Jedro

Obstoj delovnega razmerja po izdaji pravnomočne sodbe je vezan na vrnitev delavca na delo oz. na uveljavljanje prisilne izvršbe odločitve sodišča o vrnitvi delavca na delo. Tožniku delovno razmerje ni bilo vzpostavljeno, zato tudi ni bila vložena prijava v zavarovanje.

Če bi prišlo do realizacije sodbe v celoti, bi eden od nosilcev zavarovanja prejel prijavo v zavarovanje, na tej podlagi uskladil podatke v matični evidenci ter zavarovalno dobo na podlagi vzpostavitve in trajanja delovnega razmerja upošteval pri odločitvi o pravici do pokojnine in njeni odmeri.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se spremenita odločbi toženca št. 14 4028110 z dne 19. 6. 2013 ter št. 4028110 z dne 25. 3. 2014. Tožnik je uveljavljal ponovno odmero pokojnine z upoštevanjem pokojninske dobe od 30. 11. 1990 do 20. 6. 2000 ter da se mu iz tega naslova priznajo vse pravice. Zahteval je tudi povrnitev stroškov sodnega postopka. Sodišče je ugotovilo, da tožnik od 15. 10. 1990 ni bil več v delovnem razmerju v Sloveniji.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ni pravilna odločitev nižjih sodišč, saj je bila v času prenehanja delovnega razmerja Slovenija del Jugoslavije. Sodišči sta zadevo presojali z vidika plačila prispevkov v povezavi z dejstvom, da imajo pravni nasledniki delodajalca, ki so zavezanci za plačilo plač in prispevkov, sedež na Hrvaškem. To pa ne more biti odločilno, saj mu na podlagi sodbe Sodišča združenega dela v Ljubljani z dne 21. 2. 1992 delovno razmerje ni prenehalo. Po sodbi so mu bile izplačane neto plače. Za izterjavo prispevkov in davkov tožnik ni aktivno legitimiran. To je dolžnost države oziroma njenih organov. Zaradi zavračanja tako toženca kot pristojnih organov na Hrvaškem je kljub pravnomočni sodbi ostal brez pravic za sporno obdobje. Opozarja na kršitev Uredbe (ES) št. 883/2004 ter Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (BHRSSZ, Ur. l. RS, št. 21/97). Uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka zaradi zavrnitve dokaza za njegovo zaslišanje.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizija uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je bil zavrnjen dokaz za zaslišanje tožnika. Očitek ni utemeljen. O tem kateri dokazi se izvedejo, odloči sodišče. Dolžno je izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev. Sodišči sta obrazložili zavrnitev predlaganega dokaza kot nepotrebnega. Izpoved tožnika o tem, kako se je delo dejansko opravljalo po spornem datumu, na odločitev nima vpliva, saj dejansko stanje, da delovno razmerje ni bilo vzpostavljeno, med strankama ni sporno.

8. Iz ugotovitev sodišča druge stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri delodajalcu TEH Projekt Rijeka, Poslovna enota Ljubljana, od leta 1985. V tem času so se plačevali prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Sloveniji na podlagi določb Zakona o uporabi predpisov in o reševanju kolizij med republiškimi oziroma pokrajinskimi zakoni na področju davkov, prispevkov in taks (Ur. l. SFRJ, št. 33/76). Matično podjetje je s 15. 10. 1990 ukinilo poslovalnico v Ljubljani in odločilo, da tožniku preneha delovno razmerje. S sodbo Sodišča združenega dela v Ljubljani opr. št. S 1361/90, z dne 21. 2. 1992, je bilo odločeno, da tožniku delovno razmerje s 15. 10. 1990 pri TEH Projekt Rijeka ni prenehalo. Pravni nasledniki podjetja so bili nerazdelno dolžni od 15. 10. 1990 tožniku vzpostaviti delovno razmerje, plačati pripadajoče prispevke za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, druge prispevke iz delovnega razmerja ter mu plačati nadomestilo osebnega dohodka od 15. 10. 1990 dalje. Navedeno odločitev je Občinsko sodišče na Reki 20. marca 1995 priznalo. S tem je sodba predstavljala izvršilni naslov na Hrvaškem.

