Jedro

Znatno nevarnost, da bi tožnik lahko pobegnil pred zaključkom postopka po Uredbi Dublin III, izkazujejo podatki iz sistema EURODAC, iz katerih izhaja, da je tožnik predhodno že trikrat vložil prošnjo za mednarodno zaščito v drugih državah članicah (Madžarska, Avstrija) ter zapustil Avstrijo, še preden je bil postopek odločanja o njegovi prošnji končan. Navedeni ugotovitvi pritrjuje tudi tožnik, zato ni sporna. Že navedeno tudi po presoji sodišča pomeni, da tožnik ni sodeloval v postopkih druge države članice, v kateri je zaprosil za mednarodno zaščito, ne da bi podal prepričljive razloge za tako ravnanje.

Odločno tožnikovo nasprotovanje vrnitvi na Madžarsko kaže na utemeljeno verjetnost, da tožnik tudi v Republiki Sloveniji ne bo počakal do predaje odgovorni državi članici.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju: Dublinska uredba III), v povezavi s 5. alinejo prvega odstavka 84. člena, četrtim odstavkom 84. člena ter 7. točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je R. J., roj. ... 1992 v kraju Golaina, državljana Pakistana, pridržala za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (1. točka izreka); in sklenila, da se tožnika pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 2. 8. 2016 od 18.00 do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik dne 2. 8. 2016 podal prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Ob podaji prošnje je bil soočen s policijsko depešo, iz katere izhaja, da je bil tožnik dne 25. 7. 2016 obravnavan s strani postaje mejne policije Dobova, kamor je pripotoval z vlakom na relaciji Muenchen – Zagreb, kjer je bil kontroliran s strani policije, ko je bilo ugotovljeno, da oseba ne poseduje dokumentov za izkazovanje istovetnosti in da je njegov postopek za mednarodno zaščito v reševanju v Italiji, pri čemer so italijanski varnostni organi sporočili, da tožnika ne bodo sprejeli in z ugotovitvami policije. Na vprašanje uradne osebe, ali je za mednarodno zaščito že zaprosil v kateri izmed držav članic EU, je tožnik izjavil, da je zaprosil v Avstriji in na Madžarskem, ne pa tudi v Italiji. Tožnik je pojasnil, da je Madžarsko zapustil, ker je bilo tam o njegovem postopku dvakrat negativno odločeno, Avstrijo je zapustil, ker so mu tam povedali, da ga bodo vrnili na Madžarsko, Italijo pa je zapustil, ker je bil razočaran nad njihovim sistemom in je zato odšel v Slovenijo, saj je slišal, da si bo v Sloveniji lahko uredil dokumente za bivanje. Toženka je na podlagi navedenega zaključila, da pri tožniku podane okoliščine kažejo na utemeljen sum, da bi v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in odšel že spet v kakšno drugo državo EU, ker se mu bo zdelo, da bi si tam lažje uredil dokumente. Na podlagi tega je toženka tudi sklepala, da obstaja velika verjetnost, da bi tožnik samovoljno zapustil tudi azilni dom v Sloveniji, ker bo predolgo čakal na odločitev ali ker bo preveč prosilcev.

3. Toženka tožnikovo begosumnost utemeljuje tudi z ugotovitvami, da je tožnik prehajal meje na nedovoljen način in ni takoj ob vstopu v Republiko Slovenijo zaprosil za mednarodno zaščito, ampak je to storil šele potem, ko je bil prejet s strani policije, da je pred prihodom v RS zaprosil za mednarodno zaščito drugih državah, vendar ni počakal na pravnomočno odločitev njihovih organov, ampak je samovoljno zapustil njihove azilne domove in na nedovoljen način prišel v Republiko Slovenijo. Nadalje pojasnjuje, zakaj milejši ukrep pridržanja na območju azilnega doma ni primeren in je zato uporabila strožji ukrep pridržanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1). Poudarja, da v azilnem domu ni mehanizmov za preprečitev odhoda tujca, zato s pridržanjem na območje azilnega doma ne bi bilo mogoče doseči namena Uredbe Dublin III. Pri tem se sklicuje na sodno prakso Upravnega sodišča RS (sodba I U 1624/2014 in I U 1623/2014) in Vrhovnega sodišča RS (sodba I Up 346/2014).

