Jedro

Ker je v primeru, ko je invalidnost posledica bolezenskega stanja, skoraj nemogoče govoriti o določenem dnevu, ko je prišlo do takšne spremembe, da je bila sposobnost za organizirano pridobitno delo izgubljena, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je kot datum nastanka invalidnosti vzelo dan odločanja toženke (invalidske komisije II. stopnje), zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeči stranki sami nosita stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo toženke z dne 29. 11. 2007 in z dne 8. 5. 2008, tožnico razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni od 22. 4. 2008 dalje in ji priznalo pravico do invalidske pokojnine, toženki pa naložilo, da je dolžna v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe izdati odmerno odločbo o višini invalidske pokojnine ter tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 476,99 EUR.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožečih strank zavrne oz. podrejeno, da pritožbi toženke ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče zmotno oz. vsaj nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede datuma nastanka invalidnosti, saj je invalidnost pri prvotožnici nastopila dne 23. 6. 2008, kar izhaja iz ponovnega psihološkega izvida, saj je bilo takrat ugotovljeno napredovanje kognitivnih motenj z dejansko umsko storilnostjo na nivoju mejne. Iz samega izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pa tudi ne izhaja natančna opredelitev datuma nastanka invalidnost in je tako sodišče samo odločilo o vprašanju, za odgovor na katero se zahteva znanje medicinske stroke in gre za vprašanje, na katerega mora odgovoriti sodni izvedenec, ta pa ni navedel, da bi bil datum nastanka invalidnosti 22. 4. 2008. Sodišče je s tem bistveno kršilo določbo postopka in sicer 243. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ta kršitev postopka pa je bistvena saj neposredno vpliva na samo odločitev v dani zadevi. Sodišče je kršilo tudi materialno pravo in sicer določbo III. odstavka 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami). V kolikor bi šteli 22. 4. 2008 kot pravilen datum, gre za obdobje po izdaji prvostopne odločbe tožene stranke, ki je bila izdana dne 29. 11. 2007 in je sodišče odločilo o dejanskem stanju iz obdobja po izdaji prvostopne odločbe in gre tako za poseg, ki je v pristojnosti tožene stranke, kar pa pomeni tudi absolutno bistveno kršitev določbe postopka iz 3. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je materialno pravo zmotno uporabilo tudi v zvezi z določbo 57. člena Pravilnika in sicer zato, ker je pri oceni delovne zmožnosti s strani sodne izvedenke bil upoštevan izvid, ki izhaja iz časa po postopku uveljavljanja pravic na prvi stopnji pri toženi stranki in je ta izvid bistveno vplival na odločitev sodišča. Sodišče tudi ni ugotovilo invalidnosti v obdobju do izdaje prvostopenjske odločbe in je bila prvostopna odločba pravilna in zakonita, v posledici tega pa je pravilna in zakonita tudi drugostopna odločba glede zavrnitve pritožbe zoper prvostopno odločbo. Sodišče mora pri odločanju tudi dosledno upoštevati pravila tožene stranke glede na postopek in odločanje o pravicah iz invalidskega zavarovanja v zvezi z izpodbijanimi odločbami oz. sme narediti zgolj to oz. to kar bi v skladu s predpisi lahko oz. morala storiti tožena stranka v zadevnem postopku. Tretja točka izreka sodbe sodišča prve stopnje bi se morala po mnenju toženke glasiti tako, da bi bila toženi stranki naložena izdaja odločbe v zvezi z višino in tudi izplačevanjem invalidske pokojnine.

Tožeči stranki sta podali odgovor na pritožbo, v katerem navajata, da je Vrhovno sodišče že večkrat poudarilo, da je glede na določilo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih predmet socialnega sodnega postopka presoja zakonitosti in pravilnosti dokončnega upravnega akta, kar pomeni, da je za presojo odločilno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času do izdaje dokončne odločbe. Odgovor pri tem citira judikate vrhovnega in pritožbenega sodišča. Tožnica je še vedno v delovnem razmerju pri delodajalcu in ji ta ni odpovedal pogodbe o zaposlitvi, zato je povsem irelevantno, ali je invalidnost I. kategorije priznana z dnem 22. 11. 2007 (seja IK I. stopnje) ali z dnem 22. 4. 2008 (seja IK II. stopnje) ali z dnem 8. 5. 2008 (datum izdaje dokončnega upravnega akta). Bistveno je, da je sodni izvedenski organ ugotovil, da je pri tožnici prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju že pred izdajo dokončne odločbe z dne 8. 5. 2008, kar toženka ni izpodbijala, ni zahtevala dopolnilnega zaslišanja ali novega izvedenskega mnenja tako, da sodišče prve stopnje tudi upravičeno ni upoštevalo kasnejša navajanja toženke, da naj bi invalidnost I. kategorije nastopila šele 23. 6. 2008 in tudi pritožbeno sklicevanje na nepravilnost mnenja izvedencev ne more biti upoštevano. Sodišče je pri določitvi datuma invalidnosti očitno izhajalo tudi iz prakse toženke same, da za datum nastanka invalidnosti po pravilu določi datum seje invalidske komisije. Neutemeljen je tudi poskus toženke z dopolnitvijo pritožbe, ko izpodbija odločitev v točki 3 sodbe, češ da bi morala točka 3 glasiti tako, da se toženki naloži odločitev o višini in izplačevanju invalidske komisije, kar je brezpredmetno. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v predmetni zadevi pa tudi ni prišlo do kršitev postopka, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih navaja pritožba.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje preverjalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 8. 5. 2008, s katero je bila zavrnjena pritožba zoper odločbo toženke z dne 29. 11. 2007, s katero je bila prvotožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do dela na drugem delu z omejitvami: brez terenskega dela, brez ročnega premeščanja bremen nad 5 kg, s polovico polnega delovnega časa od 22. 11. 2007 dalje.

