Jedro

V zvezi z obdobjem, za katerega je toženka tožnici iz naslova povečanega obsega dela na podlagi izdanih sklepov predstojnika že izplačala del plače, je treba uporabiti določbo petega odstavka 24. člena ZJU, po kateri je zoper sklep o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja dovoljeno sodno varstvo pred delovnim sodiščem pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe pri delodajalcu (procesna predpostavka), ki pa v tožničinem primeru ni izpolnjena.

Tudi za preostalo vtoževano obdobje, v katerem tožnica dodatka za povečan obseg dela ni prejemala, je sodišče prve stopnje tožnici zmotno dosodilo del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela. Pritožbeno sodišče soglaša s toženkinim pritožbenim ugovorom, da bi moralo sodišče prve stopnje za vsak posamezni mesec ugotavljati, ali je bil dejansko opravljen povečan obseg dela.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (II. in IV. točka izreka) spremeni tako, da se v tem delu glasi: „II. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki iz naslova povečanega obsega dela plačati znesek 3.669,75 EUR bruto in sicer za mesece: - julij 2014 znesek 82,95 EUR bruto, - avgust 2014 znesek 31,11 EUR bruto, - november 2014 znesek 20,74 EUR bruto, - december 2014 znesek 20,74 EUR bruto, - januar 2015 znesek 15,55 EUR bruto, - februar 2015 znesek 17,63 EUR bruto, - marec 2015 znesek 31,11 EUR bruto, - april 2015 znesek 10,37 EUR bruto, - maj 2015 znesek 20,74 EUR bruto, - julij 2015 znesek 31,11 EUR bruto, - december 2015 znesek 15,92 EUR bruto, - od januarja do avgusta 2016 znesek 89,65 EUR bruto mesečno, - od septembra 2016 do avgusta 2017 znesek 90,31 EUR bruto mesečno, - od septembra 2017 do novembra 2018 znesek 97,68 EUR bruto mesečno, - december 2018 znesek 105,65 EUR bruto, od navedenih bruto zneskov obračunati in plačati davke in prispevke ter plačati tožeči stranki vsakokratni mesečni neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: - od mesečnih neto zneskov za mesece od julija 2014 do junija 2016 od 10. 7. 2016 dalje do plačila, - od mesečnih neto zneskov za mesece od julija 2016 do decembra 2018 od vsakega 10. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila.

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 783,36 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.“

