Jedro

Glede na sprejeto odločitev (sodišče prve stopnje je v prvi vrsti štelo izredno odpoved za nezakonito zato, ker je bila podana prepozno, po izteku subjektivnega roka za podajo odpovedi) je bistveno vprašanje, kdaj je v obravnavanem primeru začel teči subjektivni rok, torej kdaj se je tožena stranka seznanila z razlogom za odpoved in s storilci. Upoštevajoč dejstvo, da je tožena stranka pravna oseba, je glede na 1. odstavek 20. člena ZDR-1, ki določa, da v imenu delodajalca - pravne osebe - nastopa njegov (zakoniti ali statutarni) zastopnik ali od njega pisno pooblaščena oseba, pomembno, kdaj se je z razlogom za odpoved in s storilcem seznanilo poslovodstvo, ki je po zakonu pristojno za zastopanje.

Tožena stranka ni uspela dokazati, da je odpoved podala pravočasno, v 30 dneh od ugotovitve odpovednega razloga. Dvema tožnikoma očitana kršitev (tatvina) tudi ni dokazana. Zato so izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nezakonite.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: "I. Ugotovi se nezakonitost izrednih odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožnikom št. ..., št. ..., št. ... in št. ... z dne 5. 2. 2016 in da delovno razmerje med toženko in tožnik na njihovi podlagi ni prenehalo in še traja.

II. Tožena stranka je dolžna prvemu tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 29. 1. 2013, drugemu tožniku vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 20. 12. 2006, tretjemu tožniku vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 19. 10. 2001 in četrtemu tožniku vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 16. 12. 2008, od prenehanja dalje, jih pozvati nazaj na delo, ki so ga opravljali pred prenehanjem delovnega razmerja in jim od 6. 2. 2016 do vrnitve na delo priznati delovno dobo in jih prijaviti v zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

III. Tožena stranka je dolžna od prenehanja delovnega razmerja prvemu tožniku od bruto mesečne plače v višini 780,00 EUR, drugemu tožniku od bruto mesečne plače v višini 680,00 EUR, tretjemu tožniku od bruto mesečne plače v višini 780,00 EUR in četrtemu tožniku od bruto mesečne plače v višini 780,00 EUR obračunati in za tožnike vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto zneske pa plačati tožnikom z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni pod izvršbo.

IV. Tožena stranka je dolžna tožnikom povrniti njihove stroške postopka v višini 2.676,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka, pod izvršbo."

2. Tožena stranka v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavlja pritožbena razloga nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ter zmotne uporabe materialnega prava. Glede na stališča sodne prakse je v obravnavanem primeru glede ugotovitve pravočasnosti izpodbijanih izrednih odpovedi pogodb o zaposlitvi bistveno, kdaj se je direktorica tožene stranke osebno (in ne strokovne službe družbe A., d. o. o. ali zaposleni v drugih družbah iz sistema A., d. o. o.) seznanila s potekom obravnavanega dogodka, na podlagi katerega je lahko ugotovila obstoj vseh znakov kaznivega dejanja, ki utemeljujejo odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (sodba VSRS opr. št. VIII Ips 103/2015, sklep VDSS opr. št. Pdp 361/2011, sodba VSRS, opr. št. VIII Ips 187/2015, sodba in sklep VDSS, opr. št. Pdp 515/2008).

