Jedro

Toženka, na kateri je dokazno breme, ni uspela dokazati, da je odpoved podala pravočasno, v 30 dneh od ugotovitve odpovednega razloga. Zaključek sodišč temelji na oceni izvedenih dokazov. Zavzemanje toženke za drugačno presojo izvedenih dokazov predstavlja uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga.

ZDR-1 v drugem odstavku 109. člena 30. dnevni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi veže le na ugotovitev razloga za izredno odpoved, ne pa tudi na seznanitev z drugim pogojem za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Predlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča mora v sodnem postopku podati ena ali druga stranka (prvi odstavek 118. člena ZDR-1). V postopkovnem smislu predlog ene ali druge stranke ne pomeni izpovedi direktorice toženke, da zaradi izgube zaupanja delovnega razmerja s strankami ni več mogoče nadaljevati.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 342,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izrednih odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnikom z dne 5. 2. 2016, ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnikov pri toženki ter tej naložilo, da jim prizna vse pravice iz delovnega razmerja, jih pozove nazaj na delo, prijavi v ustrezna zavarovanja, izplača nadomestilo plače in povrne stroške postopka.

Ugotovilo je, da sta tožnika B. in S. storila očitano kršitev z znaki kaznivega dejanja velike tatvine po prvem odstavku 205. člena Kazenskega zakonika. Storitve te kršitve toženka ni dokazala tožnikoma K. in S. Kljub temu je sodišče ugotovilo tudi, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi B. in S. prepozna (po poteku 30 dni od ugotovitve razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi). Pri tem je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da ne verjame direktorici, da se je s povezavo med tožniki in krajo osvežilcev iz kontejnerja PONU 7390138 seznanila šele s prejemom poročila detektiva z dne 18. 1. 2016, ker v tem poročilu predmet kraje in številka kontejnerja - to je za odločitev o odpovedi pomembnih podatkov, ki ju vsebujejo pisne obdolžitve in izpodbijane odpovedi - nista navedena. Tudi preverjanje lastništva avtomobila iz poročila (to se nanaša na ugotavljanje za odpoved pogodbe o zaposlitvi relevantnih okoliščin), kot razlog za trimesečni zamik med kršitvijo in izdajo poročila, je bilo povsem nepotrebno, ker sta bila B. in S. zalotena prav v avtomobilih z ukradenim blagom. Sodišče sicer ni moglo ugotoviti, ali se je direktorica toženke s povezavo med tožniki in ukradenimi osvežilci seznanila že z izdelavo reklamacijskega zapisnika 16. 10. 2015, morda pred suspenzom 2. 11. 2015, ali pa morda pred sestankom 12. 11. 2015, na katerem so bili osvežilci že omenjeni, vendar pa se od 12. 11. 2014 do pisne obdolžitve 21. 1. 2016 glede na ugotovljeno dejansko stanje ni zgodilo prav nič takega, kar bi ustvarilo to povezavo. Toženka ni uspela dokazati, da je odpoved podala pravočasno.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Sprejelo je dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje; pritrdilo je zaključku, da je toženka podala odpoved po poteku zakonsko določenega subjektivnega roka, in sicer na podlagi dejstev, ki jih je poznala že pred 18. 1. 