Jedro

Sodišči nista avtomatično izključili razumnega oziroma potrebnega dokazovanja dokazno pomembnega dejstva, le procesno pravilno sta ocenili, da je dokaz z zaslišanjem priče nepotreben. V luči procesne določbe 213. člena ZPP tako tudi določba 8. člena ZPP v spornem primeru ni terjala izvedbe prav vseh dokazov, zahtevala pa je obrazložitev zavrnitve tega dokaznega predloga na podlagi drugega odstavka 287. člena ZPP. Procesna ureditev je tako zahtevala zgolj ustrezno argumentacijo, zakaj obravnavani dokazni predlog ni bil dopuščen oziroma tudi ta dokaz ni bil izveden. Tej procesni zahtevi pa sta sodišči ob povedanem prav tako zadostili.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške v zvezi z odgovorom na revizijo v znesku 6.795,40 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega paricijskega roka od vročitve sodbe revizijskega sodišča do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke in sicer: - da je Pogodba o sodelovanju pri gradnji nakupovalnega centra, sklenjenega med A. d. d., B. d. o. o. in C. d. d., razvezana; - da sta nični Prodajna pogodba o pridobitvi zemljišč za izgradnjo nakupovalnega centra, sklenjena dne 18. 9. 2003 med prodajalcem A. d. d. in kupcem B. d. o. o. in Spremembe in dopolnitve prodajne pogodbe o pridobitvi zemljišč za izgradnjo nakupovalnega centra z dne 18. 9. 2003, sklenjene dne 2. 12. 2005 med prodajalcem A. d. d. in kupcem B. d. o. o.; - da je neveljavna vknjižba lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 798/21, vpisana pri Okrajnem sodišču v Ljubljani v vl. št. 3119 (prej. vl. št. 1386), k. o. ..., dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani Dn. št. 25159/2003, na nepremičnini parc. št. 798/23, vpisana pri Okrajnem sodišču v Ljubljani v vl. št. 3119 (prej. vl. št. 1386) k. o. ..., dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani Dn. št. 25159/2003, na nepremičnini parc. št. 798/3, vpisana pri Okrajnem sodišču v Ljubljani v vl. št. 3119 (prej vl. št. 1386) k. o. ..., dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani Dn. št. 25159/2003, na nepremičnini parc. št. 228/41, vpisana pri Okrajnem sodišču v Ljubljani vl. št. 4714 k. o. ..., dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani Dn. št. 25159/2003, na nepremičnini parc. št. 228/42, vpisana pri Okrajnem sodišču v Ljubljani v vl. št. 4714 k. o. ..., dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani Dn. št. 25159/2003, na nepremičnini parc. št. 228/19, vpisana pri Okrajnem sodišču v Ljubljani v vl. št. 4714 (prej vl. št. 3811) k. o. ..., dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani Dn. št. 25159/2003, na podlagi Prodajne pogodbe o pridobitvi zemljišč za izgradnjo nakupovalnega centra z dne 18. 9. 2003 in Sprememb in dopolnitev prodajne pogodbe o pridobitvi zemljišč za izgradnjo nakupovalnega centra z dne 18. 9. 2003, sklenjene dne 2. 12. 2005, sklenjena med tožečo stranko kot prodajalcem in toženo stranko kot kupcem; - da se v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani pri prej navedenih nepremičninah vzpostavi prejšnje zemljiško stanje in - da je tožena stranka dolžna v roku petnajst dni od pravnomočnosti sodbe tožeči stranki izročiti v posest nepremičnine, vpisane v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani, ki so prej navedene.

Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek in sicer: da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 854.569,60 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 26. 11. 2010 dalje do plačila, v petnajstih dneh, pod izvršbo. Zavrnjena sta bila tudi stroškovna zahtevka tožeče stranke, tožeči stranki pa je naloženo, da plača toženi stranki pravdne stroške v znesku 12.345,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, o stroških postopka pa odločilo tako, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Revizijo vlaga tožeča stranka. Uveljavlja oba revizijska razloga. Predlaga naj se reviziji ugodi, izpodbijana sodba pritožbenega sodišča spremeni tako, da se pritožbi tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje ugodi in navedeno sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo pravdne, pritožbene ter revizijske stroške tožeče stranke. Poudarja, da so materialnopravna stališča pritožbenega in prvostopnega sodišča v zvezi z vprašanjem medsebojne povezanosti pogodbenega sodelovanja pri gradnji nakupovalnega centra in prodajne pogodbe o pridobitvi zemljišč za izgradnjo nakupovalnega centra ter glede nadaljnjega vprašanja, kako je bila v konkretnem primeru določena kupnina za prodajo zemljišča in kdo jo je dolžan poravnati, nepravilna. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da naj bi šlo pri Pogodbi o sodelovanju pri gradnji nakupovalnega centra za tripartitni dogovor (v nadaljevanju Dogovor), katerega bistvo naj bi bila zaveza družbe C. d. d., tožeči stranki za plačilo zneska 854.569,60 EUR, pod v pogodbi določenimi pogoji. Po mnenju pritožbenega sodišča na podlagi te pogodbe ni mogoč zaključek, da je z njim tožena stranka prevzela kakršnokoli obveznost do tožeče stranke in da torej ta pogodba v njunem razmerju nima pravnih učinkov. Vendar pa je tožeča stranka ves čas zatrjevala in dokazovala, da tri sporne listine niso edini izraz pogodbene volje pravdnih strank in da je v konkretnem primeru bistveno, da se razjasni celoten kontekst medsebojnih dogovorov, ki se tičejo zlasti določitve višine medsebojno dogovorjene kupnine za prodana zemljišča. Sodišči pa sporni pogodbi obravnavata ločeno, kot pisna dokumenta, ki nimata nobene medsebojne povezave. Takšno stališče pa je ne le materialnopravno, temveč tudi procesno zmotno, saj predstavlja tudi bistveno kršitev pravil postopka. Ne glede na vsebino pisnih dokumentov so namreč možni dodatni dogovori, kot izraz volje pogodbenih strank, ki v konkretnem primeru bistveno spremenijo in dopolnijo vsebino medsebojnih pisnih dogovorov. Pritožbeno sodišče sicer pojasni, da se glede na določbo 213. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni dolžno opredeliti do vseh navedb strank oziroma izpovedi priče, vendar pa je uporaba tega določila nujno vezana na pravilno materialno pravno izhodišče sodišča ob odločanju, saj le to odloča, kaj sploh so relevantna dejstva. Tožeča stranka je že v pritožbi navedla, da je neutemeljena zavrnitev njenega dokaznega predloga z zaslišanjem D. D., ki bi lahko razjasnil vsebino sporne zabeležke, iz katere izhaja, da je bil dogovorjen še posebej dodaten – sporni znesek kupnine. Tako po eni strani pritožbeno sodišče ugotavlja, da vsebina zabeležke ne potrjuje trditev tožeče stranke glede manjkajočega zneska kupnine, a se sodišče vseeno ukvarja s primerjavo vsebine zabeležke z vsebino spornih pogodb in podaja utemeljitev v zvezi s tem. Očitno torej tudi po mnenju pritožbenega sodišča obstoji možnost, da sporna zabeležka potrjuje pravno relevantne navedbe tožeče stranke. Posledično je mogoč le logični zaključek, da je dokazni predlog utemeljen, saj bi se z zaslišanjem priče dokazovalo zatrjevano pravno relevantno dejstvo. Kljub temu pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odločitev prvostopenjskega sodišča glede zavrnitve omenjenega dokaznega predloga pravilna. Zato gre za bistveno kršitev določb postopka in sicer napačno uporabo določbe 213. člena ZPP. Treba bi bilo poleg pisnih pogodb upoštevati celoten kontekst sklepanja poslov, ki iz teh pisnih dokumentov ni v celoti razviden, je pa pojasnjen v navedbah tožeče stranke, ki je zanje podala logično utemeljene dokazne predloge, ki jih je sodišče neutemeljeno zavrnilo. Pritožbeno sodišče nadalje izhaja iz zmotnega materialnopravnega izhodišča, da je treba prodajno pogodbo presojati samo po sebi, pri čemer tudi samo preko meja pogodbe ugotavlja nagibe tožeče stranke pri njeni sklenitvi. Tožeča stranka sicer res ni zatrjevala dejstev, ki bi utemeljevali uporabo določbe 40. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), temveč je zatrjevala, da ravnanje pravdnih strank (način sklepanja pogodb, potek pogajanj, ustni dogovori), poleg spornih pogodb kot dokumentov, dokazuje, da je bil med njima sklenjen povezan posel, pri čemer je za predmetni postopek bistveno, da tožeča stranka še vedno ni prejela vse kupnine za nepremičnine, ki je bila dogovorjena. Pritožbeno sodišče je s tem onemogočilo, da bi tožeča stranka dokazovala zatrjevana pravno relevantna dejstva. Zato gre za absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi ni materialnopravno pravilen zaključek pritožbenega sodišča glede zneska, ki naj bi ga utemeljeval zgolj nagib po pridobitvi dodatnih finančnih sredstev. Za vsako plačilo med pogodbenimi strankami mora obstajati določena pravna podlaga in kavza, ki je ni mogoče zreducirati v goli nagib, saj na podlagi nagiba ni mogoče utemeljiti plačila denarnega zneska. Pritožbeno sodišče se neutemeljeno tudi ni opredelilo do pritožbenih očitkov, ki se nanašajo na plačilo zneska 39.666,57 EUR po prodajni pogodbi o pridobitvi zemljišč za izgradnjo nakupovalnega centra. Res je, da navedeno plačilo ni predmet te pravde je pa dokaz, da navedbe tožene stranke v zvezi s tem, da je v celoti izpolnila svoje obveznosti po prodajni pogodbi, ne držijo.

