Jedro

Predmet tožbenega zahtevka je odprava dokončne odločbe tožene stranke, s katero je bil zavrnjen predlog tožeče stranke za ugotovitev invalidnosti I. kategorije in priznanje pravic na tej podlagi. Sodišče druge stopnje ni odločalo o zahtevku, ki ne spada v sodno pristojnost, saj je na podlagi 1.a točke prvega odstavka 7. člena ZDSS-1 odločalo v socialnem sporu o pravici iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (invalidski pokojnini), odločitev o tej pravici pa je sprejelo v skladu določbo 82. člena ZDSS-1. Z opredelitvijo invalidske komisije II. stopnje v pritožbenem postopku pri toženi stranki je vzpostavljena možnost preverjanja nastanka invalidnosti glede na ugotovljeno zdravstveno oziroma medicinsko stanje zavarovanca vse do izdaje dokončne odločbe o ugotovitvi invalidnosti in pravicah na tej podlagi.

Ker je možnost ugotavljanja dejanskega stanja tudi v pritožbenem postopku pri toženi stranki z opredelitvijo posebnih izvedenskih organov in sistemom le-teh v ZPIZ-1 posebej urejena, se glede tega tožena stranka neutemeljeno sklicuje na določbe ZUP.

Pravice na podlagi invalidnosti, med katere spada tudi pravica do invalidske pokojnine, na podlagi petega odstavka 156. člena ZPIZ-1 pridobi zavarovanec z dnem nastanka invalidnosti (oziroma v primeru spremembe nastanka invalidnosti s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe – drugi odstavek 163. člena ZPIZ-1), kar pa ne pomeni, da se s tem dnem tudi prične izplačevanje pokojnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. 21 1062933 (pravilno: I-1062933) z dne 29. 11. 2007 in št. I-1062933 z dne 8. 5. 2008. Prvo tožnico (v nadaljevanju tožnico) je razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni od 22. 4. 2008 dalje in ji priznalo pravico do invalidske pokojnine. Toženi stranki je naložilo, da v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe izda odmerno odločbo o višini invalidske pokojnine. Po pridobitvi izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna mnenja pri Medicinski fakulteti v Ljubljani je ugotovilo, da je tožnica nesposobna za organizirano pridobitno delo, ta nesposobnost pa je nastala že v letu 2008, pred izdajo dokončne odločbe tožene stranke. Sodišče je zato datum nastanka invalidnosti določilo na dan podanega mnenja invalidske komisije II. stopnje, tj. 22. 4. 2008. 2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo s pravno presojo sodišča prve stopnje. Pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje odločilo o dejanskem stanju iz obdobja po izdaji odločbe tožene stranke in tako poseglo v njeno pristojnost, je zavrnilo z obrazložitvijo, da so te pristojnosti sodišča določene v 63., 81. in 82. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1). Zavrnilo je tudi pritožbeni ugovor, da bi se izrek sodišča prve stopnje v delu, kjer nalaga toženi stranki izdajo odmerne odločbe o višini invalidske pokojnine (3. točka izreka), moral glasiti drugače. Pojasnilo je, da ta del izreka dovolj jasen in pomeni, da bo tožena stranka odločila o odmeri in višini invalidske pokojnine, že po samem zakonu pa je zadolžena tudi za izplačevanje te dajatve.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Slednjo vidi v napačni uporabi tretjega odstavka 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ker odločitev sodišča pomeni poseg v upravno pristojnost tožene stranke in je odločeno o obdobju izven časovnih mej odločanja pri toženi stranki, kar je lahko le predmet novega upravnega postopka v zvezi z novimi dejstvi v skladu s tretjim odstavkom 238. člena ZUP, je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka meni, da sodišče s svojo interpretacijo postavlja pod vprašaj smisel določbe tretjega odstavka 238. člena ZUP in zanika njen pravni učinek. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 74/2008 z dne 12. 1. 2010 (9. točko obrazložitve), odločbo Ps 968/2007 in odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 326/2005 z dne 24. 8. 2006. Meni, da upoštevanje dejanskega stanja, ki je obstajalo po izdaji prvostopenjske odločbe tožene stranke, ne izhaja iz 63., 81. in 82. člena ZDSS-1. Določba 63. člena ZDSS-1 določa, kdaj je socialni spor dopusten, obseg presoje pa omejuje z obsegom odločitve v dokončni odločbi – obseg te odločbe glede obdobja, o katerem se odloča, pa je omejen ravno z določbo ZUP. Dokončna odločba lahko prizadene pravice oz. pravne koristi zgolj v obsegu, v katerem je izdana, sodišče pa ne sme odločati izven tega obsega. Sodišče bi moralo pri odločitvi upoštevati prvi odstavek 81. člena ZDSS-1, ne pa drugi odstavek 81. člena in 82. člen ZDSS-1. Toženi stranki ni mogoče očitati napačne odločitve in odpraviti odločb, če je sledila pravilom upravnega postopka in drugim relevantnim predpisom ter odločila v okviru dejanskega stanja, ki je obstajalo v času postopka na prvi stopnji predsodnega postopka. Če sta odločbi tožene stranke v skladu z zavezujočimi predpisi, je odločitev pravilna in zakonita, zato je v skladu z 81. členom ZDSS-1 podana podlaga za zavrnitev tožbenega zahtevka. Tožena stranka tudi vztraja pri pritožbenem stališču, da bi se izrek sodbe sodišča prve stopnje v tretji točki moral glasiti tako, da bi bila toženi stranki naložena izdaja odločbe tudi v zvezi z izplačevanjem invalidske pokojnine, saj sodišče o tem ni odločalo in tudi ni moglo odločati. Izplačevanje invalidske pokojnine je namreč možno šele s prenehanjem zavarovanje tožnice pri delodajalcu v skladu s 157. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1).

