Jedro

ZKUASP je upošteval „zatečeno stanje“, dejstvo, da so bila na prejšnjih pravnih podlagah že izdana dovoljenja kolektivnim organizacijam, ki po obsegu niso zavezovala kolektivnih organizacij k opravljanju vseh nalog, kot jih sedaj našteva 16. člen ZKUASP. Zato je toženka pravilno razlagala materialne določbe ZKUASP in ugotovila, da očitna kršitev materialnega prava ni podana, ker je Društvu A. izdano dovoljenje v zahtevanem obsegu, kot izhaja iz izreka. Drugače, torej kogentnost izdaje dovoljenja enotno za zbiranje in delitev upravičenim imetnikom ne izhaja tudi iz sodne prakse, vezane na ZKUASP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožnika za razveljavitev odločbe Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino št. 31227-9/2017-68/102 z dne 26. 7. 2019 (v nadaljevanju Dovoljenje) po nadzorstveni pravici. V obrazložitvi navaja, da je zahtevo obravnavala po drugem odstavku 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in preizkušala glede na uveljavljane očitne kršitve materialnega prava. V obrazložitvi navaja razloge, s katerimi zavrača očitke o očitni kršitvi 13., 14., 36., 30. in 34. člena Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (ZKUASP) in navaja, da je tožnik pavšalno in neizkazano zatrjeval tudi kršitev 41. in 46. člena ZKUASP. Ugotavlja, da je organ v postopku izdaje Dovoljenja ugotavljal, komu je bilo že izdano dovoljenje Urada RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju Urad), našteje štiri kolektivne organizacije med katerimi je tudi tožnik, ter glede na to meni, da je pravilno, glede na tretji odstavek 14. člena ZKUASP, ker je ugotovil, da za isto vrsto avtorskih del in za iste pravice še ni bilo izdano dovoljenje drugi kolektivni organizaciji, Društvu A. lahko izdal Dovoljenje. Vlogi za izdajo dovoljenja so bila priložena tudi vsa dokazila, ki so zahtevana v 13. členu ZKUASP ter zahtevana pravica, ki izhaja iz 37. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP). Vse priloge zahtevane v drugem odstavku 13. člena ZKUASP, tako sporna pravila za končno delitev, repertoar, pravila o delitvi, pooblastila avtorjev, pisma o nameri, sporazum o zastopanju, pooblastila avtorjev, pisma o nameri, sporazum o zastopanju, dokazila o sredstvih, ki jih tožnik problematizira kot očitno kršitev materialnega prava, je po mnenju toženke Urad ocenil kot ustrezne, toženka pa mu sledi in meni, da v zvezi s tem očitna kršitev materialnega prava ni podana. Ocenjuje tudi, da ne gre za kršitev 4. člena ZKUASP, v zvezi z očitkom tožnika, da Društvo A. ni v ničemer zavezano k delitvi denarja, temveč zgolj k njegovemu zbiranju, saj iz predloženih dokumentov ta očitek ne izhaja. Kako pa se bo delitev v praksi izvajala, pa bo predmet nadzora. Ugotavlja tudi, da ni očitnih kršitev določb, povezanih z zbiranjem in delitvijo avtorskih honorarjev, ki jih zatrjuje tožnik v zvezi z domnevno očitno kršitvijo določb 30. in 40. člena ZKUASP, v povezavi z določbo 16. člena ZKUASP, glede na dejavnost kolektivne organizacije. Namreč nova kolektivna organizacija bo skrbela za zbiranje, upravljanje in delitev zbranih nadomestil obstoječim kolektivnim organizacijam, ki bodo na podlagi veljavnih dovoljenj opravile končno delitev imetnikom pravic v skladu z lastnimi pravili. V zvezi s Sporazumom o članstvu navaja, da se ni posebej opredeljevala do vprašanja veljavnosti Sporazuma o članstvu v društvu A. z dne 8. 5. 2019, vendar iz dokumentacije jasno izhaja, da v času postopka nihče od udeležencev postopka ni nasprotoval izdaji dovoljenja. Do pavšalno zatrjevanih navedb, očitne kršitve določb 41. in 46. člena ZKUASP, kakor tudi do navedb, s katerimi je tožnik opozoril na razne vrste domnevnih kršitev, kot npr. kršitev pravil upravnega postopka, pravil glede varstva konkurence in temeljnih ustavnih načel ter prava EU, se toženka ni opredeljevala, saj na predmetni postopek, v katerem se ugotavljajo zgolj razlogi za razveljavitev izpodbijane odločbe, nikakor ne morejo vplivati.

