Jedro

Tožnici v zvezi z odgovorom na vprašanje "če živite v zakonski zvezi - ali je vaš zakonec zaposlen?" pod točko 2.2 na izjavi o premoženjskem in socialnem stanju z dne 13. 9. 2015, ki jo je tožena stranka dala v reševanje delavcem v postopku ugotavljanja presežnih delavcev, ni mogoče očitati goljufivega namena oziroma, da bi podala neresnične podatke o svojem socialnem stanju z namenom, da bi ohranila zaposlitev pri toženi stranki. Ker iz izvedenih dokazov ne izhaja, da je tožnica prikazovala ali prikrivala dejanske okoliščine o svojem samskem statusu, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožnici očitano ravnanje nima vseh znakov kaznivega dejanja goljufije po določbi 211. člena KZ-1 niti ni tožnici mogoče očitati kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Zato v konkretnem primeru ni bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu odločitve o stroških postopka (IV. točka izreka) spremeni tako, da se znesek prisojenih stroškov zniža z "851,16 EUR" na znesek "411,60 EUR".

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 11. 2015, ki jo je dne 21. 6. 2016 tožena stranka podala tožnici, nezakonita (točka I izreka) in da tožnici delovno razmerje dne 21. 6. 2016 ni prenehalo, zato jo je tožena stranka dolžna za čas od 21. 6. 2016 do 11. 5. 2017 prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Slovenije, ji za isto obdobje obračunati bruto zneske plač, upoštevaje bruto plačo, ki bi bila tožnici izplačana, če bi v istem obdobju delala pri toženi stranki (745,91 EUR), od tako obračunanih zneskov mesečnih nadomestil plače plačati davke in prispevke na ustrezne račune ter tožnici izplačati mesečne zneske nadomestil plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18 dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. Kar je tožnica zahtevala več, to je trajanje delovnega razmerja in pravic iz delovnega razmerja do dneva vročitve sodbe sodišča prve stopnje, je sodišče zavrnilo (točka II. izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati denarno povračilo v višini 9.696,83 EUR, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke ter ji nakazati ustrezen neto znesek, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka III. izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti potrebne pravdne stroške v višini 851,16 EUR, ki jih nakaže na transakcijski račun sodišča prve stopnje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka po tem sklepu, v roku 8 dni (točka IV izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe (I., II.A, III. in IV. točko izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi vztraja, da jo je tožnica namerno zavedla in pri njej ustvarila prepričanje, da ima brezposelnega zakonca oziroma zunajzakonskega parterja zato, da ji je skladno s podjetniško kolektivno pogodbo iz naslova socialnega kriterija dodelila točke, s čimer je tožnica obdržala zaposlitev. Tožnica na jasno vprašanje tožene stranke ni podala jasnega odgovora, ker je vedela, da se tožena stranka odloča o tem, koliko delavcev in kdo konkretno bo izgubil zaposlitev zaradi poslovnih razlogov. Tožnica je vprašanje pod točko 2.2. v izjavi dobro razumela, kar je na zaslišanju tudi priznala. Tožničine trditve, da ni vedela oziroma se ni zanimala, zakaj ji je tožena stranka vročila v izpolnitev izjavo in kakšne so lahko posledice, so neresnične, saj je bilo delavcem izrecno povedano, da bo delodajalec na podlagi njihovega zdravstvenega in socialnega stanja odločil, katerih dvanajst delavcev bo izgubilo zaposlitev. Tožnica se je zavedala, da nima otrok, da je pri toženi stranki zaposlena šele 7 let, da je mlada in da nima ne zdravstvenih ne socialnih težav. Posledično je vedela, da ima v primerjavi z večino svojih sodelavcev boljše zdravstveno in socialno stanje, kar pomeni slabše možnosti za ohranitev zaposlitve. Tožnica je z goljufivim namenom, da bi neupravičeno obdržala zaposlitev nato na dodatno postavljeno izrecno in jasno vprašanje ponovno zavestno in namerno podala zavajajoč in neresničen odgovor, zato, da bi toženo stranko zavedla v zmotno prepričanje, da živi z brezposelnim partnerjem. Meni, da je tožničina izpovedba neverodostojna, nedosledna in sama s sabo v nasprotju oziroma z njenim zagovorom, ki ga je tožnica podala v postopku izredne odpovedi. To pa izkazuje, da jo je tožnica namerno zavedla s ciljem, da bi obdržala zaposlitev. V nadaljevanju pritožbe tožena stranka izpostavlja posamezne tožničine izjave v zvezi z odgovorom na zastavljeno vprašanje v izjavi iz tožničinega zagovora z dne 16. 6. 