9. Vsi zavezanci za izvršitev sodbe so imeli sedež na Hrvaškem, zato bi moral tožnik zahtevati izvršitev odločitve sodbe Sodišča združenega dela v Ljubljani na Hrvaškem. Na tej podlagi je sicer vložil tožbo, vendar je iz sodbe Občinskega sodišča na Reki z dne 19. februarja 2008 razvidno, da ni uveljavljal izvršitve sodbe v celoti, to je da bi zahteval vzpostavitev delovnega razmerja po 15. 10. 1990, da bi mu bilo izplačano nadomestilo plače ter plačani prispevki in davki. Iz sodbe izhaja, da je od solidarnih zavezancev uveljavljal le izplačilo neto plač, ne pa tudi realizacijo vseh drugih pravic, priznanih s pravnomočno sodbo Sodišča združenega dela v Ljubljani.

10. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

11. Obstoj delovnega razmerja po izdaji pravnomočne sodbe je vezan na vrnitev delavca na delo oz. na uveljavljanje prisilne izvršbe odločitve sodišča o vrnitvi delavca na delo (1). Tožniku delovno razmerje ni bilo vzpostavljeno, zato tudi ni bila vložena prijava v zavarovanje. Kje bi zavezanci uredili obstoj delovnega razmerja, v Sloveniji ali na Hrvaškem, ni pomembno, bi pa to vplivalo na to, pri katerem nosilcu zavarovanja bi bila vložena prijava v zavarovanje. To bi imelo za posledico plačilo prispevkov in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in s tem priznanje zavarovalne dobe, ki bi vplivala na odmero pokojnine. Gre za avtomatizem po vloženi prijavi v zavarovanje, za izterjavo obveznosti iz tega naslova pa so pristojni drugi organi in ne posameznik. Ker tožniku delovno razmerje ni bilo vzpostavljeno, ni bila vložena prijava v zavarovanje, zato tudi nima priznane zavarovalne dobe na tej podlagi. V spornem obdobju za priznanje in upoštevanje zavarovalne dobe ni bil odločilen pogoj plačila prispevkov, zadostoval je njihov obračun.

12. Tožnik v reviziji opozarja na Uredbo (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti, in sicer na njen 50. in 51. člen. Prvo navedeni člen ureja seštevanje zavarovalnih dob v dveh ali več državah članicah, s čimer je omogočena pridobitev pravic v primerih, ko dopolnjena doba v eni državi ne zadostuje za priznanje pravic. Drugi člen prav tako ureja seštevanje zavarovalnih dob, vendar le za primere, ko posameznik dopolni zavarovalno dobo v posebnem sistemu, ki ga ima urejenega posamezna država (npr. za kmete, rudarje). Nobene od navedenih določb ni mogoče uporabiti, saj tožnik zavarovalne dobe za sporno obdobje nima priznane. Ne gre torej za priznanje zavarovalnih dob kot zmotno meni tožnik, temveč za seštevanje že dopolnjenih in priznanih zavarovalnih dob zaradi izpolnitve pogojev za posamezno pravico.

13. Tožnik napačno razlaga tudi določbe BHRSSZ. Pravilno je sicer stališče, da zahtevek za dajatev, vložen po pravnih predpisih ene države pogodbenice velja tudi kot zahtevek za ustrezno dajatev po pravnih predpisih druge države pogodbenice. Vendar to velja le za zadeve, ki sodijo v pristojnost nosilcev zavarovanja. Realizacija sodne odločbe o priznanju delovnega razmerja pa ne sodi v njihovo pristojnost. Šele če bi prišlo do realizacije sodbe v celoti, bi eden od nosilcev zavarovanja prejel prijavo v zavarovanje, na tej podlagi uskladil podatke v matični evidenci ter zavarovalno dobo na podlagi vzpostavitve in trajanja delovnega razmerja upošteval pri odločitvi o pravici do pokojnine in njeni odmeri.

14. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

(1) Sodba in sklep VIII Ips 92/2008.