Jedro

Ocena o nikakršnem bremenu tožnika za obravnavani škodni dogodek, glede na to, da so v njegovem ravnanju tudi podani elementi neskrbnosti, je materialnopravno zmotna. V okoliščinah opravljanja nestandardnega dela, za katero tožnik ni bil usposobljen, bi lahko zaprosil za navodila nadrejenega, še posebej upoštevaje dejstvo, da je deloval v funkciji skupinovodje monterjev. Tudi sicer, kot skupinovodjo pa še bolj, ga je zavezovala dolžnost pazljivosti zaradi skrbi za lastno varnost in za varnost drugih, ki ji s tem, da se je nepravilno lotil dela, ni zadostil. Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v zvezi s 1. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 79.100 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2005 dalje do plačila. V presežku (za znesek 33.900 EUR) se tožbeni zahtevek zavrne.“ Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik se je kot delavec tožene stranke poškodoval pri demontaži kovinskih garažnih vrat 27. 5. 2002, ko ga je v glavo zadel železni premični drog na dvižnem mehanizmu, ki se je sprožil pri demontaži. Zaradi udarca je padel na tla ter utrpel pretres možganov z daljšo nezavestjo, udarninski izliv krvi v možganovino obeh hemisfer in čelnem delu desno, z oteklino v predelu udarjenih delov možganov.

2. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna iz naslova krivdne odškodninske odgovornosti tožniku plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 113.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in mu povrniti pravdne stroške. Z dopolnilno sodbo je toženi stranki naložilo še plačilo mesečne rente v znesku 388 EUR od 1. 5. 2005 dalje.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in dopolnilno sodbo in odločitev o stroških postopka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s presojo, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke, pri čemer škodljivo dejstvo predstavlja toženkina opustitev ustreznega varstva pri delu in nepravilna organizacija, saj tožena stranka tožniku in njegovima sodelavcema ni posredovala ne pisnih, ne ustnih navodil, kako varno opraviti delo, ki ga pri toženi stranki običajno niso opravljali.