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Tožena stranka je tožnico z dokončno odločbo z dne 8. 5. 2008 razvrstila v III. kategorijo invalidnosti od 22. 11. 2007 dalje, nižji sodišči pa sta to odločbo v zvezi s prvostopno odločbo odpravili in tožnico razvrstili v I. kategorijo invalidnosti od 22. 4. 2008 dalje.

7. Revizijski očitek, da je sodišče odločilo o zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost, in s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. Predmet tožbenega zahtevka je odprava dokončne odločbe tožene stranke, s katero je bil zavrnjen predlog tožeče stranke za ugotovitev invalidnosti I. kategorije in priznanje pravic na tej podlagi. Sodišče druge stopnje ni odločalo o zahtevku, ki ne spada v sodno pristojnost, saj je na podlagi 1.a točke prvega odstavka 7. člena ZDSS-1 odločalo v socialnem sporu o pravici iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (invalidski pokojnini), odločitev o tej pravici pa je sprejelo v skladu določbo 82. člena ZDSS-1 (1).

8. Revizijske navedbe, da je sodišče napačno uporabilo tretji odstavek 238. člena ZUP, niso utemeljene. Po tej določbi, ki se subsidiarno uporablja v postopku odločanja o pravicah iz obveznega zavarovanja pri toženi stranki (12. in 249. člen ZPIZ-1), lahko v pritožbi navaja pritožnik nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot pritožbeni razlogi le, če so obstojali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti na obravnavi. Tožena stranka je zatrjevala, da je invalidnost pri tožnici nastopila 23. 6. 2008 (torej po dokončnosti izpodbijane odločbe) na podlagi ponovnega psihološkega izvida, saj je bilo takrat ugotovljeno napredovanje kognitivnih motenj z dejansko umsko storilnostjo na nivoju mejne, vendar iz izvedenskega mnenja izhaja, da je pri tožnici prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju že pred izdajo dokončne odločbe tožene stranke, tj. pred 8. 5. 2008. Pri tem iz dodatnih pojasnil izvedenke z dne 2. 4. 2011 (podanih na zahtevo po dopolnitvi izvedenskega mnenja s strani sodišča z dne 19. 11. 2010 v smislu točne opredelitve datuma nastanka invalidnosti I. kategorije) jasno izhaja, da je „na to vprašanje retrogradno nemogoče odgovoriti, saj ne obstajajo rezultati ugotavljanja njene delazmožnosti.“ Točen datum invalidnosti tožnice v letu 2008 ali pred tem torej ni bil ugotovljiv. Ob pomanjkanju točnih podatkov je zato sodišče prve stopnje dejansko v korist tožene stranke določilo datum tožničine invalidnosti I. kategorije šele na dan, ko je svoje mnenje podala invalidska komisija II. stopnje.

