujec. Sodišče se glede tega z njim strinja.

19.Na zapisnik osebnega razgovora z 19. 8. 2024 je tožnik izjavil, da je Republika Hrvaška zavrnila dve njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Pojasnil je, da je bila po intervjuju izdana negativna odločba, nakar je kontaktiral odvetnika zaradi vložitve tožbe na hrvaško sodišče. Izjavil je, da vložil eno pritožbo, zatem pa še drugo. Odvetnik naj bi mu povedal, da nima pravice do druge pritožbe.

20.Sodišče glede na tožnikove izjave v upravnem postopku ugotavlja, da je imel v postopku na Hrvaškem več možnosti, da bi lahko izrazil istospolno usmerjenost kot (nosilni) razlog za mednarodno zaščito. Zato ni mogoče pritrditi njegovim očitkom, da mu hrvaška uradna oseba ni dovolila, da bi uveljavljal ta razlog za azil, in da bi odklonila sprejem tožnikove dokazne listine. Republika Hrvaška je tožniku kar dvakrat omogočila postopek za mednarodno zaščito, obakrat naj bi presojala utemeljenost prošnje. Neverjetno je, da bi bila pred vsako upravno in sodno odločitvijo napravljena selekcija, katere razloge tožnik lahko uveljavlja, katerih pa ne. Tudi če bi bilo to res, bi na takšno nepravilnost tožnik nenazadnje lahko opozoril v pritožbenem postopku, v katerem mu je, kot sam zatrjuje, pomagal celo hrvaški odvetnik. Iz priložene sodbe Upravnega sodišča v Zagrebu z dne 19. 6. 2024 (priloga A9 sodnega spisa) ni razvidno, da bi tožnik med razlogi za mednarodno zaščito omenjal svojo istospolno usmerjenost.

21.Tožnik v tožbi uradni osebi na razgovoru v Republiki Sloveniji očita, da ga je vprašala le, če je imel zaradi istospolne usmerjenosti med nastanitvijo v Republiki Hrvaški kakšne težave, podrobnejših vprašanj pa mu v zvezi s tem ni zastavila. Če bi mu jih, bi tožnik te okoliščine lahko pojasnil že v upravnem postopku. Uradni osebi je povedal, so se na Hrvaškem zaradi njegove istospolne usmerjenosti varnostniki v azilnem domu in nekateri sostanovalci delali norca iz njega.

22.Kot je sodišče že ugotovilo, je bil tožnik že v Republiki Hrvaški udeležen v več upravnih in sodnih postopkih. Ti postopki mu torej niso nepoznani. Je visoko izobražena oseba, saj je diplomiran filozof. Sodišče je prepričano, da bi lahko na osebnem razgovoru pojasnil vse o težavah, ki jih je bil deležen v hrvaškem azilnem domu, če bi to želel storiti. Na osebnem razgovoru je bil poučen o svojih procesnih pravicah, med drugim tudi o tem, da lahko na prebrani zapisnik poda pripombe. Iz zapisnika ni razvidno, da bi imel kakšno pripombo na vodenje razgovora. Tožnik je zaslišan izpovedal, da naj bi varnostniki in nekateri sostanovalci njemu in ostalim istospolnim stanovalcem dejali, da s homoseksualnostjo delajo sramoto Afriki in da Afrika tega ne pozna.

23.Sodišče verjame, da je neprijetno, nezrelo in neprimerno, če se kdo norčuje iz drugega. Vendar pa takšno norčevanje po presoji sodišča ne dosega standarda za domnevo, da v Republiki Hrvaški obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev.

24.Sodišče tudi ne more sprejeti tožnikovega ugovora, da so hrvaški policisti od njega terjali podpis dokumenta, da se zavezuje plačati 1.200 EUR za stroške odvetnika na Hrvaškem. Tožnik za to trditev ni predložil nobenega listinskega dokaza. Nasprotno, iz predložene tožbe v prilogi A9 sodnega spisa je jasno razvidno, da so ti stroški (konkretno 1.250,00 EUR) naloženi v plačilo toženi stranki - Ministrstvu za notranje zadeve, Upravi za priseljevanje, državne in upravne zadeve. Ko je bil tožnik zaslišan, je o tem izpovedoval nekonsistentno, svojo izpoved je večkrat brez pojasnila spreminjal. Sprva je dejal, da ga je po povratku s sodišča v azilnem domu pričakala policija, ki je od njega želela izsiliti podpis dokumenta, da bo on plačal stroške odvetnika. Dejali so mu, da ga bodo v nasprotnem primeru izgnali iz države. Tožnik teh stroškov ni želel plačati, zato je s pomočjo prijateljeve kartice zapustil azilni dom, omenjeni dokument pa pustil tam. Zatem je izpovedal drugače - da je plačilo teh stroškov od njega zahteval odvetnik, vendar so ga nato v azilnem domu seznanili, da jih ni dolžan plačati. V nadaljevanju zaslišanja je zopet spremenil svojo izjavo, in sicer, da ga je hrvaška policija aretirala, ker ni želel plačati 1.200 EUR. Kljub aretaciji mu je dovolila, da je odšel v svojo sobo v azilnem domu, od koder je kasneje pobegnil. Sodišče tožnikove neprepričljive in nekonsistentne izpovedbe ni moglo upoštevati, saj je ocenilo, da ni verodostojna.

