Jedro

Prispevek zakonca k povečanju ali ohranjanju vrednosti premoženja drugega zakonca mora biti vrednostno izražen, da bi imel stvarnopravne posledice v obliki spremembe solastninskega razmerja na tem premoženju (2. odst. 59.čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih).

Izrek

Reviziji tožeče stranke se ugodi in se sodbi druge in prve stopnje razveljavita v zavrnilnem delu (1. točka sodbe druge stopnje in drugi odstavek 2. točke sodbe prve stopnje) ter se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija tožene stranke se zavrne kot neutemeljena.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnica solastnica do ene petine toženčevih nepremičnin vl.št. 715 in 1902 k.o. B. ter vl.št. 671 k.o. Z. Tožencu je naložilo, da izstavi ustrezno zemljiškoknjižno listino. Kar je tožnica zahtevala več, je zavrnilo. Ugotovilo je, da se je tožnica v letu 1977 priselila k tožencu. Od tedaj dalje je s svojim delom in z denarjem, ki ga je dobila od prodaje svojega premoženja, prispevala k ohranitvi vrednosti toženčevega posestva pa tudi k povečanju vrednosti posameznih objektov. S tem je pridobila solastninski delež na toženčevem premoženju v obsegu ene petine.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo zavrnilni del sodbe prve stopnje, delno pa je ugodilo pritožbi tožene stranke in razveljavilo sodbo prve stopnje v obsegu, kolikor je tožnici priznan solastninski delež nad eno desetino. V tem obsegu je vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V nerazveljavljenem delu, to je glede ene desetine, pa je tudi pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje. Sprejelo je stališče, da je novo premoženje naložba v adaptacija gospodarskega poslopja in stanovanjske hiše. Tožnica je lahko pridobila delež na toženčevem premoženju le s prispevkom k nastanku nove vrednosti, ne pa tudi s svojim delom pri obdelovanju zemljišč. Ni bilo dovolj natančno ugotovljeno, kolikšen del svojega denarja od prodaje svojih nepremičnin je tožnica vložila v povečanje vrednosti toženčevega posestva, koliko v nabavo premičnin in koliko je porabila zase in za sina. Tožničin delež ne more biti višji od tistega, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, vendar pa tudi ne manj kot eno desetino, kolikor je toženec sam priznal v odgovoru na tožbo.

Proti tej sodbi vlagata reviziji obe pravdni stranki. Toženec izpodbija sodbo v delu, s katerim je tožnici priznan solastninski delež. Uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga razveljavitev sodbe tudi v tem delu. Predlaga, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Podaja svojo oceno dokazov in trdi, da tožnica ni prispevala ničesar. Zanika njen prispevek v denarju in v delu. Ker so ugotovitve sodišča drugačne, šteje to za kršitev po 13. točki drugega odstavka 354.čl. ZPP. Podrobno opisuje potek dogodkov, predlaga tudi nove dokaze in meni, da bi se moral nov postopek izvesti pred drugim senatom.

Tožnica izpodbija zavrnilni del sodbe. Uveljavlja revizijske razloge po 1. in 3. točki prvega odstavka 385.čl. ZPP in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi sodbi v izpodbijanem delu. Sodbi očita, da iz nje ni razvidno, kolikšen delež pripada tožnici na račun njenega dela. Poudarja, da je s svojim delom prispevala k izboljšanju premoženja, ki je s tem pridobilo na vrednosti za več kot eno petino. Meni, da zavrnilni del drugostopne sodbe ni obrazložen in ga zato ni mogoče preizkusiti.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe tožnice in predlaga zavrnitev njene revizije.

Tožeča stranka na toženčevo revizijo ni odgovorila.

Obe reviziji sta bili vročeni tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki pa se o njima ni izjavil (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku).

Revizija tožeče stranke je utemeljena, revizija tožene stranke pa ne. Revizija tožene stranke se ukvarja s pravilnostjo dejanskih ugotovitev. Revizijsko sodišče teh navedb ne more obravnavati, ker revizije zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni (3. odst. 385.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP). Tožena stranka prezre lastno stališče, izraženo v odgovoru na tožbo, kjer je tožnici priznala prispevek k povečanju svojega premoženja v obsegu ene desetine. Tako stališče se ujema tudi s tedanjim opisom dejanskega stanja, ki ga je podala tožena stranka in ki je bilo nato potrjeno v dokaznem postopku. V tem obsegu je prvostopne dejanske ugotovitve potrdilo tudi sodišče druge stopnje. Gre za tožničin prispevek k obnovi gospodarskega poslopja in k adaptacijam hiše. Revizija izrečno omenja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odst. 354.čl. ZPP, vendar to utemeljuje zgolj s prikazovanjem drugačnega dejanskega stanja od tistega, ki ga je ugotovilo sodišče. Elementov uveljavljene bistvene kršitve ne navaja. Revizijsko sodišče jih na podlagi revizijskih navedb ni ugotovilo. Revizija tožeče stranke pa je utemeljena. Ugotavljanje tožničinega prispevka v delu k povečanju vrednosti toženčevega posestva bo predmet nadaljnjega postopka v okviru odločitve in napotkov sodišča druge stopnje. Pravno pravilno je stališče tega sodišča, da mora biti prispevek zakonca k povečanju ali ohranjanju vrednosti premoženja drugega zakonca vrednostno izražen, da bi imel stvarnopravne posledice v obliki spremembe solastninskega razmerja na tem premoženju (2. odst. 59.čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Napačno pa je stališče, da prispevek za nabavo kmetijskih strojev ni upoštevan, češ da gre za premičnine, ki niso predmet pravde. Kmetijsko posestvo je skupaj s pritiklinami celota. Posestvo, opremljeno s kmetijsko mehanizacijo, je vredno več kot brez nje. Stroji in orodja, za katere je tožnica prispevala denar in delo, so nedvomno pritiklina spornega posestva in delijo pravno usodo kmetije kot celote. Prispevek za pridobitev strojev in orodja zato vpliva na vrednost posestva in s tem na solastniški delež tožnice. Pri nadaljnjem ugotavljanju tožničinega upoštevanega prispevka k povečanju in ohranitvi vrednosti spornega premoženja, bo treba upoštevati tudi sodelovanje pri pridobitvi pritiklin.

Ker tožničin delež še ni v celoti ugotovljen, se lahko izkaže kot napačna odločitev, da se z zavrnitvijo dela zahtevka onemogoči dokazovanje morebitnega večjega deleža od ene petine, ki je bil tožnici priznan s sodbo prve stopnje. Ni pravilno vnaprej omejevati obsega deleža, ko še niso bili izvedeni vsi potrebni dokazi. Revizijsko sodišče je razveljavilo zavrnilni del izpodbijane sodbe, da bi na ta način omogočilo neoviran potek dokaznega postopka in odločanje glede na uspeh dokazovanja.

Odločitev revizijskega sodišča temelji na 393.čl. in drugem odstavku 395.čl. ZPP, odločitev o stroških revizijskega postopka pa na 3. odst. 166.čl. ZPP.