Jedro

Stališče, da je izplačevanje plače v gotovini možno dokazovati le z listinskimi dokazi, bi bilo v nasprotju z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je v razlogih sodbe sicer res zapisalo, da zgolj izpovedba prič ne more nadomestiti uradne listinske dokumentacije, vendar takšno stališče še ne pomeni, da sodišče šteje, da spornih dejstev toženec sploh ne bi smel dokazovati tudi z izpovedbo prič. Nenazadnje je sodišče druge stopnje pritrdilo dokazni oceni sodišča prve stopnje glede izpovedbe toženca ter prič A. A. in B. B. o plačevanju v gotovini.

Odgovor na vprašanje, zaradi katerega je bila revizija dopuščena, je takšen, da mora sodišče delodajalcu omogočiti dokazovanje, da je delavcu prejemke iz delovnega razmerja (oziroma del teh prejemkov) izplačal v gotovini, vendar pa v konkretnem primeru ta obveznost ni bila kršena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da tožnici izplača zapadle obveznosti iz naslova delovnega razmerja v višini 1.366,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od v izreku navedenih datumov zapadlosti posameznih zneskov do plačila. Višji zahtevek glede zakonskih zamudnih obresti je zavrnilo. Tožencu je naložilo, da za tožnico obračuna in poravna vse še neplačane zakonsko določene prispevke in davke iz naslova dosojenih razlik v neto plačah, za celotno obdobje zaposlitve, vključno z obračunom davkov in prispevkov za meseca julij in avgust 2011 od zneskov 98,37 EUR neto mesečno, ter da tožnici povrne odmerjene stroške postopka. Zahtevku je ugodilo na podlagi ugotovitve, da je toženec pri obračunu plače za tožnico napačno izhajal iz osnovne plače 650,00 EUR, čeprav je bila s pogodbo o zaposlitvi dogovorjena osnovna plača v višini 748,10 EUR. Upoštevalo je tudi, da toženec ni nasprotoval izračunom tožnice in višini vtoževanih zneskov, pač pa se je skliceval na to, da je obračune delalo računovodstvo. Glede zatrjevanja toženca, da je tožnici plačeval na roke, je izvedlo dokaze z zaslišanjem prič A. A. in B. B., o tem pa je zaslišalo tudi toženca, vendar je na podlagi teh dokazov ocenilo, da tožena stranka ni zmogla dokaznega bremena za svoje trditve o plačilu na roke.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženca in potrdilo izpodbijani ugodilni del prvostopenjske sodbe. Ugotovilo je, da je sodišče zaslišalo dve priči, ki ju je predlagal toženec, in sicer A. A. in B. B., ki sta oba izpovedala, da nista videla, da bi toženec tožnici izplačeval plače na roke, pač pa sta videla le določene kuverte, ki jih je tožnica prejela, ne pa tudi vsebine kuvert. Opozorilo je, da je breme dokazovanja o plačilu na strani delodajalca, ki je dolžan voditi vse potrebne evidence. Soglašalo je z dokazno oceno sodišča prve stopnje o neverodostojnosti izpovedbe toženca glede plačevanja tožnici na roke.

3. Toženec je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložil predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 37/2015 z dne 26. 5. 2015 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali mora sodišče omogočiti delodajalcu dokazovanje, da je delavcem prejemke iz delovnega razmerja (oziroma del teh prejemkov) izplačal v gotovini.

4. Toženec je revizijo vložil zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da sta sodišči svojo odločitev oprli predvsem na listinsko dokumentacijo, nista pa zaslišali tožnice, angažirali izvedenca finančne stroke ter zaslišali prič C. C., E. E. in računovodkinje F. F. Te priče bi se lahko opredelile do višine zneskov, ki jih je tožnica prejemala v gotovini. Tožnica prejema gotovine niti ni zanikala oziroma je v tožbi sama zatrjevala, da je določene zneske od toženca prejela kot nagrado za preseženo delo. Ravno na te presežke se je v svoji izpovedbi skliceval toženec, ko je navedel, da je tožnici plačal še več kot pa ji je pripadalo. Logično je, da se toženec natančnih zneskov ne spominja, tožnica pa tudi nikoli ni potarnala ali na kakšen drug način dala vedeti, da s prejetim plačilom ni zadovoljna. Sodišči sta kršili materialnopravne določbe Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur. l. RS 5/1996 s spremembami) in Zakona o dohodnini (ZDoh-2, Ur. l. RS 117/2006 s spremembami). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker sta sodišči prve in druge stopnje mimo določb 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) o prosti presoji dokazov zavzeli stališče, da izpovedba priče ne more nadomestiti uradne listinske dokumentacije in sta tako tožencu onemogočili dokazovanje ter kršili njegovo pravico do obravnavanja (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 371. člena ZPP je dopuščeno revizijo možno obravnavati le v obsegu, ki ga je dopustilo Vrhovno sodišče s sklepom o dopustitvi revizije.