25.Po presoji sodišča tožnik neutemeljeno navaja, da so mu varnostniki nezakonito odrekli vstop v azilni dom, ko se je ponoči vrnil z dela, zato je moral nekajkrat prenočiti zunaj. Tekom zaslišanja se je namreč izkazalo, da je bil tožnik ob nastanitvi v Azilni dom Porin seznanjen s pravili hišnega reda azilnega doma, med drugim tudi s tem, da so možni izhodi med 6.00 uro zjutraj in 23. uro zvečer. Če bi želel biti iz azilnega doma odsoten izven tega časa, bi moral pridobiti dovolilnico. Tožnik ni navajal, da bi takšno dovolilnico imel ali da bi jo vsaj poskušal pridobiti. Izpovedal pa je, da če je želel v azilni dom vstopiti pred 23.00 uro, pri tem ni imel nobenih težav.

26.Tožnik navaja, da se sistemske pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu kažejo tudi v tem, da mu tam niso zagotovili ustrezne brezplačnih zdravstvenih storitev, diete in zdravil zaradi njegovih želodčnih težav. Sodišče ugotavlja, da je iz tožnikovih izjav tako v upravnem postopku kot tudi na zaslišanju razvidno, da je imel v Azilnem domu Porin dostop do zdravnika. Na naroku je izpovedal, da je na Hrvaškem izprosil, da so ga pregledali v bolnici. Ko se je v Azilnem domu Poirin (domnevno zaradi težav z želodcem) zgrudil na tla, so zaposleni v azilnem domu poklicali reševalce, kar pomeni, da so mu zagotovili nujno zdravstveno oskrbo. Tožnik je sicer navedel, da naj bi pred tem na tleh ležal več ur, vendar pa je pojasnil tudi, da so mu nato reševalci, ko so ga pregledali, vzeli le kri. Po presoji sodišča to kaže, da tožnik hujših zdravstvenih težav z želodcem na Hrvaškem ni imel, saj ni navajal, da bi takrat prejel kakšna zdravila ali pa da bi ga zaradi tega hospitalizirali. Na to, da tožnik nima hujših težav z želodcem, kaže tudi okoliščina, da je na Hrvaškem delal, sicer kot sam navaja le 4 ure dnevno, vendar pa je delo opravljal tudi v nočnem času, kar nedvomno izkazuje, da je bil sposoben za delo. Da je temu še vedno tako, dokazuje okoliščina, da tožnik delo opravlja tudi v Sloveniji (za 4 ure dnevno).

zagotavljanje vseh ali nekaterih materialnih pogojev za sprejem in zdravstveno varstvo pogojujejo s tem, da prosilci nimajo zadostnih sredstev za življenjski standard, ki je primeren za njihovo zdravje in ki omogoča njihovo preživetje. Skladno s točko (4) člena 17 te direktive pa lahko države članice od prosilcev zahtevajo, da krijejo stroške materialnih pogojev za sprejem in zdravstveno varstvo, določenih v tej direktivi, ali k njim prispevajo, v skladu z določbo iz odstavka 3, če imajo prosilci dovolj sredstev, na primer če že razumno obdobje delajo.

Ko je bil tožnik zaslišan vprašan, če ima hrvaški zdravstveni izvid (na katerem naj bi pisalo katera zdravila mora jemati), je odgovoril, da je ta izvid pustil na Hrvaškem, da pa pa je v hrvaški lekarni ustrezna zdravila lahko kupil kar brez njega. Po oceni sodišča tožnik v Republiki Hrvaški ni imel tako hudih zdravstvenih težav, da bi te lahko predstavljale oviro za opravljanje dela, njegova izpoved pa kaže na to, da je za lajšanje težav v zvezi s tem lahko skrbel sam z lastnim zaslužkom.