9. Pravna podlaga za odločanje invalidskih komisij I. in II. stopnje je Pravilnik o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij in drugih izvedenskih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju Pravilnik, Ur. l. RS, št. 118/2005 in nadalj.). Če zavarovanec ali predstavnik delodajalca v pritožbi izpodbija izvedensko mnenje invalidske komisije I. stopnje, poda izvedensko mnenje invalidska komisija II. stopnje (prvi odstavek 56. člena Pravilnika). Strokovni delavec Zavoda pošlje invalidski komisiji II. stopnje pritožbo skupaj z vso dokumentacijo, zbrano v postopku za uveljavitev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, in natančno navedbo, o čem naj invalidska komisija II. stopnje poda izvedensko mnenje (drugi odstavku 57. člena Pravilnika). Poleg te dokumentacije je treba invalidski komisiji II. stopnje poslati še novo medicinsko in drugo dokumentacijo, predloženo v skladu z ZUP, ki je obstojala v času odločanja na prvi stopnji in če je zavarovanec upravičeno ni mogel predložiti oziroma navesti na obravnavi na invalidski komisiji I. stopnje (tretji odstavek 57. člena ZUP). Iz te določbe pa ne izhaja, da invalidska komisija II. stopnje poda mnenje le na podlagi tega. Po prvem odstavku 38. člena Pravilnika invalidska komisija II. stopnje poda izvedensko mnenje v pritožbenem postopku in opravi revizijo pozitivnega izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje na podlagi dokumentacije, zbrane v postopku za uveljavljanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, po drugem odstavku istega člena pa lahko predsednik invalidske komisije II. stopnje odredi tudi osebni pregled zavarovanca. Poleg tega pa prvi odstavek 59. člen Pravilnika določa, da se pri podaji izvedenskega mnenja invalidske komisije II. stopnje v zvezi s pritožbo smiselno uporabljajo določbe Pravilnika o sestavi in delu senata ter o postopku pri podaji izvedenskega mnenja v zvezi z zahtevkom za uveljavitev pravic. To pomeni, da invalidska komisija II. stopnje tudi sama ugotavlja dejansko stanje, kar je skladno z določbami ZPIZ-1, ki v členih 249 do 264 določa način in postopek uveljavljanja pravic iz zavarovanja.

10. Sodnik je pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon (prvi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih (ZS). To pomeni, da sodišče ni vezano na tiste določbe splošnih aktov tožene stranke, ki niso v skladu z ustavo in zakonom.

11. Bistvo ustavne pravice do socialne varnosti (50. člen Ustave RS) in še posebej pravic invalidov (52. člen Ustave RS) je njihova dejanska dostopnost, če so sicer podani pogoji za njihovo priznanje. Postopek uveljavljanja teh pravic mora biti hiter in učinkovit. Z opredelitvijo invalidske komisije II. stopnje v pritožbenem postopku pri toženi stranki je vzpostavljena možnost preverjanja nastanka invalidnosti glede na ugotovljeno zdravstveno oziroma medicinsko stanje zavarovanca vse do izdaje dokončne odločbe o ugotovitvi invalidnosti in pravicah na tej podlagi. To tudi ni v nasprotju z ureditvijo sodnega varstva zoper dokončno odločbo tožene stranke v sporu polne jurisdikcije. Z učinkovitostjo uveljavljanja in varstva pravic iz invalidskega zavarovanja bi bila zato nezdružljiva zgolj nadzorna vloga invalidske komisije II. stopnje v pritožbenem postopku pri toženi stranki. Pravilnik kot interni organizacijski splošni akt tožene stranke tudi sicer ne more določati pravil postopka za odločanje o pravicah zavarovancev. Zato določb Pravilnika, kolikor naj bi te pomenile, da se kot nova medicinska dokumentacija v pritožbenem postopku upošteva le tista, ki je obstajala že v času odločanja na prvi stopnji, Vrhovno sodišče ni moglo upoštevati.