Direktorica tožene stranke se je, kot izhaja iz njene izpovedi, z vsemi okoliščinami izvršitve očitanega ravnanja, vključno s potekom dogodka, to je na kakšen način naj bi tožeče stranke storile očitano ravnanje, katere stvari in kakšna količina stvari naj bi bila ukradena in najdena pri tožečih strankah, na kakšen način so bile tožeče stranke ujete pri kaznivem dejanju in s katerimi sredstvi je bilo očitano ravnanje storjeno, ter predvsem, kakšni dokazi obstajajo za to, seznanila šele dne 18. 1. 2016, ko je prejela pisno poročilo detektiva B.B.. Pred tem je bila iz časopisnih člankov seznanjena le, da so se obravnavanega dne na območju C. vršile tatvine s strani neimenovanih uslužbencev A., pri katerih naj bi bilo najdeno več vrst ukradenega blaga in ne samo osvežilcev. Izpovedala je še, da je bila enkrat po 15. 10. 2015 s strani zaposlenih v D. obveščena še o hišni preiskavi garderobnih omaric tožečih strank in o tem, da je policija zaposlene na lokaciji D. zaprosila za podatke o vsebini pošiljk določenih kontejnerjev. Reklamacijskega zapisnika, ki je bil posredovan na policijo glede vsebine kontejnerjev in manka osvežilcev ni videla in da tega zapisnika ni sestavila njena družba oziroma tožena stranka, ampak druge službe znotraj sistema A.. Na podlagi informacij, ki jih je imela iz časopisnih člankov in potem, ko je s strani zaposlenih iz D. prejela obvestilo o policijskem pridržanju tožečih strank in hišnih preiskavah, je zadevo z namenom ugotovitve nadaljnjih dejstev in okoliščin, ter z namenom pridobitve dokazov predala v obravnavo strokovnim službam družbe A., d. o. o. (A., d. o. o.), kot je to ustaljena praksa, od tedaj dalje pa vse do dneva prejema poročila detektiva dodatnih informacij niti s strani strokovnih služb družbe A., d. o. o. niti s strani detektiva, policije ali tožilstva ni prejela in ni imela. S strani kadrovske službe družbe A., d. o. o. je v mesecu novembru 2015 prejela v podpis le sporazumne suspenze pogodb o zaposlitvi, ki so bili sporazumno dogovorjeni med delavci in strokovnimi službami A., d. o. o. Reklamacijskega zapisnika, ki je bil posredovan na policijo, ni videla, s tožečimi strankami pa se glede sporazumnega suspenza pogodbe o zaposlitvi ni osebno pogovarjala. Suspenze so tožeče stranke podpisale ločeno na lokaciji D.. Prav tako je izpovedala, da se o obravnavanih dogodkih na katerem koli sestanku ni pogovarjala s tožečimi strankami ali drugimi, temveč so vse te naloge opravljale strokovne službe družbe A., d. o. o. Izpovedbo direktorice so potrdile tudi priče E.E., ki delo opravlja v kadrovsko pravni službi družbe A., d. o. o., detektiv B.B., F.F., zaposlen pri toženi stranki na lokaciji D., G.G., vodja lokacije D. in H.H., vodja proizvodnje na lokaciji D..