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, toženi stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 229,50 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka odločilo, da se sprememba tožbe z dne 30. 9. 2020 dopusti. V II. točki izreka sodbe je toženki naložilo, naj tožnici iz naslova povečanega obsega dela plača 3.669,75 EUR bruto, od posameznih mesečnih bruto zneskov kot izhajajo iz izreka sodbe obračuna in odvede davke in prispevke, tožnici pa plača navedene ustrezne neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V III. točki izreka sodbe je zavrnilo višji tožbeni zahtevek za plačilo iz naslova povečanega obsega dela v navedenih bruto zneskih z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih neto zneskov za mesece od julija 2014 do junija 2016 za čas pred 10. 7. 2016 ter za plačilo predpravdnih stroškov v višini 366,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V IV. točki izreka je še odločilo, da je toženka dolžna tožnici plačati stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženka vlaga pritožbo zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških zaradi vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju s sodno prakso, ki se je izoblikovala v istovrstnih sporih (sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 11/2020 ter sodbe pritožbenega sodišča Pdp 56/2020, Pdp 357/2021 in Pdp 317/2021). Zatrjuje, da tožnica zaradi del in nalog, ki jih je opravljala v spornem obdobju, ni bila bolj obremenjena, saj je imela dela ravno toliko, kot je potrebno za 8-urni delovnik oziroma za polno obremenitev, pri čemer dela in naloge niso presegala pričakovanih rezultatov dela v posameznem mesecu. Opozarja, da je trditveno in dokazno breme, katere naloge in v kakšnem obsegu so bile opravljane v vsakem posameznem mesecu, na tožnici. Tožnica temu ni zadostila, temveč je le pavšalno za celotno sporno obdobje navajala, da je opravljala določena dela in naloge, vendar z ničimer ni izkazala, da je za posamezni mesec opravila več dela od pričakovanega, ter da je bila pri tem prekomerno obremenjena, sodišče prve stopnje pa ni ugotavljalo, kaj je bil pričakovani obseg dela za tožnico v spornem obdobju. Nasprotuje dokazni oceni izpovedi tožnice in njene neposredno nadrejene ter pavšalnemu zaključku sodišča prve stopnje, da je bila tožnica z opravljanjem del in nalog svojega delovnega mesta poslovni sekretar 100-odstotno obremenjena, zaradi dela administratorja pa še za 40-odstotno bolj obremenjena. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da so pogoji za izplačilo navedenega dela plače izpolnjeni že zgolj zaradi opravljanja nalog iz delokroga drugega delovnega mesta. Četudi so dodatne naloge predstavljale polovico delovnega časa, to ne pomeni, da je bila tožnica prekomerno obremenjena oziroma da je presegla pričakovane rezultate dela. Poudarja, da bi sodišče prve stopnje moralo za vsak mesec posebej ugotavljati, ali je tožnica dejansko presegala pričakovane rezultate dela in potem za vsak mesec odločiti in utemeljiti višino dodatka, ne pa da je tožnici priznalo enak odstotek dodatka za celotno sporno obdobje. Navaja, da tožničine letne ocene dela ne morejo biti relevantne za odločitev, saj sama ocena nima neposredne povezave s plačilom povečanega obsega dela in ne dokazuje povečane obremenjenosti tožnice, še manj pa obseg take preobremenjenosti. Tožničine ocene dela izkazujejo zgolj, da je po navodilu nadrejene poleg del in nalog svojega delovnega mesta opravljala tudi naloge drugega delovnega mesta, kar niti ni sporno, vendar to po prepričanju toženke še ne pomeni, da je bila tožnica pri tem tudi nadpovprečno obremenjena, sploh glede na to, da po 1. 4. 2014 ni več opravljala nalog v povezavi z obračunom plač. Nadalje še navaja, da je tožnici za tiste mesece, za katere je predstojnik ocenil, da je bila nadpovprečno obremenjena, toženka že izplačala del plače iz naslova povečanega obsega dela, zoper te sklepe v obdobju od julija 2014 do decembra 2015, pa bi morala tožnica vložiti pravno sredstvo, česar pa ni storila. Zaradi dokončnosti in pravnomočnosti sklepov tožnica ni upravičena do višjih zneskov iz tega naslova.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Zmotno pa je uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je tožnica upravičena do dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela, ker je opravljala dela drugega delovnega mesta od tistega, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

6. Plačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela javnih uslužbencev opredeljuje 22.e člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/02 s spremembami). Ta v prvem odstavku omogoča izplačilo dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela javnemu uslužbencu za opravljeno delo, ki presega pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu, če je na ta način mogoče zagotoviti racionalnejše izvajanje nalog uporabnika proračuna. Nanaša se na pisno odločitev o povečanem obsegu delu in plačilu delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela, ki jo sprejme predstojnik za posamezni mesec na podlagi pisnega dogovora z javnim uslužbencem. Napotuje na Uredbo o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence (v nadaljevanju: Uredba; Ur. l. RS, št. 53/08 s spremembami), ki v prvem odstavku 5. člena določa, da o delu plače za plačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela javnega uslužbenca odloči predstojnik s sklepom.

7. Za sporne mesece od julija 2014 do decembra 2015 so bili tožnici na podlagi navedenih določb izdani sklepi, s katerimi je bilo odločeno, v kakšni višini prejme del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela za posamezni mesec, tj. v odstotkih osnovne plače (priloga B 8). Toženka je te sklepe izvršila, kot izhaja iz tožničinih plačilnih list ter razpredelnice (B 9), tožnica pa je uveljavljala, da je upravičena do izplačila tega dela plače tudi v obdobju, ko tega dela plače sploh ni prejela (tj. v letih 2016, 2017 in 2018), oziroma, da je bila v obdobju, ko je prejela izplačilo tega dela plače (od julija 2014 do decembra 2015), upravičena do višjih zneskov iz tega naslova.

8. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica poleg opravljanja vseh del in nalog svojega delovnega mesta Poslovni sekretar V-II, s katerimi je bila 100‑odstotno obremenjena, do 1. 4. 2014 opravljala tudi 100 % obseg del delovnega mesta Administrator V, po tem datumu pa polovičen obseg del tega delovnega mesta, za katera je porabila 40 % delovnega časa. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila tožnica z deli in nalogami delovnega mesta Administrator V, ki ne spadajo v delokrog delovnega mesta, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, nadpovprečno obremenjena za 40 %, zato je v obravnavanem obdobju upravičena do dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela v višini 8 %.