2. Tožnik v tožbi uvodoma uveljavlja bistvene kršitve pravil postopka zaradi nepodpisane odločbe, in sicer, ker ta ne vsebuje podpisa uradne osebe, ki je postopek vodila. V zvezi z nezakonito uporabo 274. člena ZUP meni, da je sporno Dovoljenje kot posledica očitne kršitve materialnega prava neizvršljivo. ZKUASP ne omogoča izdaje delnega dovoljenja, prenosa dejavnosti delitve nadomestil na druge kolektivne organizacije na način, kot to iz njega izhaja, zgolj za zbiranje, ne pa tudi za delitev avtorskih nadomestil. Poleg tega je z izdanim Dovoljenjem Urad posegel v predhodne pravnomočne odločitve, vezane na izdano Dovoljenje Zavodu AIPA, IPF, ZAMP in Združenju SAZAS. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe smiselno izhaja, da dovoljenje predstavlja podlago za delovanje kolektivne organizacije, katerih članice bodo izključno štiri kolektivne organizacije, ki imajo dovoljenje za delitev nadomestila, vendar pa je to zmotna ugotovitev, saj SAZAS ni bil član Društva A., kar izhaja iz Sporazuma o članstvu in Statuta. Meni tudi, da se prva in druga točka izreka Dovoljenja izključujeta oziroma si vsebinsko nasprotujeta. Kršitev pa je tudi v drugi točki izreka, ker kolektivne organizacije v tej točki niso taksativno naštete. Za te kolektivne organizacije pa Urad ocenjuje, da so zavezane delitev opravljati. S tem je bila kršena določba 33. in 60. člena Ustave. Meni, da ker tožnik ni član Društva A., ta ni dolžna zbranih sredstev prenakazovati tožniku, saj za to ne obstoji nobena pravna podlaga. Zato je izdano Dovoljenje izdano v posledici očitne kršitve in protiustavne uporabe 4., 13., 14., 16., 30., 34., 41., in 46. člena ZKUASP. Iz druge točke izreka dovoljenja tudi ne izhaja, kako naj bi kolektivne organizacije zagotovile izvajati le delitev zbranih nadomestil. Prezrt je bil očitek kršitev ZKUAPS, ker je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno, ker je Urad štirim organizacijam že izdal dovoljenje za kolektivno upravljanje pravice do nadomestila iz naslova praznih nosilcev zvoka in slike, ter imajo te štiri kolektivne organizacije v tem delu že dovoljenje in je bilo o tem pravnomočno odločeno. Napačen je zaključek, da je podan kriterij obstoja repertoarja z ugotovitvijo dostopa do seznama del. Skonstruirani del delitve nadomestil je v nasprotju z Direktivo 2014/26/EU. Tožnik je pogojno podpisal Sporazum o članstvu, pogoj, določen v njem ni bil izpolnjen ter Sporazum ne velja. Posledično to pomeni, da do delitve sredstev v praksi ne more priti. Navedeno pomeni, da v odsotnosti včlanitve obveznost delitve ne obstaja, ter posledično Društvo A. tudi ni dolžna nakazati zbranih sredstev. Ker iz aktov Društva A. jasno izhaja, da so delitev dolžne opraviti samo članice Društva A., a contrari to pomeni, da Društvo A. z izdanim Dovoljenjem z ničemer ni zavezano k delitvi denarja, temveč zgolj k njegovemu zbiranju. S tem pa se vzpostavlja profitno organizacijo, kar 4. člen ZKUASP prepoveduje. V izpodbijani odločbi je podan tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj ne drži ugotovitev, da so članice Društva A. štiri kolektivne organizacije, ki imajo vsaka svoj seznam imetnikov pravic, ki so jih pooblastili za upravljanje njihovih avtorskih pravic na avtorskih delih. Ta ugotovitev toženke ne drži, saj tožnik in ZAMP nista člana Društva A., enako sta zmotni tudi ugotovitvi, da tožnik ni nasprotoval izdaji Dovoljenja, ter da Sporazum o članstvu velja. Meni tudi, da dogovor o delitvi nadomestil Uradu ni bil predložen, je pa pogoj, brez katerega ni mogoče izdati dovoljenja. V zadevi je enostransko določen delilni ključ in pravila delitve, kar pomeni očitno kršitev materialnega prava. Opozarja, da določba 274. člena ZUP vsebinsko ne zamejuje dometa očitne kršitve materialnega prava in na kršitev konkurenčnih predpisov, določb prava EU, do katerih se toženka ni opredelila. Enako toženki očita v zvezi z kršitvijo ustavnih določb. Predlaga, da sodišče izpodbijani upravni akt odpravi in zadevo vrne organu v ponovni postopek, oziroma podrejeno, da v sporu polne jurisdikcije ugodi zahtevi združenja SAZAS in odločbo z dne 26. 7. 2019 razveljavi po nadzorstveni pravici. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe, v zvezi z očitkom o neobrazloženosti pa meni, da se je bila dolžna opredeljevati zgolj do ugovorov, ki pomenijo očitno kršitev materialnega prava.

