Jedro

Tožnici se neutemeljeno očita goljufiv namen, ker na eno od vprašanj iz vprašalnika za točkovanje delavcev po kriteriju za izbiro presežnih delavcev ni dala točnega odgovora. Vprašanje je bilo nejasno, nanj je več delavcev napačno odgovorilo, zato tožničin goljufiv namen ni dokazan.

Pri odmeri denarnega povračila je treba upoštevati okoliščine primera in višino, prisojeno v podobnih primerih.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v II. točki izreka delno spremeni tako, da se glasi: „Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka delno spremeni tako, da se znesek 9.696,83 EUR zniža na znesek 2.983,64 EUR, v presežku pa se zahtevek za plačilo denarnega povračila zavrne. V ostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.“

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 6. 2016, določilo trajanje delovnega razmerja do 11. 5. 2017 ter toženki naložilo, da tožnico prijavi v zavarovanje in ji prizna pravice iz delovnega razmerja, vključno z zapadlimi zneski plač, ki bi jih prejela, če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženki je naložilo, da tožnici izplača denarno povračilo v višini 9.696,83 EUR (13 plač). Kar je tožnica zahtevala več (reintegracijo), je zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnica napačno izpolnila vprašalnik, ki je služil za uporabo kriterijev za določitev presežnih delavcev, vendar pa tega ni storila z namenom preslepitve delodajalca. Zato je presodilo, da ji ni mogoče očitati kršitve delovne obveznosti z znaki kaznivega dejanja goljufije.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s presojo, da tožnici v zvezi z izpolnitvijo vprašalnika o kriterijih za določitev presežnih delavcev in v zvezi z odgovorom na dodatno postavljeno vprašanje, posredovano po elektronski pošti dne 2. 10. 2015, ni mogoče očitati goljufivega namena, ki je znak kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Toženka je z nejasnim vprašanjem sama povzročila, da so delavci podajali napačne odgovore, za katere jim je podelila točke, do katerih niso bili upravičeni.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je razlog za izredno odpoved podan; tožnica jo je namerno zavedla z napačnimi podatki ter tako iz naslova socialnega kriterija prejela točke, do katerih ni bila upravičena. Tožnica je vedela, čemu je namenjeno točkovanje in je z goljufivim namenom, da bi neupravičeno obdržala zaposlitev, podala napačne odgovore. Tudi v nadaljnjem postopku naj bi se namerno izmikala jasnim odgovorom, čeprav je vedela, da je vprašalnik namenjen sprejemu odločitve o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Meni tudi, da je denarno povračilo v višini trinajstih bruto plač previsoko. Tožnica je stara 35 let, izobražena, samska, brez otrok in ima očitno rešen stanovanjski problem ter nobenega kredita ali kakršnihkoli dolžniških premoženjskih obveznosti. Pri toženki je bila zaposlena le sedem let in ima dva strokovna poklica - kmetijski tehnik in pomočnica vzgojiteljice. Glede na podobne primere bi bila upravičena do največ dveh bruto plač.

4. Tožnica v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Revizija uvodoma uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar v nadaljevanju ne konkretizira nobene. Zato z vidika tako zatrjevanega revizijskega razloga izpodbijane sodbe ni bilo mogoče preizkusiti.

8. Materialno pravo je delno zmotno uporabljeno le glede odmere denarnega povračila. V ostalem je pravilno uporabljeno.

9. Odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013 in naslednji) je podan, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Tožnici se je očitalo, da je namerno napačno izpolnila vprašalnik za uporabo kriterijev za določitev presežnih delavcev tako, da je na vprašanje „če živite v zakonski zvezi - ali je vaš zakonec zaposlen?“ odgovorila z „NE“, čeprav je bila samska, neporočena. S tem naj bi izpolnila znake kaznivega dejanja goljufije po 211. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS št. 55/2008 in naslednji). Obe sodišči sta presodili, da tožnici ni mogoče očitati goljufivega namena, saj vprašanje ni bilo jasno in ga je bilo mogoče razumeti tudi na način, kot ga je razumela tožnica. Povedala je namreč, da je z „NE“ odgovorila zato, da bi povedala, da ne živi v zakonski zvezi in torej tudi njen zakonec ne more biti zaposlen. Na podoben način so vprašalnik narobe razumeli in izpolnili tudi nekateri drugi delavci.

