Jedro

Interesi (nagibi), ki so vodili tožečo stranko pri sklepanju Dogovora in Prodajne pogodbe skladno s prvim odstavkom 40. člena OZ na veljavnost (odplačne) pogodbe ne morejo vplivati, razen če niso podane predpostavke iz drugega odstavka 40. člena OZ, ki pa jih tožeča stranka v tem primeru ne zatrjuje in ne uveljavlja. Pridobitev dodatnih finančnih sredstev tako predstavlja zgolj (dopusten) nagib ene stranke Dogovora, katerega neizpolnitev ne more voditi v neveljavnost druge, že realizirane pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tako primarni kot tudi podrejeni tožbeni zahtevek ter tožeči stranki naložilo, naj toženi povrne pravdne stroške v višini 12.345,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper prvostopenjsko sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožeča stranka. Vztraja na stališču, da je šele sklenitev tripartitne Pogodbe o sodelovanju pri gradnji nakupovalnega centra (v nadaljevanju Dogovor) omogočila sklenitev Prodajne pogodbe o pridobitvi zemljišč za izgradnjo nakupovalnega centra (v nadaljevanju Pogodba) in njenih Sprememb in dopolnitev. Gre za dve med seboj neločljivo povezani pogodbi, pri čemer Dogovor predstavlja kavzo Pogodbe. Graja zaključek sodišča, da z Dogovorom ni bil določen del kupnine za prodajo spornih zemljišč. V tem delu sodišču očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja, saj iz izpovedbe direktorja tožeče stranke nedvoumno izhaja, da je bil Dogovor sklenjen prav z namenom določitve dodatne kupnine za sporne nepremičnine. Ker sodišče ni pojasnilo, katere navedbe pravdnih strank in kateri deli zaslišanja takratnih direktorjev pravdnih strank so vodile v drugačen zaključek, je podana absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču nadalje očita površno povzemanje izjav prič S. in R., saj sta oba potrdila, da vtoževani znesek ne predstavlja provizije, temveč razliko v ceni za sporna zemljišča. Sodišče navedenih izjav ni ocenilo, zato so podane kršitev določb pravdnega postopka (8., 14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), poseženo pa je tudi v pravico po 22. členu URS. Hkrati sodišče ni pojasnilo, zakaj v izpodbijani sodbi ni upoštevalo drugih dokaznih predlogov tožnice, ki izkazujejo okoliščine sklepanja pravnih poslov, napačno pa je interpretiralo tudi zabeležko M. W. z dne 21. 10. 2010 (priloga A27). V tem delu je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj bi v primeru nejasnosti zapisov v navedenem dokumentu lahko zaslišalo M. W., pa tega, kljub predlogu tožnice, ni storilo. Ker P. nikoli ni izjavil, da bi bila tožnica ustanovljena z namenom izgradnje poslovnega prostora centra Š., je sodba sodišča prve stopnje napačna tudi v tem delu. Graja stališče sodišča, da je bil namen obeh pogodb izgradnja poslovnega centra v Š. Tožeča stranka je namreč sporna zemljišča prodajala neodvisno od gradnje poslovnega centra, do kupnine pa je upravičena ne glede na to, ali, kdaj in kdo bo zgradil poslovni center. Meni, da je sodišče povsem nekritično sledilo toženi stranki, da je bila kupnina v celoti plačana. Sodišče nadalje ni ugotovilo, kdo je bil pobudnik za sklenitev Dogovora, zaradi česar obrazložitve ni moč preizkusiti, kar predstavlja poseg v ustavno pravico do pravnega varstva (25. člen URS). Da tožena stranka tožeči še vedno dolguje del kupnine, bi lahko potrdil tudi M. W., katerega zaslišanje je sodišče neutemeljeno zavrnilo. Kolikšen je še znesek dolga izkazuje tudi osnutek pogodbe, pripravljene s strani odvetniške pisarne S. V ta namen bi moralo dovoliti tudi zaslišanje R. S., avtorja Dogovora, ki bi lahko izpovedal o okoliščinah sklepanja Dogovora, Pogodbe in njenih sprememb in dopolnitev. Zavrnitev zaslišanja navedenih prič predstavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dodaja, da podrejeni tožbeni zahtevek ni preuranjen, saj je do celotne kupnine upravičena neodvisno od pričetka gradnje nakupovalnega centra. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožena stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zaključek prvostopenjskega sodišča o neutemeljenosti tako primarnega tožbenega zahtevka za razvezo Dogovora, ugotovitev ničnosti Prodajne pogodbe in njenih Sprememb in dopolnitev, neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice, vzpostavitev prejšnjega zemljiškega stanja in izročitve nepremičnin v posest, kot tudi podrednega tožbenega zahtevka za plačilo 854.569,69 EUR, je pravilen. Tožeča stranka namreč ni uspela dokazati, da sta Dogovor in Prodajna pogodba tako medsebojno povezana pravna posla, da bi neizpolnitev prvega vodila v ničnost drugega oziroma da je k plačilu vtoževanega zneska zavezana tožena stranka.