4. Stranka z interesom v tem postopku Društvo A. v odgovoru na tožbo substancirano zavrača vse ugovore tožnika, ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne. V zvezi s stroški postopka pa poziva sodišče, da tožnika pozove, da opredeli vrednost spora, oziroma da ga določi sodišče. Problematizira pa tudi uporabo določbe 155. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z zavrnitvijo stroškov stranki z interesom in meni, da ni namen te določbe uporaba, kot izhaja iz sodnih odločb. 5. Stranke v pripravljalnih vlogah ponavljajo svoje navedbe iz tožbe oziroma odgovora na tožbo.

6. Sodišče je dne 24. 11. 2022 izvedlo javno glavno obravnavo, na kateri je odločalo o izvedbi dokazov. Dopustilo je vpogled v vse dokaze, ki sta jih predlagala tožnik in stranka z interesom, zavrnilo pa je dokaze, ki so nastali v obdobju po izdaji izpodbijane odločbe, oz. nerelevantne dokaze v zvezi z uveljavljanim izrednim pravnim sredstvom – zahtevo za razveljavitev po nadzorstveni pravici zaradi očitne kršitve materialnega prava (vpogled v spletno stran toženke – seznam pooblaščenih uradni oseb ministrstva in seznam uradnih oseb pristojnih za informacije javnega značaja; organigram MGRT), ker je z njima tožnik dokazoval podanost kršitve določb postopka. Podrobnejša obrazložitev bo izhajala iz obrazložitve sodbe v nadaljevanju.

