Jedro

Ker pritožba ni izpodbila zaključka sodbe, da tožnik ni dokazal, da bi prejšnja lastnika izvrševala posest spornega dela gozda, sam pa (morebitne) posesti ni izvrševal v obdobju, potrebnem za priposestvovanje, je odločitev o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev lastninske pravice pravilna.

Ker pritožba ni izpodbila zaključka sodbe, da tožnik ni dokazal, da bi njegovi predniki uporabljali sporno pot, sam pa glede na to, da je že v letu 1998 nastal spor o poteku poti, služnostnih ravnanj, ki bi mogla biti podlaga za priposestvovanje služnosti, ni izvrševal potrebno dobo, je pravilna odločitev o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev obstoja zatrjevane služnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 264,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek 1) za ugotovitev, da je tožnik lastnik nepremičnine, označene v izvedenskem mnenju A z dne 20. 5. 2014 z rezervirano parc. št. 548/12 k. o. X (gre za severozahodni del dosedanje parc. št. 548/1 k. o. X na meji s parc. št. 1268/5 k. o. X) in 2) za ugotovitev, da za potrebe nepremičnin parc. št. 549/10 in 473/1 k. o. X v lasti tožnika obstaja v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili in stroji ter kmetijsko mehanizacijo po obstoječi poti, ki poteka po nepremičnini, označeni v izvedenskem mnenju A. z dne 20. 5. 2014 z rezervirano parc. št. 548/10 k. o. X (gre za v naravi vidno pot, ki poteka po severozahodnem delu nepremičnine sedanje parc. št. 548/1 k. o. X v širini treh metrov in dolžini 65 m od parc. št. 548/3 do parc. št. 485 obe k. o. X) v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine dosedanje parc. št. 548/1 k. o. X, z dolžnostjo izstavitve zemljiškoknjižne listne. Tožniku je naložilo povrnitev toženčevih stroškov postopka.

2. Tožnik v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbenim zahtevkom ugodi, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožnik po izdaji izpodbijane sodbe umrl, zapuščinski postopek pa še ni uveden. Upoštevano je bilo le obdobje od leta 1991 dalje, ko je tožnik postal lastnik nepremičnine parc. št. 549/10, prezrto pa je ostalo, da je lastnik parc. št. 473/1, ki leži v nadaljevanju sporne parcele, že vrsto let prej in da je tožnik uveljavljal tudi upoštevanje dobe prednikov, ki so služnostno pot uporabljali vsaj sto let, sam pa najmanj od leta 1950 dalje. V sodbi niso upoštevani oziroma ocenjeni vsi izvedeni dokazi. Nikoli ni bilo sporno, da je celoten gozdni kompleks do travniškega roba, kjer teče služnostna pot, v lasti tožnika oziroma njegovih prednikov. V naravi je vidno, da je bil enako oskrbovan in so bile v njem tudi vseskozi tako kot v ostalem gozdnem svetu opravljene sečnje. Odkazilo je bilo dano tožniku in ne tožencu. Priča P., nekdanji delavec zavoda za gozdove, je povedal, da je ta del gozda vedno štel za tožnikovega. Celo na toženčev predlog je posekal oziroma požagal veje, ki so rasla na sedanji parc. št. 548/12 in segala v travniški del toženčeve parc. št. 548/9 (prej 548/1). Gozdni del je tudi višinsko ločen od travniškega dela. V katastrskih podatkih je bila na spornem delu vrisana pot, vendar pa je tam dejansko ni bilo in nihče ni vedel zanjo. Tam so rasla drevesa premera tudi 60 cm ter 70 cm in več. Spornost in neujemanje katastra s terenskim stanjem se je pokazalo šele okrog leta 2008, ko je prišlo do terenskih meritev. Ocena izpovedb nekaterih prič je povsem