Priče F.F., H.H. in G.G., so verodostojno izpovedale, da po hišnih preiskavah garderobnih omaric in potem, ko so bili policiji na njeno zahtevo posredovani podatki o kontejnerjih, dodatnih informacij v zvezi z obravnavanim dogodkom niso dobile. Zadeva se je v celoti obravnavala v I. in se v D. z njo niti niso smeli ukvarjati. G.G. je še izpovedal, da so reklamacijski zapisnik, ki je bil posredovan policistom sestavile druge službe iz sistema A., d. o. o. in ne tožena stranka sama in, da reklamacijskega zapisnika ni bral. Detektiv B.B. pa je izpovedal, da s toženo stranko ali njenimi zaposlenimi ni komuniciral in da je pogodbeni partner družba A., d. o. o., ki ji je tudi poslal poročilo z dne 18. 1. 2016. Izpovedal je še, da gre v primerih ugotavljanja tatvin v C., pri raziskovanju katerih sodeluje po naročilu naročnika A., d. d., za širše in dalj časa trajajoče operacije in da naročniku poroča, ko je po njegovi oceni kakšna stvar dokončno zaključena, tako kot je v obravnavanem primeru naročnika s poročilom obvestil šele, ko je pridobil zadnje informacije glede lastništva avtomobila. Priča E.E. iz pravne službe družbe A., d. o. o. je potrdila izpoved direktorice in navedenih prič ter izpovedala, da se je z zadevo ukvarjala kadrovsko pravna služba družbe A., d. o. o., v kateri je zaposlena in pooblaščeni odvetnik družbe A., d. o. o. in ne tožena stranka. Direktorici tožene stranke do dneva predložitve poročila detektiva s strani strokovnih služb ni bila posredovana nobena dodatna informacija o obravnavanem dogodku in, da tudi sama ni imela vseh informacij v zvezi s tem, niti ni vedela, da je glede zadeve angažiran detektiv. Priča E.E. je še izpovedala, da je bil v kadrovski službi družbe A., d. o. o., sestavljen sporazumni suspenz, s katerim so soglašale tožeče stranke, iz razloga, da bi lahko delovni proces do takrat, ko bodo dogodki s strani delodajalca dovolj določno raziskani, potekal nemoteno, saj je dogodek "odmeval" med zaposlenimi. Priča E.E. je izrecno izpovedala, kar izhaja tudi iz pisnega suspenza, da tožečim strankam ni bil dan suspenz pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe tretjega odstavka 110. člena ZDR-1 o prepovedi opravljanja dela zaradi začetka postopka izredne odpovedi, ampak je bil dogovorjen sporazumni suspenz.

Glede sestanka dne 12. 11. 2015 je priča E.E. izpovedala, da direktorica tožene stranke na sestanku ni bila prisotna in da ji o sestanku ni poročala, na tem sestanku pa ni bilo govora o obravnavanih kršitvah, ampak je bil namen sestanka ugotoviti, ali - v izogib nadaljnjemu raziskovanju obravnavanih dogodkov s strani strokovnih služb A., d. o. o. - obstaja možnost sporazumne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Na tem sestanku so se poleg osvežilcev omenjale tudi druge stvari, za katere je bilo v časopisnih člankih navedeno, da so bile najdene pri uslužbencih A., vendar brez konkretnih očitkov tožečim strankam in brez ugotavljanja, kdo naj bi te predmete odtujil. Priča E.E. je še izpovedala, da tudi strokovne službe in ona osebno, ki so vse te postopke vodili, pred prispetjem poročila detektiva niso imeli zadostnih informacij o vseh okoliščinah, ki bi utemeljevale odpoved pred prispetjem poročila detektiva.

Upoštevajoč zgoraj navedene izpovedi prič je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da se je direktorica tožene stranke z relevantnimi dejstvi in okoliščinami, ki so potrebna za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi ravnanja, ki ima znake kaznivega dejanja, seznanila že pred prejemom poročila detektiva z dne 18. 1. 2016. Ne obstaja noben dokaz in okoliščina, ki bi dokazovala, da bi direktorica tožene stranke oziroma strokovne službe družbe A., d. o. o. še pred prejemom poročila detektiva z dne 18. 1. 2016 lahko povezale tožnike z odtujenimi osvežilci tako, da bi jim lahko utemeljeno očitali kršitev pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (ravnanje, ki ima znake kaznivega dejanja). Direktorica tožene stranke pred prejemom poročila detektiva z dne 18. 1. 2016 ni bila seznanjena s celotnim potekom obravnavanega dogodka, da bi tožečim strankam lahko očitala kršitve, ki imajo znake kaznivega dejanja (VSRS sodba opr. št. VIII Ips 103/2015) in da so izpolnjeni vsi pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj ni razpolagala z informacijami, na kakšen način so tožeče stranke storile očitano dejanje, kaj vse so policisti našli pri tožečih strankah, kdo so bili lastniki avtomobilov, v katerih je policija našla osvežilce, niti ni bila seznanjena z reklamacijskim zapisnikom o manjkajočih osvežilcih. Vse navedene informacije, ki so bistvene za presojo, ali so tožeče stranke storile kršitve pogodbe o zaposlitvi, ki imajo znake kaznivega dejanja, je direktorica tožene stranke pridobila šele po prejemu poročila detektiva z dne 18. 1. 2016, ko se je seznanila s tem, na kakšen način je bilo očitano dejanje izvršeno (to je z vlomom v vagone), ob kateri uri je bilo dejanje storjeno (čas kaznivega dejanja), na katerem predelu C. je bilo dejanje izvršeno (kraj izvršitve kaznivega dejanja), katera prevozna sredstva so bila uporabljena pri izvršitvi očitanega ravnanja (sredstva s katerimi je bilo očitano ravnanje izvršeno) in, da so tožeče stranke pri izvršitvi očitanega ravnanja uporabile znanje in vedenje, ki so ga pridobile v zvezi z delom (vedenje o lokaciji vagonov, prihodov vagonov, o vsebini tovora), ter predvsem, kakšni so dokazi za navedene očitke.