7. Na glavni obravnavi je tožnik vztrajal kot v tožbi, poudaril pa je grob odstop od sodne prakse in prakse Urada v primeru izdaje Dovoljenja, potrjene s strani Vrhovnega in Upravnega sodišča, do katerega se toženka ni opredelila. Namreč za izdajo Dovoljenja je treba, da kolektivna organizacija združuje vse imetnike pravic, oziroma v primeru začasnega dovoljenja, da je vsaj sklenjen dogovor o delilnem ključu. Posledično pa je toženka pogoje za izdajo dovoljenja razlagala na nezakonit način. Poleg tega se je sklicevala na pooblastila, repertoar, sporazum s tujimi kolektivnimi organizacijami, listine kolektivnih organizacij z že obstoječimi dovoljenji, ne pa, da bi takšne dokumente predložilo samo Društvo A. z vlogo, o kateri je odločal Urad. Z izpodbijano odločbo je bila dopuščena predvlada dveh kolektivnih organizacij v kolektivni organizaciji, ki bi morala biti pod nadzorom vseh kategorij upravičenih imetnikov pravic. Tudi to predstavlja očitno kršitev materialnega prava, ki bi jo toženka morala ugotoviti in ugoditi zahtevi za razveljavitev po nadzorstveni pravici.

8. Tožena stranka je na glavni obravnavi ponovila svoje navedbe iz odgovora na tožbo, ter se sklicevala na argumente Upravnega sodišča v zadevah I U 610/2020 in I U 1469/2019, v katerih se je sodišče že opredelilo glede vprašanja dopustnosti dvofaznosti postopka, kot tudi glede veljavnosti Sporazuma.

9. Stranka z interesom se je sklicevala na odgovor na tožbo, ki ga je podala, ter opozorila na nepravilnost vročitve druge pripravljalne vloge tožniku, zaradi katere uveljavlja kršitev pravice do izjave.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Predmet presoje v upravnem sporu je odločba toženke, ki je zavrnila zahtevo tožnika za razveljavitev odločbe Urada RS za Intelektualno lastnino z dne 26. 7. 2019 po nadzorstveni pravici.

12. Po drugem odstavku 274. člena ZUP lahko izdano odločbo pristojni organ razveljavi po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni predpis. Materialni predpis je tisti, ki ureja materijo, torej vsebino pravnega razmerja, na katerega se nanaša izdana odločba, njegova kršitev pa mora biti očitna, torej razpoznavna na prvi pogled, brez poglobljene analize, oziroma razlage morebitnih nejasnosti. Zaradi nepravilno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki sicer lahko pripelje do kršitve materialnega zakona, ni mogoče razveljaviti odločbe po nadzorstveni pravici, ker nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ne predstavlja kršitve materialnega, temveč formalnega zakona. Kršitev formalnega zakona ne more biti podlaga za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, ker nobena kršitev formalnega zakona ni razlog za takšno odločanje. Tudi nepravilna presoja izvedenih dokazov ne predstavlja kršitve materialnega zakona, temveč formalnega zakona. Sicer pa pristojni organ pri uporabi nadzorstvene pravice niti ni pooblaščen spuščati se v presojo izvedenih dokazov, ker mora presoditi pravilno uporabo materialnega zakona po dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v prejšnjem postopku. Očitne kršitve materialnega zakona ni mogoče izvajati na posreden način, s preverjanjem pravilnosti dejanskega stanja, ki ga je ugotovil organ prve stopnje na podlagi proste presoje dokazov. Za očitno kršitev materialnega zakona pa bo šlo, če je bil na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku pred izdajo odločbe, narejen očitno napačen pravni zaključek (Androjna, Kerševan: Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 584).