4. Tožena stranka je odgovorila na revizijo. Predlaga njeno zavrnitev in povrnitev stroškov nastalih v zvezi z odgovorom na revizijo, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Med drugim opozarja na nedovoljenost revizije zaradi nezadostne vrednosti spornega predmeta.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Pravno odločilne dejanske ugotovitve sodišča prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), so naslednje: Pravdni stranki sta najprej skupaj z družbo C. d. d., sklenili Pogodbo o sodelovanju pri gradnji nakupovalnega centra (v nadaljevanju Dogovor). Z Dogovorom je bilo sklenjeno, da bo C. d. d., sodelovalo pri gradnji nakupovalnega centra E. v vlogi izvajalca gradbenih, zaključnih in instalacijskih del, pri čemer je ocenjena vrednost del znašala približno 100.000,00 EUR. V ta namen sta se tožena stranka in družba C. d. d., zavezali skleniti Prodajno pogodbo v znesku 50.000,00 EUR, kar predstavlja 50 % investicijske vrednosti projekta. Dogovorjeno je bilo, da je družba C. d. d., tožeči stranki dolžna plačati znesek v višini 1,3 % od vrednosti sklenjenega dogovora, vendar ne več kot 854.569,69 EUR (vtoževani znesek), pod pogojem, da bo podpisana pogodba za gradnjo nakupovalnega centra in da zgoraj navedeni znesek plača sorazmerno plačilu tožene stranke družbi C. d. d., na podlagi podpisane gradbene pogodbe. Pravdni stranki sta nato dne 18. 9. 2003 sklenili Prodajno pogodbo o pridobitvi zemljišč za izgradnjo centra (v nadaljevanju Prodajna pogodba), s katero sta se dogovorili, da prodajalec proda in izroči, kupec pa kupi in prevzame stavbno zemljišče, ki je sestavljeno iz šestih parcel. Dogovorjena je bila kupnina v višini 2,675.263,40 EUR in komunalni prispevek v višini 396.666,75 EUR. K tej pogodbi so bile 2. 12. 2005 dogovorjene spremembe in dopolnitve, s katero sta ugotovili, da je tožena stranka plačala kupnino za stavbno zemljišče in 90 % komunalnega prispevka, preostalih 10 % komunalnega prispevka v znesku 39.666,75 EUR pa je dolžna plačati v štirinajstih dneh po rušitvi objekta in popolni odstranitvi gradbenih in rušilnih materialov. Sodišči prve in druge stopnje ugotavljata, da je tožena stranka sklenila Prodajno pogodbo v skladu z Dogovorom in tudi izvršila vse svoje finančne obveznosti iz Prodajne pogodbe do tožeče stranke, torej plačilo vseh po Prodajni pogodbi dolgovanih zneskov. Plačilo vtoževanega zneska pa je sicer izključna obveznost tretje osebe - C. d. d., v skladu z Dogovorom. Med C. d. d., in toženo stranko sicer gradbena pogodba še ni bila sklenjena, ker še ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje. Ko bo gradbena pogodba sklenjena in nakazan znesek s strani tožene stranke C. d. d., kot del plačila za gradnjo, pa bo C. d. d., nakazala sporni znesek tožeči stranki.