2016 (ko je toženka prejela poročilo detektiva). Tako kot sodišče prve stopnje je poudarilo, da predmeta tatvine in številke kontejnerja, to je podatkov, ki jih vsebujejo tako pisne obdolžitve kot izpodbijane odpovedi, ne vsebuje poročilo detektiva, v podkrepitev prepozne odpovedi pa se je sklicevalo tudi na potek dogodkov po prijetju tožnikov in odkritju tatvine ter na dejstvo, da je toženka na zahtevo policije sama preverjala stanje že v oktobru 2015, B. in S. pa sta bila zalotena v avtomobilih z ukradenim blagom. Pritrdilo je tudi temu, da toženka ni dokazala, da bi storila očitani kršitvi. O sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi v skladu s 118. členom Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) ni odločalo, ker nobena od strank ni podala takšnega predloga do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo. Revizijskemu sodišču predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da se njeni pritožbi ugodi in se sodba prve stopnje spremeni tako, da se zahtevek tožnikov zavrne kot neutemeljen. Podrejeno predlaga vrnitev zadeve sodišču druge oziroma prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da iz sodb sodišč druge in prve stopnje ne izhaja točno, kdaj naj bi se toženka znašla v zamudi s podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da za takšen zaključek ni podlage v izvedenih dokazih. Uveljavlja bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Iz dejanskega stanja naj bi sledila nesporna ugotovitev, da se je direktorica toženke seznanila z vsemi razlogi za odpoved šele ob prejemu poročila detektiva dne 18. 1. 2016, oziroma na datum opravljenega zagovora dne 29. 1. 2016. V sodnem postopku namreč ni bila ugotovljena nobena okoliščina, ki bi v zadostni meri utemeljila, da se je direktorica z razlogi za odpoved seznanila že pred tem, saj v predhodnih postopkih tudi ni sodelovala; listin ob samem dogodku pred tem ni imela oziroma z njimi ni razpolagala. To naj bi potrdile zaslišane priče. Direktorica pred poročilom detektiva tudi ni imela podatka o tem, da so storilci uporabili svoja osebna vozila in da so bili osvežilci najdeni v njihovih osebnih vozilih, pridobitev podatkov o lastništvu avtomobila z vidika delodajalca pa predstavlja edini dokaz, da so dejanje storili tožniki in da ima to dejanje znake kaznivega dejanja. Sodišči naj bi v zvezi s tem tudi zmotno uporabili materialno pravo (določbo drugega odstavka 109. člena ZDR-1), takšna uporaba materialnega prava pa naj bi bila tudi v nasprotju s prakso revizijskega sodišča. Ugotovitev vseh okoliščin kaznivega dejanja naj bi bila pomembna tudi z vidika izpolnitve pogojev za izredno odpoved iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, kar naj bi toženka ugotovila šele s poročilom detektiva oziroma po opravljenem zagovoru. Poudarja, da tudi strokovne službe, ki so vodile postopek odpovedi, niso imele dovolj informacij o vseh okoliščinah primera in direktorica podatkov ni mogla pridobiti niti od strokovnih služb itd. Sodišče naj bi bistveno kršilo določbe postopka (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) tudi v zvezi z dokazno presojo očitanih kršitev tožnikoma K. in S. Edina povezava teh tožnikov z očitano kršitvijo je bila izjava tožnika J. B. policistom, kar je B. na sodišču zanikal, zaradi česar bi sodišče moralo presoditi dokazno vrednost vsake od teh izjav in se do njih opredeliti. Toženka navaja tudi, da je njena direktorica na zaslišanju podala smiseln predlog po 118. členu ZDR-1, ko je izjavila, da zaradi izgube zaupanja s tožniki delovnega razmerja ni več mogoče nadaljevati. 118. člen ZDR-1 ne predpisuje posebne oblike predloga, zaradi česar naj bi sodišči zmotno uporabili materialno pravo.

