Jedro

Če je bilo skupno delo in so bila sredstva zakoncev vlagana v posebno premoženje enega od zakoncev, ima drugi zakonec stvarnopravni zahtevek le v primeru, če so s temi vlaganji nastale v ekonomskem pogledu pomembne spremembe v stanju in vrednosti tega premoženja in gre za novo premoženje, nastalo v času trajanja zakonske zveze. Samo delo na kmetiji, ki je posebno premoženje enega od zakoncev, še ne daje drugemu zakoncu osnove za pridobitev lastninske pravice.

Izrek

1.Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi zavrnilni del sodbe (drugi odst. 2. točke izreka).

2.Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v izreku pod točko 1. in prvi odst. točke 2. razveljavi v tistem delu, kolikor je priznana tožeči stranki solastnina nad 1/10 ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3.Razveljavi se izrek o pravdnih stroških in se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. V nerazveljavljenem delu, to je glede ugotovitve solastnine tožnice do 1/10 in glede izstavitve zemljiškoknjižne listine za vpis solastnine do 1/10 se tudi pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in se v tem delu potrdi izpodbijana sodba.

5. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica postala solastnica do 1/5 nepremičnin pod vl. št. 715 in 1902 k.o. B. ter št. 671 k.o. Z., zemljiškoknjižni lastnik teh nepremičnin je toženec. Tožnica je pridobila solastništvo na podlagi 51. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, kajti sodišče smatra, da sta obe stranki v času trajanja zakonske zveze vlagala skupna sredstva v posebno premoženje enega zakonca, to je toženca, tožnica pa ima glede tega premoženja stvarnopravni zahtevek v primeru, če so z vlaganjem skupnih sredstev nastala v ekonomskem pogledu spremembe v stanju in vrednosti tega premoženja. Takšne spremembe sodišče ugotavlja na podlagi izvedenih dokazov in zlasti ugotovi, da je tekom zakonske zveze tožnica le bila aktivna pri obdelavi posestva, da je izkupiček iz svojega premoženja na Štajerskem vložila v posestvo toženca in da je s svojim delom skrbela, da se je premoženje ohranjalo, z drugimi besedami povedano, skrbela je, da so bile kmetijske površine obdelane. Poleg tega pa sta zakonca investirala v obnovo gospodarskih poslopij in je na podlagi izvedeniškega mnenja sodišče prišlo do zaključka, da je že s temi investicijami tožnica pridobila solastninski delež na vsem premoženju, na katerem je v zemljiški knjigi vknjižen kot lastnik toženec. S svojim delom je tožnica prispevala k ohranitvi posestva in ob oceni vseh teh dokazov sodišče prve stopnje smatra, da je delež, ki tožnici pripada, 1/5 vseh nepremičnin, katerih lastnik je sicer toženec. Višji tožbeni zahtevek, tožnica namreč zahteva 1/2 solastnine na vsem posestvu toženca, pa ni utemeljen.

Zoper to sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, ali pa razveljavitev sodbe v zavrnilnem delu in v tem obsegu ponovno obravnavanje pred prvim sodiščem. Uvodoma napada odločitev glede pravdnih stroškov in navaja nasprotje med izrekom in med obrazložitvijo sodbe. Sicer pa pritožba tožeče stranke meni, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vse bistvene okoliščine, ni pa glede na te okoliščine pravilno ugotovilo deleža tožnice na skupnem premoženju. Iz razlogov sodbe se ne da ugotoviti, na kakšen način je sodišče prišlo do izračuna takšnega deleža tožnice, kakor ga v sodbi navaja. Njena zasluga je, da se je kmetija ohranjala in da je vzorno obdelana, toženec nikoli ni bil za nikakršen napredek, vse, kar se je na novo nabavilo in preuredilo, je zasluga tožnice. Tožnica je poskrbela za obdelanost kmetije, da so se lahko pridelali pridelki, korist sta pa imela oba. Na toženca ni bilo moč nič računati in bi kmetija ostala v pušči, če tožnica ne bi s svojim delom in s svojimi sredstvi pripomogla, da je bila kmetija obdelana. Toženec je odpovedal pri vseh delih, prav gotovo pa ob vseh večjih delih, vse je ostalo le na ramenih tožnice in njenega sina. Tudi pri deležu adaptacije gospodarskih poslopij in hiše nikakor ni moč pritrditi zaključkom prvega sodišča,da pripada vsakemu od zakoncev enak delež, nasprotno, tožnici pripada veliko večji delež in zaradi tega je njen tožbeni zahtevek v celoti utemeljen.