Tudi če bi direktorica tožene stranke bila seznanjena z reklamacijskim zapisnikom, brez dodatnih informacij in dokazov, ki jih je pridobila na podlagi poročila detektiva z dne 18. 1. 2016, ne bi mogla povezati tožečih strank in manjkajočih osvežilcev. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe niti ni navedlo, kdaj je štelo, da se je direktorica tožene stranke seznanila z vsemi relevantnimi okoliščinami, ki so potrebne za presojo utemeljenosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ravno nasprotno - v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da trenutka, ko se je direktorica tožene stranke seznanila z navedenimi dejstvi, ni mogoče določiti (8. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Ravno iz navedenega razloga je potrebno kot datum seznanitve z vsemi okoliščinami šteti dan prejema poročilo detektiva, ki vsebuje vse relevantne okoliščine. Še najmanj je mogoče trditi, da je rok začel teči bi rok začel teči 12. 11. 2015, to je po razgovoru s tožečimi strankami. To bi veljalo, če bi tožena stranka dobila na razgovoru kakršnekoli informacije od tožečih strank v smeri potrditve kaznivega dejanja, vendar so tožeče stranke v celoti zanikale kakršnikoli vpletenost. Zanikanje utemeljuje nadaljnje aktivnosti tožene stranke v smislu čakanja na poročilo detektivov. Ugotovitev vseh okoliščin kaznivega dejanja ni pomembna samo z vidika roka za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, temveč tudi z vidika izpolnitve drugega pogoja za izredno odpoved iz 109. člena ZDR-1, to je da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Ni dovolj, da je tožena stranka ugotovilo možno povezavo, saj je s tem lahko izpolnjen šele prvi pogoj za izredno odpoved po 109. členu, temveč je morala ugotoviti še vse ostale okoliščine za izpolnitev drugega pogoja, kar je lahko ugotovila šele na podlagi poročila detektiva.

V zvezi z dokazi za očitane kršitve za tožnika J.J. in K.K. sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da toženka ni dokazala, da bi bila drugi in tretji tožnik storilca očitane kršitve, ker izjava tožnika L.L. policistom, da sta J.J. in K.K. osvežilce izročila njemu in tožniku M.M., na sodišču ni bila potrjena. Pri tem je potrebno upoštevati, da je detektiv B.B. v svojem poročilu z dne 18. 1. 2016 in tudi, ko je bil zaslišan kot priča, izpovedal, da je očitane kršitve neposredno in osebno zaznal, kar pomeni, da je videl tožnike, da so izvršili očitana dejanja, da tožnike pozna in, da jih je videl na kraju dogodka. Upoštevati je potrebno tudi, da je policija vse štiri tožnike pridržala zaradi suma storitve kaznivega dejanja in, kot izhaja iz zadnjega dopisa PU D. z dne 27. 5. 2016, ter da je bila zoper vse štiri tožnike v zvezi z obravnavanim dogodkom tudi vložena kazenska ovadba na tožilstvo. Izjavo tožnika L.L., ki jo je dal policistom, je potrebno upoštevati kot verodostojno, tudi če je na sodišču ni potrdil, še posebej, ker tožniki v predmetnem postopku na naroku niso želeli izpovedati glede očitanih kršitev iz razlogov, ker niso bili dolžni izpovedati sebi v škodo. Ker je tožnik L.L. policistom priznal, da sta mu osvežilce izročila J.J. in K.K. in ker je detektiv neposredno in osebno na kraju dogodka zaznal, da so tožniki storili očitano dejanje, je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da ni dokazano, da sta očitano ravnanje, poleg tožnika L.L. in tožnika M.M., storila tudi tožnika J.J.in K.K..

