Jedro

Pri izvajanju dokaznega postopka z zaslišanjem oškodovancev, še zlasti mladoletnih, pa je potrebno opozoriti tudi na Direktivo 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. 10. 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj, ki je bila implementirana v domačo kazensko procesno zakonodajo z novelo ZKP-N. Ta novela postavlja oškodovanca v nov, okrepljen položaj tako pri informiranju kot tudi zaščiti in udeležbi v kazenskem postopku. Zaščito oškodovancev, še zlasti mladoletnih, med drugim zagotavlja tudi s preprečevanjem njihove sekundarne viktimizacije. Sodišče prve stopnje je prav zaradi zaščite mladoletnega oškodovanca v ponovljenem sojenju, v zvezi s predlogom obrambe za njegovo neposredno zaslišanje, pridobilo dopolnilno izvedensko mnenje izvedenke psihiatrične stroke prof. dr. D. D., dr. med., v katerem je izvedenka ocenila, da mladoletni oškodovanec, glede na svoje razvojno obdobje, duševno stanje, še nerazvito učinkovitost psiholoških obrambnih mehanizmov in še nevzpostavljeno osnovno duševno ravnovesje, ni sposoben pričati na glavni obravnavi, saj je pri njem možnost sekundarne viktimizacije zaradi naštetih dejavnikov zelo velika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo zoper sodbo.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obdolženi A. A. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila za predmetno kaznivo dejanje določena kazen šestih mesecev zapora. Upoštevaje kazen desetih mesecev zapora, določeno v prejšnji pogojni obsodbi, ki ni bila preklicana, mu je bila po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določena enotna kazen enega leta in treh mesecev zapora, s preizkusno dobo petih let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka v višini 2.068,70 EUR, povrniti potrebne izdatke mladoletnega oškodovanca ter plačati 135,00 EUR sodne takse. Po prvem in drugem odstavku 105. člena ZKP je prvo sodišče mladoletnega oškodovanca, zastopanega po materi B. B., s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje so se pravočasno pritožili obdolženčevi zagovorniki. Uveljavljajo pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter načeloma grajajo tudi odločbo o kazenski sankciji. Obenem zatrjujejo, da so bile s prvostopenjsko sodbo obdolžencu kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Sklicujoč se na določbo prvega odstavka 378. člena ZKP predlagajo, da jih višje sodišče obvesti o seji pritožbenega senata.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zagovorniki v pritožbi, sklicujoč se na določbo prvega odstavka 378. člena ZKP, predlagajo, da jih višje sodišče obvesti o seji pritožbenega senata. Višje sodišče predlogu ni sledilo, ker je ocenilo, da obdolženčeva navzočnost ne bi v ničemer pripomogla k razjasnitvi stvari. Predmetna kazenska zadeva je bila na prvi stopnji obravnavana po pravilih sumarnega postopka. Po prvem odstavku 445. člena ZKP je v skrajšanem postopku presoja o tem, ali bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari prepuščena predsedniku senata ali senatu. Gre za razliko od dolžnosti pritožbenega sodišča v rednem postopku, saj mu v slednjem prvi odstavek 378. člena nalaga, da o seji obvesti vse stranke in zagovornike, če katerikoli izmed njih zahteva, da je o seji senata obveščen. Namen navzočnosti obdolženca oziroma njegove obrambe na seji višjega sodišča je med drugim tudi v kontroli poročila sodnika poročevalca, ki ga ta poda na pritožbeni seji. Obdolžencu in njegovemu zagovorniku z neposrednim in ustnim nastopanjem pred sodniki, ki odločajo o obdolženčevi zadevi, je dana možnost, da s svojim nastopom in navajanjem argumentov v okviru uveljavljanih pritožbenih navedb prepričata sodišče, da spremeni svoje stališče, ki si ga je doslej izoblikovalo le na podlagi pisne dokumentacije spisa. Na ta način je torej obdolžencu dana možnost, da sovpliva na potek pritožbene seje in končno odločitev sodišča1. Način izvrševanja pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave RS in ustavnega jamstva do sojenja v navzočnosti kot posebnega elementa pravice iz 22. člena Ustave RS, pa je v skrajšanem postopku kot je bilo že zgoraj prikazano, urejen drugače. Možnost stranke, da je udeležena v pritožbenem postopku in je kot takšna subjekt postopka, se zagotavlja v pretežni meri skozi pisne vloge. Pritožbeni postopek v okviru skrajšanega postopka je tako usten le, kolikor je navzočnost strank koristna za razjasnitev dejanskih in pravnih vprašanj. Glede na poudarjeno pisnost pritožbenega postopka, mora obramba, če se želi udeležiti pritožbene seje, prepričati sodišče o utemeljenosti svoje zahteve2. Pritožnik svoje zahteve ni konkretiziral, pritožbeni senat pa je na podlagi spisovnega gradiva zaključil, da navzočnost strank ne bi v ničemer pripomogla k boljši razjasnitvi zadeve in drugačni presoji.