Iz dopisa Urada Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov z dne 14. 11. 2024 (priloga A2 sodnega spisa) izhaja, da ima tožnik kronične težave z želodcem in da je bil zaradi akutnega poslabšanja na pregledu na SNMP. Zelo rad bi šel k specialistu gastroenterologu. Iz Obvestila SNMP z dne 13. 11. 2024 (priloga A3 sodnega spisa) je razvidno, da je bil tožnik tega dne pregledan zaradi bolečin v trebuhu in žrelu. Ugotovljeno je bilo, da ima akutno okužbo, najverjetneje virusno, in sočasne spremljajoče težave z gastritisom. Predpisano mu je bilo medikamentozno zdravljenje z navodilom naj se v primeru poslabšanja takoj zglasi v ambulanti SNMP. Iz dokazne listine A4 v sodnem spisu je razvidno, da ima v azilnem domu želodčno dieto. Tožnikova pooblaščenka je na naroku povedala, da tožnik še nima datuma za pregled pri specialistu gastroenterologije in da zaradi nespečnosti obiskuje psihiatra v azilnem domu. Glede na to, da tožnik ni navajal ničesar o tem, da bi se mu zdravstveno stanje zaradi težav z želodcem po 13. 11. 2024 poslabšalo do te mere, da bi moral ponovno obiskati ambulanto SNMP, da še vedno nima datuma za pregled pri specialistu gastroenterologije ter da opravlja delo, sodišče ne vidi potrebe po pridobitvi izvedenskega mnenja izvedenca gastroenterologije, zato je ta dokazni predlog zavrnilo. Prepričano je, da bi bil tožnik v primeru poslabšanja zdravstvenih težav takoj pregledan s strani ustreznega specialista, po potrebi bi bil tudi hospitaliziran. Ker te okoliščine niso podane, po presoji sodišča opisane zdravstvene težave tožnika ne ovirajo pri predaji Republiki Hrvaški. Toženka bo pred predajo omenjeno državo seznanila z opisanimi zdravstvenimi težavami, tožniku pa bo tam zagotovljena ustrezna zdravstvena oskrba skladno s členom 19 Recepcijske direktive II.

Sodišče glede na opisane tožnikove izkušnje v Republiki Hrvaški ne vidi ovire za njegovo predajo tej državi. Glede na ugotovljeno je pravilna presoja toženke, da tožnikove izjave ne izkazujejo, da bo v Republiki Hrvaški deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

Tožnik zato neutemeljeno očita toženi stranki, da ni pridobivala informacij o tem kako se v Republiki Hrvaški postopa s prosilci za mednarodno zaščito, ki so istospolno usmerjeni. Prav tako glede na opisane zdravstvene težave z želodcem in izkazan potek zdravljenja le-teh ni bila dolžna od Republike Hrvaške pridobivati posebnega zagotovila, da bo ustrezno brezplačno poskrbela za tozadevne tožnikove težave. Tega namreč tožena stranka glede na vsebino tožnikovih izjav na osebnem razgovoru 19. 8. 2024 ni bila dolžna storiti. Le-te namreč ne kažejo na to, da tožnikove človekove pravice na Hrvaškem ne bi bile priznane in varovane, ter da Republika Hrvaška ne bi spoštovala načela medsebojnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom.

Upoštevaje sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi M. S. S. proti Belgiji in Grčiji (št. 30696/09 z dne 21. 1. 2011), tožnik neutemeljeno domneva, da mu ne bo omogočena učinkovita podaja prošnje za mednarodno zaščito in da bo kršeno načelo nevračanja. Njegovo sklicevanje na omenjeno sodbo ESČP je neobrazloženo, zato ga lahko sodišče le splošno zavrne. Tudi sicer pa ta sodba ne more biti relevantna, saj je bilo v tistem primeru obravnavano drugačno dejansko in pravno stanje, nanašajoče se na slabe življenjske razmere prosilcev za azil v Grčiji zaradi pomanjkljivosti tamkajšnjega azilnega sistema. Prav tako se tožnik le pavšalno sklicuje na sodbe tega sodišča I U 1686/2020 z dne 7. 12. 2020, I U 456/23I U 1331/23 in I U 1795/24, na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 23/2021 in sodbo Sodišča Evropske unije v zadevi N.S. in M.E. iz decembra 2011, brez da bi utemeljil, v čem so okoliščine posameznega primera iz teh sodnih odločb enake ali vsaj podobne relevantnemu dejanskemu stanju, in zakaj bi bilo treba posamezno sodno odločitev, na katero se sklicuje, upoštevati v tej zadevi.

Ker je iz zgoraj navedenih razlogov izpodbijana odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

-------------------------------

Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev)

Na podlagi Uredbe (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba (EU) št. 603/2013).

V tem smislu SEU v sodbi N.S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).

Sodba SEU C-411/10 z dne 21. 12. 2011 (88. točka).

Prav tam, 94. točka.

Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev)

Države članice zagotovijo, da imajo prosilci potrebno zdravstveno varstvo, ki vključuje vsaj nujno oskrbo in osnovno zdravljenje bolezni in resnih duševnih motenj. Države članice zagotovijo potrebno zdravniško ali drugo pomoč prosilcem s posebnimi potrebami glede sprejema, vključno z ustreznim duševnim zdravljenjem, kadar je potrebno.