13. Tožnik je uveljavljal, da izdano Dovoljenje, ker je Društvu A. izdano le za zbiranje nadomestil, ne pa tudi za delitev upravičenim imetnikom pravic, pomeni očitno kršitev določb 13., 14., 16., 30., 34., 41. in 46. člena ZKUASP in ZASP, ker navedene določbe ne omogočajo „delnega dovoljenja“ (razčlenitve zbiranja in delitve nadomestil na dve fazi). Pri svojem razlogovanju očitne kršitve materialnega prava se tožnik opre na določbo 16. člena ZASP, iz katere naj bi, glede na naštete določene naloge, ki jih mora izvajati kolektivna organizacija, izhajalo, da zakon ne dopušča možnosti, da naj bi kolektivna organizacija v okviru svojega delovanja izvrševala zgolj nekatere od taksativno določenih nalog. Vendar pa, kolikor bi bilo temu tako (obveznost opravljanja vseh taksativno določenih nalog), zakon v 17. členu ne bi dopuščal pogodbenih prenosov nekaterih od nalog na pogodbenega izvajalca. Iz ZKUASP tudi ne izhaja (niti posredno) kogentna obveznost določiti eno kolektivno organizacijo, ki bi izvrševala vse naloge, naštete v ZKUASP, in da dovoljenja ni mogoče izdati drugače, kot da obsega nalogi zbiranja in delitve upravičenim imetnikom avtorskih pravic (npr. v 30. in 34. člen ZKUASP, katerih očitno kršitev materialnega prava je tožnik tudi uveljavljal, v povezavi z zbiranjem in razdelitvijo avtorskih honorarjev). Saj, kolikor bi to zakon določal, bi ZKUASP moral vsebovati določbe s katerimi bi na novo uredil že izdana dovoljenja, na način, kot trdi tožnik, ki teh standardov ne izpolnjujejo. Člen 13. ZKUASP določa dokumente in dokazila, ki jih mora predložiti kolektivna organizacija k vlogi za izdajo dovoljenja, tretji odstavek 14. člena ZKUASP pa tudi, da Urad dovoljenja ne izda, če je za isto vrsto avtorskih del in iste pravice že izdano dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorskih pravic drugi kolektivni organizaciji. Iz tretjega odstavka 14. člena ZKUASP izhaja, da je Urad dolžan upoštevati že izdana dovoljenja. Torej, ker je ZKUASP upošteval „zatečeno stanje“, dejstvo, da so bila na prejšnjih pravnih podlagah že izdana dovoljenja kolektivnim organizacijam, ki po obsegu niso zavezovala kolektivnih organizacij k opravljanju vseh nalog, kot jih sedaj našteva 16. člen ZKUASP, je toženka pravilno razlagala materialne določbe ZKUASP in ugotovila, da očitna kršitev materialnega prava ni podana, ker je Društvu A. izdano dovoljenje v zahtevanem obsegu, kot izhaja iz izreka. Drugače, torej kogentnost izdaje dovoljenja enotno za zbiranje in delitev upravičenim imetnikom ne izhaja tudi iz sodne prakse, vezane na ZKUASP.

14. Sodišče soglaša s toženko, da z izdanim Dovoljenjem ni bil očitno kršen tudi 4. člen ZKUASP, ki preprečuje pridobitno dejavnost kolektivnim organizacijam, saj iz izreka dovoljenja ne izhaja le pobiranje nadomestil, pač pa tudi delitev kolektivnim organizacijam, ki imajo dovoljenje za razdeljevanje nadomestila med upravičene imetnike pravic (druga točka izreka), kar je tudi tožnik, tudi če ni član Društva A., kar trdi. Pridobitnost kot očitna kršitev materialnega prava iz izdanega Dovoljenja torej ne izhaja.