10. Z zatrjevanjem, da je tožnica vedela, da daje napačen odgovor in je tak napačen odgovor tudi želela dati, da bi ohranila zaposlitev, toženka nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju. Z obsežnimi revizijskimi navedbami izpodbija jasno in popolno dokazno oceno sodišč druge in prve stopnje, ki sta po izvedbi številnih dokazov prišli do zaključka, s katerim soglaša tudi revizijsko sodišče, namreč, da vprašanje, na katerega tožnica ni dala točnega odgovora, ni bilo jasno. Predhodno delavcem ni bilo pojasnjeno, na kakšen način se izpolnjuje vprašalnik, rečeno jim je bilo le, da morajo dati točne podatke. Vprašanje je bilo mogoče razumeti na več načinov, saj so na isto vprašanje z „NE“ odgovorili tudi nekateri drugi delavci, čeprav niso bili poročeni oziroma niso imeli partnerjev. Tako sta na enak način odgovorila S. B. in K. F., ki sta bila oba samska. Poleg tega so bili pri spornem vprašanju ob obkroženem „NE“ pri nekaterih delavcih pripisi1 (npr. samska, samohranilka itd.), kar še dodatno dokazuje, da vprašanje za več vprašanih delavcev ni bilo povsem razumljivo.

11. Glede na navedeno je presoja sodišča, da ob nerazumljivem vprašanju napačen odgovor ne dokazuje tožničinega goljufivega namena, pravilna. Zato je pravilna tudi odločitev, da odpovedni razlog iz prve alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni podan.

12. Sodišče prve stopnje je ob ugotovljeni nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotovilo trajanje delovnega razmerja do izdaje sodbe in tožnici prisodilo denarno povračilo v višini trinajstih plač. V drugem odstavku 118. člena ZDR-1 so primeroma našteti kriteriji, na podlagi katerih sodišče določi višino denarnega povračila, in sicer trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je bila tožnica ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi stara 35 let, ima srednješolsko izobrazbo (kmetijski tehnik in pomočnica vzgojiteljice), pri toženki je bila zaposlena manj kot šest let, do izdaje sodbe so ji bile priznane pravice iz delovnega razmerja za deset mesecev. Ne glede na okoliščine, ki jih je še navedlo sodišče, namreč, da prihaja z območja A., kjer je zaposljivost težja, ter da je zaposlitev izgubila v obdobju, ko bi si lahko ustvarila družino, je prisojeno denarno povračilo občutno previsoko. Upoštevaje vse okoliščine primera in denarna povračila, ki jih je sodišče prisodilo v drugih primerih2, revizijsko sodišče ocenjuje, da bi bilo primerno denarno povračilo v višini štirih bruto plač delavke. Zato je pritožbi toženke delno ugodilo in na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je prisojeni znesek denarnega povračila, ob upoštevanju tožničine povprečne mesečne bruto plače v zadnjih treh mesecih dela (745,91 EUR) znižalo na 2.983,64 EUR ter v presežku zahtevek za denarno povračilo zavrnilo. V ostalem je revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

13. Ker je toženka z revizijo delno uspela, tožnica ob upoštevanju drugega odstavka 154. člena ZPP krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

1 Nekatere pripise so naredili delavci sami, nekateri so bili pripisani z drugo pisavo. 2 V zadevi VIII Ips 236/2017 za enajst let zaposlitve, ob starosti 62 let - 8 plač, v zadevi VIII Ips 200/2017 za 17 let zaposlitve, ob starosti 47 let - 8 plač, v zadevi VIII Ips 180/2017 za 8 let zaposlitve, ob starosti 50 let - 9 plač, v zadevi VIII Ips 293/2016 za 34 let zaposlitve, ob starosti 58 let - 12 plač, v zadevi VIII Ips 104/2017 za 9 let zaposlitve, ob starosti 47 let - 6 plač itd.