2016 v postopku izredne odpovedi, tožbe in zaslišanja in navaja, da iz navedenega izhaja, da se je tožnica na zagovoru zlagala, ko je to trdila, da ni vedela, čemu so namenjene izjave in kakšne so njihove posledice. Nadalje navaja, da je tožnica izpovedala, da je vprašanje v izjavi pod točko 2.2 razumela, kar negira tožbene navedbe, da ji vprašanje ni bilo razumljivo. Njena izpovedba, da na dodatno vprašanje tožene stranke v mailu ni odgovorila, da ni poročena, ker je e-mail javen, pa predstavlja nedopustno novoto. Tožničino spreminjanje izpovedbe in izmikanje odgovorom dokazuje, da se je tožnica konkretnemu odgovoru glede njenega takratnega partnerskega odnosa namerno izmikala, zato tudi na dodatno vprašanje tožene stranke ni želela dati jasnega in nedvoumnega odgovora. Tožničina izpovedba, da je vseskozi mislila, da je toženi stranki primerno odgovorila, je nerazumljiva in nesmiselna. Tožena stranka poudarja, da je tožnica v šoli dosegala nadpovprečne učne rezultate, kar dokazuje, da je tožnica vprašanje v izjavi v točki 2.2. in ponovno postavljeno vprašanje v elektronskem sporočilu z dne 2. 10. 2015 pravilno razumela. Navaja tudi, da je potrebno upoštevati, da so vsi delavci razen tožnice nato na ponovno vprašanje podali konkretizirane in jasne odgovore. Ne strinja se z dokazno oceno izpovedi prič in navaja, da so zaslišane priče v celoti potrdile trditve tožene stranke. A.A. in B.B. sta potrdila, da sta zaposlenim na sestanku dne 11. 9. 2015 povedala, da bodo iz poslovnega razloga odpovedali pogodbo o zaposlitvi dvanajstim delavcem, ki bodo izbrani na podlagi izjave o zdravstvenem in socialnem stanju, da morajo izjave izpolniti resnično in naj se v primeru morebitnih nejasnosti obrnejo na kadrovsko službo. Tožnica se v zvezi z morebitnimi nejasnostmi na kadrovsko službo ni obrnila, kar sta potrdili C.C. in D.D.. Prav tako so trije bivši delavci (E.E., F.F. in G.G.) potrdili, da je tožnica toženi stranki posredovala neresničen podatek, zaradi česa je tožnica neutemeljeno obdržala zaposlitev. Zaključek sodišča, da naj bi bila izpovedba E.E. glede na ostale izvedene dokaze nerelevantna, je neutemeljen in neobrazložen. Uveljavlja kršitev pravice tožene stranke do izjave v zvezi s sklicevanjem sodišča na izpovedi F.F. in G.G. z obrazložitvijo, da naj bi izpovedbi teh dveh prič potrjevali, da je bilo sporno vprašanje v izjavi nejasno postavljeno, saj priči nista bili predlagani v zvezi s tem in je sodišče v tem delu prekoračilo trditveno podlago. Tožena stranka je zaslišanje prič predlagala za potrditev dejstva, da je tožnica v izjavi navedla neresnične podatke glede socialnega stanja, kar so priče tudi potrdile. Tožena stranka poudarja, da so vsi vprašani delavci jasno odgovorili oziroma napisali, da bodisi živijo v zakonski oziroma zunajzakonski skupnosti, bodisi so zapisali, da so samski. Samo tožnica je na izrecno vprašanje v elektronskem sporočilu namerno podala nekonkretiziran in zavajajoč odgovor, na podlagi katerega je tožena stranka utemeljeno sklepala, da tožnica živi v zakonski oziroma zunajzakonski zvezi z brezposelnim partnerjem. Navaja, da je tožnica s svojim ravnanjem izpolnila vse zakonske znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, protipravna korist pa izhaja iz dejstva, da je tožnica neupravičeno obdržala svojo zaposlitev pri toženi stranki in bila posledično neupravičeno deležna vseh pravic, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Presoja sodišča, da v konkretnem primeru niso podani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, je zmotna. Ne strinja se z višino prisojnega denarnega povračila in navaja, da je glede na sodno prakso višina močno pretirana. V zvezi s tem izpostavlja, da je tožnica mlada (35 let), da je izobražena, zdrava, samska, brez otrok in ima rešen stanovanjski problem ter nobenega kredita oziroma drugih dolžniških premoženjskih obveznosti. Pri toženi stranki je bila zaposlena le 7 let in ima dva strokovna poklica, kmetijski tehnik in pomočnica vzgojiteljice. Navaja, da tožnica ni izkazala, da aktivno išče zaposlitev, saj ni predložila nobenega dokazila o tem, da se je prijavila na kakšno prosto delovno mesto. Zaključek sodišča, da naj bi bila zaposljivost na območju H. težja, je pavšalen in iz predloženih zdravniških izvidov ne izhaja kakršna koli duševna motnja, bolezen ali drugačno bolezensko stanje tožnice. Še zlasti iz izvedenih dokazov ne izhaja, da naj bi bila tožnica zdravstveno prizadeta po krivdi tožene stranke. Meni, da bi bila tožnica lahko upravičena le do ene oziroma največ dveh plač. Tožena stranka izpodbija tudi odločitev o stroških in navaja, da v skladu s sodno prakso pravdne stranke niso upravičene do povrnitve stroškov za sestanek z odvetnikom in pregled dokumentacije, saj to niso stroški, ki bi bili potrebni za pravdo in da ima v skladu s petim odstavkom 17. člena ZOdv odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, pravico do plačila za svoje delo le v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi.

