Jedro

Izvedenka je ugotovila, da gre pri mladoletnem oškodovancu za izrazito senzibilno osebnost s šibkejšimi prilagoditvenimi in obrambnimi mehanizmi, predhodno zaslišanje na sodišču pa ga je spravilo v hudo stisko z nekaj znaki, ki kažejo na post-travmatsko stresno motnjo. Glede na vsebino izvedenskega mnenja in okoliščino, da je bil oškodovanec v okviru prvega sojenja zaslišan na kontradiktorni glavni obravnavi, sodišči z zavrnitvijo dokaznega predloga za njegovo ponovno zaslišanje po presoji Vrhovnega sodišča nista prekršili obsojenčeve pravice do neposrednega zaslišanja obremenilne priče. Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz opisa dejanja v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe ne izhaja specifičen način izvršitvenega ravnanja v smislu določenega položaja teles in zaporedja gibov, ki bi eventualno narekoval izvedbo rekonstrukcije, sodišče prve stopnje pa je v okviru dokazne ocene, ki ji je sodišče druge stopnje v celoti pritrdilo, argumentirano obrazložilo, zakaj na podlagi izvedenih dokazov in splošnih izkustvenih pravil šteje odločilna dejstva za dokazana in zakaj predlagani dokaz te dokazne ocene ne bi mogel spremeniti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 400,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Velenju je s sodbo I K 43147/2017 z dne 25. 8. 2022 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen šest mesecev zapora, nato pa mu je upoštevajoč kazen deset mesecev zapora, ki je bila določena v prejšnji pogojni obsodbi, ki ni bila preklicana, določilo enotno kazen eno leto in tri mesece zapora s preizkusno dobo petih let. Odločilo je, da je obsojenec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in potrebne izdatke mladoletnega oškodovanca ter plačati sodno takso, mladoletnega oškodovanca pa je z njegovim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Celju je s sodbo II Kp 43147/2017 z dne 13. 12. 2022 pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

2. Obsojenčevi zagovorniki so zoper izpodbijano pravnomočno sodbo vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. Uveljavljajo kršitev kazenskega zakona, bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 10. in 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in kršitev 14., 19., 21., 22., 29. in 34. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) ter kršitve procesnih jamstev iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP). Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje drugemu sodniku sodišča prve stopnje.

3. Vrhovna državna tožilka Mateja Jadrič Zajec je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorila, da sta sodišči obširno in podrobno obrazložili razloge za zavrnitev dokaznih predlogov, vložnikova navedba o kršitvi 385. člena ZKP pa ni materialno izčrpana, zato Vrhovnemu sodišču predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke posredovalo obsojencu in njegovim zagovornikom, ki v svoji izjavi vztrajajo pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti in dodatno poudarjajo, da navedbe o kršitvi 385. člena ZKP niso materialno neizčrpane, saj bi sodišče druge stopnje moralo na kršitev po 10. točki prvega odstavka 371. člena ZKP paziti tudi po uradni dolžnosti.

B.

5. Vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjujejo, da je sodišče s kršitvijo pravic obrambe in načela enakosti orožij neutemeljeno zavrnilo dokazna predloga obrambe za ponovno zaslišanje mladoletnega oškodovanca in za izvedbo rekonstrukcije očitanega kaznivega dejanja.

_Glede dokaznega predloga za ponovno zaslišanje mladoletnega oškodovanca_

6. Vložniki v zvezi z dokaznim predlogom za ponovno zaslišanje oškodovanca navajajo, da je oškodovanec edina neposredna priča očitanemu kaznivemu dejanju, da so med njegovo izpovedbo in izpovedbo drugih prič številna neskladja, da je že star 15 let in da je bil zaslišan le v prvotnem postopku, v novem sojenju pa ga sodišče ni zaslišalo in je s tem odstopilo od načela neposrednosti.

7. Vložniki navajajo, da je sodišče z zavrnitvijo tega dokaznega predloga kršilo obsojenčevo pravico do izvajanja razbremenilnih dokazov, vendar iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe nedvoumno izhaja, da je sodišče oškodovanca štelo za obremenilno pričo. Vrhovno sodišče je zato glede na vsebino vložnikovih navedb in zatrjevanih kršitev zavrnitev dokaznega predloga za ponovno zaslišanje oškodovanca preizkusilo z vidika obsojenčeve pravice do neposrednega zaslišanja obremenilnih prič (29. člen URS in točka d. tretjega odstavka 6. člena EKČP).