15. Iz dejanskega stanja ugotovljenega v postopku izdaje Dovoljenja, izhaja tudi, da je Društvo A. predložilo vse dokumente in dokazila, ki jih mora kolektivna organizacija predložiti vlogi za izdajo dovoljenja, Urad pa je ugotovil tudi, da istovrstno dovoljenje še ni bilo izdano drugi kolektivni organizaciji, kar vse je bila podlaga za podelitev Dovoljenja po vlogi Društva A. V zvezi s predloženimi dokazili, iz katerih izhajajo pogoji za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorskih pravic, je tožnik v zahtevi za razveljavitev po nadzorstveni pravici navajal nepravilno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s Sporazumom o članstvu, repertoarjem, delilnim ključem, statutom, pooblastili avtorjev, sporazumi o zastopanju, članstvom in seznamom imetnikov pravic, pismi o nameri, sporazumi o zastopanju, dokazilih o sredstvih, kar vse naj bi kazalo na nepravilno uporabo 13. in 14. člena ZKUASP in posredno kršitev 4. člena ZKUASP. Kot je sodišče že razložilo v uvodnih odstavkih obrazložitve, zaradi nepopolno oziroma nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče razveljaviti odločbe po nadzorstveni pravici (kršitev je očitna, če jo je glede na z upravno odločbo ugotovljeno dejansko stanje mogoče ugotoviti neposredno, ne pa tudi v primeru, če jo je mogoče ugotoviti posredno, s preverjanjem pravilnosti dejanskega stanja, na katerega se odločba opira). Tožnik je s svojim zatrjevanjem opozarjal na nepravilno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s pogoji za izdajo dovoljenja, ki izhajajo iz dokumentov, in dokazili, kar odloča 13. člen ZKUASP, kar pa ne more biti upoštevna trditvena podlaga v zahtevi za razveljavitev po nadzorstveni pravici zaradi očitne kršitve materialnega prava. V primeru pravilnosti tožnikovih zatrjevanj bi bila v postopku izdaje dovoljenja primarna kršitev nepravilna ugotovitev dejanskega stanja, v zvezi s pravilnostjo in popolnostjo vloge, v takem primeru pa ne moremo govoriti o očitni kršitvi materialnega prava.

16. Tožnik toženki očita neobrazložitev odločbe, ker se ni opredelila do vseh razlogov, ki jih je uveljavljal v zahtevi za razveljavitev. Sodišče soglaša s toženko, da se je bila dolžna opredeliti le do razloga, navedb, ki bi lahko pomenile očitno kršitev materialnega prava, ne pa do kršitev pravil postopka (npr. odločba ne vsebuje podpisov uradne osebe, ki je postopke vodila; razlogov za ničnost odločbe; kršitev do izjave...) in pavšalno zatrjevanih navedb, (npr. očitna kršitev 41. in 46. člena ZKUASP). Sodišče soglaša s toženko tudi, da je tožnik zgolj pavšalno uveljavljal kršitve pravil varstva konkurence, kot očitno kršitev materialnega prava, saj se 101. člen PDEU in 6. člen Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-1) nanašata na akte podjetij in akte podjetniških združenj in ne na upravne akte, ki jih sprejemajo državni organi. Zakaj naj bi šlo pri izdanem Dovoljenju za zlorabo prevladujočega položaja (102. člen PDEU), pa tožnik v zvezi z očitno kršitvijo materialnega prava tudi v tožbi zgolj pavšalno zatrjuje. Tožnik je zatrjeval kršitev prava EU (Direktive 2014/26/EU) preko kršitev določb ZKUASP, ni pa niti na trditveni ravni zatrjeval očitne kršitve materialnega prava Direktive ter Listine EU o temeljnih človekovih pravicah. Enako pavšalen in posreden, z uveljavljanjem kršitev določb ZASP in ZKUASP, je bil tožnik pri uveljavljanju kršitev ustavnih pravic, zato tudi v tej zvezi sodišče ne sledi tožniku, da je izpodbijana odločba neobrazložena.

17. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

18. Odločitev o stroških postopka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

19. Stroškovni zahtevek stranke z interesom je sodišče presojalo na podlagi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS -1 uporablja v postopku v upravnem sporu. Prvi odstavek 154. člena ZPP določa, da mora stranka, ki v pravdni ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. V predmetnem upravnem sporu je stranka z interesom Društvo A. nastopala na strani toženke. Ker tožnica s tožbo zoper njen akt ni uspela, bi bila glede na načelo uspeha v pravdi upravičena do povrnitve stroškov postopka. Vendar pa sodišče presoja njene stroške tudi na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP ter njenih stroškov ne ocenjuje kot potrebne, saj stranka z interesom s svojim sodelovanjem v postopku k odločitvi sodišča ni pomembno prispevala.