4. Zoper to odločitev je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V njej navaja, da je tožnik imel možnost, da bi se demontaži vrat, v kolikor bi menil, da tega dela ni sposoben opraviti, lahko izognil in zaprosil za strokovno pomoč sodelavcev. Za nezgodo je tako v celoti odgovoren tožnik, ki je imel vso potrebno strokovno znanje in ni poskrbel za varno demontažo vrat, pri delu pa ni uporabljal predpisane zaščitne čelade, ki bi v celoti preprečila posledice nesreče. Ne drži očitek sodišča prve stopnje, da tožnik ni prejel navodil za delo, saj iz dokazov izhaja drugače. Tožnik je bil izrecno opozorjen na nevarnosti, saj je bilo v prilogi delovnega naloga izrecno zapisano „pazi garažne vrate“. Kot delovodja je bil dolžan zagotoviti varnost pri delu tudi obema podrejenima delavcema, zato je bila njegova obveznost še toliko večja. Ne drži, da je bila uporaba čelade prepuščena vsakemu izmed delavcev, saj to izrecno določa Zakon o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/1999, 64/2001), izrecno pa je njeno uporabo zahteval tudi delodajalec. Napačna je ocena sodišča prve stopnje, da je tožnik delo opravljal prvič. Tožena stranka je v celoti izpolnila tako 24. člen, kot 14. člen ZVZD in je usposobila tožnika za samostojno opravljanje del montaže. Sodišče ni ugotovilo natančnega vzroka, kako se je tožnik lotil demontaže vrat in tako ni ugotovilo vzroka nezgode. Izjave izvedenca dr. K. so samo delno strokovno podprte, saj bi čelada vsekakor preprečila tako hudo poškodbo s tem, da bi prednji rob zadržal skoraj polovico sile, ki je direktno udarila v področje čelne kosti. Za natančno oceno poškodbe je treba analizirati sile, ki so udarile in upoštevati čelado kot sredstvo, ki bi zadržala vsaj del sile. Izvedenec ni natančno utemeljil svoje ocene o zmanjšanju življenjskih aktivnosti za 30 %, sodišče pa je zgolj povzelo takšno izvedeniško mnenje. Tožena stranka je predlagala, da se postavi nov izvedenec medicinske stroke, čemur sodišče ni sledilo, navedenega ni obrazložilo v sodbi, drugostopenjsko sodišče pa se do vseh teh kršitev sploh ni opredelilo. Sodišče ni pribavilo celotne medicinske dokumentacije tožnika in ni pojasnilo, zakaj ni izvedlo tega tega dokaza. Opozarja, da je tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti. Pretrpljene fizične bolečine in neprijetnosti, za katere je sodišče odmerilo tožniku odškodnino v višini 45.000 EUR niso izkazane. Sodišča za take primere ne prisojajo tako visokih odškodnin. Glede težav, ki se nanašajo na govor, pisanje in spominske funkcije se izvedenec dr. K. ni mogel opredeliti, saj le te lahko opredeli le izvedenec nevrolog ali nevropsihiater, ki nista bila pritegnjena v dokazni postopek oziroma je tožnik ta dokaz umaknil. Enako velja za sekundarni strah, saj niso bile ugotovljene posledice, ki bi nastale s povsem novim stanjem zavesti. Vsote, ki jo je izplačala zavarovalnica, sodišče ni upoštevalo pri določitvi odškodnine. Ne strinja se z datumom, od katerega tečejo zamudne obresti, saj tožena stranka ob vložitvi tožbe ni razpolagala z zdravstveno dokumentacijo tožnika v celoti. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo sklepa, sprejetega na obravnavi 17. 1. 2008, s katerim je zavrnilo dokaz s fotografijami, do te kršitve se ni opredelilo tudi višje sodišče. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni postavilo drugega izvedenca medicinske stroke, čeprav postavljeni izvedenec na določena vprašanja ni odgovoril in navedel, da se o njih lahko izrečeta le nevrokirurg oziroma nevropsihiater. Tudi ni neposredno zaslišalo izvedenca za varnost pri delu glede vprašanj, ki jih je tožena stranka izpostavila glede njegovega mnenja. Gre za bistvene kršitve določb postopka, ki so vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe, do teh kršitev se ni opredelilo tudi višje sodišče v svoji sodbi. Prav tako ne gre za novoto, kot to navaja višje sodišče, tožena stranka je na vsako mnenje podala svoje ugovorne navedbe, predlagala je izvedenca in predlagala je tudi neposredno zaslišanje izvedenca. Ne drži obrazložitev sodišča druge stopnje, da je postopkovna kršitev, ko sodišče prve stopnje ni navedlo, zakaj dokaznim predlogom za zaslišanje določenih prič ni sledilo, zgolj relativne narave, saj z ničemer ne vpliva na ugotovitev odgovornosti tožene stranke za nastalo škodo, saj gre za pričo, ki bi lahko opisala, kako je prišlo do nezgode, zaslišana nista bila policista, ki sta opravila ogled nezgode ter inšpektor za delo, zavrnjena je bila uporaba fotografij. Če je bilo dovolj časa, da se zasliši vse predlagane priče tožnika, bi moralo zaslišati vsaj pričo S., ki je nezgodo videl. Višje sodišče je preseglo obseg svoje strokovnosti in je naredilo primerjavo višine odškodnine na osnovi različnih odškodninskih primerov, za kar nima strokovnega znanja.

5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku ( v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS - 1, Ur. l. RS, št. 2/2004) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 6. Revizija je delno utemeljena.

7. Ne drži revidentkina graja, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenega očitka neupravičene zavrnitve njenega predloga za postavitev drugega izvedenca medicinske stroke (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je na omenjeni očitek odgovorilo, pri tem pa ustrezno pojasnilo, da razlogov za postavitev novega izvedenca ni bilo glede na to, da je postavljeni izvedenec medicinske stroke odgovoril na vsa vprašanja strank in sodišča in je bilo torej z njegovo pomočjo mogoče ugotoviti vsa sporna (strokovna) dejstva, njegovo mnenje pa je bilo ocenjeno kot popolno in strokovno (prim. tretji odstavek 254. člena ZPP).

8. Neutemeljena je nadalje zatrjevana postopkovna kršitev opustitve neposrednega zaslišanja izvedenca iz varstva pri delu. V zvezi s slednjo revizijsko sodišče ugotavlja, da predloga za ustno zaslišanje tožena stranka ni podala (in njeno nasprotno navajanje ne drži), zaradi česar sodišču prve stopnje neizvedbe ustnega zaslišanja izvedenca ni bilo treba pojasnjevati. Bistveno za zavrnitev tega očitka pa je, da je tožena stranka na pisno mnenje podala pripombe, v katerih je zgolj obrazložila svoje stališče glede tožnikovih opustitev in odgovornosti pri delu. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča (1) namreč ne gre za kršitev 253. člena ZPP, če sodišče ne zasliši izvedenca, ki je podal pisno mnenje (pa to mnenje ni nejasno, nepopolno ali samo s seboj v nasprotju), če stranka ni podala takih pripomb, zaradi katerih bi bilo treba izvedenca zaslišati.