8. V skladu z novejšo sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) mora sodišče pri presoji opustitve neposrednega zaslišanja obremenilne priče upoštevati zlasti naslednji sklop vprašanj: (i) ali so podani utemeljeni in opravičljivi razlogi za opustitev neposrednega zaslišanja; (ii) ali je bila priča zaslišana v predhodni fazi postopka; (iii) ali je obremenilna izpovedba priče edini ali odločilni dokaz, na katerem temelji obsodilna sodba; (iv) ali so sodišča poskrbela za ustrezno uravnoteženje slabšega položaja obrambe.1 Če je obremenilna izpovedba priče edini ali odločilni dokaz, na katerem temelji obsodilna sodba, mora imeti obdolženec praviloma vsaj enkrat v postopku možnost, da z neposrednim zaslišanjem te priče preveri njeno verodostojnost. Od navedenega pravila je mogoče odstopiti, če so podani izjemni in tehtni razlogi (npr. smrt priče ali strah pred maščevanjem), vendar je potrebno v tem primeru skrbno tehtati podporne dokaze in splošno poštenost postopka (_fair trial_).2 Vrhovno sodišče je v primerih kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost in zoper zakonsko zvezo, družino in otroke že večkrat presodilo, da je zaščita mladoletnega oškodovanca lahko opravičljiv razlog za opustitev njegovega neposrednega zaslišanja.3 Pri presoji dometa potrebe po zaščiti mladoletnega oškodovanca je potrebno upoštevati tudi Direktivo 2012/29/EU4, ki državi med drugim nalaga, da poskrbi za varstvo mladoletnih oškodovancev pred t. i. ponovno (sekundarno) viktimizacijo in zagotovi, da je število zaslišanj oškodovancev čim manjše. 9. Vrhovno sodišče po pregledu razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe sicer pritrjuje stališču vložnikov, da je šlo pri izpovedbi mladoletnega oškodovanca za odločilni dokaz, na katerega je sodišče oprlo obsodilno sodbo, vendar glede na razloge izpodbijane pravnomočne sodbe in procesno dejansko stanje ugotavlja, da obsojenčeva pravica do neposrednega zaslišanja obremenilne priče ni bila prekršena.

10. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga za ponovno zaslišanje oškodovanca podrobno obrazložili in jo oprli na razumne razloge.5 Po presoji Vrhovnega sodišča je z vidika spoštovanja obsojenčeve pravice do neposrednega zaslišanja obremenilne priče odločilno, da je bil mladoletni oškodovanec v okviru prvega sojenja podrobno zaslišan na kontradiktornem naroku za glavno obravnavo dne 3. 4. 2019. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo izhaja, da sta bila obsojenec in njegov zagovornik na njem navzoča in sta imela možnost, da z neposrednim zaslišanjem preverita verodostojnost oškodovančeve izpovedbe. Oškodovancu sta zastavila več vprašanj, na zapisnik o naroku pa nista imela pripomb.

11. Obsojenčevi zagovorniki so dokazni predlog za ponovno zaslišanje utemeljili z navedbami, da oškodovanec v svoji izpovedbi ni dovolj natančno opisal izvršitvenega ravnanja, v času novega sojenja pa je že dopolnil 15 let. V čem konkretno oziroma glede česa je oškodovančev opis obsojenčevega izvršitvenega ravnanja nenatančen ali pomanjkljiv, zagovorniki v dokaznem predlogu niso obrazložili, sodišči prve in druge stopnje pa sta se zato pri zavrnitvi dokaznega predloga utemeljeno oprli na izvedensko mnenje sodne izvedenke za otroško in mladostniško psihiatrijo, ki je ocenila, da bi ponovno zaslišanje oškodovanca škodovalo njegovemu duševnemu stanju. Izvedenka je ugotovila, da gre pri oškodovancu za izrazito senzibilno osebnost s šibkejšimi prilagoditvenimi in obrambnimi mehanizmi, predhodno zaslišanje na sodišču pa ga je spravilo v hudo stisko z nekaj znaki, ki kažejo na post-travmatsko stresno motnjo.