4. V odgovoru na revizijo tožniki prerekajo revizijske navedbe in predlagajo zavrnitev revizije. Strinjajo se z dokazno oceno sodišč glede prepoznih odpovedi. Poudarjajo, da je bila zadeva medijsko odmevna in menijo, da se je direktorica toženke s razlogi za odpoved nesporno seznanila že 12. 11. 2015 itd. Navajajo, da naj bi bile zavajajoče trditve toženke, da sodišči nista ugotovili okoliščin, ki bi v zadostni meri utemeljevale nepravočasnost odpovedi in opozarjajo tudi na potek dogodkov po prejetju tožnikov in odkritju tatvine. Menijo, da se je toženka seznanila s kršitvami vsaj takrat, ko je tožnikom podala suspenz pogodbe o zaposlitvi zaradi očitanih kršitev. Toženka prihaja sama s sabo v nasprotje, saj je najprej navajala, da je imela strokovna služba vse informacije v zvezi z obravnavanim dogodkom, v reviziji pa to zanika.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v povezavi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Toženka neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je v tem, da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Toženka namreč niti ne zatrjuje konkretnih nasprotij, z uveljavljanjem te kršitve pa se dejansko zavzema za drugačno dokazno oceno oziroma uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog.

8. Neutemeljen je tudi očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da iz izpodbijane sodbe ni mogoče zaključiti, kdaj se je direktorica toženke seznanila z odpovednim razlogom in storilci, zaradi česar naj ne bi bilo mogoče ugotoviti, kdaj je prišla v zamudo in zaradi tega sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti. Tako sodbi sodišč druge kot prve stopnje imata o tem dovolj razlogov o odločilnih dejstvih, ti razlogi pa niso nejasni in med seboj v nasprotju. Tudi če iz sodb ni razvidno, kdaj točno je direktorica toženke ugotovila razloge za izredno odpoved, to v okoliščinah konkretne zadeve ne predstavlja pomanjkljive oziroma nejasne sodbe oziroma sodbe, iz katere ni mogoče potegniti dovolj jasnega zaključka, da je toženka zamudila subjektivni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1. Iz obeh sodb jasno izhaja, kaj je navedeno v poročilu detektiva in da je toženka dejstva, ki izhajajo iz tega poročila, zvedela že pred tem in se od 12. 11. 2014 do pisne obdolžitve tožnikov dne 21. 1. 2016 (pa tudi kasneje do odpovedi) ni zgodilo nič takega, kar bi ustvarilo povezavo med tožniki kot storilci in tatvino osvežilcev iz kontejnerjev. To pomeni, da toženka, na kateri je dokazno breme, ni uspela dokazati, da je odpoved podala pravočasno, v 30 dneh od ugotovitve odpovednega razloga. Zaključek sodišč temelji na oceni izvedenih dokazov, ki so navedeni. Zavzemanje toženke za drugačno presojo izvedenih dokazov ponovno predstavlja uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga.

9. Revizijsko sodišče obenem ugotavlja, da niso utemeljeni revizijski ugovori, da naj bi sodišči odstopili od sodne prakse. ZDR-1 v drugem odstavku 109. člena 30. dnevni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi veže le na ugotovitev razloga za izredno odpoved, ne pa tudi na seznanitev z drugim pogojem za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 - če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

10. Revizijsko sodišče kot neutemeljene zavrača tudi revizijske navedbe o bistveni kršitvi določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tem, da toženka ni dokazala, da sta tožnika K. in S. sploh storila očitani kršitvi. Očitek neobrazloženosti sodb izpodbijane sodbe v tem delu v prvi vrsti sploh ne predstavlja očitane kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S skopimi navedbami s tem v zvezi pa toženka smiselno nasprotuje dejanski oceni sodišč. Iz izpodbijane sodbe tudi dovolj jasno izhaja, da je sodišče presojalo dokazno vrednost izjave B. pred sodiščem in izjave policistu.

11. Neutemeljeno je zavzemanje toženke za uporabo 118. člena ZDR-1, saj mora predlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča v sodnem postopku podati ena ali druga stranka (prvi odstavek 118. člena ZDR-1). V postopkovnem smislu predlog ene ali druge stranke ne pomeni izpovedi direktorice toženke, da zaradi izgube zaupanja delovnega razmerja s strankami ni več mogoče nadaljevati. Sicer pa je zakonita zastopnica toženke M. D., zaslišana na obravnavi, s tem v zvezi izpovedala samo, da „na vprašanje, ali imam še zaupanje v delo tožnikov, povem, da ga nimam.“ Takšna izpoved nikakor ne predstavlja zavzemanja za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča po 118. členu ZDR-1, temveč pomeni zelo splošno izjavo o tem, da s tožniki ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja, to pa se nanaša le na pogoj za izredno odpoved po prvem odstavku 109. člena ZDR-1. 12. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

13. V posledici neuspeha z revizijo mora toženka povrniti tožnikom stroške odgovora na revizijo, ki so bile odmerjene v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT). V skladu s tarifno številko 15. OT je priznalo tožnikom 450 točk, 30 % dodatka iz naslova zastopanja več strank (7. člen OT) ter 2 % za izdatke (11. člen OT), kar upoštevajoč vrednost točke skupaj z DDV znaša 342,71 EUR.