Tožena stranka se pritožuje zoper obsodilni del sodbe in predlaga spremembo tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne zadeva prvemu sodišču v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče nekritično sledilo le pričam, ki jih je predlagala tožeča stranka, neutemeljeno pa odkloni vero pričam, ki so potrdile navedbe tožene stranke. Nobenih dokazov ni, da je tožnica sredstva iz prodaje svojega premoženja na Štajerskem vložila v kmetijo toženca. Toženčeva kmetija je bila tudi pred poroko obeh pravdnih strank obdelana, seveda s takratnimi sredstvi in s takratnimi orodji, ravno sedaj v času spora pa tožnica onemogoča tožencu, da bi sploh kaj delal na kmetiji. Ko se je tožnica preselila na Borovnico, praktično s sabo ni nič prinesla, kar je iztržila iz svojega posestva na Štajerskem, pa je izročila svojemu sinu, oziroma mu pomagala pri zgraditvi hiše. Ko se je tožnica preselila k tožencu, je s sabo pripeljala tudi takrat 13-letnega sina, ki je ves čas živel na kmetiji toženca, pridobil poklic in si na toženčevem zemljišču tudi zgradil hišo. Dejansko tožničin sin ni mogel in tudi ni delal na toženčevi kmetiji, delal je le zase in za izgradnjo svoje hiše. Ves čas poznanstva je tožnica izsiljevala toženca, da ji prepiše lastništvo na posestvu, ker pa toženec tega ni hotel storiti, je prišlo celo tako daleč, da je tožnica toženca napodila in mora sedaj živeti pri svoji hčerki.

Tožbeni zahtevek nima ne dejanske niti pravne podlage, kajti vse nepremičnine, ki so obsežene v tožbenem zahtevku, so posebno premoženje toženca, to premoženje je toženec imel še predno se je spoznal s tožnico, še več, predno je z njo sklenil zakonsko zvezo. V pritožbi napada tudi odločitev o pravdnih stroških, poleg tega pa je v pritožbi toženec začel uveljavljati v pobot vrednost zemljišča, ki ga je podaril tožničinemu sinu, kar pa v tej fazi postopka pravno ne bo pomembno. O predlogu za taksno oprostitev sodišče druge stopnje navaja, da bo o takšni oprostitvi moralo odločati sodišče prve stopnje. Toženec je podal še odgovor na pritožbo tožeče stranke in razčlenja vse podatke, ki so pomembni za razsojo zadeve.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, delno pa je utemeljena pritožba tožene stranke.

Bistveno kršitev določb postopka in sicer iz 13. točke 354. čl. ZPP sodišče druge stopnje res vidi pri odločitvi o pravdnih stroških. V izreku sodbe je namreč navedeno, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 54.320,00 SIT, v razlogih sodbe pa je naveden znesek 76.120,00 SIT. Obstojajo nasprotja med izrekom in med razlogi sodbe, vendar je sodišče druge stopnje razveljavilo stroškovni izrek v celoti zaradi tega, ker je delno razveljavilo tudi samo sodbo. Drugih bistvenih kršitev določb postopka pa ni zaslediti.

Bistveno za pravilno razsojo te zadeve je, da se ugotovi pravni temelj tožbe. Tožeča stranka in tudi sodba gradi svojo odločitev na določilu 51. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Že takoj je treba povedati, čeprav razlogi sodbe kažejo tudi v to smer, da ni mogoče uporabiti določila 32. čl. Zakona o dedovanju, kajti po tem zakonitem določilu so upravičeni do izločitve deleža zapustnikovega premoženja le zapustnikovi potomci, če so s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Bistvo tožbenih navedb pa je, naj bi tožnica s svojim delom ohranjevala substanco toženčevega premoženja. Nesporno namreč je, da je toženec bil lastnik velike kmetije, to je številnih nepremičnin pod vl. št. 715 in 1902 k.o. B. ter št. 671 k.o. Z. še predno se je spoznal s tožnico, oziroma še predno je z njo sklenil zakonsko zvezo. Po določilu 51. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih pa je skupno premoženje zakoncev le tisto, ki ga pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze. Sodišče prve stopnje sicer pravilno smatra, da je podan temelj iz 51. čl. citiranega zakona in tudi navaja sodno prakso, kako je z vlaganjem skupnih sredstev v posebno premoženje enega zakonca. Poudariti je treba, da skupno premoženje je lahko le tisto, ki je pridobljeno s skupnim delom, če pa je bilo skupno delo in sredstva vlagano v posebno premoženje enega zakonca, ima drugi zakonec stvarno-pravni zahtevek le v primeru, če so z vlaganjem skupnih sredstev nastale v ekonomskem pogledu pomembne spremembe v stanju in vrednosti tega premoženja in dejansko stvar pomeni novo premoženje, ki je nastalo s skupnim delom v času trajanja zakonske zveze. Nedvomno je, da predstavlja to novo premoženje adaptacija gospodarskega poslopja in stanovanjske hiše, ne more pa predstavljati nastanek skupnega premoženja zgolj dejstvo, da je tožeča stranka v času trajanja zakonske zveze delala na nepremičninah, ki so bile sicer last tožene stranke. Ponovno je potrebno opozoriti na sorazmerno velik obseg nepremičnin toženca, katerih lastnik je bil še pred sklenitvijo zakonske zveze s tožnico, in tožnica niti ne zatrjuje, da je s svojim delom bodisi spremenila kulture teh zemljišč (n.pr. napravila nov sadovnjak, nov vinograd ali podobno), ampak trdi le, da je s svojim delom prispevala k obdelavi posestva in skrbela za vse potrebe toženca. Samo te okoliščine ne pomenijo takšnega relevantnega dejstva, da bi tožnica bila upravičena do stvarnopravnega zahtevka.