Direktorica tožene stranke je na naroku dne 24. 6. 2016, izpovedala, da delovnega razmerja s tožniki ni mogoče več nadaljevati, saj tožečim strankam več ne zaupa. Direktorica je izpovedala, da so o dogodku brali in slišali tudi poslovni partnerji, ki so prav tako izrazili nezaupanje toženi stranki, še posebej, ker gre pri dejavnosti tožeče stranke za dejavnost prevoza blaga, ki temelji na zaupanju, da bo blago varno in ohranjeno prispelo na kraj. Izpovedbo direktorice tožene stranke je potrebno šteti kot predlog tožene stranke, da sodišče - ne glede na ugotovitev morebitne nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi - odloči, da nadaljevanje delovnega razmerja med tožečimi strankami in toženo stranko iz razloga izgube zaupanja do tožnikov, ni mogoče, kot to določa 118. člen ZDR-1. Smiselno enako stališče je zavzela že sodna praksa. Ob zakonskem pooblastilu iz drugega odstavka 118. člena ZDR lahko sodišče tudi mimo trditvene podlage delavca in zahtevka za reintegracijo odloči o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, kar v postopkovnem pogledu predstavlja večji odstop od pravil o trditvenem in dokaznem bremenu (VSRS sodba in sklep, opr. št. VIII Ips 253/2013). Upoštevajoč navedbe direktorice tožene stranke, da delovnega razmerja s tožniki zaradi zgube zaupanja ni mogoče nadaljevati, bi sodišče prve stopnje moralo odločati tudi o možnosti razveze pogodbe o zaposlitvi na podlagi določbe 118. člena ZDR-1. Tudi v tem delu je zmotno uporabilo materialno pravo, zlasti ker gre v obravnavanem primeru za dokazan očitek storitve kaznivega dejanja, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, tako da je reintegracija tožnikov iz navedenih razlogov nedopustna in v nasprotju s pravili ZDR-1. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožene stranke v celoti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter tožbene zahtevke tožečih strank v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča v zvezi z odločitvijo o nezakonitosti podanih izrednih odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnikom z dne 5. 2. 2016 (I. točka izreka sodbe) popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo in sprejelo pravilno in utemeljeno odločitev.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhajajo zlasti naslednja odločilna dejstva: - Tožniki so bili pri toženi stranki v delovnem razmerju na delovnem mestu premikača. - Tožena stranka je tožnikom dne 5. 2. 2016 podala izredne odpovedi pogodb o zaposlitvi na podlagi 1. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih ramerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013, ZDR-1) zaradi kršitve obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja, ki je bila predmet pisne obdolžitve (ki ji je bilo priloženo poročilo detektiva z dne 18. 1. 2016), v kateri jim je tožena stranka očitala, da so v noči od 14. 10. 2015 na 15. 10. 2015 nasilno odprli toženkin železniški kontejner ... in iz njega odtujili več osvežilcev zraka in s tem storili kršitev z znaki kaznivega dejanja velike tatvine.

