Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožniku spornega obdobja ni mogoče priznati kot slovensko pokojninsko dobo, saj tožnik v tem obdobju ni bil prijavljen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Sloveniji. Delovno razmerje mu je resda prenehalo v poslovalnici v Ljubljani, pri delodajalcu A., vendar je bila ta poslovalnica s 15. 10. 1990 ukinjena. Tožniku delovno razmerje tega dne po sodbi Sodišča združenega dela v Ljubljani ni prenehalo in je bila obveznost pravnih naslednikov tožnikovega delodajalca, da mu zagotovijo delovno razmerje ter pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačilom prispevkov za socialno varnost. Vsi zavezanci, pri katerih bi tožnik lahko sklenil delovno razmerje, pa so imeli sedež v Republiki Hrvaški. V 3. alineji prvega odstavka 129. člena ZPIZ-2 je določeno, da se v pokojninsko dobo všteva tudi čas, prebit v obveznem zavarovanju do uveljavitve tega zakona. Ker tožnik v spornem obdobju ni bil v obveznem zavarovanju na območju Republike Slovenije, spornega obdobja ni mogoče šteti kot slovensko pokojninsko dobo. Zato tožbeni zahtevek za ponovno odmero starostne pokojnine z upoštevanjem sporne pokojninske dobe ni utemeljen, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se spremeni odločba tožene stranke št. ... z dne 19. 6. 2013 ter odločba št. ... z dne 25. 3. 2014 tako, da se tožniku na na novo odmeri pokojnina z upoštevanjem pokojninske dobe od 30. 11. 1990 do 20. 6. 2000 in se mu iz tega naslova priznajo vse pravice ter povrnejo stroški sodnega postopka. Ugotovilo je, da tožnik od 15. 10. 1990 dalje ni bil več v delovnem razmerju v Sloveniji, temveč je to obstajalo na Hrvaškem, kjer je imelo sedež podjetje in kamor bi se glede na veljavne predpise morali plačevati prispevki. Tožnik ni dosegel izvršbe sodbe delovnega sodišča v delu, ki se nanaša na reintegracijo delovnega razmerja, da bi ga delodajalec prijavil pri Hrvaškem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja, prav tako pa je imel tožnik v obdobju od 1. 10. 1994 do 20. 6. 2000 status upokojenca kot prejemnik družinske pokojnine.

2. Pritožuje se tožnik. Meni, da bi sodišče moralo zaslišati tožnika, pa je ta dokaz zavrnilo in je tako ostalo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Tožnik res ni delal po 15. 10. 1990, ko mu je delodajalec odpovedal pogodbo o zaposlitvi, vendar mu delovno razmerje ni prenehalo, saj je tožnik s sodbo Sodišča združenega dela v Ljubljani, opr. št. S 1361/90 izposloval, da mu delovno razmerje pri delodajalcu ni prenehalo, sodba je bila realizirana, ni bil pa aktivno legitimiran, da bi zahteval izvršbo na plačilo prispevkov in davkov iz plač. Delodajalec je tožniku poplačal, na podlagi priznane sodne odločbe, zapadle neto obveznosti iz naslova plač. Sodišče na Hrvaškem je odločilo, da mu pokojninska doba v spornem obdobju pri njih ne gre, pri tem se je pokojninski zavod skliceval, da gre za pokojninsko dobo, ki jo je dosegel v Sloveniji. Tožnik je vložil tožbo v Sloveniji, ker pa je bila njegova zahteva prav tako zavrnjena se že preko 20 let vrti v začaranem krogu, saj se vsi izgovarjajo na druge. Za tožnika je nesporno, da mu delovno razmerje ni prenehalo, kakor tudi to, da je bil zavarovan v Republiki Sloveniji, pa četudi na drugi podlagi. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bilo v tožnikovi domeni, da doseže izvršitev delovnega sodišča glede reintegracije delovnega razmerja, je zmotno, saj zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije to ni bilo mogoče ne na Hrvaškem kot tudi ne v Sloveniji. Pritožba meni, da ni pomembno, ali je tožnik delo po sodbi dejansko opravljal, saj je delovno razmerje obstajalo ter delodajalec oz. njegovi pravni nasledniki so mu delo tudi plačali, čeprav ni prispevkov in davkov od neto zneskov. Ne glede na sedež družbe, je bilo delo tožnika pretežno terensko - izvajanje vodovodov po takratni celotni Jugoslaviji. Status upokojenca mu je priznan šele od 1. 10. 1994. Za obdobje od 15. 10. 1990 do 30. 9. 1994 tožnik ni imel nobenega drugačnega statusa, saj se zavarovalna podlaga tožnika od 15. 1. 1985, ko je pri delodajalcu nastopil v delovno razmerje do 21. 6. 2000 ni v ničemer spremenila. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP). V okviru navedenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do tiste, ki jo navaja tožnik v pritožbi.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s prvim odstavkom 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji - ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 25. 3. 2014, s katero je bila zavrnjena pritožba zoper odločbo z dne 19. 6. 2013. S slednjo je bila zavrnjena zahteva tožnika za ponovno odmero starostne pokojnine.