6. Po določbi drugega odstavka 39. člena OZ, je pogodba nična, če nima podlage ali če je ta nedopustna. Podlaga, ki je po svoji vsebini glavni namen oziroma razlog sklenitve pogodbe (1), je nedopustna, če je v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli (drugi odstavek 39. člena OZ).

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da sta pravdni stranki septembra 2003 skupaj s podjetjem G., d. d., sklenili tripartitni Dogovor (priloga A4), na podlagi katerega se je podjetje G., d. d., zavezalo plačati tožeči stranki 854.569,69 EUR, vendar po sklenitvi gradbene pogodbe s toženo stranko in po prejemu določenega deleža plačila za opravljena gradbena dela. Ker gradbena pogodba med toženo stranko in podjetjem G., d. d. nikoli ni bila sklenjena, do plačila navedenega zneska ni prišlo. Sporno med pravdnima strankama je, ali navedeni znesek predstavlja del kupnine za zemljišča, določene v Prodajni pogodbi z dne 18. 9. 2003 (priloga A2), kar zaradi neplačila vodi v razvezo Dogovora po samem zakonu. Hkrati je sporno, ali lahko neplačilo navedenega zneska vodi v ničnost Prodajne pogodbe in njenih Sprememb in dopolnitev (priloga A3) zaradi odpadle podlage pogodbe ter ali je navedeni znesek namesto G., d. d., dolžna plačati tožena stranka.

8. Tudi po stališču pritožbenega sodišča tožeči stranki ni uspelo dokazati takšne povezanosti Dogovora in Prodajne pogodbe, da bi morebitna razveza ene pogodbe vodila v ničnost druge. Dogovor je bil namreč sklenjen kot tripartitna pogodba, katere namen je bil določitev pogodbenih pogojev za sodelovanje družbe G., d. d., pri izgradnji nakupovalnega centra (četrta alineja 1. člena Dogovora). Slednja (in ne tožena stranka) se je v 3. členu zavezala na račun tožeče stranke plačati največ 854.569,69 EUR pod določenimi pogoji, ki pa se kasneje niso izpolnili. Da se je G., d. d., k plačilu navedenega zneska zavezala v svojem imenu in ne v imenu tožene stranke, je sodišče ugotovilo na podlagi zaslišanja I. M., nekdanjega direktorja toženke, ter M. S. in S. R. (točka 16 obrazložitve sodbe) ter zlasti besedila Dogovora. Priči S. in R. nista potrdili, da vtoževani znesek predstavlja del kupnine, ki naj bi ga poleg tistega, dogovorjenega v Prodajni pogodbi, dolgovala tožena stranka, kar tudi še v pritožbi skuša prikazati tožeča stranka. Sodišče je namreč povzelo obe ustni izjavi ter tudi pisno izjavo priče R. (priloga A30) ter ob tem ugotovilo, da vtoževani znesek predstavlja razliko v ceni oziroma izgubo, ki jo je tožeča stranka imela s hrambo zemljišča. Ob tem sta bistveni ugotovitvi sodišča, da tožena stranka tovrstne izgube ni želela poravnati ter da se je k plačilu navedenega zneska zavezala družba G., d. d., osebno, v svojem imenu in ne v imenu tožene stranke. Da Dogovor jasne zaveze tožene stranke k plačilu navedenega zneska ne vsebuje, je nenazadnje potrdil tudi direktor tožene stranke (primerjaj 13. točko obrazložitve sodbe). Ker iz izpovedbe direktorja M. izhaja, da zavezujočega pravnega akta njegovi zagovorniki v grupaciji A. niso sprejeli v imenu tožene stranke, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zaslišanje priče R. S., saj ta ni bil podpisnik Dogovora.