Glede (ne)dovoljenosti revizije:

7. Tožena stranka v odgovoru na revizijo izpostavlja vprašanje dovoljenosti revizije glede izpodbijane pravnomočne odločitve o primarnih tožbenih zahtevkih, ki so bili v tem pravdnem postopku obravnavani skupno. Revidentka je glede primarnih - nedenarnih zahtevkov v tožbi navedla enotno - nediferencirano vrednost spornega predmeta, ki sicer presega prag za dovoljenost revizije, treba pa je odgovoriti na vprašanje ali je upoštevaje določbo petega odstavka 367. člena ZPP treba diferencirati vrednosti spornih predmetov po posameznih uveljavljanih primarnih tožbenih zahtevkih ali pa se vrednost pravnomočne sodbe ugotavlja s seštevkom vrednosti posameznih zahtevkov, slednje pa pride v poštev le v primeru, če je – kot to določa citirano procesno določilo - odločitev o reviziji odvisna od rešitve pravnih vprašanj, ki so skupna za vse navedene zahtevke, ali pa če so posamezni zahtevki med seboj tako povezani, da je odločitev o posameznem zahtevku odvisna od odločitve o drugem zahtevku. Posledično to pomeni, da bi pozitivni odgovor na to vprašanje ne terjal diferenciranega označevanja vrednosti vsakega posameznega tožbenega zahtevka, temveč velja domneva seštevka, v primeru negativnega odgovora pa bi navedba enotnega zneska imela enake negativne posledice za revidentko kot popolen izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta. Tožeča stranka s prvim primarnim zahtevkom terja ugotovitev razveze Dogovora, z drugim primarnim tožbenim zahtevkom pa terja ničnost sklenjene Prodajne pogodbe, kar pomeni, da ta dva zahtevka uveljavlja na različnih pravnih podlagah, kljub temu, da sicer zatrjuje njuno medsebojno odvisnost in povezanost. Vendar pa oba tožbena zahtevka predstavljata tudi medsebojno logično povezana - vmesna ugotovitvena zahtevka v razmerju do nadaljnjih primarnih tožbenih zahtevkov, ki predstavljajo: izbrisno tožbo, in sicer na razveljavitev vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, posledično pa še tožbeni zahtevek na izročitev nazaj v posest predmetnih nepremičnin. Že na prvi pogled gre torej za takšno medsebojno povezanost, da je odločitev o vsakem naslednjem zahtevku odvisna od odločitve o pred njim postavljenem zahtevku. Revidentka v tožbi ničnost Prodajne pogodbe pogojuje z razvezo predhodno sklenjenega Dogovora, ker naj ne bi bila izpolnjena kasneje sklenjena Prodajna pogodba; razveza Dogovora naj bi namreč predstavljala odpadlo pravno podlago (kavzo) kasneje sklenjene Prodajne pogodbe, kar naj bi posledično povzročilo njeno ničnost. Slednje pa omogoča uveljavitev izbrisne tožbe zaradi posledične neveljavnosti zemljiškoknjižnega vpisa, pozitivna odločitev o izbrisni tožbi pa nujno logično omogoča uspeh s stvarnopravnim zahtevkom na vrnitev v posest revidentki kot prejšnji lastnici predmetnih nepremičnin. Torej gre za medsebojno neločljivo in nerazdružljivo povezanost, medsebojno odvisnost oziroma vzajemnost in konvergentnost tako dejanskih kot tudi pravnih vprašanj, ki predstavljajo predhodno vprašanje za utemeljenost vseh tožbenih zahtevkov. Zato je revizija dovoljena ne le glede odločitve o podrednem dajatvenem zahtevku, temveč tudi glede odločitve o vseh primarno vtoževanih nedenarnih zahtevkih. Torej upoštevaje cit. določbo ZPP diferenciacija vrednosti spornega predmeta po posameznih nedenarnih zahtevkih v konkretnem primeru za ohranitev pravice do revizije ni bila potrebna, in je torej tudi glede odločitev o primarnih tožbenih zahtevkih revizija dovoljena.