- Iz detektivovega poročila z dne 18. 1. 2016 in njegove izpovedi je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka zaznala več tatvin in z njim sklenila pogodbo, na podlagi katere je občasno nadzoroval določena mesta. Dne 14. 10. 2015 ob 21.50 je ob opravljanju nadzora opazil sumljivo dogajanje v bližini tovornih vagonov s kontejnerji in o tem obvestil policijo ter tudi sam preveril, kdo so lastniki avtomobilov (osebnega avta in kombija), ki so se nahajali na opazovanem mestu. Opravljena je bila tudi hišna preiskava in policisti so v vozilu tožnika L.L. našli več kartonastih škatel, v katerih so bili osvežilci zraka, pvc plombo modre barve in listine v zvezi z gibanjem vlakov in vagonov, v kombiju, ki ga je vozil N.N., pa so policisti našli kartonaste škatle z vložki osvežilcev zraka in z osvežilci zraka iste znamke kot pri obeh tožnikih (L.L. in M.M.) in klešče za rezanje železa (kar je natančneje opisano v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe).

- Tožniku L.L. in M.M. je policija odvzela prostost, 15. 10. 2015 pa je policija ob 4.30 prejela anonimno sporočilo, da so storilci tatvin iz vagonov na terminalu v O. delavci tožene stranke. L.L. naj bi policistom povedal, da sta pri kaznivem dejanju sodelovala tudi K.K. in J.J..

- Tožniki so 2. 11. 2015, tožnik K.K. pa 16. 12. 2015, podpisali sporazumni suspenz pogodbe o zaposlitvi. Po podpisu sporazumov jih je tožena stranka 9. 11. 2015 pozvala, da se 12. 11. 2015 zglasijo na toženkinem sedežu, katerega namen je bil pridobitev dodatnih informacij o razlogih za pridržanje in preiskavo in nato eventualno odločitev o morebitni odpovedi pogodb o zaposlitvi, oziroma ponudba sporazumnega prenehanja delovnega razmerja. Ker tožniki sporazumov niso podpisali, jim je tožena stranka dobra dva meseca kasneje, 21. 1. 2016, poslala pisne obdolžitve z vabili na zagovor za 29. 1. 2016. Tožniki so toženi stranki dne 29. 1. 2016 poslali pisni zagovor in zanikali očitane kršitve ter opozorili, da jih je tožena stranka z očitki seznanila že na sestanku 12. 11. 2015, nato pa jim je tožena stranka dne 5. 2. 2016 podala izredne odpovedi pogodb o zaposlitvi.

- Na podlagi pisne obrazložitve in odpovedi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka v novembru 2015 prejela zahtevo PU D. za posredovanje podatkov o pošiljki kontejnerjev, ki naj bi bili nasilno odprti. Na podlagi te zahteve je toženka opravila ogled kontejnerjev in pri kontejnerju ... ugotovila, da sta dva omota palete načeta in zgornje vrste osvežilcev zraka prazne, ter o tem sestavila reklamacijski zapisnik (z dne 16. 10. 2015) in obvestila policijo. Policija je po podatkih obrazložitve odredbe o hišni preiskavi že 15. 10. 2015 zbirala obvestila od disponenta, zaposlenega v C., ki je istega dne ob pregledu vagona ... na kontejnerju ... ugotovil, da je številka plombe zbrušena in da pri drugih kontejnerjih ni plomb. V kontejnerju so se nahajale kartonaste škatle z osvežilci zraka iste blagovne znamke, kot so bili najdeni v avtomobilu tožnikov, pri čemer jih je na vrhu palet več manjkalo.

- Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče ugotovilo, da sta bila tožnik L.L. in M.M. s svojima osebnima avtomobiloma na kraju storitve očitane kršitve v času očitane kršitve, ker sta bila po poti s strani policije ustavljena in so bili v njunih osebnih vozilih najdeni predmeti, odtujeni iz toženkinega kontejnerja in da sta storilca kršitve delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja velike tatvine. Glede tožnikov J.J. in K.K., ki očitke zanikata, pa je ugotovilo, da v postopku pred delovnim sodišča izjava tožnika L.L., ki jo je podal policistom, da sta onadva izročila osvežilce njemu in M.M., ni bila potrjena, zato toženka ni dokazala, da bi bila storilca očitane kršitve.

