Jedro

Tožena stranka bi morala tožnici izplačevati plačo na njen TRR. Na prejete neto plače mora delodajalec obračunati in plačati davke in prispevke, ki jih plačuje na podlagi ZPSV in ZDoh. Na delodajalcu je da dokaže, da je izplačeval plačo v skladu z zakonodajo in v višini, kot je to določeno v pogodbi o zaposlitvi. Izpovedbe prič ne morejo nadomestiti uradne listinske dokumentacije, ki jo mora voditi delodajalec. Zato je sodišče prve stopnje tožnici pravilno priznalo izplačilo razlike v plači za vtoževane zneske mesečno s plačilom prispevkov in davkov na te neto mesečne razlike v plači.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici v 8 dneh izplačati zapadle obveznosti iz naslova delovnega razmerja v višini 1.366,32 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od dneva zapadlosti vsakega zneska dalje do plačila za čas od 19. 5. 2011 dalje do plačila, do vključno 2. 7. 2012 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek glede zakonitih zamudnih obresti od posamezne plače od 18. do 19. dne naslednjega meseca po zapadlosti posamezne plače ter glede zamudnih obresti od sorazmernega dela regresa za leto 2012 od 18. 4. 2012 do 1. 7. 2012 ter glede izplačila razlike v plači v višini 98,37 EUR neto za meseca julij in avgust 2011 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2011 oziroma 18. 9. 2011 dalje, je zavrnilo (I. točka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici obračuna in poravna vse neplačane zakonske določene prispevke in davke iz naslova razlik v neto plačah za celotno obdobje, vključno z obračunom davkov in prispevkov za meseca julij in avgust 2011 od zneskov 98,37 EUR neto mesečno, in pooblaščencu predloži potrdilo o plačilu le-teh (II. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici njene pravdne stroške v znesku 133,10 EUR in sicer tako, da v roku 15 dni znesek nakaže na TRR Delovnega sodišča v Kopru, št. ..., v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo. (III. točka). Sodišče je izdalo 18. 9. 2014 tudi sklep o popravi, s katerim je odločilo, da se sodba v izreku v deseti alinei I. točke izreka v letnici „2011“ nadomesti z letnico „2012“.

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo (pravilno: v ugodilnem delu) zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in posledično zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče je svojo odločitev oprlo predvsem na listinsko dokumentacijo, pri tem dalo preveliko vlogo navedbam tožeče stranke, pri čemer pa sodišče tudi ni zaslišalo tožnice, saj ta kljub pravilnemu vabljenju ni pristopila na narok. Sodišče tudi ni angažiralo izvedenca finančne stroke ter zaslišalo priče A.A., B.B. in računovodkinjo C.C.. ZPP v 7. členu določa, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Na podlagi tako izvedenih dokazov pa sodišče na podlagi 8. člena ZPP v skladu s prosto presojo dokazov odloči, katera dejstva štejejo za dokazana. Priložena listinska dokumentacija in izvedena zaslišanja so tako tudi edini dokazi, ki predstavljajo podlago za odločanje. Priči D.D. in E.E. sta izpovedali smiselno enako, torej da je tožena stranka tožnici večkrat na pultu v kuhinji pustila kuverto z razlago, da gre za razliko v plači, tožnica pa se je za navedeno zahvalila. Tudi tožena stranka je izpovedala, da je tožnici kot gotovino izročila vse, kar je zahtevala v tožbi. Sodišče ne pojasni, zakaj ni sledilo pričam, ki so izpovedale, da je zneske v gotovini prejemala le tožnica, saj se je ta tako dogovorila s šefom zaradi ohranitve dodatka, ki ga je prejemala. Napačen je zaključek, da tožena stranka ni bila verodostojna, saj je najbolj pomembno za njo, da je plačala v celoti, kar je dolgovala delavki. Tožnica je najprej navajala, da ni prejela denarja v gotovini, nato pa je v pripravljalni vlogi priznala, da je za julij in avgust dobila 100,00 EUR kot nagrado za presežno delo. Opustitev sodišča prve stopnje, ki preostalih dokaznih predlogov v zadevni situaciji ni izvedlo, pomeni kršitev strankine pravice do obravnavanja v postopku iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je pripeljala do napačne oz. zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tožena stranka je izpovedala, da je tožnici izročala mesečno gotovino med 200,00 do 250,00 EUR, kar je skladno z navedbami iz pripravljalne vloge. V 10. alineji I. točke izreka je prišlo do napake, saj bi sodišče zamudne obresti od zneska 55,45 EUR neto moralo šteti od 19. 4. 2012 dalje in ne od 19. 4. 2011 dalje, kot izhaja to iz izreka sodbe. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev postopkovnih določb in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je pravilno uporabilo materialno pravo in pravilno ugotovilo tudi dejansko stanje.

Pritožbeno sodišče uvodoma navaja, da je sodišče prve stopnje v 10. alineji I. točke zapisalo, da tožnici od zneska 55,45 EUR neto pripadajo zakonite zamudne obresti od 19. 4. 2011 dalje, pri čemer je šlo za pisno pomoto, ki jo je sodišče odpravilo s sklepom o popravi z dne 18. 9. 2014 in zapisalo, da se pravilno alineja glasi 55,45 EUR neto od 19. 4. 2012, dalje do plačila. Tako pritožbeno sodišče v tem delu pritožbe ni obravnavalo, saj je pritožba uveljavljala pritožbeni razlog glede navedenega.

