Jedro

Revident bi moral pojasniti, zakaj so vprašanja pomembna za pravilno in zakonito odločitev v tej zadevi, ter navesti, na kakšen način bi morala biti pravna pravila pravilno uporabljena. Vprašanja pa je navedel le na splošni in načelni ravni, kar za dovoljenost revizije ne zadošča.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-970/2016/3 (1313-20) z dne 4. 8. 2016, s katerim ga je pridržalo za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni do predaje odgovorni državi članici (1. točka izreka). Izreklo je še, da se tožnik pridrži za namen predaje od ustne naznanitve 2. 8. 2016 od 18.00 ure do predaje, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica (2. točka izreka).

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (v nadaljevanju revident) vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Predlaga tudi izdajo začasne odredbe.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Na kakšen način mora biti pomembno pravno vprašanje izpostavljeno in kakšne so zahteve za to, da se upošteva kot izpolnjevanje omenjenega pogoja, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.(1)

6. V reviziji revident kot pomembna izpostavlja štiri vprašanja, in sicer: „Da je tožena stranka napačno uporabila določilo 28 (2) člena Dublinske uredbe III, ker je odločala po prostem preudarku“, „Ali je tožena stranka pri presoji nevarnosti pobega upoštevala določbe 68. člena ZTuj-2?“, „Ali je sodišče materialnopravno pravilno presodilo zakonitost akta z vidika nujnosti ukrepa?“ in „Ali je sodišče materialnopravno pravilno presodilo zakonitost akta z vidika uporabe manj prisilnega ukrepa?“ Po presoji Vrhovnega sodišča revident s tako opredeljenimi vprašanji pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal, saj so zastavljena na splošni ravni, brez konkretizacije, zakaj naj bi vprašanja bila pomembna po vsebini zadeve. Revident bi moral pojasniti, zakaj so vprašanja pomembna za pravilno in zakonito odločitev v tej zadevi, ter navesti, na kakšen način bi morala biti pravna pravila pravilno uporabljena. Vprašanja pa je navedel le na splošni in načelni ravni, kar za dovoljenost revizije ne zadošča. 7. Prav tako revident ni ustrezno utemeljil in s tem izkazal odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, čeprav se je skliceval tudi na ta del 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Odstop od sodne prakse je revident utemeljeval s sklicevanjem na sodbi I Up 26/2016 in I Up 154/2016 ter navedel, da je tožena stranka napačno uporabila določila 28 (2) člena Uredbe Dublin III, ker je odločala po prostem preudarku. Glede tega Vrhovno sodišče poudarja, da je predmet revizijskega preizkusa pravnomočna sodba in ne upravni akt, v prvostopenjski sodbi pa je tudi zavzeto stališče, da „tožena stranka v primerih izreka ukrepa pridržanja ne odloča po prostem preudarku.“

8. Revident v okviru 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 uveljavlja dovoljenost revizije zaradi zelo hudih posledic.

9. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča(2) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati. Revident s svojimi navedbami (da „mu nastaja težko popravljiva škoda, saj mu dni odvzema prostosti ne bo mogel nihče povrniti, prav tako bo morebitno okrevanje od duševnih bolečin zaradi preteklega preganjanja izredno oteženo in podaljšano, če ne celo onemogočeno“) izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 v obravnavani zadevi ni izkazal. 10. Ker uveljavljeni pogoji za dovoljenost revizije niso izkazani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 11. O povračilu revizijskih stroškov na podlagi stroškovnika bo odločilo pristojno ministrstvo (6. člen Pravilnika o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce).

K II. točki izreka:

12. Revident je hkrati z revizijo predlagal tudi izdajo začasne odredbe.

13. Na podlagi 84. člena ZUS-1 lahko Vrhovno sodišče na zahtevo revidenta izda začasno odredbo do odločitve o reviziji zaradi razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Ker je o vloženi reviziji oziroma o njeni nedovoljenosti Vrhovno sodišče odločilo s tem sklepom, v obravnavani zadevi ni izpolnjena procesna predpostavka za vsebinsko presojo utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe. Zato je Vrhovno sodišče ob smiselni uporabi 89. člena v zvezi z drugim odstavkom 84. člena ZUS-1 predlog revidenta za izdajo začasne odredbe zavrglo.

(1) Primerjaj sklepe VSRS X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014. (2) Primerjaj odločbe VSRS, kot npr.: X Ips 212/2008, X Ips 85/2009 in X Ips 148/2010.