Pritrditi je treba pritožbi tožene stranke, da sodišče prve stopnje poklanja vero le pričam, ki jih je predlagala tožeča stranka, zanemari pa izjave prič na strani tožene stranke. Takšna dokazna ocena ni pravilna, saj je treba povedati, da tožničine priče živijo na Štajerskem, medtem ko toženčeve priče živijo v neposredni okolici bivališča, kjer sta toženi stranki živeli. Poudariti je treba, da so ravno priče na strani tožene stranke veliko objektivneje izpovedale, saj so te priče priznale tožnici njeno delovnost in njen prispevek pri delu na kmetiji, medtem ko tožničine priče izničijo vsakršen prispevek in delo toženca, kar jim odvzema verodostojnost. Sicer pa glede na zgornje navedbe to niti ni tako pomembno. Samo delo na kmetiji, katere lastnik je bil toženec še pred poroko s tožnico, ne pomeni osnove za pridobitev lastninske pravice. Pri tem je treba samo še opozoriti na nesporno dejstvo, da je pri obeh strankah od svojega 13 leta živel tudi tožničin sin, da si je tožničin sin na zemljišču toženca zgradil hišo in da je s tem najmanj poplačano njegovo delo, ki ga je sicer lahko nudil pri obdelavi zemljišča. Sodišče druge stopnje še vedno smatra, da je potrebno ugotoviti, kakšen je bil prispevek tožnice k temu, da se je nepremičnina toženca vrednostno povečala, kajti le to povečanje vrednosti lahko predstavlja premoženje, ki sta ga zakonca pridobila v času trajanja zakonske zveze s skupnim delom in skupnimi sredstvi.

Omenjeno je že, da je tožnica prispevala s svojimi sredstvi in delom k adaptaciji gospodarskega poslopja in hiše, to sodišče prve stopnje tudi ugotavlja in pritožbeno sodišče v takšno odločitev nima nobenih pripomb. Sodišče prve stopnje je pravilno tolmačilo mnenje izvedenca in tudi ugotovilo, kakšen sorazmerni delež glede na celotno toženčevo kmetijo predstavljajo te adaptacije. Te adaptacije pomenijo povečanje premoženja oziroma pridobitev tistega premoženja, ki pomeni skupno premoženje obeh zakoncev. V izračun, ki ga napravi prvo sodišče, ne bi bilo nobenih pripomb, če bi bilo nedvomno izkazano, da je tožnica svoja sredstva, ki jih je dobila s prodajo posestva na Štajerskem, res vložila ravno v to adaptacijo oziroma v povečanje vrednosti toženčevih nepremičnin. Tožbeni zahtevek se namreč nanaša le na ugotovitev solastnine na nepremičninah. Iz navedb strank in deloma tudi prič pa sledi, da je bilo veliko sredstev vloženih v nabavo premičnin, to je nabavo kmetijskih strojev, ki pa niso predmet tožbenega zahtevka. Poleg tega tožena stranka trdi, da je tožnica svoja sredstva predvsem namenila v korist svojega sina, ki je gradil hišo. Brez utemeljenih dokazov sodišče prve stopnje enostavno prišteje kot prispevek tožnice k adaptaciji tudi vsa sredstva, ki naj bi jih dobila s kupnino od svojega posestva na Štajerskem. Ker pa je sama tožnica povedala, naj bi del teh sredstev šel za nakup kmetijskih strojev, toženec pa sploh zanika, da bi kupnino od svojega posestva tožnica vložila v adaptacijo oziroma v njegovo kmetijo, je v tem obsegu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno in je tudi izračun sodišča prve stopnje, ki ga v sodbi ponuja, na negotovih temeljih. Ne bo odveč še enkrat opozoriti, da tožnica vendar zahteva solastništvo na celotni kmetiji, torej na vseh nepremičninah, katerih lastnik je bil toženec še pred poznanstvom s tožnico. Če bi se izkazalo, da je tožnica res ves svoj izkupiček od posestva vložila v adaptacijo gospodarskega poslopja in hiše, bi bil izračun izpodbijane sodbe sprejemljiv, ob izkazanih pomislekih pa pritožbeno sodišče temu ne more pritrditi.