Sodišče prve stopnje je sledilo izvedenskem mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete v ..., kjer je sodna izvedenka podala izvid in mnenje, da je tožnica nesposobna za organizirano pridobitno delo in je ta nesposobnost nastala že v letu 2008, pred izdajo dokončne odločbe toženke. S klinično psihološkega stališča tožnica ni sposobna za nobeno organizirano pridobitno delo. Zdravstvene spremembe se nanašajo na učinkovitost kognitivnih sistemov, ki so bistveno pomembni za delovno učinkovitost tudi enostavnih del. Ugotovljena je bila predvsem klinično pomembna prizadetost delovnega spomina, ki tožnici kot tak onemogoča samostojno pridobitno delo tudi v skrajšanem delovnem času. Tožnica ne zmore osnovnih manipulacij s svežimi informacijami, ne more nadaljevati z aktivnostjo, če jo pri tem zmoti že enostavni dražljaj. Spontane restitucije ni za pričakovati, zato se tako stanje ne more šteti kot stabilno. Da gre pri tožnici za invalidnost I. kategorije med strankama ni sporno. Sporen je datum nastanka invalidnosti I. kategorije.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno določilo datum nastanka invalidnosti, ko je odločilo, da je to dan odločanja toženka na IK II. stopnje, torej datum 22. 4. 2008, saj je invalidnost nastala najkasneje do dneva dokončnosti odločbe, to je do 8. 5. 2008. Sodišče prve stopnje je poskušalo od izvedenskega organa pridobiti natančen datum nastanka invalidnosti, v zvezi s tem je izvedenski organ navedel, da je retrogradno nemogoče odgovoriti, kdaj (na kateri dan) je nastala pri tožnici invalidnost, saj ne obstajajo rezultati ugotavljanja njene delazmožnosti in bi bilo možno o tožničini delazmožnosti zgolj ugibati, kar pa izvedenka ne more. Ob takšnem odgovoru je sodišče prve stopnje lahko izhajalo le iz tega, da je pri tožnici prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju že pred izdajo dokončne odločbe z dne 8. 5. 2008, torej da tožnica za svoje delo in za kakršnokoli drugo delo s klinično psihološkega stališča že takrat ni bila sposobna. V primerih, ko gre za bolezenska stanja, skoraj nikoli ni mogoče govoriti o točno določenem dnevu, ko je do sprememb v zdravstvenem stanju prišlo in neki datum jemati kot presečišče, saj ne gre za neki dogodek temveč za bolezensko stanje kjer do zdravstvenih sprememb prihaja postopoma, temveč je potrebno, kar počne v praksi tudi tožena stranka, da se vzame seja izvedenskega organa za tisti datum nastanka invalidnosti, saj je do tega datuma že prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, kakor jih določa 1. odstavek 60. člena ZPIZ-1. Tako je tudi ravnanje sodišča prve stopnje v tem primeru, ko je kot datum nastanka invalidnosti vzelo 22. 4. 2008 in to ustrezno obrazložilo, pravilno. Takšnemu ravnanju ni mogoče očitati arbitrarnosti ali odločanja o vprašanju na katerega mora odgovoriti sodni izvedenec ter tako tudi ni podana kršitev določb postopka iz 1. odstavka 239. člena ZPP v zvezi z 243. členom ZPP.

V socialnem sporu odloča sodišče meritorno in pri tem presoja pravilnost in zakonitost dokončnega upravnega akta in upošteva dejansko stanje v časovnih mejah izdaje dokončne odločbe in ne kakor je zmotno stališče pritožnice, da je tudi dokončna odločba pravilna in zakonita, če temelji na pravilno izvedenem postopku, pravilno uporabljenem materialnem pravu in pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju in sicer tistemu dejanskemu stanju, ki je obstajalo do izdaje prvostopne odločbe. Takšne pristojnosti sodišča izhajajo iz ZDSS-1, določene v 63. členu, posebej pa glede odločitev sodišča v 81. in 82. členu. Tako ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje s svojim ravnanjem prevzemalo pristojnosti toženke.

Sodišče je tudi v 3. točki izreka pravilno razsodilo, ko je odločilo, da je toženka dolžna v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe izdati odmerno odločbo o višini invalidske pokojnine. Navedeno po mnenju pritožbenega sodišča v zadostni meri pomeni, da bo tožena stranka odločila o odmeri in višini invalidske pokojnine že po samem zakonu pa je zadolžena tudi za izplačevanje te dajatve.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. V skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP je odločilo, da tožnika krijeta stroške odgovora na pritožbo sama, saj z njim nista doprinesla k rešitvi zadeve.