9. Izpodbijana sodba vsebuje vsa pravno odločilna dejstva, ki omogočajo njen preizkus. Očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zatrjevani posegi v 22. in 25. člen URS niso podani. Katera dejstva so odločilna in kateri dokazi naj se izvedejo za njihovo ugotovitev, je namreč v domeni sodišča (drugi odstavek 213. člen ZPP). Sodišču se tako ni treba opredeliti do vseh navedb posamezne stranke oziroma priče, temveč le do tistih, ki so pravno relevantne za odločitev v posameznem sporu, čemur je sodišče v konkretnem primeru zadostilo. Ker trditev tožeče stranke glede manjkajočega zneska kupnine ni izkazala niti zabeležka (priloga A27), je bila pravilna tudi zavrnitev zaslišanja avtorja zabeležke, M. W. Sodišče je sicer zmotno zapisalo, da je zabeležko sestavil R. S., kar pa ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča, saj je iz drugih navedb (npr. natančna navedba številke priloge) moč razbrati, za katero zabeležko gre. Ob tem pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da takšne vsebine zabeležke, ki jo skuša prikazati tožeča stranka, ne potrjuje niti osnutek pogodbe z dne 16. 11. 2010 (priloga B13). Ob posameznih zneskih v višini 400.000,00 EUR tako ni navedeno, da predstavljajo manjkajočo kupnino po Dogovoru, temveč da se nanašajo na spremembo služnosti in izgradnjo objekta do posamezne gradbene faze (primerjaj 10. in 11. stran osnutka pogodbe).

10. Prodajna pogodba z dne 18. 9. 2003 je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zapisana povsem jasno glede tega, katere nepremičnine so predmet pogodbe in kolikšna je njihova cena, ki se jo je tožena stranka kot kupec zavezala plačati tožeči stranki kot prodajalki. Pogodba je sklenjena v predpisani obliki (52. člen OZ), njena kavza (podlaga) pa je prodaja določenih nepremičnin, na katerih namerava toženka zgraditi nakupovalni center. Pravilna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da ne iz Prodajne pogodbe ne iz Dogovora ne izhaja, da sta pravdni stranki sklenili Prodajno pogodbo, da bi realizirali Dogovor. Nasprotno, 4. člen Dogovora določa, da je Dogovor ničen in neveljaven, le če med pravdnima strankama Prodajna pogodba ne bi bila sklenjena, kar pa se v konkretnem primeru ni izpolnilo. Obe stranki sta se, kot izhaja iz prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje, zavedali in sklenili Pogodbo in njene Spremembe in dopolnitve z razlogom, da pride do prodaje in nakupa nepremičnin, na katerih bo tožena stranka kasneje zgradila nakupovalni center. Ob tem pritožbeno sodišče sicer verjame tožeči stranki, da so jo pri sklepanju Dogovora in Prodajne pogodbe vodili določeni interesi/nagibi (med drugim pokritje stroškov, nastalih s hrambo zemljišča), ki pa skladno s prvim odstavkom 40. člena OZ na veljavnost (odplačne) pogodbe ne morejo vplivati, razen če niso podane predpostavke iz drugega odstavka 40. člena OZ, ki pa jih tožeča stranka v tem primeru ne zatrjuje in ne uveljavlja. Pridobitev dodatnih finančnih sredstev tako predstavlja zgolj (dopusten) nagib ene stranke Dogovora, katerega neizpolnitev ne more voditi v neveljavnost druge, že realizirane pogodbe.

11. Ker predmet predmetne pravde ni plačilo zneska v višini 39.666,75 EUR po Pogodbi, se sodišče druge stopnje do pritožbenih očitkov v tem delu ni opredeljevalo. Ob tem tudi ni pravno relevantno, s kakšnim namenom je bila ustanovljena tožeča stranka in kdo je bil pobudnik sklenitve Dogovora. Sodišče prve stopnje je sicer zmotno zapisalo, da je bila tožeča stranka ustanovljena z namenom sodelovanja pri izgradnji poslovnega centra Š. (2). Kljub temu je logičen zaključek prvega sodišča, da je tožeča stranka načrtno sodelovala s toženo tudi zaradi kasnejše izgradnje nakupovalnega centra. Iz zaslišanja direktorja tožeče stranke je namreč sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka že pred sklenitvijo Pogodbe za toženo stranko in celotno grupacijo S. izvedla mnogo aktivnosti, da bi do izgradnje objekta dejansko prišlo. Na takšen namen tožeče stranke nenazadnje kaže tudi Dogovor, po katerem bi tožeča stranka določen del sredstev dobila, če bi bila med toženko in podjetjem G., d. d., sklenjena gradbena pogodba, kar pa (kot že navedeno) predstavlja zgolj nagib pri sklepanju pravnih poslov in ne podlage/kavze Pogodbe.

12. Po povedanem pritožbeni očitki niso utemeljeni, kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče ni našlo, zato je pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišče prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstva, da pritožnica s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji. Odgovor na pritožbo tako ni bil potreben strošek in ga krije toženka sama (prvi odstavek 155. v zvezi s 165. členom ZPP).

(1) Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS z dne 29. 5. 2012, opr. št. III Ips 57/2009. (2) Namesto „tožeča“ bi moralo zapisati „tožena“ stranka (točka 18, str. 13 obrazložitve sodbe).