9. Revizijski očitek neupravičene zavrnitve določenih dokaznih predlogov za zaslišanje prič (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) tudi ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je nenavedbo razlogov za njihovo zavrnitev s strani sodišča prve stopnje ustrezno dopolnilo z obrazložitvijo, da se ti dokazni predlogi niso nanašali na relevantna dejstva, česar revidentka brez navedbe relevantnosti z njihovo pomočjo dokazovanih dejstev (sam potek škodnega dogodka namreč med strankama ni bil sporen) oziroma z zatrjevanjem, da bi jih moralo zaslišati, ker je zaslišalo večino prič tožnika, ni uspela omajati.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP) izhaja: - tožnik se je poškodoval pri toženi stranki pri demontaži kovinskih garažnih vrat v individualni hiši, ko ga je v glavo zadel železni premični drog na dvižnem mehanizmu, ki se je sprožil pri demontaži in je tako tožnik ob udarcu padel na tla; - v času odstranjevanja vrat je bil dvižni mehanizem v spodnjem končnem položaju, ko sta vzmeti za razbremenitev teže najbolj napeti, vzvoda pa sta v samodržalni legi in je bila tako za premaknitev vzvoda potrebna le majhna sila; - tožnik je prvič opravljal delo dvižnih vrat z vzmetjo; - tožnik kot skupinovodja in tudi ostala dva monterja niso dobili ne pisnih, ne ustnih navodil, kako varno opraviti to delo, ki ga pri toženi stranki običajno niso opravljali; - tožnik ni bil posebej usposobljen za to vrsto dela, tožnik in sodelavca niso bili opozorjeni na nevarnosti pri demontaži tovrstnih vrat in tudi ne na način, kako se tem nevarnostim izogniti; - v prostoru, kjer je tožnik opravljal demontažo vrat, ni obstajala možnost padca predmetov z višine, padca delavcev v globino, ki bi bila večja od enega metra, kakor tudi ne verjetnost za poškodbo ob udarcu z glavo, ter tako niso obstajali pogoji, zaradi katerih bi moral obvezno nositi zaščitno čelado; - tožena stranka je v celoti dopuščala delo brez uporabe zaščitnih čelad.

Zaradi omenjene vezanosti na pravilnost, kot tudi popolnost na nižjih stopnjah sojenja ugotovljenega dejanskega stanja, je treba zavrniti tudi številne revizijske navedbe, ki tako ugotovljena dejstva negirajo (zatrjevanje, da je tožnik dobil navodila, da dela ni opravljal prvič, da je bil usposobljen za to vrsto dela, itd...).

11. Revizijsko sodišče pritrjuje ocenama sodišč prve in druge stopnje, da je ob tako ugotovljenem dejanskem stanju zaključek o obstoju (krivdne) odškodninske odgovornosti tožene stranke materialnopravno pravilen (prvi odstavek 184. člena Zakona o delovnih razmerjih - v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj., v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nadalj.). Delodajalec, v čigar interesu poteka delovni proces, mora organizirati delo tako, da omejuje verjetnost nastanka škodnih dogodkov. Obvladovanju raznih tveganj so namenjeni predpisi o varstvu pri delu, ki nalagajo ustrezne ukrepe za zmanjševanje tveganj. Sodišče druge stopnje je pravilno ocenilo, da je opustitev ustrezne organizacije dela in ukrepov za varnost s strani tožene stranke, ki hkrati pomeni tudi kršitev varnostnih predpisov, tisto škodljivo dejstvo, ki je bilo glavni vzrok obravnavani delovni nesreči. V okoliščinah, ko je bil tožnik (in sodelavca) napoten opraviti nestandardno delo, bi le – temu delodajalec moral posvetiti večjo pozornost. Monterjem, ki so prvič opravljali tovrstno delo, bi morala biti posredovana interna navodila za varno demontažo vrat, ob tem pa dana tudi vsa opozorila na nevarnosti ob nepravilnem vrstnem redu postopka demontaže. Z opustitvijo teh dolžnih ravnanj je tožena stranka, na kateri je dolžnost organizirati, voditi in nadzirati delovni proces ter prevzemati riziko poslovanja, prekršila varnostne predpise (določbo 5. člena ZVZD, prvi in tretji odstavek 24. člena ZVZD), katerih namen je preprečitev oziroma omejevanje tovrstnih škodnih dogodkov. Revizijsko sodišče glede na navedeno sprejema zaključek nižjih sodišč o podanosti vseh elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke.