9. V zvezi z obdobjem, za katerega je toženka tožnici iz naslova povečanega obsega dela na podlagi izdanih sklepov predstojnika že izplačala del plače, je treba uporabiti določbo petega odstavka 24. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami), po kateri je zoper sklep o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja dovoljeno sodno varstvo pred delovnim sodiščem pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe pri delodajalcu (procesna predpostavka), ki pa v tožničinem primeru, kot pravilno opozarja toženka, ni izpolnjena. Zoper izdane sklepe o delu plače za plačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela se tožnica namreč ni pritožila, čeprav je bila s strani toženke v izdanih sklepih o tem poučena. Priznanje (večje) mesečne delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela bi morala tožnica najprej uveljavljati pri toženki skladno s 24. členom ZJU, da bi lahko na tej podlagi utemeljila denarni zahtevek v sodnem postopku. Ker tega ni storila, v tem delu ni podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku.

10. Tudi za preostalo vtoževano obdobje, v katerem tožnica dodatka za povečan obseg dela ni prejemala, je sodišče prve stopnje tožnici zmotno dosodilo del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela. Pritožbeno sodišče soglaša s toženkinim pritožbenim ugovorom, da bi moralo sodišče prve stopnje za vsak posamezni mesec ugotavljati, ali je bil dejansko opravljen povečan obseg dela. Skladno s prvim odstavkom 22.e člena ZSPJS se namreč javnemu uslužbencu izplača del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela za opravljeno delo, če preseže obseg dela v posameznem mesecu, ki se od njega glede na vnaprej določene kriterije in rezultate pričakuje (prim. sklepa VS RS VIII Ips 56/2020 in VIII Ips 11/2020). Odločilno je torej le, ali je javni uslužbenec presegel pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu. Pri tem glede na predmet spora niti ni bistveno, ali je do tega preseganja rezultatov dela prišlo zaradi opravljanja nalog delokroga delovnega mesta, za katerega je imel javni uslužbenec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ali zaradi opravljanja nalog drugih delovnih mest, ki jih je javni uslužbenec opravljal po odredbi nadrejenega. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica, ki bi morala zatrjevati in dokazati, kakšen je bil pričakovani obseg dela in da je v posameznem mesecu opravila več dela, kot se je od nje pričakovalo, tega ni storila. Tožnica je zgolj navajala, da je v okviru rednega delovnega časa (8 ur) opravljala tudi dela in naloge delovnega mesta Administrator V, zaradi česar naj bi bila nadpovprečno obremenjena in je opravila več dela, kot se je od nje pričakovalo. Po stališču pritožbenega sodišča bi tožnica morala za vsak mesec, za katerega vtožuje dodatek, navajati, katera dodatna dela je opravljala, kakšen je bil pričakovan obseg dela po posameznem mesecu in za koliko ga je presegla. Tožnica bi morala torej jasno specificirati, katera dela je opravljala v posameznem mesečnem obdobju, za katera meni, da predstavljajo povečan obseg dela (prim. sodbo pritožbenega sodišča Pdp 480/2019). Ker tožnica tega ni specificirala, je njen tožbeni zahtevek že iz tega razloga neutemeljen.

11. Zgolj posplošeni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica presegala pričakovane rezultate dela v prisojenem obdobju s tem, ko je opravljala dela in naloge iz delokroga delovnega mesta Administrator V, s čimer je bila po presoji sodišča prve stopnje dodatno obremenjena v obsegu 40 %, ter s tem, da je bila ves čas ocenjena z odličnimi letnimi ocenami, tožnice ne upravičujejo do izplačila dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu (v II. točki izreka) spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

13. Zaradi spremenjene odločitve o utemeljenosti zahtevka je pritožbeno sodišče posledično spremenilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je toženka v postopku v celoti uspela, ji je tožnica dolžna povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 154. člena ZPP), katerih višina znaša po neprerekanih ugotovitvah sodišča prve stopnje 783,36 EUR.

14. Ker je toženka s pritožbo v celoti uspela, tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, toženki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti njene stroške pritožbe (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), in sicer 375 točk s pavšalnim zneskom za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 2 % po tretjem odstavku 11. člena Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/15 s spremembami),1 kar upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR znaša 229,50 EUR.

1 Toženka je sicer priglasila stroške za poštne in telekomunikacijske storitve po stari tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008), vendar se je sodni postopek na prvi stopnji začel po uveljavitvi OT, zato je bilo treba stroške odmeriti po OT.