3. Tožnica je podala odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem prereka njene pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu odločitve o stroških postopka.

6. Neutemeljen je pritožben očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožena stranka sodišču očita v zvezi z obrazložitvijo izvedenih dokazov, to je izpovedi prič E.E., F.F. in G.G.. S tem, ko tožena stranka navaja, da se ne strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je izpovedba E.E. glede na ostale izvedene dokaze nerelevantna in da naj bi izpovedi prič F.F. in G.G. potrjevali, da je bilo sporno vprašanje v izjavi o zdravstvenem in socialnem stanju postavljeno nejasno, po vsebini navedeni kršitvi uveljavlja predvsem zaradi nestrinjanja z ugotovljenim dejanskim stanjem, torej drug pritožbeni razlog, vendar prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 11. 2015 za nedoločen čas na delovnem mestu samostojni prodajalec. Tožena stranka je tožnici po opravljenem zagovoru odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. in 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13, s spremembami). V skladu s 110. členom ZDR-1 lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja) ali če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja).

8. Iz izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je tožena stranka zaradi reorganizacije poslovanja dvanajstim delavcem odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, tožnici pa je ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto samostojni prodajalec, ki jo je tožnica sprejela. Tožena stranka je izbiro med večimi delavci na delovnem mestu prodajalec (na katerem je bila zaposlena tudi tožnica) opravila na podlagi kriterijev, določenih v podjetniški kolektivni pogodbi, med katerimi je bil tudi kriterij zdravstvenega in socialnega stanja delavca. Za potrebe točkovanja zdravstvenega in socialnega stanja je tožena stranka delavcem dala v izpolnjevanje izjavo o zdravstvenem in premoženjskem stanju z dne 13. 9. 2015. Eno izmed vprašanj v izjavi je bilo tudi "če živite v zakonski zvezi - ali je vaš zakonec zaposlen?" pri čemer je z zakonsko zvezo izenačena tudi zunajzakonska skupnost. Tožnica je kot odgovor na to vprašanje v izjavi obkrožila NE in je tudi na dodaten poziv tožene stranke, naj pojasni svoj odgovor, v elektronskem sporočilu z dne 2. 10. 2015 sporočila, da njen odgovor ostaja enak kot na obrazcu. Tožena stranka je na podlagi navedenega odgovora sklepala, da ima tožnica brezposelnega zakonca oziroma zunajzakonskega partnerja, zaradi česar ji je na podlagi socialnega stanja v skladu s podjetniško kolektivno pogodbo dodelila 20 točk. Posledično je tožnica zbrala večje število točk od delavcev, ki jim je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka je v drugem individualnem delovnem sporu, ki teče med toženo stranko in enim izmed dvanajstih delavcev, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga (ki se vodi pod opr. št. Pd 451/2015) izvedela, da je bila tožnica ob izpolnjevanju izjave samska, da torej ni bila poročena in da ni živela v zunajzakonski skupnosti, temveč je živela pri starših, zato je tožnici očitala, da je v izjavi z dne 13. 9. 2015 in elektronskem sporočilu z dne 2. 10. 2015 podala neresnične podatke o svojem socialnem stanju z namenom, da bi ohranila zaposlitev pri toženi stranki. Kot izhaja iz izredne odpovedi naj bi tožnica s takšnim ravnanjem namenoma ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmera, pri čemer ima kršitev tudi vse znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.).