Glede procesnih očitkov:

8. Revidentka očita kršitev določbe 213. člena ZPP, po katerem dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo (prvi odstavek), o tem kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev pa odloča sodišče (drugi odstavek), pri čemer se – kot bo razvidno iz nadaljevanja te obrazložitve - ta očitek implicite nujno navezuje tudi na procesno zahtevo iz 8. člena ZPP, ki terja pravilen metodološki pristop pri izbiri dokaznih sredstev in posledično pravilno zgrajeno formalno dokazno oceno.(1) Revizijski očitek je uperjen zoper tiste procesne razloge sodišča druge stopnje, ko se to sklicuje na navedeno procesno določilo, in ko obrazlaga, zakaj sodišču prve stopnje ni bilo treba izvesti dokaza z zaslišanjem priče D. D. in sicer, ker je bil on avtor zabeležke, na katero se je sklicevala tožeča stranka, iz katere pa ni izhajala drugačna vsebina dogovora, kot je bila vsebovana že v samem Dogovoru. Sodišče druge stopnje je pravilno poudarilo, da je upoštevaje drugi odstavek 213. člena ZPP odgovor na vprašanje – katera dejstva so odločilna in kateri dokazi naj se izvedejo za njihovo ugotovitev, v domeni sodišča. Temu zaključku tudi revidentka ne ugovarja. Prepričana je le, da čim se sodišče začne ukvarjati z vprašanjem pravne relevantnosti nekega dokaznega predloga in ga istočasno oceni kot potencialno relevantnega - torej, da bi lahko zatrjevana vsebina dokaza pripeljala do za predlagatelja dokaza ugodnega zaključka, da s tem tudi razširi pravno relevantnost trditev oziroma dejstev, ki izhajajo iz teh trditev, kot tudi nujnost izvedbe na ta dejstva vezan dokaz. To načelno drži. Vendar pa v konkretnem primeru ne gre za takšno dilemo.

9. Določba prvega odstavka 213. člena ZPP sicer umešča v krog dokazovanja vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo, to pa so pravno kot tudi dokazno pomembna dejstva, določba drugega odstavka 213. člena ZPP pa oži polje dokazne presoje na ugotovitev pravno odločilnih dejstev.(2) Citirana določba je sistemsko vpeta med že omenjeno določbo 8. člena ZPP, ki upoštevaje zgolj njeno jezikovno razlago na prvi pogled terja izvedbo vseh predlaganih dokazov, na eni strani ter določbo drugega odstavka 287. člena ZPP, po kateri sodišče lahko zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni, vendar pa mora v sklepu navesti razloge, zakaj jih je zavrnil, po drugi strani. Določba 213. člena ZPP torej „plava med Scilo in Karibdo“ obeh. Za pravilno razlago jo je zato v konkretnem primeru treba ocenjevati v luči obeh omenjenih določb. Sodišči prve in druge stopnje pa najprej nista v razlogih z ničemer izključili možnosti, da bi lahko še iz kakšnega drugega dokaznega predloga, mimo že omenjenih Dogovora in Pogodbe, izhajal takšen dejstveni zaključek, za katerega se je zavzemala revidentka – namreč, da je sporni znesek zaradi kompleksnosti vseh okoliščin, ki kažejo na z njene strani zatrjevani dejanski zaključek o utemeljenosti njegovih tožbenih zahtevkov, dolgovala prav tožena stranka. Torej apriori nista izključili dokazovanja pravno pomembnih dejstev. V zvezi s sporno zabeležko pa sta ugotovili, da iz nje ne izhaja sprememba dogovora vsebovanega v omenjenih drugih listinskih dokazih, in sicer, da naj bi znesek 400.00,00 EUR predstavljal manjkajočo kupnino po Dogovoru. Ker je revidentka vezala zaslišanje omenjene priče prav na vsebino omenjene zabeležke, pa sta zato zavrnili tudi dokazni predlog za njeno zaslišanje. Ali še drugače povedano: izvedba dokaza z zabeležko je izpadla kot dokazovanje indične dokazne teme (iz zabeležke bi se tudi po zatrjevanjih revidentke lahko zaslutil drugačen dogovor od tistega vsebovanega v „glavnih dveh dokaznih listinah“, kar bi načelno lahko omogočila še nadaljnje dokazovanje s pričo), vendar se je moč tega indica po ugotovitvah obeh sodišč izkazala za prešibko (iz listine v ničemer ne izhaja tisto, kar bi priča še lahko natančneje pojasnila), da bi lahko izkazovala potrebo po še nadaljnjem dokazovanjem s pričo o isti – temeljni dokazni temi. To pa nadalje pomeni, da sodišči tudi nista avtomatično izključili razumnega oziroma potrebnega dokazovanja dokazno pomembnega dejstva, le procesno pravilno sta ocenili, da je dokaz z zaslišanjem priče nepotreben. V luči omenjene procesne določbe tako tudi določba 8. člena ZPP v spornem primeru ni terjala izvedbe prav vseh dokazov, zahtevala pa je obrazložitev zavrnitve tega dokaznega predloga na podlagi drugega odstavka 287. člena ZPP. Pojasnjena procesna ureditev je tako zahtevala zgolj ustrezno argumentacijo, zakaj obravnavani dokazni predlog ni bil dopuščen oziroma tudi ta dokaz ni bil izveden. Tej procesni zahtevi pa sta sodišči ob povedanem prav tako zadostili.