napačna. Priči A. V. ml. je stanje poznano, na vsa vprašanja je odgovoril logično in prepričljivo, sodba pa mu očita samovoljnost in delo na skrivaj. Ocena sodbe, da je za prejšnjo lastnico gozda po sporni poti vozil v letu 1982, a da je to počel brez njenega soglasja in samovoljno, nima nobene življenjske podlage. Ni jasno, kako bi bilo lahko navedeni priči stanje manj poznano kot pričam toženca, ki so izpovedale tako naučeno in natančno ter v nasprotju z dejanskim terenskim zgodovinskim stanju, da bi bilo edino možno in umestno vprašanje o njihovi verodostojnosti. Sodba se ne opredeli do dokazov, ki so potrdili, da so bile veje na drevesih ob robu gozda odžagane in da je to od tožnika zahteval toženec. Pritožba posebej opozarja na izjavi toženca v zapisniku zavoda za gozdove z dne 16. 12. 2011 in v zapisniku Občine ... z dne 11. 2. 2008. Priča V. ml. je tudi povedal, da je samo po služnostni poti mogoče priti na njihove parcele (549/10, 473/1 in druge), da je pot, ki se je pokazala kot katastrska pot, slepa ulica in da je pot postala sporna samo v širini in dolžini toženčeve parcele, drugje pa ne. Protispisna in nerazumljiva je ugotovitev sodbe, da so služnostno pot uporabljali vsi, le tožnik ne. Tožnik še zdaleč ni uporabljal poti na skrivaj, kot mu skuša očitati sodba, in tudi nikoli ni bilo treba toženca prositi, saj do leta 2008 ni vedel, da bi pot lahko šla po njegovem. Tožnik je povedal, da je služnostna pot glavna pot iz vasi do K. in da po njej vozi, odkar pomni, star pa je 81 let. Sodba se opira na tožnikovo izpovedbo, da so podirali breze, izvedenec pa je ugotovil, da v spornem delu ni nobenega brezovega štora. Dejstvo je, da brezov štor zelo hitro propade in da je tožnik povedal, da je bila breza bolj notri, hkrati pa tudi, da so odkazila za posek bila dana tožniku, da so tudi sicer čistili gozd in da je bilo ugotovljeno večje število štorov posekanih dreves na spornem območju. Da so v gozdu breze, je povedal tudi priča G., ki mu sodba sicer verjame. Iz izpovedbe te priče tudi izhaja, da je bila katastrska pot vseskozi zaraščena in neuporabna in da se je ves čas uporabljala pot, ki jo zatrjuje tožnik. Njegova izpovedba, da ni nobene višinske razlike med travnikom in gozdom, pa kaže sicer na prilagojeno in izkrivljeno pričanje. Do priposestvovanja gozda je prišlo že veliko prej, preden je tožnik postal formalni lastnik gozda in je še pomagal prejšnji lastnici. Pričo G. P. sodišče šteje za eno ključnih prič, čeprav ga zadnjih 25 let sploh ni bilo gor, izpovedoval pa je tudi o letih pred njegovim rojstvom. V času, ko je sekal, je bila katastrska pot že zaraščena, tako da je jasno, da je za strica sekal na gozdnem robu, torej na sporni parceli 548/12 in ne nad katastrsko potjo, kot je navedeno v sodbi. Priča J. K., ki je bila ob zaslišanju stara 76 let, je povedala, da je tam bila vedno pot in da je še danes, kar pomeni, da je govorila o sporni poti. Povedala je tudi, da ima tožnik gozd na gornji strani poti, toženec pa pod potjo travnik in njivo. Tudi iz njene izpovedbe izhaja, da je bila pot priposestvovana že bistveno prej, preden je tožnik postal lastnik. Razlog za neupoštevanje izpovedbe K., ker naj bi ji bilo znano stanje le pred 20 oziroma 30 leti, je glede na to, da zahtevek temelji na priposestvovanju, nesprejemljiv. Nesprejemljiv je zaključek, da so tožnik in prednik prosili toženca za dovoljenje za vožnjo po sporni poti, ker tega preprosto