9. V zvezi z očitano kršitvijo je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva in po oceni izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da toženi stranki, na kateri je dokazno breme (drugi odstavek 84. člena ZDR-1), ni uspelo dokazati tožnici očitane kršitve. Navedeni zaključek je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi celovite, prepričljive in pravilne dokazne ocene izvedenih dokazov. Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi stališči in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje. V nadaljevanju pa v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP odgovarja le na bistvene pritožbene navedbe tožene stranke.

10. Pritožbeno sodišče soglaša z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnici v zvezi z odgovorom na vprašanje "če živite v zakonski zvezi - ali je vaš zakonec zaposlen?" pod točko 2.2 na izjavi o premoženjskem in socialnem stanju z dne 13. 9. 2015, ki jo je tožena stranka dala v reševanje delavcem v postopku ugotavljanja presežnih delavcev, ni mogoče očitati goljufivega namena oziroma da bi podala neresnične podatke o svojem socialnem stanju z namenom, da bi ohranila zaposlitev pri toženi stranki. Tak dokazni zaključek je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo na podlagi tožničine izpovedi in izpovedi prič v zvezi z izpolnjevanjem spornega vprašanja na navedeni izjavi ter na podlagi listinske dokumentacije, predvsem tožničine izjave o premoženjskem in socialnem stanju z dne 13. 9. 2015 (A8) in predloženih izjav o premoženjskem in socialnem stanju drugih delavcev (B5).

11. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj je verjelo tožničini izpovedi, zakaj je pri spornem vprašanju med dvema možnima odgovoroma DA ali NE, obkrožila NE, ker je s tem mislila povedati, da ni poročena, da nima zakonca in ta zato ne more biti zaposlen in ne zato, da bi toženo stranko preslepila, da ima bodisi zakonca bodisi zunajzakonskega partnerja, ki je brezposeln, kot to v pritožbi vztraja tožena stranka. Tožnica je pojasnila, da je tudi vprašanje, ki ji je bilo posredovano po elektronski poti dne 2. 10. 2015, to je "ali je zakonec, izvenzakonski partner zaposlen?" razumela kot vprašanje, ali ima zakonca oziroma zunajzakonskega partnerja in ker ga ni imela, je odgovorila, da odgovor ostaja enak. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija verodostojnost tožničine izpovedi. Njena izpoved je, tako kot drugi izvedeni dokazi, v skladu z določbo 8. člena ZPP podvržena dokazni oceni sodišča. Glede na to, da je tožnica ves čas postopka (tako pri toženi stranki kot pred sodiščem prve stopnje ter ne nazadnje tudi v sodnem postopku v zadevi, ki se vodi pod opr. št. Pd 451/2015 - kar izhaja iz prepisa zvočnega posnetka v zadevi opr. Pd 451/2015) glede izpolnjevanja spornega vprašanja zatrjevala enako, njena izpoved pa je skladna tudi z ostalimi izvedenimi dokazi (predvsem izjavo o premoženjskem in socialnem stanju z dne 13. 9. 2015 in elektronsko pošto z dne 2. 10. 2015) pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje.