6. Po temeljiti proučitvi spisovnega gradiva sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče popolno in pravilno dognalo vsa odločilna dejstva, da je za svoje zaključke nanizalo prepričljive razloge in da je, na tako ugotovljeno pravno relevantno dejansko stanje, pravilno uporabilo kazenski zakon, obdolženega A. A. pa utemeljeno spoznalo za krivega kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. 7. Kršitev pravice do obrambe in s tem bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP pritožniki zatrjujejo na podlagi odločitve prvega sodišča da zavrne določene dokazne predloge obrambe, posebej pa pritožbeno izpostavljajo dva takšna predloga in sicer: dokazni predlog za ponovno zaslišanje mladoletnega oškodovanca C. C. ter dokazni predlog za izvedbo rekonstrukcije predmetnega kaznivega dejanja. Pritožniki menijo, da bi bilo zaslišanje mladoletnega oškodovanca nujno potrebno zaradi celostne ugotovitve materialne resnice in odprave dvomov, ki so se porodili med dokaznim postopkom. Med izpovedbami prič in pričevanjem mladoletnega oškodovanca naj bi bila po stališču obrambe številna neskladja in kontradiktornosti. Mladoletnik je bil le enkrat zaslišan in to pred sodnico, ki ni sprejela končne odločitve v predmetni kazenski zadevi. Sodišče prve stopnje naj bi s tem odstopilo od načela neposrednosti. Rekonstrukcija obravnavanega dogodka pa naj bi bila nujno potrebna, ker obdolženec vztraja pri zagovoru, da do udarca mladoletnega oškodovanca po levi nogi na način, kot ga opisuje obtožba, izkustveno ni moglo priti.

8. Ustava RS v 29. členu zagotavlja pravna jamstva v kazenskem postopku. Tretja alineja tega člena določa, da mora biti vsakomur, ki je bil obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Točka d) tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) med drugim določa, da ima, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče. V zvezi s tretjo alinejo 29. člena Ustave RS je Ustavno sodišče v odločbi z dne 8. 6. 1995, št. Up-34/93, sprejelo naslednja stališča, ki so v celoti relevantna tudi za citirano normo EKČP: (1) sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; (2) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba; (3) predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni; (4) obramba mora obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti; (5) v dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca, sodišče ga mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.

