Jedro

Dopolnilna sodba je samostojen sodni akt oziroma odločitev, ki mora imeti vse sestavine, to je uvod, izrek, obrazložitev ter pravni pouk.

Pri odločanju o tožbenem zahtevku za plačilo rente zaradi manjše plače, ki je posledica nesreče pri delu, se ne upoštevajo dohodki, ki jih je imel delavec pred nesrečo pri delu iz naslova nadurnega dela.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana dopolnilna sodba, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačevati od 1. 5. 2005 dalje mesečno rento v znesku 388,00 EUR, zapadle obroke takoj, dospevajoče obroke pa do 15. dne v mesecu za pretekli mesec, ter odločitev o stroških postopka v izpodbijani sodbi (v 2. toč. izreka), razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (v 1. toč. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 113.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2005 dalje do plačila, v 15. dneh pod izvršbo (1. toč. izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati stroške postopka v višini 8.389,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15. dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila, pod izvršbo (2. toč. izreka). Sodišče prve stopnje je z izpodbijano dopolnilno sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku izplačevati od 1. 5. 2005 dalje mesečno rento v znesku 388,00 EUR, zapadle obroke takoj, dospevajoče obroka pa do 15. dne v mesecu za pretekli mesec, pod izvršbo.

Tožena stranka se je pritožila zoper takšno sodbo in dopolnilno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da vsebuje izpodbijana sodba nasprotja med izrekom in obrazložitvijo, zaradi česar se jo ne more preizkusiti. V izreku sodbe ni odločeno o plačevanju rente, takšna odločitev izhaja samo iz obrazložitve sodbe, kar predstavlja bistveno postopkovno kršitev iz 14. toč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče ni pojasnilo, zakaj ni zaslišalo vseh predlaganih prič in pristojnega inšpektorja. Iz obrazložitve tudi ne izhaja zavrnitev predloga o postavitvi drugega izvedenca medicinske stroke. Izvedenec medicinske stroke je navedel, da se o določenih tožnikovih poškodbah lahko izreče le izvedenec nevrolog ali nevropsihiater. Poleg tega ni neposredno zaslišalo izvedenca za varstvo pri delu. Meni, da je v dokaznem postopku dokazala, da je takrat poskrbela za vseh ukrepe, ki preprečujejo nevarnosti pri delu. Tožnik ni uporabljal predpisane zaščitne čelade, ki bi lahko v celoti preprečila posledice poškodb. Za svoje delo je bil kot monter stavbnega pohištva usposobljen, imel pa je tudi dovolj znanja in strokovnih izkušenj. Takrat bi moral oceniti, da demontaže vrat ne bo mogel opraviti varno in v takšnem primeru obvestiti svojega nadrejenega. Tožnik je bil s strani delodajalca deležen rednega izobraževanja iz varstva pri delu in varstva pred požari. Delavci so bili opozorjeni na uporabo zaščitne čelade s strani podjetja V. ki je izvajalo izobraževanje in vodje montaže M.A.. Tožnik je takrat prejel ustrezna navodila in listine za izvedbo del, pri čemer je bil opozorjen, da pazi glede demontaže garažnih vrat. Očitno je ocenil, da ni potrebno nositi zaščitne čelade, čeprav jo je imel v vozilu oz., da je ni dolžan dati na glavo. Sodišče ni ugotovilo, kako se je tožnik lotil demontaže vrat. Priče M.A., T.P. in direktor so izčrpno pojasnili namen nošenja zaščitne čelade in opozorili, da bi zadržala ali celo preprečila tožnikove poškodbe. Zato je tožnik sam odgovoren za nesrečo pri delu. Ne strinja se tudi z višino priznane odškodnine. Sodišče je dalo premajhen pomen mnenju izvedenca medicinske stroke, da bi lahko čelada ublažila udarec vzmeti. Sodišče ni obrazložilo razlogov zmanjšanih življenjskih aktivnosti pri tožniku. Ne soglaša z mnenjem, da gre pri tožniku za zmanjšanje takšnih aktivnosti v višini 30 %. Sodišče bi moralo pribaviti dodatno dokumentacijo in pritegniti v postopek drugega izvedenca medicinske stroke. Tožena stranka je imela sklenjeno kolektivno nezgodno zavarovanje, vendar ni izkazano, kolikšno odškodnino je izplačala tožniku. Tožnik je invalid III. kategorije s polovično delovno obveznostjo, opravlja pa lahko lažja fizična dela, brez dvigovanja in prenašanja bremen in dela, ki niso na višini. Sodišče ni pravilno odločilo o plačilu rente, saj je pri določitvi njene osnove izhajalo tudi iz obsega nadurnega dela, ki ga je tožnik opravil v letu 2002. Glede tega je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Poleg tega je sodišče odločilo o plačilu rente z dopolnilno sodbo, kot je razvidno iz izreka sodbe, vendar takšno odločitev ni v ničemer obrazložilo, kar predstavlja bistveno postopkovno kršitev. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo in dopolnilno sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo in dopolnilno sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba glede odločitve o priznani odškodnini iz naslova nematerialne škode (v 1. toč. izreka) pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je glede navedene sodbe na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Vendar takšna ugotovitev ne velja tudi za odločitev o plačilu rente v dopolnilni sodbi, saj sodišče prve stopnje o tem ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, kar pritožbeno sodišče vse utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da se je tožnik poškodoval pri toženi stranki dne 27. 5. 2002 pri demontaži dvižnih kovinskih garažnih vrat v individualni hiši, ko ga je pri takšnem opravilu zadel v glavo železni premični drog na dvižnem mehanizmu, ki se je sprožil pri demontaži. Tožnik je ob udarcu padel na tla ter utrpel pretres možganov z daljšo nezavestjo, udarninski izliv krvi v možganovino obeh hemisfer in v čelnem delu desno z oteklino v predelu udarjenih delov možganov. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je takrat prvič opravljal demontažo takšnih vrat, enako tudi njegova sodelavca. Glede tega je kot nesporno ugotovilo, da sam kot skupinovodja in sodelavci niso dobili nobenih pisnih ali ustnih navodil kako varno opraviti takšno delo, prav tako delavci niso bili opozorjeni na nevarnosti pri tovrstnem opravilu in tudi ne na način, da bi se jim izognili. Tudi v delovnem nalogu ni bilo zabeleženo, da je šlo takrat za demontažo dvižnih garažnih vrat. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka odgovorna za tožnikovo delovno nesrečo in njene posledice. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema takšno ugotovitev v izpodbijani sodbi.