12. Je pa po zaključku revizijskega sodišča ocena o nikakršnem bremenu tožnika za obravnavani škodni dogodek, glede na to, da so v njegovem ravnanju tudi podani elementi neskrbnosti, materialnopravno zmotna. Pravila odškodninskega prava morajo vse potencialne udeležence škodnih dogodkov spodbujati, da ravnajo tako, da zmanjšujejo verjetnost nastanka škodnega dogodka. To funkcijo lahko učinkovito opravljajo samo, če se pri končni porazdelitvi bremen ustrezno upošteva tudi skrbnost ravnanja oškodovanca (2). V okoliščinah opravljanja nestandardnega dela, za katero tožnik ni bil usposobljen, bi lahko, kot utemeljeno opozarja revidentka, zaprosil za navodila nadrejenega, še posebej upoštevaje dejstvo, da je deloval v funkciji skupinovodje monterjev. Tudi sicer, kot skupinovodjo pa še bolj, ga je zavezovala dolžnost pazljivosti zaradi skrbi za lastno varnost in za varnost drugih (drugi odstavek 9. člena ZVZD), ki ji s tem, da se je nepravilno lotil dela, ni zadostil. Ni pa mogoče sprejeti revizijskih očitkov v zvezi z uporabo varnostne čelade (katere uporaba bi v okoliščinah konkretnega primera lahko relevantno vplivala le na obseg škode, ne pa na sam nastanek škodnega dogodka) glede na zaključek, da v okoliščinah obravnavanega primera pogoji za njeno obvezno uporabo niso bili podani, pri čemer tudi zatrjevanje revidentke, da naj bi kljub temu obvezno uporabo čelad sama zahtevala, nima podlage v ugotovljenem dejanskem stanju. Glede na prej omenjene opustitve dolžne skrbnosti tožnika, ki so na nastanek škodnega dogodka, v primerjavi s toženkinimi opustitvami sicer v manjši meri, vplivale, pa pravilna uporaba materialnega prava narekuje oceno tožnikovega soprispevka v 30 % (171. člen OZ v zvezi s 185. členom OZ). Tožnik kot oškodovanec je tako upravičen do odškodnine za nepremoženjsko škodo, zmanjšane za delež lastnega soprispevka.

13. Revidentka oporeka tudi materialnopravni pravilnosti odločitve o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pri tem preizkusu je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj glede posameznih oblik nepremoženjske škode (že omenjeni tretji odstavek 370. člena ZPP), ki so v konkretnem primeru razvidne iz razlogov na četrti do šesti strani prvostopenjske sodbe, ki je prestala pritožbeni preizkus.

14. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. V skladu z načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine pa mora sodišče pri njeni odmeri gledati na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi višina odškodnine podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (prvi in drugi odstavek 179. člena OZ).

15. Tožnik je v delovni nezgodi utrpel utrpel pretres možganov z daljšo nezavestjo, udarninski izliv krvi v možganovino obeh hemisfer in v čelnem delu desno, z oteklino v predelu udarjenih delov možganov. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče druge stopnje tožniku odmerilo odškodnino v znesku 45.000 EUR, za (sekundarni) strah 10.000 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa odškodnino v višini 58.000 EUR. Skupno odmerjena odškodnina v znesku 113.000 EUR pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 117 takratnih povprečnih mesečnih neto plač. Ta tudi po oceni revizijskega sodišča predstavlja pravilno izpolnitev pravnega standarda pravične denarne odškodnine, saj je prisojena odškodnina primerljiva z odškodninami za podobno škodo (3), hkrati pa zajema vse individualne značilnosti primera.

16. Glede na zmotno uporabo materialnega prava glede tožnikovega soprispevka k nastanku škodnega dogodka, je revizijsko sodišče reviziji tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožniku prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo zmanjšalo za 30% (prvi odstavek 380. člena ZPP). V preostalem je revizijo zavrnilo.

17. Ker odločitev o stroških prvostopenjskega in drugostopenjskega postopka še ni pravnomočna (prvi in tretji odstavek izreka drugostopenjske sodbe), je revizijsko sodišče tudi odločitev o revizijskih stroških pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. odločbe VS RS II Ips 138/2011, II Ips 39/2008 in II Ips 397/2008. Op. št. (2): Prim. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 735. Op. št. (3): Prim. odločbe VS RS II Ips 385/2005, II Ips 402/2003, II Ips 37/2005 in II Ips 876/2007.