9. Pri izvajanju dokaznega postopka z zaslišanjem oškodovancev, še zlasti mladoletnih, pa je potrebno opozoriti tudi na Direktivo 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. 10. 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj, ki je bila implementirana v domačo kazensko procesno zakonodajo z novelo ZKP-N. Ta novela postavlja oškodovanca v nov, okrepljen položaj tako pri informiranju kot tudi zaščiti in udeležbi v kazenskem postopku. Zaščito oškodovancev, še zlasti mlad0letnih, med drugim zagotavlja tudi s preprečevanjem njihove sekundarne viktimizacije. Sodišče prve stopnje je prav zaradi zaščite mladoletnega oškodovanca v ponovljenem sojenju, v zvezi s predlogom obrambe za njegovo neposredno zaslišanje, pridobilo dopolnilno izvedensko mnenje izvedenke psihiatrične stroke prof. dr. D. D., dr. med., v katerem je izvedenka ocenila, da mladoletni oškodovanec, glede na svoje razvojno obdobje, duševno stanje, še nerazvito učinkovitost psiholoških obrambnih mehanizmov in še nevzpostavljeno osnovno duševno ravnovesje, ni sposoben pričati na glavni obravnavi, saj je pri njem možnost sekundarne viktimizacije zaradi naštetih dejavnikov zelo velika. Sodišče prve stopnje je izvedenkine zaključke skrbno dokazno ocenilo in pod točko 5 obrazložitve izpodbijane sodbe z razumnimi razlogi utemeljilo odločitev, da temu dokaznemu predlogu obrambe ne ugodi in mladoletnega oškodovanca znova neposredno ne zasliši. Sodišče druge stopnje je prepričano, da takšna odločitev prvega sodišča ni škodovala načelu iskanja materialne resnice v predmetnem kazenskem postopku. Mladoletni oškodovanec je bil na glavni obravnavi 3. 4. 2019 (list. št. 89 do 92) temeljito zaslišan v navzočnosti obdolženca in njegovega zagovornika. Slednji je mladoletnemu oškodovancu postavil številna vprašanja, obramba pa na zapisnik o zaslišanju ni imela nobenih pripomb. Ne glede na to, da je bil mladoletni oškodovanec kot priča zaslišan pred drugo sodnico posameznico, pa je bil zaslišan neposredno, na kontradiktorni glavni obravnavi, v navzočnosti strank in s tem je bila obdolžencu v kazenskem postopku dana možnost, da ga kot obremenilno pričo zasliši. Na ta način je bilo zadoščeno zahtevi iz d. točke tretjega odstavka 6. člena EKČP, da ima vsak, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič in da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče ter zagotovljeno pravno jamstvo v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave.

10. Sodišče druge stopnje prav tako soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, da izvedenstvo po izvedencu ustrezne stroke glede ocene dinamike gibanja udarca s palico v avtomobilu in izvedba rekonstrukcije zamaha s palico v avtomobilu med vožnjo, ne bi privedli do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Tudi za sodišče druge stopnje je povsem izkustveno sprejemljivo in prepričljivo stališče izvedenke sodnomedicinske stroke, da je možno, da je obdolženec mladoletnega oškodovanca med vožnjo z avtomobilom diagonalno s palico dolgo med 50 in 70 cm oplazil po kolenu (list. št. 187 in 190). Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz dokazne ocene o verodostojnosti izpovedb mladoletnega oškodovanca. Obramba zato tudi pri tej zavrnitvi dokaznega predloga ni uspela uveljaviti bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP kot posledice zatrjevane kršitve obdolženčeve pravice do obrambe. Glede na dejstvo, da je prvo sodišče, na podlagi ustrezno ocenjenih dokazov kot so že omenjene prepričljive izpovedbe mladoletnega oškodovanca, podkrepljene z ustrezno zdravstveno dokumentacijo ter izvedenskim mnenjem izvedenke sodnomedicinske stroke, prišlo do zanesljivega dokaznega zaključka, da je bila obravnavana poškodba oškodovanca posledica posledica udarca, ki mu ga je v avtomobilu s palico prizadejal obdolženi, sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da v tem delu zavrnitve dokaznih predlogov ni podalo zadostne obrazložitve, s čimer naj bi bistveno kršilo določbe kazenskega postopka v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Res je sicer izvedenka sodnomedicinske stroke dopustila možnost nastanka oškodovančeve poškodbe tudi na druge načine, kar je glede na naravo izvedenskega dela povsem logično, a je ob upoštevanju pravilne dokazne ocene vseh izvedenih dokazov, sodišče prve stopnje lahko prišlo do kot rečeno zanesljivega dokaznega sklepa, da je bila poškodba mladoletnemu oškodovancu povzročena prav na način, kot izhaja iz opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja.