Iz navedenih razlogov je jasno, da tožnica v nobenem primeru ne bo upravičena do višjega solastninskega deleža na celotni toženčevi kmetiji kakor ga sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi priznava.

Zaradi tega je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo zavrnilni del sodbe.

Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo solastništvo na celotni toženčevi kmetiji do 1/5. Takšen izračun približno odgovarja oceni izvedenčevega mnenja in oceni razlogov, na katere prvo sodišče oslanja svojo odločitev. Bistvena postavka v tem deležu je seveda vrednost premoženja, ki ga je tožnica pridobila s prodajo svojega posestva na Štajerskem, po mnenju prvega sodišča naj bi to premoženje vložila v adaptacijo gospodarskega poslopja in hiše. Ravno glede porabe tega posebnega premoženja tožnice pa se sodišče druge stopnje ne more strinjati z razlogi izpodbijane sodbe in je že navedeno, v čem so ti pomisleki in kako mora prvo sodišče ugotoviti, za kaj je bil ta denar dejansko porabljen. Če je bil ta denar porabljen za nabavo kmetijskih strojev, zaradi tega ne more biti povečan tožničin solastninski delež na nepremičninah, če je bil porabljen za gradnjo hiše sina tožnice oziroma za potrebe tožnice in njenega sina, pa še toliko manj lahko vpliva na višino solastninskega deleža tožnice na toženčevih nepremičninah. Izkazano je, da je v adaptacijo tožnica le vložila svoje delo, svoja sredstva in material, medtem ko je toženec tudi vložil svoje delo in zlasti tudi sredstva, to je les iz svoje kmetije. Zato tudi ni moč pritrditi trditvam tožene stranke v pritožbi, da tožnici ne pripada noben stvarnopravni delež. Tega se je toženec zavedal in je že v odgovoru na tožbo tožnici priznaval 1/10 solastništva na vseh nepremičninah, pri čemer je vključil tudi njeno delo in njene prispevke, pa je sodišče druge stopnje potrdilo sodbo v tistem delu, kolikor je tožnici priznano solastništvo na celotni toženčevi kmetiji do 1/10. Kar je sodišče prve stopnje prisodilo več, pa je pritožbeno sodišče razveljavilo ravno iz že navedenih pomislekov, kajti ugotoviti bo treba, za kaj je bil porabljen izkupiček od kmetije tožnice, ki jo je prodala. Pripomniti je še, da samo obdelovanje toženčevega zemljišča ne pomeni pridobitni naslov za lastninsko pravico. Sodišče prve stopnje samo ugotavlja, da bi morala z delom tožnice nastati neka nova vrednost, da bi se lahko uporabilo določilo 51. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

Razen omenjene adaptacije pa ni dokazov, da bi tožnica s svojim delom in sredstvi prispevala k pomembnejšemu povečanju vrednosti vseh toženčevih parcel, na katerih zahteva tožnica solastnino.

Na pritožbene trditve sodišče druge stopnje še pripominja, da delo tožnice na kmetiji ne pomeni stvarnopravnega temelja za pridobitev lastnine, sicer pa se je z dohodki iz kmetije živela tako ona kot tudi njen sin, katerega toženec seveda ni bil dolžan preživljati.

Poleg tega je tožničin sin gradil na zemljišču toženca hišo ob izkazani pomoči toženca. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo,da se vrednost adaptacij upošteva v enakem deležu za oba zakonca, pri čemer je potrebno še poudariti, da je izkazano les za adaptacijo bil uporabljen iz toženčevega gozda. V pritožbi uveljavljana pobotna terjatev nima nobene niti dejanske niti pravne osnove, neupoštevna pa je tudi trditev v odgovoru na pritožbo, da bi morale praviloma vstopiti v pravdo tudi hčerke toženca. V pritožbenem postopku takšne trditve ne morejo biti upoštevne.

Zaradi delne razveljavitve sodbe je sodišče druge stopnje v celoti razveljavilo stroškovni izrek, pri čemer opozarja na že navedeno nesoglasje med izrekom in med obrazložitvijo, zlasti pa bo odmera pravdnih stroškov odvisna od končne odločitve v tej zadevi. Po določilu 166. čl. ZPP je pritožbeno sodišče še sklenilo, da bo o pritožbenih stroških odločalo sodišče prve stopnje s svojo končno odločbo.