Neutemeljena je pritožba, da je potrebno odgovornost za takšno nesrečo v celoti pripisati tožniku, ki ni upošteval pravilnega pristopa k varnemu delu in ustreznih predpisov iz varstva pri delu, predvsem pa, da ni takrat nosil zaščitne čelade. Z ugotovitvami mnenja izvedenca za varstvo pri delu D.M. je dokazano, da bi morala tožena stranka v konkretnem primeru pridobiti navodila proizvajalca spornih vrat o varni montaži in demontaži, v kolikor pa teh navodil ni bilo na razpolago, je bila dolžna s svojo strokovno službo posredovati monterjem interna navodila za varno demontažo vrat. Z navedenimi navodili, ki so na podlagi določbe 3. in 4. odst. 12. čl. Pravilnika o varnosti in zdravju pri delu lahko ustna ali pisna, bi morala delavce opozoriti na nevarnosti ob nepravilnem vrstnem postopku demontaže takšne vrste vrat. Izvedenec je poudaril, da so se v konkretnem primeru izvajala nestandardna dela, katerim bi morala v skladu z veljavno zakonodajo posvetiti večjo pozornost, pri čemer tožena stranka tudi ni izpolnila zahtev iz 3. odst. 24. čl. Zakona o varstvu in zdravju pri delu, kakor tudi ne interno predpisanim programom praktičnega usposabljanja tožnika (priloga B 32).