6. Iz dejanskega stanja, kakor ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče izhaja, da je bila tožniku z odločbo z dne 2. 11. 2000 priznana pravica do starostne pokojnine od 21. 6. 2000 dalje na podlagi 29 let, 3 mesecev in 10 dni pokojninske dobe, dopolnjene v obdobju od 20. 11. 1954 do 15. 10. 1990 s prekinitvami. Tožnik je dne 19. 3. 2013 zahteval ponovno odmero starostne pokojnine z upoštevanjem obdobja zaposlitve od 30. 11. 1990 do 20. 6. 2000. Njegova zahteva je bila s strani tožene stranka zavrnjena z razlogom, da njegov delodajalec A. za obdobje od 30. 11. 1990 do 20. 6. 2000 ni vložil prijave v zavarovanje.

7. Iz sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 325/99 z dne 11. 4. 2003, ki je postala pravnomočna dne 18. 8. 2003, izhaja, da je bil tožnik zaposlen v podjetju A. in sicer od 15. 1. 1985 do 15. 10. 1990, ko mu je delovno razmerje prenehalo. Delo je opravljal v poslovalnici tega podjetja v Ljubljani. Iz sodbe Sodišča združenega dela v Ljubljani, opr. št. S 1361/1990 je razvidno, da je bila poslovalnica v Ljubljani, kjer je tožnik opravljal delo, ukinjena in je prenehala z delovanjem dne 15. 10. 1990, ko je tožniku v tej poslovalnici tudi prenehalo delovno razmerje. Po sodbi citiranega sodišča je bil tožnik v delovnem razmerju tudi po tem datumu, saj je sodišče razveljavilo odločbo A. z dne 1. 10. 1990 in 31. 10. 1990 o prenehanju delovnega razmerja tožnika. Tožniku tako 15. 10. 1990 delovno razmerje pri udeležencu A. ni prenehalo. Pravnim naslednikom udeleženega podjetja, ki so nastala iz bivšega delodajalca tožnika, je bilo naloženo, da so nerazdelno dolžni od 15. 10. 1990 dalje tožniku zagotoviti delovno razmerje, plačati pripadajoče prispevke za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ter druge prispevke iz delovnega razmerja, ter plačati nadomestilo plače od 15. 10. 1990 dalje do plačila in mu povrniti stroške postopka.

8. Bistveno za odločitev v predmetni zadevi je, da je poslovalnica A. d.o.o. iz ... obstajala v Ljubljani do 15. 10. 1990, ko je bila s strani podjetja A. ukinjena in se je podjetje razdelilo v več podjetij, ki so pravni nasledniki bivšega delodajalca tožnika zoper katere pa je tožnik uspel z že citirano sodbo Sodišča združenega dela. Pravni nasledniki tožnikovega delodajalca so bili s strani sodišča tudi pravnomočno zavezani, da tožniku od 15. 10. 1990 dalje zagotovijo delovno razmerje in mu plačajo pripadajoče prispevke tudi za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Vsi zavezani udeleženci, pravni nasledniki bivšega delodajalca tožnika, pa imajo sedež v Republiki Hrvaški.

9. Odločitev Sodišča združenega dela je bila s strani Občinskega sodišča ... P-2374/97 z dne 25. 2. 2008 je tožnik izvršbo zahteval zgolj glede neto plačila plač, ne pa tudi glede reintegracije v delovno razmerje in glede plačila prispevkov iz naslova socialne varnosti.

10. Tožnik je imel v obdobju od 1. 10. 1994 do 20. 6. 2000 status upokojenca, saj je bil tedaj zdravstveno zavarovan na podlagi 63 kot prejemnik družinske pokojnine.

11. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da tožniku obdobje od 30. 11. 1990 do 20. 6. 2000 ni mogoče priznati kot slovensko pokojninsko dobo, saj tožnik v tem obdobju ni bil prijavljen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Sloveniji. Delovno razmerje mu je resda prenehalo v poslovalnici v Ljubljani, pri delodajalcu A., vendar je bila ta poslovalnica s 15. 10. 1990 ukinjena. Tožniku delovno razmerje tega dne po sodbi Sodišča združenega dela v Ljubljani ni prenehalo in je bila obveznost pravnih naslednikov tožnikovega delodajalca, da mu zagotovijo delovno razmerje ter pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačilom prispevkov za socialno varnost. Vsi zavezanci, pri katerih bi tožnik lahko sklenil delovno razmerje pa so imeli sedež v Republiki Hrvaški (v kraju B.).

12. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je v obrazložitvi navedlo, da je v času vložitve predloga tožnika veljal Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, ZPIZ-2), kjer je v 3. alineji prvega odstavka 129. člena določeno, da se v pokojninsko dobo všteva tudi čas, prebit v obveznem zavarovanju do uveljavitve tega zakona. Tožnik ni bil v obveznem zavarovanju v spornem obdobju na območju Republike Slovenije. Tožniku tudi po Sporazumu o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Ur. l. RS - MP št. 21/1997, Sporazum) ni mogoče priznati pokojninske dobe v breme tožene stranke, saj po določbah Sporazuma lahko zavarovanec na podlagi seštevanja zavarovalnih dob izpolni pogoje za uveljavitev pravice v eni ali drugi oz. v obeh državah, pokojnina pa se mu odmeri glede na dejansko dopolnjeno zavarovalno dobo v vsaki od držav pogodbenic.

13. Prvostopenjsko sodišče pravilno zaključuje, da je bilo v tožnikovi domeni, da doseže izvršitev sodbe delovnega sodišča glede reintegracije delovnega razmerja in tudi glede plačila davkov in prispevkov za sporno obdobje, saj je imel tožnik za navedeno pravni naslov v odločbi Sodišča združenega dela v Ljubljani, opr. št. S 1361/90 z dne 21. 2. 1992, ki je bila priznana tudi s strani sodišč Republike Hrvaške.

14. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem tožnika iz razloga, da je dejstvo, da delovno razmerje ni prenehalo razvidno že iz sodbe Sodišča združenega dela v Ljubljani, opr. št. S 1361/90 z dne 21. 3. 1992. Prav tako je iz citirane sodbe razvidno, da je tožnik dokler je obstajala poslovalnica v Ljubljani delo opravljal v tej poslovalnici. Vendar je iz navedb obeh strank v postopku bilo tudi jasno razvidno, da je bila podružnica oz. poslovna enota v Ljubljani ukinjena s 15. 10. 1990. 15. Prvostopenjsko sodišče je pravilno opozorilo na določbe Zakona o uporabi predpisov in o reševanju kolizij med republiškimi oz. pokojninskimi zakoni na področju davkov, prispevkov in taks, ki je določal, da so se v primeru, ko je imela temeljna organizacija združenega dela poslovno enoto na območju druge družbene politične skupnosti prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter zdravstveno zavarovanje plačevali v korist samoupravne interesne skupnosti, ki je bila na območju tiste družbene politične skupnosti, v kateri je imel delavec kraj stalne zaposlitve. Tožnik je imel kraj stalne zaposlitve do 15. 10. 1990 v Ljubljani in so se za to obdobje davki in prispevki za socialno zavarovanje plačevali v kraju sedeža poslovne enote in se je tako štelo, da je zavarovanec sporno obdobje dopolnil v zavarovanju pri zavodu, kjer so se davki in prispevki plačevali. Ker tožnik od 15. 10. 1990 dalje ni bil več v delovnem razmerju v Sloveniji, saj je to obstajalo pri pravnih subjektih, ki so vsi imeli sedež na Hrvaškem, poslovne enote v Ljubljani pa ni več bilo, bi se glede na citirani predpis morali plačevati prispevki in davki glede na sedež podjetja, tako da ta doba ne more iti v breme slovenskega nosilca zavarovanja. Povedano drugače, tožniku delovno razmerje dne 15. 10. 1990 ni prenehalo in je obstajalo še naprej, vendar je bil njegov delodajalec podjetje, ki je imelo svoj sedež na območju Republike Hrvaške, kjer bi se morali plačevati tudi davki in prispevki in kjer bi moral biti tožnik prijavljen tudi v pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

16. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Tožnik, ki v pritožbi ni uspel, v skladu s 154. členom ZPP, krije stroške pritožbe sam.