11. Enako, kot že v prejšnji pritožbi zoper pozneje razveljavljeno sodbo sodišča prve stopnje, obramba tudi v aktualni pritožbi prvemu sodišču očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja kot posledico neizvedbe vseh predlaganih dokazov. Pri sprejemanju dokazne ocene naj bi bilo sodišče prve stopnje pretirano enosmerno in naj ne bi spoštovalo pravice obdolženca do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Prvo sodišče naj se v razlogih sodbe niti ne bi opredelilo do določenih neskladij v izpovedbah prič, zaradi česar sodbe ni mogoče v teh delih preizkusiti, kar naj bi pomenilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

12. Kot je višje sodišče poudarilo že v svoji prejšnji odločitvi, je podlaga, na kateri sodišče gradi odločitev o glavni stvari, ugotovljeno dejansko stanje. Ugotavljanje dejstev, ki glede na posamezno določbo materialnega prava tvorijo dejansko stanje (materialnopravno relevantna, odločilna dejstva), poteka neposredno ali s pomočjo indicev, na podlagi katerih lahko sodišče z logičnim sklepanjem sprejme sklep o (ne)obstoju pravno relevantnih dejstev. Sodišče poleg tega ugotavlja še tretjo vrsto dejstev, to je pomožna (kontrolna) dejstva, s katerimi se praviloma preverja zanesljivost spoznavnih virov o pravno relevantnih dejstvih ali indicih. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP se mora torej nanašati na odločilna dejstva in ne na katerakoli dejstva, ugotovljena med kazenskim postopkom. Katera so odločilna dejstva, je mogoče ugotoviti na podlagi določb ZKP o vsebini izreka sodbe: če gre za obsodilno sodbo, morajo biti v izreku glede kaznivega dejanja navedena dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja (opis kaznivega dejanja), in tista, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona (četrti odstavek 364. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 359. člena ZKP). Sodišče mora zato v obrazložitvi, kjer navede razloge za vsako posamezno točko sodbe (šesti odstavek 364. člena ZKP), določno in popolnoma navesti le dejstva, ki jih šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov (sedmi odstavek 364. člena ZKP) in ki jih je treba uvrstiti med odločilna dejstva. Sodišče prve stopnje ni dolžno ugotavljati okoliščin, ki niso pravno relevantne za odločitev v posamezni zadevi.