Poleg tega je izvedenec iz varstva pri delu ugotovil, da v prostoru, kjer je tožnik opravljal demontažo vrat, ni obstajala možnost padca predmetov z višine, padca delavcev v globino, ki bi bila večja od enega metra, kakor tudi ne verjetnost za poškodbo ob udarcu z glavo. Tako niso bile prisotne razmere, da bi moral tožnik obvezno nositi zaščitno čelado. Glede tega tožena stranka ni predložila pisnega dokaza, ki bi potrjeval, da jo je potrebno pri takšnih delih obvezno nositi. Vsekakor pa je za presojo tega vprašanja pomembno, da zaslišani tožnikovi sodelavci tudi niso potrdili, da je bilo nošenje čelad obvezno. Zato vsa tako izkazana dejstva tudi po stališču pritožbenega sodišča potrjuje ugotovitev, da je tožena stranka v celoti dopuščala takšen način dela, zaradi česar zavzemanje pritožbe, da bi se moralo pri tem vprašanju upoštevati izpovedbo zakonitega zastopnika, da naj bi delavcem vedno govoril o potrebnosti nošenja čelad pri delu, ob oceni izpovedb prič ter opustitvi predložitve ustreznih pisnih navodil delavcem, ne more biti sprejemljivo.

Neutemeljena je pritožba, da bi v konkretnem primeru nošenje čelade pri tožniku bistveno preprečilo nastanek hujših poškodb. Izvedenec iz varstva pri delu je navedel, da bi sicer nošenje čelade lahko preprečilo vidne poškodbe glave, vendar bi se tožena stranka takrat lahko izognila tveganjem z ustrezno organizacijo dela. V kolikor seveda pa bi predpisala obveznost uporabe zaščitne čelade, pa bi bila dolžna izvajati nadzor pri delu delavcev. Vendar po ugotovitvi pritožbenega sodišča tožena stranka glede njene uporabe ni predložila nikakršnih pisnih navodil, pri čemer je tudi dokazano, da v spornem primeru kako drugače ni ustrezno organizirala dela za varno demontažo vrat. Nadalje po mnenju izvedenca medicinske stroke A.K. bi uporaba čelade lahko ublažila poškodbe na čelu, ki jih je zadobil tožnik od udarca vzvoda dvižnega mehanizma, vendar so po njegovem glavne posledice poškodb nastale zaradi tožnikovega padca nazaj in udarca glave ob trdo podlago, še posebej zato, ker je bil udarec zaradi hitrosti pospeška toliko večji. Poleg tega se je izvedenec medicinske stroke opredelil tudi do vprašanja neuporabe čelade in poudaril, da ta za nastale poškodbe ne bi imela bistvenega pomena.

Pritožbeno sodišče ne najde razlogov, da tako podanima mnenjema obeh izvedencev (ki sta pomembna za presojo temelja odškodninske odgovornosti) ne bi poklonilo verodostojnosti, tembolj zato, ker je izvedenec medicinske stroke svoje ugotovitve iz pisnega mnenja dopolnil v svojih izpovedbi, ko je dodatno odgovoril na vprašanja tako strank kot sodišča. Zato na podlagi tako ugotovljenih dejstev ne more biti sprejemljivo pritožbeno zavzemanje, da bi se moralo glede preizkusa takšnih dejstev določiti drugega izvedenca medicinske stroke. Prav tako je nesprejemljiva pritožba, ki opozarja, da je sodišče prve stopnje z opustitvijo neposrednega zaslišanja izvedenca iz varstva pri delu storilo bistveno postopkovno kršitev. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tožena stranka na podano pisno mnenje podala odgovor v obliki pripomb (list. št. 270), v katerih je zgolj obrazložila svoje stališče glede tožnikovih opustitev in odgovornosti pri delu. Odločilno pa je, da tako v pripombah kot v nadaljevanju v pripravljalni vlogi ter na zadnjem naroku glavne obravnave 17. 6. 2006 ni pri sodišču v ničemer predlagala neposrednega zaslišanja izvedenca (list. št. 286), zaradi česar sedaj njeno takšno uveljavljanje predstavlja pritožbeno novoto, ki se ne more več upoštevati (337. čl. v zvezi z 286. čl. ZPP). Nadalje po ugotovitvi pritožbenega sodišča iz obrazložitve sodbe res ne izhaja, zakaj sodišče prve stopnje določenim dokaznim predlogom za zaslišanje prič ni ugodilo. Vendar takšna postopkovna opustitev (ta je lahko zgolj relativne narave) v ničemer ne vpliva na ugotovitev o odgovornosti tožene stranke za nastalo škodo na podlagi dokazov, ki v konkretnem primeru bremenijo toženo stranko, nanašajo pa se na izkazane opustitve ustreznega varstva pri delu in pravilne organizacije dela. Poleg tega tudi ostali pritožbeni razlogi, do katerih se pritožbeno sodišče glede vprašanja temelja odgovornosti za škodo v obrazložitvi te sodbe ni izrecno opredelilo (1. odst. 360. čl. ZPP), za drugačno presojo niso pomembni.

