Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 6,800.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 03.02.2000 dalje do plačila. Obenem ji je naložilo, da mora tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 2,411.929 SIT.

Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno, pritožbi tožene stranke pa je delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je znesek odškodnine, ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožniku, znižalo na 4,550.000 SIT, zaradi česar je zavrnilo presežek zahtevka v znesku 7,750.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Delno, preko zneska 1,000.000 SIT je razveljavilo tudi izrek o pravdnih stroških. V ostalem je pritožbo tožene stranke zavrnilo.

Tožeča stranka je vložila revizijo proti zavrnilnemu delu izpodbijane sodbe in tistemu delu, s katerim je bil tožnikov zahtevek za plačilo zamudnih obresti od prisojene odškodnine zavrnjen za obdobje pred 03.02.2000, uveljavila je revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagala ustrezno spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo pritožbe tožene stranke ter ugoditvijo pritožbi tožeče stranke. V obširnih razlogih graja odmero dosojene odškodnine po posameznih postavkah, sklicuje se na mnenje izvedenca dr. M. S. in predlaga zvišanje odškodnine v skladu s tožbenim zahtevkom. Prezrto je bilo, kar sledi iz mnenja dr. F. F., da je popoškodbeni stres tožniku povzročil nastanek krvavečih stresnih razjed na sluznici požiralnika in želodca. Obseg škode, ki jo je tožnik utrpel, meji že na katastrofalno škodo. Ni bilo zadosti upoštevano, da je škodo tožnik utrpel pred dobrimi desetimi leti, vendar doslej ni prejel odškodnine. Napačno je odločeno tudi o teku zamudnih obresti, saj bi mu jih sodišče moralo prisoditi od 30.12.1992 dalje, ko je vložil tožbo z opredeljenim tožbenim zahtevkom. Meni, da je v tem okviru izpodbijana sodba napak uporabila določbe 17., 277. in 919. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). V pravočasni dopolnitvi revizije je tožnik uveljavil še revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče druge stopnje, ko je delno razveljavilo stroškovni izrek sodbe sodišča prve stopnje, o tem odločilo s sodbo, namesto s sklepom.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1999).

Revizija ni utemeljena.

Denarno odškodnino za prestane telesne bolečine, strah, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in zaradi skaženosti odmeri sodišče glede na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine ter ob tem upošteva, da odmerjena odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (drugi odstavek 200. člena ZOR). Sodišče je torej dolžno pretehtati vse okoliščine, ki so (in še bodo) vplivale na zmanjšano aktivnost oškodovanca (subjektivno merilo) in upoštevati tudi sodno prakso o odmeri odškodnin v podobnih primerih (objektivno merilo). S takim ravnanjem sodišče poskrbi, da odškodnina v posameznih primerih ne izstopa v primerjavi s podobnimi in je tako zagotovljeno enako pravno varstvo vsakega oškodovanca (22. člen Ustave RS), in da tudi ni v nasprotju z namenom odškodnine: ta naj pomeni denarno zadoščenje za pretrpljeno škodo, ki je sicer ni mogoče odpraviti.

Opisana temeljna razlaga načina odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo je bila tako po posameznih odškodninskih postavkah kot tudi v celoti v tem primeru spoštovana. Revizija namreč v podkrepitev svoje trditve o prenizki odškodnini v bistvu navaja prav tiste okoliščine, ki sta jih sodišči druge in prve stopnje, ko sta odmerjali odškodnino, upoštevali. Poškodba, ki jo je utrpel tožnik, gotovo spada med hujše (več fragmentalni prelom medeničnega predela kolčnega dela leve stegnenice), vendar glede na izvedenska mnenja ni mogoče trditi, da bi, kakor meni revizija, tožniku nastala skoraj katastrofalna škoda. Telesne bolečine, ki jih je tožnik prestajal, so bile hude relativno krajše obdobje (14 dni hude in dva meseca srednje hude telesne bolečine), medtem ko tri mesece nepretrgoma trajajoče lažje bolečine tožniku ostajajo le ob obremenitvah. Pri odmeri odškodnine iz tega naslova v znesku 1,800.000 SIT je bilo zadosti upoštevano, da je bil tožnik v bolnišnici šest tednov, da je bil operiran in da šest mesecev ni bil sposoben za hojo. Višja odškodnina iz tega naslova bi ne bila v skladu s podobnimi primeri sodne prakse. Pri odmeri odškodnine za strah sta bili izvedenski mnenji dr. Z. L. in dr. M. S. v zadostni meri upoštevani. Strah za izid zdravljenja je sicer trajal dalj časa, vendar je bil po mnenju obeh izvedencev le zmeren. Odškodnine iz tega naslova v znesku 200.000 SIT zato ni mogoče zviševati. Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je tožniku v izpodbijani sodbi priznana odškodnina v znesku 2,000.000 SIT. Pri tem je v zadostni meri prišlo do izraza vse, kar sledi iz izvedenskih mnenj in tožnikove lastne izpovedi. Ugotovljeno je bilo, da je tožniku mogoče priznati razmeroma visoko stopnjo invalidnosti, ki bi glede na njegovo starost lahko pripeljala do prve kategorizacije invalidnosti. Tožniku je kot trajna posledica ostala zmanjšana gibljivost levega kolka in kolenskega sklepa, zaradi česar mora uporabljati bergle. Pri tem pa je v izpodbijani sodbi posebej upoštevano, da je bil ob poškodbi star šestdeset let in da ima sedaj preko sedemdeset let. Zato je ta okoliščina z znižanjem odškodnine na 2,000.000 SIT prišla primerno do izraza. Poudarjeno je, da tožnik že pred poškodbo nekaterih aktivnosti, vezanih na privatno življenje, ni opravljal. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje (izpodbijana sodba se je z njimi v celoti strinjala) je tudi razvidno, da je pri opredelitvi višine odškodnine zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti bilo upoštevano tudi mnenje internista dr. F. in potemtakem vse, kar tožnik kot neupoštevano v zvezi s tem mnenjem navaja v reviziji.

