Jedro

Če je s posebnimi predpisi določeno,da se sme vložiti ugotovitvena tožba, tožeči stranki ni potrebno posebej izkazovati pravnega interesa. V konkretnem primeru je ZFPPIPP takšen predpis, ki tožeči stranki daje pravico do vložitve ugotovitvene tožbe, ker ji je bila v stečajnem postopku prerekana izločitvena pravica, ne da bi posebej utemeljevala svoj pravni interes, saj ima v takšnem primeru pravico vložiti tožbo, ki jo zakon sam opredeli kot ugotovitveno tožbo.

Toda privilegij neutemeljevanja pravnega interesa mora vlagatelj vseeno upravičiti tako, da predloži napotitveni sklep stečajnega sodišča, kar je tožeča stranka smiselno storila, ko je predložila dodatni osnovni seznam preizkušenih terjatev.

Ko sodišče takšno tožbo prejme, še vedno mora paziti na obstoj procesnih predpostavk po uradni dolžnosti in ima pravico in dolžnost, da samo ugotavlja pravno relevantne procesne podatke in seveda tudi ugotavlja materialnopravne relevantne podatke, ker pravda, ki teče v primeru napotitvenega sklepa ni absolutno samostojna, ampak je vezana na dogajanje v stečajnem postopku in tako se sicer uveljavljeno razpravno načelo sme prebiti s preiskovalnim načelom.

Za sklepčnost tožbe, kot jo je vložila tožeča stranka, je pravno odločilno dejstvo začetek stečajnega postopka, ker je izločitvena pravica pravica lastnika premične stvari od insolventnega dolžnika zahtevati, da mu izroči premično stvar, ki je v posesti insolventnega dolžnika in mora ta pravica obstajati na dan začetka stečajnega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Pravdni stranki nosita sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 629/2014 z dne 17.9.2014 izreklo: “I. Zavrne se primarni tožbeni zahtevek, ki glasi: “Ugotovi se obstoj izločitvene pravice tožeče stranke na premoženju po seznamu “Sektor: 04 - PE Ž.”, “Sektor: 07 - L.” in “P.” z dne 30. 6. 201l. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izročiti v posest premoženje, ki je predmet izločitvene pravice po seznamu “Sektor: 04 - PE Ž.”, “Sektor: 07 - L.” in "p.” z dne 30. 6. 2011.” II. Zavrne se podredni tožbeni zahtevek, ki glasi: “Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki denarni znesek, dosežen s prodajo tega premoženja, zmanjšan za stroške v zvezi s prodajo.” III. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki 6.726,83 EUR pravdnih stroškov v 15. dneh, v nasprotnem primeru z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.”

2. Zoper to sodbo je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3. Tožeča stranka priglaša stroške pritožbe.

4. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila.