4. Tožnik izpodbija sklep zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

5. Opozarja na razliko med ustno naznanjenim ukrepom pridržanja in pisnim odpravkom sklepa, saj iz zapisnika z dne 2. 8. 2016 izhaja, da mu je bil navedeni ukrep izrečen za čim manj časa oziroma dokler bo to potrebno za skrbno izvedbo potrebnih upravnih postopkov vse do izvršitve predaje v skladu z uredbo. Pisni odpravek izpodbijane odločbe pa ne omejuje pridržanja na čim manj časa temveč zgolj s časovno opredelitvijo do predaje odgovorni državi članici. Ker pisni odpravek ni identičen ustni odločbi, je toženka kršila pravila postopka ter ustavno pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS).

6. Nadalje tožnik ugovarja postopanju toženke po prostem preudarku in se med drugim sklicuje na stališče iz sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. I U 26/2016, po katerem odločanje toženke o pridržanju ni utemeljeno na diskreciji.

7. Ne glede na procesne kršitve tožnik uveljavlja tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z nepravilno uporabo materialnega prava glede vprašanja, ali je pri tožniku podana (znatna) nevarnost pobega skladno z Uredbo Dublin III v zvezi z 68. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Tožnik navaja, da iz izpodbijanega sklepa ni mogoče ugotoviti kako je tožena stranka ugotavljala nevarnost pobega, niti ali je upoštevala vse postavljene pravne standarde v zvezi s tem. Okoliščina, da naj bi prosilec samovoljno zapustil azilni dom, ker bo preveč prosilcev, kot je bilo v Nemčiji, po mnenju tožnika ne izhaja iz njegovih navedb (niti iz upravne dokumentacije). Hkrati pa izjave tožnika, da se je nahajal na Madžarskem, v Avstriji in v Italiji ne utrjujejo prepričanja, da je ukrep nujen. Toženka je svojo odločitev za strožji ukrep obrazložila zgolj z razliko v varovanju objektov oziroma v tem, kdo ga izvaja. Navedena razlika ne opravičuje, da se omejitev gibanja za prosilce za mednarodno zaščito znotraj Centra za tujce. Nezmožnost uporabe manj prisilnih ukrepov, kot je to, da se tak ukrep izreče na območje azilnega doma, se mora namreč nanašati na okoliščine v zvezi s tožnikom, ne pa zgolj na splošne okoliščin zagotavljanja reda in varnosti v azilnem domu. Poleg toženih ugovorov tožnik podaja tudi obširno pravno naziranje glede pravne podlage za izrek ukrepa pridržanja in standardov v zvezi z ugotovitvijo znatne nevarnosti pobega. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in takojšnje prenehanje izvajanja ukrepa pridržanja v Centru za tujce v Postojni na podlagi drugega pododstavka tretjega odstavka 9. člena Direktive o sprejemu.

8. Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) predložila predmetne upravne spise ter obenem vložila odgovor na tožbo, v katerem brez vsebinske opredelitve do tožbenih navedb v celoti le-te prereka navedbe in vztraja pri izpodbijani odločbi, na naroku pa je priložila je predložila še poročilo o pogojih bivanja za tožnika z dne 12. 8. 2016. Sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne.

Glede sodbe:

9. Tožba ni utemeljena.

10. Predmet presoje pravilnosti in zakonitosti je v obravnavani zadevi odločitev toženke, da tožnika pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni, do predaje odgovorni državi članici.

11. Sodišče je na glavni obravnavi dne 16. 8. 2016 vpogledalo v upravni spis toženke, poročilo o pogojih bivanja za tožnika z dne 12. 8. 2016 in tožbo s prilogami ter v skladu s šestim odstavkom 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika.

12. Podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa je drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III, iz katerega izhaja, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov in drugi odstavek 84. člen ZMZ-1. 13. Prvi odstavek 84. člena ZMZ-1 določa, da če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma iz navedenih razlogov, med drugim tudi v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (peta alineja prvega odstavka). Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko v skladu z drugim odstavkom navedene določbe prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

14. Iz navedene določbe ZMZ-1 izhaja, da prvi in drugi odstavek 84. člena ZMZ-1 določata dva ukrepa omejitve gibanja. V prvem odstavku je predviden milejši ukrep (rangiranje izhaja iz obrazložitve k 84. členu v Poročevalcu) – ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (tudi za primere zakonskih dejanskih stanov, ki izhajajo iz besedila 28. člena Uredbe Dublin III, kot izhaja iz 5. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1), ter v drugem odstavku strožji ukrep pridržanja – ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

15. Navedeno (rangiranje ukrepov na milejšega in strožjega) pomeni po mnenju sodišča zakonsko izvedbo uresničitve načela sorazmernosti iz drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III ter uresničitev obveznosti iz istega člena, da je ukrep pridržanja mogoče uporabiti, kolikor ni mogoče učinkovito uporabiti drugih prisilnih ukrepov.