Neutemeljena je pritožba, ki izpodbija tožniku priznano nematerialno škodo po višini. V tej zvezi je potrebno poudariti, da sodišče ob odmeri pravične denarne odškodnine upošteva stopnjo duševnih in telesnih bolečin prizadetega, kot tudi pomen prizadete dobrine in namen odškodnine za negmotno škodo. Odškodnina mora biti primerno individualizirana, hkrati pa vpeta tudi v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo zlasti skozi medsebojno razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter za njih ustreznimi odškodninami. Po določbi 2. odst. 179. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001) je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna od pomena prizadete dobrine in namena takšne odškodnine, pri čemer ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila v konkretnem primeru odškodnina iz vseh naslovov, ki jih je uveljavljal tožnik, odmerjena v skladu z navedenimi načeli. Sodišče prve stopnje je pri njeni višini izhajalo tako iz tožnikove izpovedbe kot iz pisnega mnenja izvedenca medicinske stroke, ki je na konkretna vprašanja strank in sodišča dopolnil mnenje še na zaslišanju. Izvedenec se je v bistvenem obsegu opredelil do anatomskih in funkcionalnih posledic poškodbe pretresa možganov z daljšo nezavestjo, udarninskim izlivom krvi v možganovino obeh hemisfer in čelnem delu desno ter do otekline v predelu udarjenih delov možganov. Po mnenju izvedenca je odločilno, da so udarnine zapustile pri tožniku zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnostih za 30 %. Poleg tega se je izvedenec opredelil do vseh pomembnih vprašanj glede telesnih bolečin in nevšečnostim med zdravljenjem, strahu in zmanjšanih splošnih življenjskih aktivnostih pri tožniku. Pritožbeno sodišče ne najde razlogov, da tako podanih ugotovitvam izvedenca ne bi poklonilo verodostojnosti, ne glede na pritožbeni očitek, da se izvedenec do določenih vprašanj iz nevrološke stroke ni mogel opredeliti, saj to ne more spremeniti ugotovljenih dejstev o nastalih posledicah in deležu zmanjšanih aktivnostih pri tožniku. Seveda pa je pomembno, da je bil tožnik zaradi posledic nastalih poškodb na podlagi odločbe ZPIZ Slovenije dne 8. 9. 2004 spoznan za invalida III. kategorije, s pravico do priznanja dela na drugem delovnem mestu z omejitvami pri delu ter s polovično delovno obveznostjo.

Pritožbeno sodišče je opravilo primerjavo prisojene višine iz naslova nematerialne škode s podobnimi primeri v drugih sporih, npr. v zadevi opr. št. II Ips 268/2002, ko je bilo poškodovancu zaradi odprtega zloma čelne kosti, lobanjskega dna in ostalih poškodb na glavi, priznana odškodnina v višini (takratnih) 19.500.000,00 SIT, v zadevi opr. št. II Ips 33/2002, ko je bilo poškodovancu zaradi obtolčenine možganov s krvavitvami priznana odškodnina v višini 15.100.000,00 SIT, v zadevi opr. št. II Ips 370/2000, ko je bilo poškodovancu zaradi obtolčenine možganov in izliva kriv priznana odškodnina v višini 13.400.000,00 SIT. Poleg tega je opravilo primerjavo še glede odškodnin v drugih podobnih zadevah, kar glede na obravnavani tožnikov primer, ko je zaradi nastalih posledic postal tožnik celo invalid III. kategorije, potrjuje odločitev v izpodbijani sodbi, da mu je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo odškodnino v višini, ki ustreza standardu pravične denarne odškodnine. Zato kakršnokoli pritožbeno zavzemanje, da je prisojena odškodnina iz naslova nematerialne škode v sodbi previsoka, ne more biti sprejemljivo.