5. Tožena stranka meni, da je izpodbijana sodba v celoti pravilna in zakonita ter predlaga pritožbenemu sodišču, da jo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožena stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Sodišče prve stopnje je moralo v sporni zadevi odločiti na podlagi naslednjih trditev pravdnih strank: “-” tožeča stranka je navedla, da vlaga tožbo zaradi prerekanja obstoja izločitvene pravice v roku enega meseca od objave dodatnega osnovnega seznama preizkušenih terjatev z dne 17. 9. 2012; “-” da je izločitveni zahtevek tožeča stranka prijavila 4. 9. 2012, stečajni upravitelj tožene stranke pa jo je prerekal z navedbo, da tožeča stranka na zahtevanih premičnih stvareh ni pridobila lastninske pravice in to tudi ne izhaja iz dokazov v njeni prijavi; “-” tožeča stranka je lastnik opreme po priloženem seznamu z dne 30. 6. 2011 Sektor: 04 - PE Ž. in Sektor: 07 - L. ter P. na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 30. 6. 2011, sklenjene med njo kot kupcem opreme in prodajalcem M. D. in kot izhaja iz predložene pogodbe, je M. D. navedeno opremo prodal tožniku, pri čemer si je izgovoril pogoj, da se lastninska pravica na tej opremi prenese z dnem 31. 12. 2011; “-” ta dan bi moral D. izročiti opremo tožniku, v vmesnem času pa jo je imel pravico oddajati v najem in da je bila oprema v najemu od 15. 3. 2011 do 15. 5. 2011, dejansko pa se še vedno nahaja na sedežu tožene stranke, izhaja tudi iz računa, ki je bil izdan toženi stranki, in katerega veljavnost je bila v stečajnem postopku nad toženo stranko priznana, prav tako pa to izhaja iz sodbe Upravnega sodišča RS 1 U 322/2012-17 z dne 10. 7. 2012; “-”da je imel D. namen oddajati opremo v najem, izhaja tudi iz korespondence med D. in stečajno upraviteljico V. d. d - v stečaju; “-” da vrednost kupljene opreme znaša 142.650,00 EUR, z 20 % DDV pa 171.180,00 EUR; “-”da s tožbo tožeča stranka zahteva priznanje obstoja izločitvene pravice in izročitev opreme v posest, če pa se izkaže, da je bilo izločitveno premoženje prodano, pa tožeča stranka podredno zahteva plačilo zneska, ki ga je tožena stranka dosegla s prodajo, zmanjšanega za stroške v zvezi s prodajo; “-” tožena stranka je trdila, da tožeča stranka sploh ni trdila in dokazala obstoj lastništva opreme, saj v tožbi ni navedbe, na kakšen način naj bi tožnik na njej pridobil lastninsko pravico; “-” sklenjena kupoprodajna pogodba je le zavezovalni pravni posel, ki ne zadošča za prenos lastninske pravice s prodajalca na kupca, saj manjka razpolagalni pravni posel, ki je v tem primeru stvarnopravna izročitev premičnine po 60. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in v 3. členu kupoprodajne pogodbe je določeno, da preide lastninska pravica s prodajalca na kupca 31. 12. 2011, ko bi moral D. tožniku izročiti opremo, vendar pa očitno prodajalec opreme kupcu v skladu s pogodbo ni izročil, kar priznava sam tožnik s pravilno navedbo, da je sporna oprema še vedno v posesti tožene stranke; “-” ker do stvarno pravne izročitve opreme tožniku nikoli ni prišlo, na njej tožnik ni pridobil lastninske pravice; “-” slednje izhaja tudi iz korespondence med M. D. in tožečo stranko z dne 10. 3. 2012, kjer D. navaja “... pričakovano je bilo, da bo to opremo do sedaj že izročil meni ...” Poleg tega pa tudi D. nikoli ni pridobil lastninske pravice na tej opremi, čeprav je v stečajnem postopku nad toženo stranko glede nje prijavil izločitveno pravico. Izločitveno pravico je prijavil na podlagi lastninske pravice, ki jo je pridobil na opremi na podlagi kupne pogodbe, sklenjene med njim in toženo stranko, ki pa jo je stečajni upravitelj tožene stranke prerekal; “-” ker gre pri premičninah za izvedeni način pridobitve lastninske pravice, lahko kupec pridobi lastninsko pravico le v primeru, če jo je imel prodajalec, D. pa ni imel lastninske pravice na opremi, zato je ni mogel prenesti na tožnika in ker se pridobi lastninska pravica na premični stvari šele z izročitvijo in tožniku oprema ni bila izročena, pa tudi iz tega razloga tožnik ni postal njen lastnik; “-” tožeča stranka je še trdila, da je bil glede prenosa lastninske pravice med D. in tožnikom dogovorjen posestni konstitut po 2. alineji 3. odst. 60. člena SPZ, ko se stranki dogovorita, da premičnina kljub prenosu lastninske pravice ostane v posesti prenosnika in da sta pogodbeni stranki v konkretnem primeru dogovorili, da lastninska pravica na predmetu preide 31.12.2011, pri čemer izročitev ni pogoj za prenos lastninske pravice; “-”predmet prodaje se nahaja na sedežu tožene stranke, do izročitve ni prišlo zaradi ugovorov tožene stranke in je njeno ravnanje zato v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, ko se sklicuje na to, da na tožnika lastninska pravica ni prešla iz razloga, ker ni prišlo do formalne izročitve stvari, do izročitve pa ni prišlo zaradi preprečevanja tožene stranke; “-” tožena stranka je še trdila,da iz 3. člena prodajne pogodb izhaja, da se je prodajalec zavezal, da bo kupcu izročil blago 31. 12. 2011 in da bo šele z izročitvijo na tožnika prešla lastninska pravica, torej brez izročitve ni prehoda lastninske pravice in ne more biti dvoma, da je bila dogovorjena dejanska izročitev kot pogoj za pridobitev lastninske pravice, ne pa posestni konstitut. 9. Ugotoviti je, da je sodišče prve stopnje v tej zadevi enkrat že odločilo in kot samo povzema, je s sodbo I Pg 1359/2012 z dne 27. 11. 2013 ugodilo primarnemu zahtevku in toženi stranki naložilo izročitev premoženja, ki je predmet izločitvene pravice. Pritožbeno sodišče je ugodilo pritožbi tožene stranke in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pri tem je ugotovilo, da v tej zadevi ni pomembno, kdo je odgovoren za to, da tožeča stranka ne more razpolagati s kupljenimi stvarmi, ampak bi moralo sodišče presoditi, ali obstoji zatrjevana izločitvena pravica v smislu 22. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). To določbo je sodišče prve stopnje sicer povzelo v sodbo, vendar je spregledalo odločilno materialnopravno podlago za presojo v sporni zadevi, ki jo ureja 296. člen ZFPPIPP in v zvezi z njim 299. člen ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje se do teh pravno odločilnih okoliščin ni opredelilo, zato bo moralo v ponovnem postopku presoditi, ali v vseh okoliščinah obravnavanega primera obstoji izločitvena pravica tožeče stranke na dan začetka stečajnega postopka nad toženo stranko.