16. Vendar mora toženka pri izbiri ukrepa po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1, ki nedvomno pomeni odvzem prostosti prosilca, upoštevati pogoja, kdaj lahko odredi strožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (ob predhodno ugotovljeni nevarnosti pobega, ki mora biti izkazana pri izreku obeh ukrepov – po prvem in drugem odstavku 84. člena ZMZ-1): - da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali; - prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja.

17. Drži kar izpostavlja tožba, da toženka v primerih izreka ukrepa pridržanja ne odloča po prostem preudarku, o čemer se je izreklo tudi Vrhovno sodišče v sodni odločbi v zadevi opr. št. I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 (15. točka obrazložitve), kjer je jasno odločilo, da „odločanje tožene stranke o pridržanju ni utemeljeno na diskreciji /.../ temveč na ugotovitvi, ali so podani z Dublinsko uredbo predpisani pogoji, kar tudi terja ustrezno vsebinsko presojo njihove uporabe v upravnem sporu.“ Ne glede na to, je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Po presoji sodišča je toženka v izpodbijanem sklepu v zadostni meri obrazložila oba pogoja za izrek strožjega ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce, obrazložitev pa dopolnjuje še sodišče. 18. Tudi po presoji sodišče znatno nevarnost, da bi tožnik lahko pobegnil pred zaključkom postopka po Uredbi Dublin III, izkazujejo podatki iz sistema EURODAC, iz katerih izhaja, da je tožnik predhodno že trikrat vložil prošnjo za mednarodno zaščito v drugih državah članicah (Madžarska, Avstrija) ter zapustil Avstrijo, še preden je bil postopek odločanja o njegovi prošnji končan. Navedeni ugotovitvi pritrjuje tudi tožnik, zato ni sporna. Že navedeno tudi po presoji sodišča pomeni, da tožnik ni sodeloval v postopkih druge države članice, v kateri je zaprosil za mednarodno zaščito, ne da bi podal prepričljive razloge za tako ravnanje. Zgolj strah, da ga bo Avstrija v skladu s predpisi predala Madžarski kot odgovorni državi članici, ki je odgovornost sprejela, s čimer je bil tožnik pred zapustitvijo Avstrije seznanjen (kar je izjavil na zaslišanju pred sodiščem), ne opravičuje takšnega tožnikovega ravnanja, hkrati pa prav tako njegovo ravnanje kaže na tožnikovo nepripravljenost na sodelovanje v postopkih in na ne spoštovanje odločitev pristojnih organov. Odločno tožnikovo nasprotovanje vrnitvi na Madžarsko kaže na utemeljeno verjetnost, da tožnik tudi v Republiki Sloveniji ne bo počakal do predaje odgovorni državi članici. Na okoliščino, da tožnik ni sodeloval v postopkih druge države članice, v kateri je zaprosil za mednarodno zaščito, ne da bi podal prepričljive razloge za tako navedeno ravnanje, pa kažejo tudi tožnikove navedbe, da je zapustil Madžarsko po tem, ko sta bili dve njegovi prošnji za mednarodno zaščito zavrnjeni in so mu madžarski organi povedali, da ga bodo vrnili v Pakistan, kar pomeni, da se je zavedal, da do mednarodne zaščite ni upravičen ter da se mora vrniti v Pakistan, pa je kljub temu ilegalno zapustil Madžarsko in odšel v Avstrijo, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito. Tako ugotovljena dejstva po vsebini ustrezajo objektivnemu zakonskemu kriteriju, ki utemeljuje nevarnost pobega tožnika (peta alineja prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih, v nadaljevanju ZTuj-2, v povezavi z (n) točko člena 2 in členom 28 Uredbe Dublin III), saj je izkazano, da v postopkih pristojnih držav ni sodeloval in je državi zapustil pred koncem postopka.