12. Glede na vsebino izvedenskega mnenja in okoliščino, da je bil oškodovanec v okviru prvega sojenja zaslišan na kontradiktorni glavni obravnavi, sodišči z zavrnitvijo dokaznega predloga za njegovo ponovno zaslišanje po presoji Vrhovnega sodišča nista prekršili obsojenčeve pravice do neposrednega zaslišanja obremenilne priče. Vložniki te presoje ne morejo omajati z navedbami, da je oškodovanec že dopolnil 15 let, sodišče prve stopnje pa ga ni neposredno zaslišalo in zato ni imelo podlage za ugotovitev, da ga je predhodno zaslišanje spravilo v hudo stisko. Sodišče je odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga namreč sprejelo na podlagi psihiatričnega izvedenskega mnenja, pri čemer je zaradi poteka časa od prvotnega zaslišanja odredilo tudi njegovo dopolnitev. Glede na dejstvo, da so imeli obsojenec in njegovi zagovorniki v okviru prvega sojenja možnost neposredno zaslišati oškodovanca in tako preveriti njegovo verodostojnost, vložniki zgolj z nekonkretiziranimi navedbami o tem, da je oškodovančeva izpovedba izkustveno neprepričljiva in da je v nasprotju z izpovedbami drugih prič, ne morejo omajati pravilnosti presoje sodišč prve in druge stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga za oškodovančevo ponovno zaslišanje.

_Glede dokaznega predloga za izvedbo rekonstrukcije očitanega kaznivega dejanja_

13. Vložniki v nadaljevanju zahteve za varstvo zakonitosti navajajo, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za izvedbo rekonstrukcije očitanega kaznivega dejanja in s tem prekršilo načelo materialne resnice in obsojenčevo pravico do izvajanja razbremenilnih dokazov. Vložniki izpostavljajo, da je bila izvedba rekonstrukcije predlagana zaradi izkustvene neprepričljivosti očitanega ravnanja, saj ni življenjsko, da bi obsojenec, ki je močnejše in neokretne telesne zgradbe, med vožnjo v majhnem vozilu lahko sočasno z eno roko držal volan, z drugo pa zavihtel palico in z njo udaril oškodovanca, ne da bi se palica med zamahom zataknila. Po njihovi oceni do topega udarca pod ostrim kotom v konkretnih okoliščinah ni moglo priti.

14. Glede na vložnikove navedbe Vrhovno sodišče pojasnjuje, da v skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo in sodno prakso sodišče po 3. alineji 29. člena URS ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, temveč le tiste, ki so pravno relevantni. Sodišče lahko zavrne izvedbo dokaza, ki se nanaša na materialnopravno relevantno dejstvo, če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Dokaz očitno ne more biti uspešen, če je obstoj pravno relevantnega dejstva že dokazan ali izključen z drugimi izvedenimi dokazi in torej izvedba predlaganega dokaza ne bi mogla spremeniti dokaznih zaključkov sodišča. Dolžnost sodišča je, da dokazni predlog pretehta in svojo oceno o njegovi očitni neuspešnosti argumentirano opre na spoznavno vrednost do tedaj izvedenih dokazov, ki se nanašajo na dokazovanje ali izključitev istega pravno relevantnega dejstva, na katerega se nanaša tudi predlagani dokaz.6

15. Dokazni predlog obsojenčevih zagovornikov se je po vsebini nanašal na dokazovanje trditve, da glede na telesno zgradbo obsojenca, dimenzije njegovega vozila in dinamiko dogajanja oškodovančeva poškodba ni mogla nastati na način, ki je opisan v izreku prvostopenjske sodbe. Iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe je razvidno, da je sodišče dokazni predlog obsojenčevih zagovornikov štelo za pravno relevanten, vendar nepotreben, saj je na podlagi dokazne ocene oškodovančeve izpovedbe, izpovedbe zaslišanih prič ter pregleda fotografij ocenilo, da je obstoj pravno relevantnih dejstev dokazan. Sodišči prve in druge stopnje sta se pri dokaznem zaključku oprli na izvedensko mnenje sodne izvedenke medicinske stroke, ki je pojasnila, da bi poškodba lahko nastala na več načinov, npr. ob udarcu ob oster rob pohištva, ob morebitnem padcu na tla pa bi bila poškodovana tudi pogačica oziroma koleno. Izvedenka je kot možen način nastanka poškodbe opisala tudi udarec z ostro oziroma koničasto palico, do katerega bi lahko prišlo tudi v vozilu manjših dimenzij.7

16. Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz opisa dejanja v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe ne izhaja specifičen način izvršitvenega ravnanja v smislu določenega položaja teles in zaporedja gibov, ki bi eventualno narekoval izvedbo rekonstrukcije,8 sodišče prve stopnje pa je v okviru dokazne ocene, ki ji je sodišče druge stopnje v celoti pritrdilo, argumentirano obrazložilo, zakaj na podlagi izvedenih dokazov in splošnih izkustvenih pravil šteje odločilna dejstva za dokazana in zakaj predlagani dokaz te dokazne ocene ne bi mogel spremeniti. Sodišču prve stopnje zato ni mogoče očitati neutemeljene zavrnitve dokaznega predloga niti kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki se sicer v prvi vrsti nanaša na razloge o odločilnih dejstvih iz izreka sodbe.

17. Vložniki zavrnitev dokaznega predloga dodatno grajajo z navedbami, da je sodišče prekršilo načelo _in dubio pro reo_, saj je obsojenca spoznalo za krivega kljub temu, da je izvedenka medicinske stroke, ki se sicer ne spozna na dimenzije avtomobila in manevrski prostor v njem, dopustila zgolj možnost, da je do obravnavane poškodbe prišlo z očitanim ravnanjem. Sodišče svojih dejanskih ugotovitev ni utemeljilo le na pisnem in ustnem izvedenskem mnenju izvedenke sodnomedicinske stroke, temveč na celoviti (integralni oziroma holistični) dokazni oceni izvedenskega mnenja, iz katerega izhaja možnost povzročitve poškodbe na način, kot je opisan v izreku prvostopenjske sodbe, oškodovančeve izpovedbe, izpovedb drugih (posrednih) prič, fotografij in splošnih izkustvenih pravil. S tem, ko je sodišče dokazni predlog zavrnilo z vsebinskimi razlogi in se pri tem oprlo na predhodni uspeh dokazovanja, ni kršilo obsojenčeve pravice do izvajanja dokazov v svojo korist iz 3. alineje 29. člena Ustave.

_Druge zatrjevane kršitve_

18. Vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti navajajo tudi, da so izpovedbe oškodovanca in prič B. B. in C. C. medsebojno neskladne in tudi notranje protislovne. Sodišču druge stopnje očitajo, da se do teh pritožbenih navedb ni opredelilo, kljub temu, da so jih zagovorniki v pritožbi izrecno izpostavili, zaradi česar naj bi bila drugostopenjska sodba obremenjena s kršitvijo iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

19. Vrhovno sodišče je že v več odločbah presodilo, da je standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje iz razloga smotrnosti drugačen od standarda obrazloženosti odločbe sodišča prve stopnje ter da ni potrebno, da se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb izrecno opredeli, če sicer iz razlogov odločbe izhaja, da se je z njimi seznanilo in jih ni prezrlo. Če sodišče druge stopnje na pritožbene navedbe ne odgovori oziroma jih prezre, ne gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP, ki pa je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti upoštevna le, če je izkazan njen vpliv na zakonitost sodne odločbe.9 V obravnavanem primeru je sodišče druge stopnje v točki 11. razlogov sodbe korektno povzelo pritožbene navedbe o zatrjevanih neskladjih v izpovedbah, nato pa v točki 14. nanje odgovorilo, da se posamezna neskladja med izpovedbami prič ne nanašajo na odločilna dejstva, temveč zgolj na posamezne nerelevantne okoliščine, za katere je izkustveno sprejemljivo, da jih osebe v stresnih situacijah ne zaznavajo na enak način. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka zato ni podana, vložniki pa z nadaljnjimi navedbami o neprepričljivosti izpovedb, ki so ostale na ravni pavšalnih zatrjevanj, po vsebini ne uveljavljajo več kršitve zakona, temveč izpodbojni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