10. V ponovljenem postopku sta stranki podali še dodatne navedbe in je tožena stranka navajala; “-” da iz prodajne pogodbe med tožnikom in D. ni razviden dogovor glede več načinov izročitve predmeta prodaje, dogovorjena je bila zgolj dejanska izročitev, ki pa ni bila opravljena, zato tožeča stranka ni pridobila lastninske, posledično pa ne izločitvene pravice; “-” da posestni konstitut ni bil dogovorjen, kakšno drugačno vrsto izročitve pa tožeča stranka ni zatrjevala in je v ponovnem sojenju glede tega prekludirana; tožeča stranka je dodala: “-” da pritožbeno sodišče ne problematizira vprašanja, ali je tožnik pridobil izločitveno pravico, temveč vprašanje, ali jo je pridobil še pred začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko; “-” da se tožena stranka na dejstva, ki jih izpostavlja pritožbeno sodišče, ni sklicevala in tudi ni navedla, do kdaj bi moral tožnik pridobiti lastninsko pravico na sporni opremi in v kolikor bi sodišče prve stopnje upoštevalo ta dejstva, bi s tem preseglo trditveno podlago pravdnih strank in bi takšna sodba predstavljala sodbo presenečenja; “-” da pa je potrebno upoštevati, četudi do začetka stečajnega postopka tožeča stranka ne bi pridobila lastninske pravice, da je v tem postopku dokazala, da so nanjo kljub odsotnosti razpolagalnega pravnega posla prešla stvarnopravna upravičenja v takem obsegu, da ji je zagotovljeno pravno varstvo tudi v izločitveni pravdi, saj je tožeča stranka izkazala obstoj lastninske pravice v pričakovanju, ki preprečuje, da bi sporna oprema sodila v stečajno maso tožene stranke; “-” tožena stranka je navedla, da je trditveno in dokazno breme na strani tožeče in ne tožene stranke sicer pa je tožena stranka v pravdi ves čas zatrjevala, da tožeča stranka nima izločitvene pravice, ker nikoli ni pridobila lastninske pravice, pogoj za priznanje izločitvene pravice je lastninska pravica izločitvenega upnika, ta pogoj pa ni izpolnjen.

11. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v skladu z določbo drugega odstavka 350.člena ZPP po uradni dolžnosti in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka navedene v citirani določbi (morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14.točki drugega odstavka 339.člena ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in da je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

12. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje po mnenju pritožbenega sodišča zadosti jasno in prepričljivo pojasnilo, katera dejstva šteje za dokazana in razloge za svojo presojo tudi obrazložilo ter so razlogi prepričljivi in nedvoumni, tako da jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilne in svoje.

13. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker tožena stranka sploh ni trdila, kdaj naj bi bil začet stečajni postopek nad njo, čeprav je bilo dokazno breme na toženi stranki, kaj takega pa ni trdila niti tožeča stranka, sodišče prve stopnje pa je ne glede na to samo ugotovilo, da se je stečajni postopek nad toženo stranko začel 11. 5. 2011 in nato svojo presojo utemeljilo prav na tem dejstvu.

14. Pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka je neutemeljen.

15. Tožeča stranka je vložila tožbo na ugotovitev obstoja izločitvene pravice in izročitev predmetov oziroma podrejeno na plačilo denarnega zneska na podlagi objave dodatnega seznama preizkušenih terjatev, ki je bil objavljen 17.9.2012, iz katerega je razvidno, da ji je stečajni upravitelj tožene stranke prijavljeno izločitveno pravico prerekal. 16. Pritrditi je pritožbi, da tožeča stranka v postopku ni navedla dejstva o začetku stečajnega postopka in da tega ni navedla niti tožena stranka, vendar pa tožeča stranka zmotno meni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo samo ugotavljati za presojo v sporni zadevi tega odločilnega dejstva.

17. Tožeča stranka je vložila ugotovitveno tožbo, za katero velja, da mora stranka, ki takšno tožbo vlaga, zanjo izkazati tudi pravni interes(1),vendar pa ji tega ni potrebno izkazovati, če je s posebnimi predpisi določeno,da se sme vložiti ugotovitvena tožba. ZFPPIPP je takšen predpis, ki za okoliščine konkretnega primera tožeči stranki daje pravico do vložitve ugotovitvene tožbe, ker ji je bila v stečajnem postopku prerekana izločitvena pravica, ne da bi posebej utemeljevala svoj pravni interes, saj ima v takšnem primeru pravico vložiti tožbo, ki jo zakon sam opredeli kot ugotovitveno tožbo.(2)

18. Toda privilegij neutemeljevanje pravnega interesa mora vlagatelj vseeno upravičiti tako, da predloži napotitveni sklep stečajnega sodišča, ki mu zagotavlja vnaprejšnji pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe, kar je tožeča stranka smiselno storila, ko je predložila dodatni osnovni seznam preizkušenih terjatev.

19. Ko sodišče takšno tožbo prejme, pa to ne pomeni, da na obstoj procesnih predpostavk ne pazi po uradni dolžnosti in navedeno pomeni, da ima pravico in dolžnost, da samo ugotavlja pravno relevantne procesne podatke in seveda tudi ugotavlja materialnopravne relevantne podatke, ker pravda, ki teče v primeru napotitvenega sklepa ni absolutno samostojna, ampak je vezana na dogajanje v stečajnem postopku in tako se sicer uveljavljeno razpravno načelo po prvem odstavku 7. člena ZPPP sme prebiti s preiskovalnim načelom.(3)

20. Sodišče prve stopnje je tako smelo vpogledati v stečajno zadevo na podlagi javno objavljenih podatkov na portalu AJPES, ki z objavo postanejo splošno znana dejstva (prvi in četrti odstavek 122.člena ZFPPIPP) in s tem ni kršilo procesnih določb, saj mora ves čas postopka paziti na obstoj procesnih predpostavk.

21. Kar pa je odločilno, pa tožeča stranka v pritožbi o tem molči, pa je to, da je pritožbeno sodišče tožečo stranko v svoji odločbi opozorilo, da njena tožba ni sklepčna, ker ne vsebuje navedbe, kdaj se je stečajni postopek začel, saj je od tega odvisna, če se dokažejo seveda tudi vsa ostala pravno relevantna dejstva, ali je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen.

22. Sklepčnost pomeni, da iz dejstev, navedenih v tožbi, izhaja zatrjevana pravna posledica in bistveni element sklepčnosti je logična povezanost tožbenega zahtevka s tožbenimi trditvami.(4)

23. Za sklepčnost tožbe, kot jo je vložila tožeča stranka, je pravno odločilno dejstvo začetek stečajnega postopka, ker je izločitvena pravica pravica lastnika premične stvari od insolventnega dolžnika zahtevati, da mu izroči premično stvar, ki je v posesti insolventnega dolžnika (22. člen ZFPPIPP) in mora ta pravica obstajati na dan začetka stečajnega postopka, kar izhaja iz 296. člen ZFPPIPP, ki glasi: “(1) Upniki morajo v stečajnem postopku prijaviti vse svoje terjatve do stečajnega dolžnika, ki so nastale do začetka stečajnega postopka, razen tistih, za katere zakon določa, da se ne prijavijo.[….] in 299.člena ZFPPIPP ki glasi: „(1) Upniki morajo v stečajnem postopku prijaviti svoje izločitvene pravice, ki so nastale do začetka stečajnega postopka, v treh mesecih po objavi oklica o začetku stečajnega postopka.[….].