13. Po oceni pritožbenega sodišča ima napadena sodba potrebne razloge o vseh odločilnih dejstvih, tako v zvezi z vzročno zvezo med obdolženčevim protipravnim ravnanjem (udarec z leseno palico po levi nogi mladoletnega oškodovanca), poškodbo mladoletnega oškodovanca (3 do 4 cm dolga odrgnina na zunanji strani levega stegna nad kolenom) ter njegovim občutkom ogroženosti oziroma prestrašenosti in vznemirjenju kot posledicah obdolženčevega fizičnega napada, o katerih je prvo sodišče lahko zanesljivo sklepalo na podlagi neposrednega dokaza (izpovedbe mladoletnega oškodovanca) ter posrednega dokaza (izvedenskega mnenja izvedenke sodnomedicinske stroke). Na zanesljivost oziroma verodostojnost zgoraj navedenih spoznavnih virov, pa je sodišče prve stopnje lahko brez sence dvoma sklepalo tudi na podlagi kontrolnih dejstev oziroma kontrolnega dokaza, v konkretnem primeru izpovedb zdravnice E. E. iz Zdravstvenega doma ..., ki je mladoletnega oškodovanca pregledala še istega dne po poškodbi ob 20.30 uri. Poleg diagnoze iz obvestila o telesni poškodbi izhaja, da je bil mladoletni oškodovanec med pregledom zmeden, tožil je za glavobolom, držal se je za glavo in bil je tremorozen. Med pogovorom je vzdihoval, občasno prestrašeno zapiral oči in skrival obraz za rokami. Te zapisane ugotovitve je zdravnica kot priča potrdila tudi na glavnih obravnavah 30. 10. 2017 in 11. 11. 2019. Dodala je še, da je oškodovanec zatrjeval, da sliši ljudi, da se derejo, da je begal z očmi, med pogovorom pa se je umiril. Navedbe te priče so skladne opisu stanja mladoletnega oškodovanca kot sta ga podala njegova mati B. B. ter njen sedanji partner F. F., pa tudi izpovedbam samega oškodovanca, ko je navajal, da je med 18. in 19. uro postal paničen, da je „videl slike v možganih“. Mladoletni oškodovanec je bil v času obravnavanega dogodka star deset let, kot je povedala svetovalna delavka na Osnovni šoli ... priča G. G., je bil učenec s posebnimi potrebami. Zato tudi sodišče druge stopnje ne dvomi v iskrenost in verodostojnost njegovih izpovedb, saj ni verjetno, da bi pred zdravnico bil zmožen „zaigrati“ takšno psihično stanje, kot ga je slednja zaznala in zapisala v zdravniški izvid. V prostem izpovedovanju o tem, kar je mladoletni oškodovanec doživel kritičnega dne, predvsem pa o obravnavanem dogodku, ni zaznati ničesar, kar bi lahko nakazovalo na to, da je bil predhodno poučen o tem, kar mora povedati. Iz izpovedb zdravnice, ki ga je obravnavala neposredno po obravnavanem dogodku pa prav tako ne izhaja, da naj bi bilo njegovo stanje ob samem zdravstvenem pregledu „zaigrano“. Sodišče druge stopnje še vedno trdno stoji na stališču, da ni mogoče, da bi se mladoletnik tako pretvarjal po navodilih matere. Zato ne gre slediti tezi obrambe, da obstaja realna možnost, da bi lahko bila dokumentirana poškodba na oškodovančevi nogi posledica oškodovančevega poškodovanja bodisi pri igri ali pri padcu. Ne gre spregledati izpovedbe priče H. H., pri kateri so bili obdolženi in oba otroka tik pred dogodkom na obisku, da tedaj pri mladoletnem oškodovancu ni videla nikakršne poškodbe. Mladoletni oškodovanec je na zaslišanju spontano in natančno opisal celotno dogajanje, še zlasti sam inkriminirani dogodek ter povod zanj (poslušanje priljubljene skladbe po telefonu, kar je obdolženca razburilo). Iz tega pričevanja pa tudi jasno izhaja, da mladoletni oškodovanec zoper obdolženca nima nobenih premoženjskih interesov. Na vprašanje sodnice, če so se doma pogovarjali o odškodnini je odgovoril, da se o tem niso pogovarjali ter dodal: „Jaz od tega nič ne rabim, samo pri miru naj nas pusti“. Na koncu zaslišanja pa je še na lastno iniciativo povedal: „Za tisti denar, če ga mami hoče ali pa itak ga hoče, povem, da jaz ga pa ne rabim. Samo pri miru naj nas pusti. On naj živi tam, mi pa tukaj“. Ob teh dognanjih pa ni mogoče pritrditi pritožniku, da je sodišče prve stopnje odločalo v nasprotju z načelom in dubio pro reo, ko je od vseh možnih načinov oškodovančevega poškodovanja, ki jih je ponudila izvedenka sodnomedicinske stroke, izbralo prav tistega, ki gre obdolžencu v škodo, torej udarec mladoletnega oškodovanca z leseno palico po levi nogi.

14. V luči zgornjih ugotovitev gre zato presojati po obrambi izpostavljene razlike med izpovedbami prič B. B., F. F. in mladoletnega oškodovanca C. C. in sicer glede tega ali je pri zdravici dobil belo tabletko ali ne, ali je pri predaji otrok obdolženec pristopil k avtomobilu v katerem sta sedela F. F. in B. B., ali je med njimi prišlo do pogovora, ali je mladoletni oškodovanec začel jokati že v garaži ali pri večerji, ali se je v garaži stisnil k F. F. ali ne, ali je pojedel večerjo ali ne in če jo je pojedel, koliko jo je. Gre za okoliščine, ki jim nikakor ni mogoče pripisati značaja odločilnih dejstev. Za sodišče druge stopnje je povsem razumljivo in sprejemljivo, da v stresni situaciji za družino v kateri so se znašli v tistem trenutku, priče niso skladno zaznavale vseh, še zlasti tistih nerelevantnih okoliščin in zato jih posamezna razhajanja v opisu le-teh še ne delajo neverodostojne, prej obratno, takšno izpovedovanje kaže, da se niso na izpovedbe vnaprej pripravile.