7. ZPP ne pozna dokaznih pravil, po katerih bi bilo določena dejstva možno dokazovati le z točno določenimi dokazi. Stališče, da je izplačevanje plače v gotovini možno dokazovati le z listinskimi dokazi, bi bilo v nasprotju z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je v razlogih sodbe sicer res zapisalo, da zgolj izpovedba prič ne more nadomestiti uradne listinske dokumentacije, vendar takšno stališče še ne pomeni, da sodišče šteje, da spornih dejstev toženec sploh ne bi smel dokazovati tudi z izpovedbo prič. Nenazadnje je sodišče druge stopnje pritrdilo dokazni oceni sodišča prve stopnje glede izpovedbe toženca ter prič A. A. in B. B. o plačevanju v gotovini.

8. Izpodbijana sodba bi bila v resnici nezakonita, če bi temeljila izključno na stališču, da gotovinskih izplačil dela plače ni mogoče dokazovati tudi s pričami in bi sodišče zato zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prič. Vendar pa kaj takšnega iz izpodbijane sodbe ne izhaja. Toženec je glede izplačevanja dela plače v gotovini predlagal izvedbo dokaza z zaslišanjem pri njem zaposlenih delavcev A. A., B. B., C. C. in E. E. Vse navedene priče naj bi vedele povedati, da je tožnica plačo delno dobivala na roke in da sami v zvezi s plačami nikoli niso imeli težav s tožencem. Pri tem toženec dokaznega predloga niti ni podrobneje substanciral v tem smislu, da bi navedel, da bi obstajala kakšna razlika glede tega, kar bi posamezna priča lahko izpovedala. Izplačevanje dela plače in drugih prejemkov na roke je toženec dokazoval tudi s predlogom, da se ga zasliši kot stranko. Sodišče prve stopnje je zaslišalo toženca in dve od štirih predlaganih prič. Ocenilo je, da toženec s temi dokazi ni izpolnil svojega dokaznega bremena glede trditve, da je tožnici vtoževane zneske izplačal v gotovini. Ugotovilo je, da sta priči sicer res izpovedali, da sta nekajkrat videli, da je toženec tožnici izročil kuverto, ob tem rekel, da gre za razliko v plači (izpovedba A. A.), tožnica pa je kuverto vzela in se zanjo zahvalila. Ocenilo je, da nobena od zaslišanih prič ni vedela, kaj se v kuverti nahaja, če pa sta domnevali, da gre za denar, niso vedeli za kakšne zneske gre. Sodišče druge stopnje je s takšno dokazno oceno soglašalo. Ponovilo je, da priči nista videli, da bi toženec tožnici izplačeval plače na roke, pač pa sta videli le določene kuverte, ki jih je tožnica prejela, ne pa vsebine kuvert. Obe sodišči sta kot neverodostojne ocenili navedbe in izpovedbo toženca, ki je najprej navajal, da je tožnici na roke izplačeval od 100,00 do 150,00 EUR, nato najmanj 200,00 EUR in nazadnje med 200,00 in 300,00 EUR, kar pa bi bilo celo več, kot je tožnica vtoževala, oziroma kot bi ji pripadalo po pogodbi o zaposlitvi.

9. Pravica do izvajanja dokazov ni neomejena. Če stranka za dokazovanje istega dejstva (v konkretnem primeru plačevanja dela plače v gotovini) predlaga zaslišanje večjega števila prič, ne da bi pri tem specificirala, kaj konkretno naj bi posamezna priča izpovedala, potem sodišču ni možno očitati bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, če ne zasliši vsake od teh prič. Iz dokaznega predloga toženca ne izhaja, da bi preostala dva zaposlena lahko izpovedala kaj drugega, kot pa sta izpovedali že zaslišani priči. 10. Možnost obravnavanja pred sodiščem tožencu tudi ni bila kršena zaradi tega, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje računovodkinje F. F. Ta naj bi potrdila, da je tožnica prejemala več od zakonskega minimuma. Dokazni predlog se je nanašal na predhodne navedbe toženca v odgovoru na tožbo, da je bila preko transakcijskega računa izplačana osnovna plača v višini 650,00 EUR bruto še vedno višja od s panožno kolektivno pogodbo predpisanega minimuma 620,00 EUR, kar pomeni, da je tožnica prejemala več kot pa ji gre. Vendar navedeno ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu, saj je pravilno stališče sodišča, da je bil toženec dolžan tožnici plačo obračunati v višini 748,10 EUR, kot je bilo dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi, in ne le v višini, ki je za IV. tarifni razred določena v panožni kolektivni pogodbi.

11. Prav tako pravica do obravnavanja pred sodiščem tožencu ni bila kršena zaradi zavrnitve predloga za izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke. Ob ugotovitvi, da toženec samemu izračunu tožnice niti ni oporekal, saj se je skliceval zgolj na to, da je tožnici glede na veljavno zakonodajo in pogodbo o zaposlitvi plačal več, kot ji pripada, je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog utemeljeno zavrnilo kot nepotreben. Za odločitev v tem sporu namreč ni bilo potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne bi razpolagalo.

12. Vse navedeno pomeni, da je odgovor na vprašanje, zaradi katerega je bila revizija dopuščena, takšen, da mora sodišče delodajalcu omogočiti dokazovanje, da je delavcu prejemke iz delovnega razmerja (oziroma del teh prejemkov) izplačal v gotovini, vendar pa v konkretnem primeru ta obveznost ni bila kršena.

13. Vrhovno sodišče ugotavlja, da razlogi, ki jih revizija uveljavlja v zvezi z vprašanjem, ki je bilo dopuščeno s sklepom o dopustitvi revizije, niso podani, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.