8. Skladno s 1. odstavkom 109. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če, upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank, ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Posamezni razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi so opredeljeni v 1. odstavku 110. člena ZDR-1 in jih je glede na 2. odstavek 84. člena ZDR-1 dolžna dokazati tista stranka, ki je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala. V konkretnem primeru je to tožena stranka, ki je hkrati dolžna dokazati, da je odpoved podala v zakonsko določenih prekluzivnih rokih.

9. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi se po 2. odstavku 109. člena ZDR-1 poda najkasneje v tridesetih dneh od ugotovitve razloga za odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja (kot v konkretnem primeru), pa se pogodba o zaposlitvi odpove v tridesetih dneh od ugotovitve razloga za odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Roki iz 2. odstavka 109. člena ZDR-1 so prekluzivni roki, kar pomeni, da po poteku rokov preneha pravica delodajalca, da poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

10. Glede na sprejeto odločitev (sodišče prve stopnje je v prvi vrsti štelo izredno odpoved za nezakonito zato, ker je bila podana prepozno, po izteku subjektivnega roka za podajo odpovedi) je bistveno vprašanje, kdaj je v obravnavanem primeru začel teči v citirani določbi ZDR-1 določen subjektivni rok, torej kdaj se je tožena stranka seznanila z razlogom za odpoved in s storilci. Upoštevajoč dejstvo, da je tožena stranka pravna oseba, je glede na 1. odstavek 20. člena ZDR-1, ki določa, da v imenu delodajalca - pravne osebe - nastopa njegov (zakoniti ali statutarni) zastopnik ali od njega pisno pooblaščena oseba, pomembno, kdaj se je z razlogom za odpoved in s storilcem seznanilo poslovodstvo, ki je po zakonu pristojno za zastopanje.

11. Sodišče prve stopnje je zaključek, da je tožena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala po izteku zakonsko določenega subjektivnega roka, utemeljilo na presoji, da je tožena stranka podala odpoved na podlagi dejstev o ravnanju tožnikov, ki jih je poznala že pred 18. 1. 2016 (ko je prejela poročilo detektiva), torej da je za obstoj zakonskega razloga za odpoved vedela že pred omenjenim datumom. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, ki ni verjelo direktorici tožene stranke, da se je s povezavo med tožniki in tatvino osvežilcev iz kontejnerja ... seznanila šele s prejemom poročila detektiva z dne 18. 1. 2016, saj predmet tatvine in številka kontejnerja, to je podatkov, ki jih vsebujejo tako pisne obdolžitve kot tudi izpodbijane odpovedi, poročilo ne vsebuje. Pri tem je treba poleg vsebine poročila detektiva (direktorica naj bi, kot je izpovedala, za to, kaj je bilo ukradeno, izvedela s poročilom detektiva, kar očitno ne drži), upoštevati tudi potek dogodkov po prijetju tožnikov in odkritju tatvine, ter dejstvo, da je tožena stranka sama preverjala stanje že v oktobru 2015 na zahtevo policije (reklamacijski zapisnik). Pritrditi pa je potrebno tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sta bila tožnik L.L. in M.M. zalotena v avtomobilih z ukradenim blagom. Zato preverjanje lastništva avtomobilov iz poročila kot razlog za trimesečni zamik med kršitvijo in izdajo poročila za samo podajo odpovedi res ni bilo potrebno. Sodišče prve stopnje sicer, kot je navedlo v 8. točki obrazložitve sodbe, ni moglo ugotoviti, ali se je direktorica tožene stranke s povezavo med tožniki in ukradenimi osvežilci seznanila že ob izdelavi reklamacijskega zapisnika 16. 10. 2015, pred suspenzom 2. 11. 2015 ali pred sestankom 12. 11. 2015 (na katerem so bili osvežilci, kot so izpovedali tožniki, omenjeni), na katerem naj bi se zbrale dodatne informacije in sprejel dogovor s tožniki o sporazumnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi prav zaradi očitane kršitve. Bistveno pa je, da se od 12. 11. 2014 do pisne obdolžitve 21. 1. 2016 ni zgodilo nič, kar bi ustvarilo povezavo med tožniki kot storilci in tatvino osvežilcev iz kontejnerjev. Ker v poročilu detektiva ni bistvenih podatkov (predmeta tatvine, številke kontejnerja, iz katerega so bili osvežilci ukradeni), ki jih vsebuje obdolžitev (na podlagi drugih listin, zlasti reklamacijskega zapisnika), datum prejema poročila ni odločilen kot datum seznanitve direktorice z razlogom za izredno odpoved, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato je potrebno pritrditi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je odpoved podala pravočasno, v 30 dneh od ugotovitve odpovednega razloga, pritožbene navedbe s tem v zvezi pa so neutemeljene.

12. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presojalo sporno zadevo po vsebini in na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da sta tožnika L.L. in M.M., ki sta bila na kraju storitve očitane kršitve v času očitane kršitve s strani policije ustavljena, v njunih osebnih vozilih pa so bili najdeni predmeti, odtujeni iz toženkinega kontejnerja, storilca kršitve delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja. Glede tožnikov J.J. ter K.K. pa je pravilno presodilo, da toženka ni dokazala, da bi drugi in tretji tožnik očitane kršitve storila, saj je bila njuna edina povezava z očitano kršitvijo izjava tožnika L.L., podana policistom, da sta onadva izročila osvežilce njemu in M.M., kar je na sodišču zanikal, zaradi česar je sodišče ni moglo upoštevati kot dokaz o kršitvi. Stališču pritožbe, da že dejstvo, da je tožnik L.L. podal tako izjavo policistom, dokazuje, da sta tudi drugi in tretji tožnik storilca očitanega dejanja, namreč ni mogoče pritrditi.

13. Pritožba oporeka tudi odločitvi sodišča prve stopnje, ki je ob ugotovitvi, da so izredne odpovedi pogodb o zaposlitvi podane prepozno (oziroma da tožnikoma J.J. in K.K. očitana kršitev ni dokazana) in da so zato nezakonite, ugodilo tudi reparacijskemu in reintegracijskemu zahtevku tožnikov. Sodišče ni odločalo o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi v smislu 118. člena ZDR-1, ker niti tožniki niti tožena stranka niso podali takšnega predloga do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Zmotno je stališče pritožbe, da bi sodišče moralo odločati o možnosti sodne razveze že na podlagi navedb oziroma izpovedi direktorice tožene stranke, da delovnega razmerja s tožniki ni mogoče nadaljevati zaradi izgube zaupanja, saj mora delodajalec v sodnem postopku izrecno podati tak predlog. Sklicevanje na judikat Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 253/2013 ne pride v poštev, ker gre za spor, ki se je reševal v času veljavnosti prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl., ZDR), ki je vseboval drugačno določbo v drugem odstavku 118. členu ZDR kot sedaj veljavni ZDR-1. Po določbi 2. odstavka 118. člena ZDR je lahko sodišče (tudi) samo ugotavljalo, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, ter odločilo o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi ne glede na predlog delavca. Po spremenjenem 118. členu ZDR-1 pa to ni več mogoče, kot izhaja iz določbe tega člena, saj lahko sodišče odloči o sodni razvezi le na predlog bodisi delavca bodisi delodajalca, sicer pa takega pooblastila nima. Očitek zmotne uporabe materialnega prava iz tega razloga je torej neutemeljen.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu z določbami 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

15. Tožeče stranke same krijejo svoje stroške odgovora, ker ni bistveno prispeval k rešitvi pritožbe in ne predstavlja potrebnih stroškov (155. člen ZPP).