12. Sodišče prve stopnje je pri dokazni oceni pravilno upoštevalo, da je bilo mogoče na sporno vprašanje na izjavi o zdravstvenem in socialnem stanju odgovoriti le z odgovoroma DA ali NE. Pritožbeno sodišče se zato strinja s presojo sodišča prve stopnje, da bi tožnica zato, ker je bila neporočena in samska, v vsakem primeru odgovorila napačno, ker ji vprašalnik ni omogočal odgovora v primeru, če je samska, niti ni bilo navodila, da na to vprašanje odgovorijo le poročeni delavci ali delavci, ki živijo v zunajzakonski skupnosti. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje pa iz navodil na izjavi izhaja, da v primeru, če zaposleni na posamezno vprašanje ne odgovori oziroma ne poda izjave, je delodajalec pri odločanju ne bo mogel upoštevati. Ne nazadnje iz izvedenih dokazov izhaja, da tožnici posamezna vprašanja niti niso bila pojasnjena. Iz izpovedi B.B. izhaja, da je bilo na sestanku z delavci dne 11. 9. 2015 podano pojasnilo o razlogih za izpolnjevanje vprašalnika (to je v povezavi z izbiro presežnih delavcev) in da morajo delavci vpisati točne podatke. Po točkah oziroma po posameznih vprašanjih pa vprašalnik delavcem ni bil pojasnjen. Zato so pritožbene navedbe, da tožnica na vprašanje tožene stranke ni podala jasnega odgovora, ker je vedela, da se tožena stranka odloča o tem, kdo konkretno bo izgubil zaposlitev iz poslovnega razloga, neutemeljene. Iz izvedenega dokaznega postopka namreč ne izhaja, da bi tožnica sploh vedela, kako bo izvedeno točkovanje kriterijev, na podlagi katerih je bila opravljena izbira presežnih delavcev, tudi če je vedela, da se bodo točke dodeljevale tudi za zdravstveno oziroma socialno stanje.

13. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija dokazno oceno izpovedi prič in spornega vprašanja, kot jo je napravilo sodišče prve stopnje in vztraja, da je bilo vprašanje jasno postavljeno. Dokazna ocena spornega vprašanja ter izpovedi prič, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, je prepričljiva in jo kot tako sprejema tudi pritožbeno sodišče. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je sporno vprašanje na izjavi postavljeno nejasno. Tak dokazni zaključek je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo tudi na podlagi izpovedi prič G.G. in F.F., ki sta oba izpovedala, da sta pri spornem vprašanju obkrožila enako kot tožnica odgovor NE, ker sta bila samska, le da je F.F. dopisala še, da je samohranilka, ker je imela otroka. Pritožbeni očitek, da je sodišče v tem delu prekoračilo trditveno podlago tožene stranke je neutemeljen. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje v zvezi s presojo spornega vprašanja sledilo tožničini izpovedi in ne pričam E.E., F.F. in G.G., ki so trdili, da je tožnica dala neresnične podatke, je stvar dokazne ocene sodišča, komu bo verjelo in komu ne. Vztrajanje tožene stranke v pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje v tem delu slediti izpovedim navedenih prič, pa dokazne ocene sodišča prve stopnje ne uspe omajati. Sodišče prve stopnje je dokazni zaključek o nejasnosti spornega vprašanja pravilno oprlo tudi na izpoved D.D., ki je izpovedala, da je bilo dodatno vprašanje poslano še kakim štirim delavcem. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da navedeno izkazuje, da večim delavcem vprašalnik ni bil razumljiv oziroma da vprašanja in odgovorov niso razumeli enako kot tožena stranka. Iz predloženih izjav drugih delavcev (B5) pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo sporno vprašanje s strani posameznih delavcev izpolnjeno različno, saj so bili ponekod pripisani vprašaji, pri določenih pa je nekdo z isto pisavo ob obkroženem NE pripisal samska, kar kaže na to, da to niso bili tisti, ki so izpolnjevali vprašalnik ter da so bile pri nekaterih vprašalnikih ob spornem vprašanju oziroma odgovoru še druge oznake. Pravilna je zato presoja sodišča prve stopnje, da navedeno kaže na to, da sporno vprašanje večim delavcem ni bil razumljivo in da bi se tožena stranka z jasnim predhodnim vprašanjem ("ste poročeni in ali živite v izvenzakonski skupnosti?") lahko povsem izognila dvomljivim in neustreznim odgovorom.

14. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnici v zvezi z izpolnitvijo spornega vprašanja na izjavi z dne 13. 9. 2015 in v odgovoru na dodatno postavljeno vprašanje, posredovano po elektronski poti dne 2. 10. 2015, ni mogoče očitati goljufivega namena, kot znakom kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Kaznivo dejanje po citirani določbi stori, kdor, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali drugega premoženja kaj stori ali opusti. Ker iz izvedenih dokazov ne izhaja, da je tožnica prikazovala ali prikrivala dejanske okoliščine o svojem samskem statusu, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožnici očitano ravnanje nima vseh znakov kaznivega dejanja goljufije po določbi 211. člena KZ-1 niti ni tožnici mogoče očitati kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Drugačno vztrajanje tožene stranke v pritožbi ni utemeljeno. Glede na to, da v konkretnem primeru ni podan utemeljen razlog za izredno odpoved po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo nezakonitost izpodbijane odpovedi.

15. Sodišče prve stopnje je zato tožbenemu zahtevku za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilno ugodilo in sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dnem 11. 5. 2017, to je z dnem odločitve sodišča prve stopnje, kot je to v tožbenem zahtevku predlagala tožnica, saj je glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo več mogoče. 16. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo ustrezno denarno povračilo ob upoštevanju vseh kriterijev iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1, svojo odločitev pa ustrezno in prepričljivo obrazložilo. Sodišče prve stopnje je okoliščine, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena skoraj šest let, da je bila v času odločanja stara 35 let in da je glede na njeno izobrazbo (srednješolska izobrazba) težje zaposljiva, da je zaposlitev izgubila brez svoje krivde, ustrezno ovrednotilo, zato tožena stranka v pritožbi neutemeljeno oporeka višini prisojenega denarnega povračila v višini trinajstih povprečnih bruto plač (745,91 EUR), kot so bile tožnici izplačane v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, to je v višini 9.696,83 EUR. Sodišče prve stopnje je sicer pri presoji višine denarnega povračila upoštevalo tudi zdravstveno stanje tožnice, kot izhaja iz predložene medicinske dokumentacije, ki pa ni določeno kot kriterij za določitev višine denarnega povračila po drugem odstavku 118. člena ZDR-1. Vendar pa po oceni pritožbenega sodišča prisoja denarnega povračila v znesku, kot ga je določilo sodišče prve stopnje, predstavlja primerno in pravično povračilo, ki ustreza tudi povračilom, ki se v podobnih primerih prisojajo v sodni praksi. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo tožničine zaposlitvene zmožnosti. Sodišče prve stopnje je namreč ustrezno ovrednotilo tožničino starost in njeno izobrazbo (poklicna oziroma srednješolska izobrazba) ter s tem povezane zaposlitvene možnosti. Neutemeljeno tožena stranka v pritožbi navaja, da bi morala tožnica izkazovati aktivnost zaposlitve s predložitvijo ustreznih dokazil. 17. Utemeljeno tožena stranka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o povrnitvi stroškov postopka, ki jih je sodišče prve stopnje tožnici priznalo v previsokem znesku. V skladu z določbo 155. člena ZPP upošteva sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin, pri čemer se višina stroškov presoja v skladu z določbami Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/15) in Zakona o odvetništvu (ZOdv; Ur. lr. RS, št. 18/93 in nasl.). V konkretnem primeru so bili nepotrebni stroški postopka stroški konference s stranko (50 točk), ki jih je sodišče prve stopnje priznalo tožnici. Skupno število priznanih točk pravilno znaša 1470, kar znaša 674,73 EUR. Upoštevaje 22 % DDV po tarifni številki 6007 (148,44 EUR) znašajo skupni stroški postopka 823,17 EUR.

18. Ker pa je bila tožnici v postopku pred sodiščem prve stopnje dodeljena brezplačna pravna pomoč za zastopanje, je potrebno uporabiti določbo 17. člena ZOdv, ki v petem odstavku določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi; morebitni dogovori po drugem odstavku 17. člena ZOdv (do višjega plačila za delo odvetniku) pa so v primeru zastopanja po uradni dolžnosti ali v primeru nudenja brezplačne pomoči nični. Upoštevaje navedeno določbo znašajo stroški tožnice v tem postopku 411,60 EUR, torej polovico zneska, kot bi odvetniku pripadal po odvetniški tarifi. Le stroški v tej višini so tožnici dejansko nastali in zato le ti stroški predstavljajo potrebne pravdne stroške tožnice, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti na račun sodišča prve stopnje.

19. Glede na navedeno in v skladu z določbo 5. točke 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v točki IV. izreka spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe. V preostalem delu je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno prispeval k rešitvi spora, zato tega stroška ni mogoče šteti kot stroška, potrebnega za pravdo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).