19. Na to, da tožnikova ciljna država ni bila Slovenija, kljub temu, da to zatrjuje, pa kaže dejstvo, da za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji ni zaprosil že takoj, ob ilegalnem vstopu v Slovenijo, niti ob prijetju s strani policije, pred izstopom iz Slovenije (na mejnem prehodu Dobrova), ampak je namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito podal šele tretji dan od prijetja. Sodišče ocenjuje tožnikova zatrjevanja, da je bila njegova ciljna država Slovenija, za neprepričljiva, saj bi bil po mnenju sodišča vsak običajno skrben človek, če bi bila njegova ciljna država res Slovenija, na vožnji iz Avstrije pozoren na to, kdaj se nahaja v Sloveniji, in bi poskrbel, da v Sloveniji izstopi ter takoj zaprosi za mednarodno zaščito. Nasprotno pa tožnik zatrjuje, da je vso pot, ko se je nahajal v Republiki Sloveniji (iz policijskega zapisnika izhaja, da je v Slovenijo vstopil ob 4.55 uri, na mejnem prehodu Dobova pa je bil prijet ob 8.05 uri), prespal. Navedeno okoliščino sodišče ocenjuje kot milejšo obliko okoliščin, ki kaže na nevarnost pobega tujca iz četrte alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. 20. Prav tako pa milejšo obliko okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tožnika kaže samo dejstvo, da so bili vsi tožnikovi prehodi mej ilegalni, tako tudi vstop tožnika v Slovenijo, kar niti ni sporno (prva alineja drugega odstavka 68. člena Ztuj-2).

21. Vse navedene okoliščine, v povezavi s sistemom varovanja v azilnem domu, pa kažejo tudi na to, da je pravilna ugotovitev toženke, da milejšega ukrepa zadrževanja na območje azilnega doma v tožnikovem primeru ne bi bilo mogoče učinkovito izvršiti, kar pomeni, da cilj Uredbe Dublin III, ki je v zagotovitvi izvedbe postopka za predajo v skladu s to uredbo, ne bi bil dosežen.

22. Sodišče še pripominja, da je z vidika izrečenega ukrepa sicer pomembno, kakšne so konkretne okoliščine izvajanja navedenega ukrepa in skladnosti ravnanja organov Republike Slovenije z zahtevami Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito - Recepcijske direktive, vendar pa to ni predmet tega upravnega spora, saj je ukrep omejitve gibanja na Center za tujce predviden z zakonom (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1), tožnik pa ne navaja, da bi zanj v Centru za tujce veljal drugačen režim, kot za ostale.

23. Na odločitev pa tudi ne more vplivati tožbeni ugovor, da pisni odpravek sklepa ni enak ustnemu sklepu, saj določa pridržanje do predaje odgovorni državi članici, medtem ko ustni sklep določa pridržanje čim manj časa oziroma dokler bo to potrebno za skrbno izvedbo potrebnih upravnih postopkov. Ne glede na drugačno dikcijo (organ je pri izreku ustnega sklepa uporabil dikcijo iz Uredbe Dublin III, pri pisnem sklepu pa dikcijo iz 84. člena ZMZ-1), se dolžina trajanja ukrepa, izrečenega v ustnem in pisnem sklepu ne razlikujeta, saj gre v obeh primerih za trajanje do prenehanja razlogov, pri čemer je po Uredbi Dublin III, k spoštovanju katere je zavezana tudi Republika Slovenija, določeno, da sme ukrep pridržanja trajati čim manj časa in ne sme trajati dlje, kot je razumno potrebno za skrbno izvedbo posameznih postopkov vse do izvršitve predaje.

24. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Glede sklepa:

25. Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 je začasno odredbo mogoče izdati samo do izdaje pravnomočne sodne odločbe v upravnem sporu. Sodišče je z izdajo te sodbe (I. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi, upoštevaje določbe 71. člen ZMZ-1 o sodnem varstvu ter prehodno določbo 125. člena tega zakona, ker sodišče v obravnavani zadevi ni ugotavljalo dejanskega stanja oz. ga ni drugače ugotovilo (kljub zaslišanju tožnika) ter na tej podlagi tudi ni spremenilo izpodbijanega upravnega akta oz. odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1, pritožba zoper sodbo pa ni dopustna. Zatorej procesne predpostavke za meritorno odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe niso (več) podane. Tožnik tako nima več pravnega interesa za zahtevo za začasno ureditev stanja do pravnomočne sodne odločbe tako, da se izrečeni ukrep omejitve gibanja tožnika preneha izvajati. Vsled navedenega je sodišče njegovo zahtevo za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.