20. Sklepno vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti navajajo, da je izpodbijana pravnomočna sodba obremenjena s kršitvijo iz 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je sodišče v novem sojenju prekršilo načelo prepovedi _reformatio in peius_ in obsojencu v pogojni obsodbi določilo strožjo kazen kot v prvem sojenju. Navajajo, da je sodišče v prvem sojenju obsojencu izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo šest mesecev zapora in preizkusno dobo treh let, v novem sojenju po razveljavitvi pravnomočne sodbe v postopku z izrednim pravnim sredstvom pa je sodišče obsojencu v okviru pogojne obsodbe za obravnavano kaznivo dejanje sicer določilo enako kazen, nato pa mu je ob upoštevanju pogojne obsodbe, ki mu je bila izrečena s predhodno pravnomočno obsodbo, določilo enotno kazen eno leto in tri mesece zapora s preizkusno dobo pet let. 21. V skladu s petim odstavkom 420. člena ZKP se sme vložnik na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP sklicevati le, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Vložnikove navedbe morajo biti torej formalno in materialno izčrpane, saj Vrhovno sodišče praviloma presoja zgolj tista vprašanja, glede katerih so že zavzela stališče nižja sodišča.10 V nasprotju s tem, kar navajajo vložniki, se pogoj materialne (vsebinske) izčrpanosti pravnih sredstev nanaša tudi na kršitve kazenskega zakona in tiste bistvene kršitve določb kazenskega postopka, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti. Po razlagi, za katero se zavzemajo vložniki, v primeru kršitve kazenskega zakona na škodo obsojenca (1. alineja prvega odstavka 420. člena ZKP) določbe petega odstavka 420. člena ZKP sploh ne bi bilo mogoče uporabiti, takšna razlaga pa bi bila v očitnem nasprotju z določbo.11 Vrhovno sodišče je po pregledu pritožbe obsojenčevih zagovornikov ugotovilo, da zagovorniki v njej niso uveljavljali kršitve iz 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zato se v skladu z določbo petega odstavka 420. člena ZKP v zahtevi za varstvo zakonitosti nanjo ne morejo sklicevati.

C.

22. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zatrjevane kršitve niso podane, zato je na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.

23. Izrek o stroških temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Vrhovno sodišče je sodno takso ob upoštevanju pravnomočno izrečene kazenske sankcije, stopnje zahtevnosti zadeve in obsojenčevih premoženjskih razmer, ki so razvidne iz sodbe sodišča prve stopnje, odmerilo na 400,00 EUR.

24. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

1 Sodbe ESČP Al-Khawaja in Tahery proti Združenemu kraljestvu, št. 26766/05 in 22228/06 z dne 15. 12. 2011, Štefančič proti Sloveniji, št. 18027/05 z dne 25. 10. 2012 in Schatschaschwili proti Nemčiji, št. 9154/10 z dne 15. 12. 2015. 2 Prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 17472/2015-64 z dne 20. 4. 2017 in I Ips 35269/2010-435 z dne 1. 9. 2016. 3 Prim. sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 5998/2019 z dne 9. 2. 2023, I Ips 13666/2020 z dne 17. 6. 2022 in I Ips 46444/2018 z dne 8. 4. 2021. 4 Direktiva 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj ter o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ. 5 Gl. točko 5. razlogov prvostopenjske sodbe in točko 9. razlogov drugostopenjske sodbe. 6 Tako npr. odločbe Ustavnega sodišča RS Up-34/93 z dne 8. 6. 1995, Up-11/00 z dne 25. 4. 2002 in Up-88/05 z dne 14. 6. 2007; prim. tudi sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 213/2006 z dne 1. 3. 2007, I Ips 115/2009 z dne 2. 7. 2009, I Ips 23697/2018 z dne 8. 7. 2021 in I Ips 45037/2021 z dne 16. 3. 2023. 7 Gl. točki 7. in 27. razlogov prvostopenjske sodbe in točko 10. razlogov drugostopenjske sodbe. 8 Opis dejanja vsebuje zgolj navedbo, da je obsojenec oškodovanca udaril z leseno palico, takšen udarec pa je izkustveno mogoče zadati na več različnih načinov. 9 Npr. sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 61594/2013 z dne 5. 12. 2019, I Ips 30515/2014-188 z dne 18. 2. 2016, I Ips 46665/2010-133 z dne 17. 4. 2014 in številne druge. 10 Prim. S. Košir, 420. člen, v: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem – 3. knjiga, Lexpera, Ljubljana 2023, str. 85. 11 Prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS 20837/2010 z dne 13. 4. 2017 in I Ips 39858/2013 z dne 25. 8. 2016.