12. Ker sistem invalidskih komisij (I. in II. stopnje) omogoča ugotavljanje obstoja pravno pomembnih dejstev za ugotovitev invalidnosti vse do izdaje dokončne odločbe, gre za posebnost v primerjavi z odločanjem po ZUP, na podredno uporabo katerega sicer napotuje 249. člen ZPIZ-1. Ker je možnost ugotavljanja dejanskega stanja tudi v pritožbenem postopku pri toženi stranki z opredelitvijo posebnih izvedenskih organov in sistemom le-teh v ZPIZ-1 posebej urejena, se glede tega tožena stranka neutemeljeno sklicuje na določbe ZUP (2). Ob takšnih ugotovitvah ne more biti uspešno revizijsko zatrjevanje, da bi bila ugotovitev tožničine invalidnosti lahko le predmet nove zahteve in novega postopka. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje tudi na stališče, zavzeto v sodbi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 74/2008 z dne 12. 1. 2010, saj se ta sodba nanaša na drugačno dejansko stanje, na zadevo Ps 968/2007 ter sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 326/2005 z dne 24. 8. 2006. Teh dveh zadev v bazi sodnih odločb ni, zato se Vrhovno sodišče do zatrjevane drugačne interpretacije tretjega odstavka 238. člena ZUP ni moglo opredeliti.

13. Neutemeljene so revizijske navedbe, da je izrek sodišča prve stopnje v 3. točki neustrezen. S tem revizija pravzaprav očita sodišču druge stopnje zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z odločitvijo o priznanju pravice do invalidske pokojnine tožnici že z dnem nastanka invalidnosti, čeprav je bila takrat še obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovana. Tožnici je pravica do invalidske pokojnine priznana od 22. 4. 2008, vendar bo lahko to pravico v smislu izplačevanja realizirala šele z dnem odjave oziroma prenehanja obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. To izhaja iz določbe prvega odstavka 157. člena ZPIZ-1. Vrhovno sodišče je že v drugih podobnih zadevah (3) zavzelo jasno stališče, da iz določb ZPIZ-1 izhaja ločevanje med opredelitvijo pravic na podlagi invalidnosti (s pogoji za pridobitev teh pravic, datumi pridobitve, trajanjem pravic) in izplačevanjem le-teh, tj. dejansko realizacijo. Pravice na podlagi invalidnosti, med katere spada tudi pravica do invalidske pokojnine, na podlagi petega odstavka 156. člena ZPIZ-1 pridobi zavarovanec z dnem nastanka invalidnosti (oziroma v primeru spremembe nastanka invalidnosti s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe – drugi odstavek 163. člena ZPIZ-1), kar pa ne pomeni, da se s tem dnem tudi prične izplačevanje pokojnine. Pogoj za izplačevanje je dejansko prenehanje obveznega zavarovanja (razen za vajence in osebe iz drugega odstavka 34. člena ZPIZ-1 – drugi odstavek 156. člena ZPIZ-1), to dejstvo pa bo tožena stranka upoštevala pri odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine. Zato je revizijsko zavzemanje, da je tožnici mogoče priznati pravico le ob dodatnem pogoju prenehanja zavarovanja, neutemeljeno. Odločitev sodišča prve stopnje v tretji točki izreka tudi ne vzbuja nobenega dvoma v to, kaj je toženi stranki naloženo, tj. da s posebno odločbo odloči tudi o višini in izplačevanju invalidske pokojnine.

14. Ker torej niso podani z revizijo uveljavljeni razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

Op. št. (1): Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 20/2011 z dne 7. 5. 2012 in VIII Ips 8/2011 z dne 8. 5. 2012. Op. št. (2): Prav tam.

Op. št. (3): Primerjaj na primer sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 111/2010 z dne 3. 10. 2011, VIII Ips 84/2010 z dne 18. 10. 2011 in VIII Ips 189/2010 z dne 8. 11. 2011.