24. Tožeča stranka je imela trditveno in dokazno breme, da navede, kdaj je začet stečajni postopek nad toženo stranko, če je želela tožbo narediti sklepčno in bi to lahko storila še v ponovljenem postopku, pa tega ni zmogla, zato bi sodišče prve stopnje smelo odločiti na podlagi trditev, kot sta jih postavili stranki, in pokazalo bi se, da tožba ni sklepčna, nesklepčnost tožbe pa je vprašanje materialnega prava in sodišče prve stopnje bi smelo zavrniti tožbeni zahtevek že iz tega razloga.

25. Ker pa je sodišče prve stopnje odločalo o ugotovitveni tožbi, ki ima podlago v napotitvenem sklepu, je bilo dolžno samo po uradni dolžnosti ugotoviti vse odločilne procesne predpostavke za tožbo, pri tem pa je smelo ugotoviti, kot že povedano, tudi podatek o začetku stečajnega postopka.

26. S tem je ugotovilo tudi pravno odločilno dejstvo, ki ga tožeča stranka ni razkrila, čeprav bi ga za sklepčnost tožbe morala. Sodišče prve stopnje se je ob nesklepčni tožbi po nepotrebnem ukvarjalo z dokaznim postopkom, ta pa je pokazal, da tožeča stranka do začetka stečajnega postopka ni pridobila lastninske pravice na premičninah, ki so predmet izločitvenega zahtevka, tako da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tako primarni kot podrejeni tožbeni zahtevek v celoti.

27. Pritožba se po nepotrebnem ukvarja z zatrjevanjem, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da toženčev prodajalce ni bil lastnik stvari, ki so predmet izločitvene pravice, saj sodišče prve stopnje svoje presoje ni utemeljevalo na tem dejstvu, pač pa na dejstvu, da tožeča stranka ni dokazala, da bi na dan pred začetkom stečajnega postopka bila lastnik teh premičnin, zato tudi pritožbeno sodišče na te pritožbene navedbe ne odgovarja.

28. Pritožba pa ne trdi, da je sodišče prve stopnje to pravno odločilno dejstvo napačno ugotovilo, pač pa je zatrjevala le, da te ga dejstva sodišče prve stopnje ne bi smelo ugotavljati, glede tega pa je pritožbeno sodišče že podalo svoje stališče. 29. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: “-”da je tožeča stranka kot kupec z M. D. kot prodajalcem 30. 6. 2011 sklenila kupoprodajno pogodbo za nakup opreme po seznamu (priloga A4) za kupnino 171.180,00 EUR; “-”da je kupnino tožeča stranka plačala, do izročitve opreme s strani D. pa (kljub opominom tožnika) ni prišlo; “-”da med pravdnima strankama ni sporno, da je bil sprva lastnik opreme V. d.d. (sedaj v stečaju), ki jo je prodal toženi stranki, ta pa D. po pogodbi z dne 15. 3. 2011; “-”da D. oprema na njegov sedež poslovanja fizično ni bila predana v posest, je pa zanjo, kot je izpovedal, prejel primopredajni zapisnik in jo nato oddal nazaj v najem toženi stranki; “-” da se je oprema tako fizično ves čas nahajala na sedežu tožene stranke, torej tudi takrat, ko jo je D. s prodajno pogodbo z dne 30. 6. 2011 prodal tožniku; “-” da je iz prodajne pogodbe z dne 30.6.2011 razvidno, da sta pogodbeni stranki kot nesporno ugotovili, da je D. lastnik te opreme, kar sta izkazovala računa z dne 26. 4. 2011 in 15. 3. 2011 kot sestavni del pogodbe; “-”da sta predmet pogodbe pogodbeni stranki opisali v 1. členu (oprema po seznamih z dne 30. 6. 2011), kar je prodajalec prodal tožniku za kupnino 171.180,00 EUR; - da je v 2. členu sedaj tožeča stranka vzela na znanje, da je bila za kupljeno opremo 15.4.2011 sklenjena najemna pogodba za eno leto in se v zvezi s tem strinjala, da ostane najemna pogodba še naprej v veljavi do 31.12.2011, po tem roku pa jo želi pridobiti v neposredno posest; “-” da se je D. v 3. členu pogodbe zavezal, da bo tožeči stranki prodano opremo izročil 31. 12. 2011 in bo takrat na kupca tudi prešla lastninska pravica na predmetu prodaje; “-”da kljub tej pogodbeni zavezi D. tožeči stranki 31.12.2011, niti kasneje opreme ni izročil v posest, česar ni mogel storiti zaradi zadrževanja opreme s strani stečajnega upravitelja tožene stranke; “-” da se je stečajni postopek nad toženo stranko začel 11. 5. 2011. 30. Na podlagi teh dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno materialno pravno presodilo, da glede na to, da se je stečajni postopek nad toženo stranko začel 11. 5. 2011, tožeča stranka pa je z D. sklenila kupoprodajno pogodbo 30. 6. 2011, to pomeni, da pred 11. 5. 2011 do tožene stranke ni imela izločitvene pravice glede na 22.člen ZFPPIPP v zvezi z 299.členom ZFPPIPP. Nadalje je pravilno presodilo, da se tožeča stranka v nobenem primeru ne more sklicevati, da je pridobila lastninsko pravico (ali pravico v pričakovanju) na opremi še pred sklenitvijo prodajne pogodbe in pred začetkom stečajnega postopka, ker da je prodajalec obdržal prodano opremo v svoji posesti, ker je zapis v prodajni pogodbi (da preide lastninska pravica ob izročitvi stvari 31. 12. 2011) jasen in nedvoumen in tak dogovor ni bil sklenjen. Pravilno je presodilo, da se obstoj lastninske pravice v pričakovanju, ki ga sedaj omenja tožeča stranka, v nobenem primeru ne more raztezati na obdobje pred sklenitvijo prodajne pogodbe, saj obdobje pred začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko, torej pred 11. 5. 2011, na tožečo stranko niso prešla nobena stvarnopravna upravičenja iz prodajne pogodbe, ki je bila sklenjena dne 30. 6. 2011. 31. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tako primarni kot podrejeni tožbeni zahtevek, saj bi bil slednji utemeljen le v primeru, če bi se ugotovil obstoj izločitve pravice, pa bi tožena stranka predmet izločitvene pravice prodala, tedaj izločitveni upnik izgubi izločitveno pravico, ima pa pravico zahtevati, da se mu plača denarni znesek, dosežen s prodajo tega premoženja.(5)