Odškodnina v znesku 4,550.000 SIT, ki je tožniku priznana v seštevku posameznih odškodninskih postavk, je primerljiva tudi z drugimi podobnimi škodami in odškodninami zanje. V nasprotju z revizijsko trditveno podlago pa je pri odmeri odškodnine iz posameznih odškodninskih postavk bilo v pravi meri upoštevano tudi obdobje čakanja na odškodnino. Od vložitve tožbe v letu 1992 do sojenja na prvi stopnji je poteklo skoraj osem let. Vendar pa mora imeti odmera višje odškodnine na račun dolgotrajnosti postopka utemeljene razloge tudi v zavlačevanju postopka s strani ene izmed strank ali morda celo zlorabi procesnih pravic. Gre za pravni standard, ki ga ni mogoče primerjati z očitki o sodnih zaostankih. V tem primeru revizijsko sodišče ugotavlja, da je postopek bil dolgotrajen zaradi narave stvari: odločitev je bila že dvakrat razveljavljena zaradi pomislekov o temelju tožbenega zahtevka. Zlorab procesnih pravic tožene stranke ni mogoče ugotoviti; dolgotrajnost postopka je torej posledica objektivnih okoliščin, zaradi česar za določitev višine odškodnine ne more imeti odločilnega vpliva.

Sodišči druge in prve stopnje sta ravnali tudi pravilno, ko sta odškodnino odmerili glede na razmere v času sojenja pri sodišču prve stopnje. Razlogi, ki so ustalili sodno prakso na stališču, da je treba odmeriti denarno odškodnino zaradi nepremoženjske škode na dan izdaje sodne odločbe, izvirajo iz časa obstoja nenormalnih ekonomskih razmer zaradi visoke inflacije, ki je porušila vrednostna razmerja. Že opisane ekonomske razmere so bile poglavitni razlog za določitev visokih zakonsko določenih zamudnih obresti. Tako so zamudne obresti opravljale vlogo valorizacije glavnice in jih ni bilo mogoče prisoditi za nazaj, ker bi to pripeljalo do dvojne valorizacije odškodnine. Vprašanje odmere pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je s tem povezano tudi s časom čakanja nad njeno odmero; vendar pa mora imeti odmera višje odškodnine na račun dolgotrajnosti postopka - kot je že povedano - utemeljene razloge v zavlačevanju postopka s strani ene od strank ali celo zlorabi procesnih pravic. Od tako določene odškodnine tečejo tudi zakonite zamudne obresti, torej od dneva sojenja na prvi stopnji. Sklicevanje na 919. člen ZOR v načelnih vprašanjih o temeljnih pravilih odškodninskega prava odpove, saj je določba o izplačilu odškodnine ali dogovorjene vsote uvrščena v poglavje o (prostovoljnem) pogodbenem zavarovanju. V obravnavanem primeru pa gre za čisto odškodninsko odgovornost, ki je glede zamudnih obresti enaka za odgovorno osebo in za njeno zavarovalnico.

V dopolnitvi revizije uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa je treba uvrstiti v 2. točko prvega odstavka 370. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je sicer napravilo procesno napako, ker delne razveljavitve stroškovnega izreka sodbe sodišča prve stopnje ni opravilo s sklepom, temveč v okviru sodbe, vendar pa ta kršitev na pravilnost in zakonitost sodbe ni vplivala (prvi odstavek 339. člena ZPP). Zato je treba zavrniti tudi v dopolnitvi revizije uveljavljano stališče (378. člen ZPP).