15. Sodišče druge stopnje zavrača trditev pritožnika, da na konstrukt zoper obdolženca kaže tudi okoliščina, da v dokaznem postopku ni bil predložen robček, s katerim si je mladoletni oškodovanec brisal kri. Kot neizpodbitno dejstvo je tem postopku je bilo izkazano, da je bil mladoletni oškodovanec kritičnega dne poškodovan ter da je krvavel (izvedenka je potrdila, da je bila poškodba sveža). Krvav robček sam zase ne bi dokazoval ničesar drugega kot to, da je mladoletni oškodovanec krvavel, za sklepanje o načinu nastanka obravnavane poškodbe pa bi bil nepomemben. Pritožbeno izpostavljena okoliščina, da mladoletni oškodovanec ni šepal tudi nima nobene teže za pravilno ugotovljeno dejansko stanje, saj je izvedenka sodnomedicinske stroke v mnenju zapisala, da odrgnina pri oškodovancu ni povzročila funkcionalnih izpadov leve spodnje okončine in ni ovirala njene gibljivosti.

16. S tem, ko je obdolžencu dokazano, da je z mladoletnim oškodovancem na opisan način grdo ravnal z namenom, da bi ga ustrahoval oziroma vznemiril, kar so posledice, ki so pri mladoletnem oškodovancu dejansko nastale in ne izhajajo le iz izpovedb mladoletnega oškodovanca ter prič B. B., F. F., zdravnice E. E., pač pa tudi tudi iz izvedenskega mnenja izvedenke psihiatrične stroke, je utemeljen obtožbeni očitek, da je storil kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. Udarec z leseno palico po levi nogi mladoletnega oškodovanca, ki mu je povzročil 3 do 4 cm dolgo odrgnino na zunanji strani levega stegna nad kolenom (iz katere je mladoletni oškodovanec tudi krvavel in mu je brez dvoma povzročila bolečino), je vsekakor šteti za takšno ravnanje, ki je objektivno zmožno vzbuditi občutek ogroženosti pri oškodovancu in kot je razvidno iz pravilno dokazno ocenjenega spisovnega gradiva, je takšna posledica pri mladoletnem oškodovancu tudi nastala.

17. V skladu z določbo 386. člena ZKP, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi glede odločbe o kazenski sankciji in ob tem ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije in odmero določene kazni za sedaj obravnavano kaznivo dejanje ter določene enotne kazni. Utemeljeno se je odločilo za izrek pogojne obsodbe z določeno kaznijo šestih mesecev zapora za predmetno kaznivo dejanje ter upoštevaje prejšnjo pogojno obsodbo z določeno kaznijo desetih mesecev zapora, enotno določeno kazen enega leta in treh mesecev zapora, s preizkusno dobo petih let. Na strani obteževalnih okoliščin ni mogoče spregledati obdolženčeve predkaznovanosti, ko gre za specialnega povratnika, prav tako pa se sodišče druge stopnje pridružuje sodišču prve stopnje v oceni, da je bilo v predmetni zadevi potrebno izreči preizkusno dobo zaradi samega dejstva, da je bil mladoletni oškodovanec po prejšnji pravnomočni sodbi že žrtev obdolženčevega nasilja.

18. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo obdolženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

19. Obdolženec s pritožbo ni uspel in zato mora, po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, plačati sodno takso po tarifni št. 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) kot strošek pritožbenega postopka, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji. Obdolženec je zaposlen in prejema redne mesečne dohodke, seveda pa ima v skladu z določbo četrtega odstavka 95. člena ZKP na razpolago možnost, da prvo sodišče zaprosi za odložitev plačila stroškov ali njihovo obročno odplačilo, če bi enkratno plačilo škodno vplivalo na njegovo vzdrževanje.

1 npr. sodba Vrhovnega sodišča RS z dne 19. 10. 2017, opr. št. I Ips 43328/2010 2 tako sodba Vrhovnega sodišča RS z dne 6. 7. 2018, opr. št. I Ips 3324/2015