10. Ni utemeljen tudi revizijski očitek o zagrešeni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče druge stopnje s sklicevanjem na določbo 40. člena OZ in njeno napačno razlago tožeči stranki onemogočilo, da bi dokazovala pravno relevantna dejstva že v postopku pred sodiščem prve stopnje. V tem delu je sodišče druge stopnje dopolnilno pravno pojasnjevalo pritožnici, kdaj bi lahko bila utemeljena uporaba navedene materialnopravne določbe v njeno korist, in je torej ni prikrajšalo za „obravnavanje v pravdnem postopku“. Revidentkino razumevanje te kršitve pomeni, da sodišče višje stopnje ne bi smelo v nobenem primeru nadgraditi pravne argumentacije sodišča nižje stopnje še z dodatnimi pravnimi razlogi, stališči oziroma pojasnili, ne da bi s tem širilo dejanski okvir, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ter na tako razširjeno dejstveno polje oprlo svojo odločitev. Kršitev pravice do izjave, ki ima tudi svoj ustavnopravni odmev in sicer kot varstvo pravice do enakega varstva pravic oziroma pravice do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave, sicer sestavljajo kršitve pravice do informacije, pravice do neposrednega izjavljanja, jamstev v dokaznem postopku in obveznosti sodišča do seznanitve (s strankinimi obveznostmi) in do opredelitve (do teh navedb).(3) Med te tako ne spadajo situacije, ko se stranka šele v postopku s pravnim sredstvom prvič seznani s pravnimi razlogi sodišča višje stopnje, lahko celo povsem drugačnimi od tistih, ki jih vsebuje odločba sodišča nižje stopnje. Iz procesne ureditve pravdnega postopka celo ne izhaja niti dolžnost sodišča prve stopnje, da strankam v naprej razkriva vse svoje pravne poglede v zvezi s sporno zadevo.

Glede očitkov materialnopravnega značaja:

11. Tudi vsa v reviziji še sporna materialnopravna vprašanja sta sodišči prve in druge stopnje pravilno razrešili. Pravilni so najprej pravni zaključki, da že Dogovor ni mogel biti razvezan, saj je bila sklenjena Prodajna pogodba, ki je bila tudi realizirana v celoti s strani tožene stranke, s čimer je bil v celoti izčrpan krog v tej pravdi spornih obveznosti tožene stranke iz Dogovora. Sporni znesek ni bila dolžna plačati tožena stranka, temveč tretja oseba – C. d. d., in še to pod pogoji, ki se še niso izpolnili; dolžnost plačila bi oziroma bo lahko nastala šele potem, ko bo izdano gradbeno dovoljenje in posledično lahko sklenjena tudi gradbena pogodba med toženo stranko in tretjo osebo ter na tej podlagi nakazano plačilo C. d. d., s strani tožene stranke. Ob takšnem dejanskem stanju ni bilo mogoče materialnopravno zaključiti, da je Dogovor razvezan zaradi neizpolnitve s strani tožene stranke.