Vendar pa je po ugotovitvi pritožbenega sodišča utemeljena pritožba, ki izpodbija odločitev o prisojeni renti. Sodišče prve stopnje je o tem zahtevku razsodilo z dopolnilno sodbo, ko je toženi stranki naložilo, da plačuje tožniku mesečno rento v znesku 388,00 EUR od 1. 5. 2005 dalje, vendar takšne odločitve v ničemer ni obrazložilo. Dopolnilna sodba namreč prestavlja samostojen sodni akt oz. odločitev, ki mora imeti vse sestavine, to je uvod, izrek, obrazložitev ter pravni pouk (324. čl. ZPP). V konkretnem primeru takšna sodba vsega navedenega ne vsebuje, saj ni obrazložena, kar predstavlja bistveno postopkovno kršitev iz 14. toč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Zato je bilo potrebno takšno sodbo razveljaviti že iz navedenega postopkovnega razloga.

Poleg tega pritožba pravilno opozarja na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ki se nanaša na višino rente, saj je sodišče prve stopnje v zvezi z dohodki tožnika v zadnjih mesecih pred nezgodo upoštevalo poleg plače za redno delovno obveznost tudi plačilo za nadurno delo, ki ga je opravil pri toženi stranki. Po stališču pritožbenega sodišča prestavlja delo preko polnega delovnega časa izjemo, ki ni trajne narave, kar pomeni, da se to v konkretnem primeru pri višini rente ne bi smelo upoštevati. Poleg tega tudi v dejanskem smislu ni sprejemljivo, da bi zaposleni delavec v svoji delovni aktivnosti ves čas opravljal nadurno delo, saj nenazadnje takšne vrste dela, katerega kvota ur je mesečno omejena, iznad tega tudi ne gre v pokojninsko osnovo.

Po določbi 167. čl. OZ prisodi sodišče odškodnino v obliki denarne rente dosmrtno ali za določen čas, nadalje lahko v enkratnem ali pa v posameznih periodičnih zneskih. Renta pride v upoštev, ko je škoda bodoča in trajna ter je ni mogoče izračunati vnaprej. Pri določanju rente je potrebno upoštevati običajne okoliščine in ne trenutnih izjemnih razmer. Tako lahko sodišče upošteva dohodek oškodovanca, ki bi ga verjetno imel v normalnem teku stvari (v rednem delu) in ne upošteva začasnega ter izjemnega povečanja dohodka (tako Lidija Koman – Perenič, Podjetje in delo, št. 4, leto 1991). Vsekakor pa predstavlja določitev pravične rente pravni standard, ki daje oškodovancu zadoščenje v tem smislu, da bo kar najbolj omiljeno njegovo trpljenje ob nastajanju novih bodočih telesnih bolečin, strahu, duševnih bolečin zaradi izkaženosti ter zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnostih.

Zato bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku v konkretnem primeru takšne razloge v celoti preizkusiti ter določiti tožniku rento v ustrezni nižji višini. Ko bo dopolnilo postopek v nakazani smeri, bo lahko o tem zahtevku ponovno razsodilo.

Pritožbeno sodišče je v posledici takšne odločitve, ko je razveljavilo dopolnilno sodbo, razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka (v 2. toč. izreka sodbe), o katerih bo moralo sodišče prve stopnje odločiti v skladu z uspehom strank in dejansko potrebnimi opravili zastopanja v sporu.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odst. 165. čl. ZPP.