Ni podana bistvena kršitev pravil postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je bila toženi stranki dana možnost obravnavanja pred sodiščem, sodišče je zaslišalo toženo stranko ter priči D.D. ter E.E., ki ju je predlagala tožena stranka, ni pa zaslišalo drugih še ostalih predlaganih prič, saj delodajalca vežejo predpisi, ki določajo izplačevanje vseh prejemkov iz delovnega razmerja na transakcijski račun, oziroma v kolikor gre za gotovinsko izplačilo, mora za vsako izplačilo obstajati pisni dokument, ki izkazuje denarno izplačilo (na primer blagajniški prejemek).

Sodišče je izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki jo je predložila tožnica, saj tožena stranka ni predložila nikakršnega listinskega dokaza, ki bi dokazoval njene trditve, ter zaslišalo toženo stranko F.F. ter priči D.D. in E.E., ki je oba predlagala za zaslišanje tožena stranka. Sodišče ni zaslišalo tožnice, ki se kljub pravilnemu vabljenju in opozorilu na posledici izostanka z naroka ni udeležila naroka in svoje odsotnosti ni upravičila, prav tako pa ni angažiralo izvedenca finančne stroke, pri čemer se je strinjati s stališčem sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni oporekala sami višini obračuna plače, pač pa se je sklicevala le na to, da je tožnici izplačevala več kot ji to pripada v skladu z zakonodajo in da ji je denar dajala v kuvertah. Pritožba neutemeljeno navaja kršitve 7. člena ZPP in 8. člena ZPP, pri čemer 7. člen ZPP določa, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo, 8. člen ZPP pa določa, da sodišče o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana odloča po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče ni zaslišalo vseh predlaganih prič s strani tožene stranke, saj njihovo zaslišanje dejansko ne bi moglo vplivati na rešitev predmetnega spora. Poudariti namreč je, da je sodišče zaslišalo dve priči predlagani s strani tožene stranke in sicer D.D. in E.E., ki sta oba izpovedala, da nista videla, da bi tožena stranka tožnici izplačevala plače na roke, pač pa sta videla le določene kuverte, ki jih je tožnica prejela, ne pa vsebino kuvert. Ob tem pritožbeno sodišče opozarja, da je breme dokazovanja, da je bilo delavcu, torej tožnici, izplačano dolgovano plačilo za delo (plača, dodatki, regres za letni dopust itd.), na strani delodajalca, to je tožene stranke. Delodajalec je tudi dolžan na podlagi Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV; Ur. l. RS, št. 40/2006) voditi vse potrebne evidence v zvezi s tem in ima pravico od delavcev zahtevati posredovanje podatkov o opravljenem dnevnem delovnem času in stroških, povezanih z njim, in ima tudi pravico in dolžnost, da od delavca ob prejemu kakršnegakoli gotovinskega plačila zahteva podpis prejema denarja.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - 103/2007 s sprem. - ZDR) določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela, ki ga je delavec opravil, pri čemer delavcu pripada plača za delo po pogodbi o zaposlitvi, kar je sicer vtoževala tožnica. Kot je pravilno štelo sodišče, je imela tožnica podpisano pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto natakar z določitvijo plače na dan podpisa pogodbe 748,00 EUR in določilom, da se plača izplačuje na TRR tožnice, kot to izrecno določa VII. točka pogodbe o zaposlitvi. Navedeno pomeni, da bi tožena stranka morala tožnici izplačevati plačo na njen TRR, pri čemer je pomembno, da mora delodajalec na prejete neto plače obračunati in plačati tudi davke in prispevke, ki jih plačuje na podlagi Zakona o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS, št. 5/1996 s sprem.-ZPSV) in Zakona o dohodnini (Ur. l. RS, št. 117/2006 s sprem.-ZDoh). Tako je na delodajalcu, da dokaže, da je izplačeval plačo v skladu z zakonodajo in v višini, kot je to določeno v pogodbi o zaposlitvi, seveda pa zgolj izpovedbe prič ne morejo nadomestiti uradne listinske dokumentacije, ki jo mora voditi vsaj delodajalec. Strinjati se tudi je z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ko ni poklonilo vere delodajalcu F.F., ki je navajal, da je tožnici na roke izplačeval od 100,00 do 150,00 EUR, nato najmanj 200,00 EUR oziroma med 200,00 in 300,00 EUR, kar pa bi bilo celo več, kot je tožnica vtoževala in tudi več, kar bi ji sicer pripadalo po pogodbi o zaposlitvi, kar pa ni logično, da bi delodajalec delavcu izplačeval več, kot mu sploh dolguje. Tako je sodišče pravilno priznalo tožnici izplačilo razlike v plači za vtoževane zneske mesečno s plačilom prispevkov in davkov na te neto mesečne razlike v plači. ZDR v 131. členu določa, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače, pri čemer mora regres izplačati najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta. Tako je sodišče tožnici pravilno priznalo razliko regresov za letni dopust in pravilno štelo, da je tožnica za leto 2011 po šestih mesecih pridobila pravico do celotnega zneska regresa za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Za leto 2012 je sodišče ugotovilo, da je tožnica delala do 20. 3. 2012, ko ji je pogodba o zaposlitvi prenehala na podlagi prejete odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je tako imela v tem letu pri delodajalcu za dva polna meseca dela in pravico do sorazmernega dela regresa za leto 2012 v višini dve dvanajstini regresa za letni dopust kar znaša 141,67 EUR. Pravilno je tudi stališče, da tožena stranka ni bila dolžna izplačati regresa najkasneje ob izplačilu zadnje plače, pač pa je izplačilo zapadlo najkasneje do 1. julija tekočega leta, enako kot za vse zaposlene.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.