12. Že zgolj zato nadaljnji tožbeni zahtevek, da je Prodajna pogodba nična, ni utemeljen. Ker Dogovor ni bil razvezan, ni mogla „odpasti kavza“ Prodajne pogodbe, kot jo prikazuje revidentka. Tudi sicer ni mogoče pogodbi očitati ničnosti, če kasneje po njeni sklenitvi odpade podlaga (tudi zaradi neizpolnitve drugega pravnega posla), ki je v konkretnem primeru potrditvah revidentke celo v neizpolnitvi samega pravnega posla, ki naj bi bil ničen, kot poskuša tožeča stranka prikazati v tej pravdi. Pogodba je namreč nična, če pri sami sklenitvi nima dopustne podlage, in ne če ta kasneje odpade (glej določbo četrtega odstavka 39. člena OZ).(4) V primeru kasneje odpadle podlage pridejo v poštev pravila o neupravičeni pridobitvi (tretji odstavek 190. člena OZ), ki pa ne predstavljajo temelja za predmetno tožbo. Tožba je torej glede tožbenega zahtevka na ugotovitev ničnosti že zgolj iz tega razloga nesklepčna. Revizijsko sodišče pa sicer pritrjuje tudi še drugačnim materialnopravnim razlogom sodišča druge stopnje, ki je ugotovilo, da v konkretnem primeru Dogovor ni predstavljal kavze kasnejše Prodajne pogodbe. Revizijsko sodišče ob tem še pojasnjuje, da je kavza vsake prodajne pogodbe že v sami njeni vzajemnosti (izpolnitev obveznosti prodajalca, da izroči stvar v posest in last, je odvisna od izpolnitve kupca, da plača kupnino) kot posledici njene dvostranske obveznostne narave (causa credendi, causa acquirendi). Že zato je neutemeljen revizijski očitek, da naj bi zaradi nerazčiševanja medsebojne povezanosti Dogovora in Prodajne pogodbe, slednja ostala brez kavze. Trditev o nedopustnih nagibih, ki naj bi predstavljali samo podlago oziroma kavzo Prodajne pogodbe, pa tožeča stranka niti ni podala, kot pravilno prav tako ugotavlja sodišče druge stopnje. Tudi zato je neutemeljen tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti Prodajne pogodbe po pravilnih razlogih sodišča druge stopnje. Pravilna so tudi nadaljnja materialnopravna pojasnila sodišč prve in druge stopnje, da iz Dogovora izhaja prav nasprotno, da bi bil ta lahko neveljaven oziroma ničen, pa še ta le v primeru, če ne bi bila kasneje sklenjena Prodajna pogodba, neizpolnitev pogodbene obveznosti pa upoštevaje celotno ureditev tega instituta v OZ ne omogoča najhujše pogodbene sankcije – ničnosti Prodajne pogodbe. Torej tudi vprašanje medsebojne dejanske in pravne povezanosti obeh pogodb kot tudi problematiko v zvezi s samo podlago oziroma kavzo pogodbe ter na drugi strani nagibi pogodbe, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno razrešili v okviru trditev tožeče stranke.

13. Revizija izpostavlja tudi neopredeljenost izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje do njenih pritožbenih očitkov, ki se nanaša na plačilo zneska 39.666,75 EUR. Odgovor je vsebovan v sodbi sodišča druge stopnje in sicer da ta znesek sploh ni predmet te pravde. Nadaljnji del tega revizijskega očitka, ki se izteče v trditve, da je plačilo tega zneska dokaz, da navedbe tožene stranke o izpolnitvi vseh obveznosti po Prodajni pogodbi ne držijo, pa je nedopustno dejanske narave (tretji odstavek 370. člena ZPP).

14. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je bilo treba revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

15. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka, ki je v revizijskem postopku propadla, mora plačati toženi stranki njene stroške, ki so ji nastali v zvezi z vložitvijo odgovora na revizijo. Natančnejša odmera stroškov odgovora na revizijo je razvidna iz stroškovnika tožene stranke v odgovoru na revizijo.

Op. št. (1): Člen določa: „Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.“.

Op. št. (2): Glej o tem J. Zobec v L. Ude et alt.: „Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga (151.-305.člen)“; GV Založba in Založba Uradni list, Ljubljana 2006, stran 356 in 357. Op. št. (3): Glej natančneje o tem v J. Zobec v L. Ude et alt.: „Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a -503.člen)“; GV Založba in Založba Uradni list, Ljubljana 2009, strani 294 do 301. Op. št. (4): Primerjaj v sodni praksi Vrhovnega sodišča RS: Sodba III Ips 131/2006 z dne 20. 5. 2008.