Jedro

Ker gre za spor majhne vrednosti, je treba upoštevati le tista procesna dejanja, ki so bila dopustna.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 13.3.1995, opr. št. VI I 469/95 ostane v celoti v veljavi. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 74.030,00 SIT (štiriinsedemdesettisočtrideset tolarjev) pravdnih stroškov v 8 dneh, da ne bo izvršbe."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 13.3.1995, opr. št. VI I 469/95 tudi v prvi in tretji točki izreka in je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki pravdne stroške. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala aktivne legitimacije. Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev sodbe. Navaja, da je tožbeni zahtevek utemeljen na verzijskem zahtevku. Tožeča stranka je zatrjevala, da je za toženo stranko založila vtoževane zneske. Tej trditvi se tožena stranka ni protivila. Protivila se je le navedbi, da je tožeča stranka upravnik hiše P... 2, L.... Sodišče prve stopnje je kršilo določbo 445. čl. ZPP, ki določa, da po pravilih 3. poglavja zakona teče postopek tudi, če je vrednost spora do 200.000,00 SIT, ko gre za plačilni nalog. Sodišče bi ne smelo dovoliti navedb tožene stranke oziroma teh navedb upoštevati, ker izvajanja tožene stranke na glavni obravnavi niso bila v zvezi s tistimi, ki so bila podana v ugovoru. Obrazložitev tudi ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne. Pritožba je utemeljena. Po določbi čl. 445 Zakona o pravdnem postopku - ZPP se postopek v sporih majhne vrednosti opravi tudi na ugovor zoper plačilni nalog, če vrednost prerekanega dela plačilnega naloga ne presega 200.000,00 SIT. V obravnavani zadevi gre torej za tak primer. Po določbi čl. 458/1 ZPP je sodbo, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, mogoče izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Presoja izpodbijane sodbe po teh določbah pokaže, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Zmotno je namreč presodilo listine. Tožbenemu zahtevku bi moralo ugoditi. Pritožbeno sodišče je zato sodbo spremenilo tako, da je plačilni nalog v celoti vzdržalo v veljavi (čl. 358 točka 2 ZPP, čl. 436/3 ZPP). Najprej je treba ugotoviti, da sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP. Na trditve, ki se nanašajo na kršitev iz 1. odst. citiranega člena glede na že citirano določbo čl. 458/1 ZPP ni potrebno odgovarjati. Ko pritožba trdi, da gre za pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi z verzijskim zahtevkom, se pritožbeno sodišče s tem ne strinja. Gre le za napačno presojo listin, to pa je nanaša na materialno pravo. Ker gre za spor majhne vrednosti, je torej treba upoštevati le tista procesna dejanja, ki so bila dopustna. Tožena stranka je sklepu na podlagi verodostojne listine ugovarjala 10.4.1995. Tedaj ni bila sporna niti legitimacija niti ni bil dan ugovor zastaranja. V konkretni zadevi je torej mogoče šteti, da je z vsebino ugovora tožena odgovorila na tožbo, tožeča pa je na to odgovorila s pripravljalno vlogo 28.1.2000. Tožena stranka bi na to lahko odgovorila z novo pripravljalno vlogo (čl. 452 ZPP). Tožena ni vložila pripravljalne vloge, pač pa je svoje navedbe podala na glavni obravnavi 31.1.2000. Vendar pa je mogoče upoštevati njene navedbe samo v obsegu, ki pomeni odgovor na prvo pripravljalno vlogo tožeče stranke. Ni pa mogoče upoštevati tistih trditev, ki pomenijo novote (zastaranje, spornost upravnikove legitimacije), saj po že citiranih določbah ZPP tožnik na to ne more več odgovoriti. Ob taki razlagi in ob upoštevanju zapisnika o glavni obravnavi z dne 31.1.2000, je torej mogoče ugotoviti, da je tožena stranka na trditev o verzijskem zahtevku odgovorila tako, da ne more iti za verzijo, ker da tožeča stranka uveljavlja terjatev iz verodostojne listine. Kot rečeno, vse ostalo, kar je tožena navedla, ni odgovor na prvo pripravljalno vlogo oziroma predstavlja nove trditve. Ob taki situaciji pritožbeno sodišče ugotavlja, da listine izkazujejo, da je tožena stranka dolžnik tožeče stranke, izkazujejo pa tudi višino dolga (A1, A2). Iz ostalih listin v spisu pa izhaja, da je tožeča stranka plačevala določene zneske, ki se nanašajo na vodo, smeti, elektriko in podobno. Razmerje med tožečo in toženo stranko je glede na listine v spisu mogoče označiti tako, da je tožeča stranka, ko je plačevala zatrjevane zneske, ravnala kot poslovodja brez naročila (čl. 220, čl. 210 ZOR). Trditev tožene stranke, da zato ne gre za verzijo, ker obstaja listina, je irelevantna. Verzijski zahtevek mora temeljiti na razmerju med strankama, listina pa je samo dokazno sredstvo (čl. 210 ZOR, čl. 224/1 ZPP). V zvezi z vsebino dolžnikovega ugovora proti sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine velja pripomniti le še to, da ta ugovor nima elementov, ki bi jih bilo mogoče označiti tako, kot da dolžnik ugovarja svojo terjatev v pobot (čl. 336 ZOR). To so torej razlogi, zaradi katerih je bilo treba pritožbi ugoditi in sodbo spremeniti. Po določbi čl. 165/2 ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških postopka. Te mora plačati tožena strakna (čl. 154/1 ZPP). Stroški so odmerjeni v skladu s predlogom in odvetniško tarifo v skupnem znesku 74.030,00 SIT (300 točk po 90,00 SIT, 19 % DDV in 500,00 SIT stroškov kopiranja, skupaj 32.630,00 SIT - list. št. 20; 260 točk in 18.000,00 SIT takse, skupaj 41.400,00 SIT - list. št. 27).