32. Tožeča stranka ni konkretno izpodbijala odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih kršitev postopka ali zmotne uporabe materialnega prava.

33. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

34. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP), odgovor na pritožbo pa ni prispeval k razjasnitvi stvari ali k odločitvi pritožbenega sodišča, zato mora tudi tožena stranka sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155.člena ZPP).

Op. št. (1): 181.člen ZPP glasi:“1)Tožeča stranka lahko s tožbo zahteva, da sodišče le ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine.2)Takšna tožba se lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe.3)Če je odločitev o sporu odvisna od vprašanja, ali obstaja ali ne obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, lahko tožeča stranka poleg obstoječega zahtevka uveljavlja tudi tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da tako razmerje obstaja oziroma ne obstaja, če je sodišče, pred katerim teče pravda, zanj stvarno pristojno in če je za odločanje o tem zahtevku predpisana ista vrsta postopka.” Op. št. (2): 310.člen ZFPPIPP glasi:“(1) Izločitveni upnik, katerega izločitvena pravica je prerekana, mora v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo, s katero uveljavlja zahtevek iz prvega odstavka 309. člena tega zakona, če ni v 311. ali 312. členu tega zakona drugače določeno.(2) Za tožbo iz prvega odstavka tega člena se smiselno uporabljata drugi in tretji odstavek 300. člena tega zakona.(3) Če upnik v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev ne vloži tožbe v skladu s prvim in drugim odstavkom tega člena, njegova izločitvena pravica preneha. Drugi in tretji odstavek 300.člena ZFPPIPP pa glasita:“(2) Če je terjatev prerekal upravitelj, mora upnik tožbo iz prvega odstavka tega člena vložiti proti stečajnemu dolžniku.(3) Če je terjatev prerekal drug upnik, mora upnik tožbo iz prvega odstavka tega člena vložiti proti upniku, ki je terjatev prerekal.” Op. št. (3): primerjaj sklep VS RS II Ips 647/2007 z dne 20.11.2008 Op. št. (4): primerjaj sodba VS RS II Ips 364/2008 z dne 22.9.2011 Op. št. (5): Peti odstavek 299.člena ZFPPIPP