ni bilo. Priča T. P. je povedal, da je bilo odkazilo za sečnjo v spornem delu vedno dano tožniku in se je njega štelo za lastnika, da so pod potjo, ki je v naravi vidna, kmetijske površine, da je toženec hotel na tem delu po letu 2008 zagospodariti, vendar pa so tam ves čas gospodarili tožnikovi, in da do meritev ni bilo nikoli nič spornega. Čeprav gre za strokovno osebo s področja gozdarstva, v sodbi njegova izpovedba ni upoštevana. Stališče sodbe, da tožnik glede na dopisa v prilogah B10 in B14 ni bil v dobri veri, je napačen, ker se dopisa nanašata na druge poti in ne na sporno gozdno parcelo in sporno služnostno pot. Pritožba še opozarja, da je pri modifikaciji zahtevka prišlo do pisne pomote, ko je dvakrat namesto parc. št. 548/10 navedena parc. št. 548/12. 3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ne glede na to, ali pravno podlago za priposestvovanje služnosti predstavljajo pravna pravila Občega državljanskega zakonika (§§ 1460 do 1464 in § 1479 v zvezi z načelnim mnenjem Zveznega Vrhovnega sodišča št. 3/60 z dne 4. 4. 1960), Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (54. člen)(1) ali Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ)(drugi odstavek 217. člena)(2), je pravilen zaključek sodbe, da ni izpolnjena predpostavka dvajsetletne dobe, potrebne za priposestvovanje služnosti. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, - da je tožnik od 5. 6. 1991 lastnik nepremičnin parc. št. 549/10 in 473, obe k. o. X, ki sta v naravi gozdni zemljišči, pred tem pa sta bila lastnika A. in T. P., - da je toženec lastnik parc. št. 548/1 k. o. X, ki v naravi predstavlja travnik in del gozda, lastnik ½ nepremičnine je postal v letu 1971 z dedovanjem po materi, druge polovice pa v letu 1991 z dedovanjem po očetu, - da med nepremičninama parc. št. 549/10 in 548/1 poteka javna pot s parc. št. 1268/5, ki na severozahodu meji na parc. št. 549/10, na vzhodu pa na parc. št. 548/1, - da je bila 6. 3. 1998 na Krajevno skupnost ... dana zahteva za ureditev zemljiškoknjižnega in geodetskega stanja s stanjem v naravi za parc. št. 1268/5, ki jo je podpisal tudi tožnik in iz katere med drugim izhaja, da se je spremenil potek poti v približni dolžini 200 m in širini 5 m in da se ta zahteva nanaša tudi na premik poti na delu parc. št. 548/1, ki je predmet spora, - da parc. št. 549/10 predstavlja velik kompleks gozda, ki prek javne poti s parc. št. 1268/5 sega tudi na severni in severozahodni del parc. št. 548/1, ob robu tega gozda pa prav tako po parc. št. 548/1 poteka pot, - da je ta pot v naravi zatravljena, da se vidi, da je občasno vožena, da so kolesnice rahlo vidne na severovzhodnem delu poti, močneje pa v nadaljevanju po parc. št. 548/1, - da je med robom gozda in travnika viden rahel padec terena (usek), ki se kasneje zravna, največja višinska razlika med travniško in gozdno parcelo pa znaša 0,6 m, - da je bil v petdesetih letih prejšnjega stoletja na izboklini parc. št. 549/10 narejen golosek, okoli te izbokline pa je tekla javna pot, ki se je v naslednjih desetletjih zaradi neuporabe zarasla, pot pa se je zaradi zaraščenosti in prihoda traktorjev premaknila na toženčev travnik, - da so tisti, ki so pot potrebovali za dostop do svojih nepremičnin, vedeli, da vozijo po toženčevem travniku in da so ga zato prosili za dovoljenje, - da je bila pred 40 leti po toženčevem zemljišču vrezana pot z buldožerjem, a je bilo to zgolj za potrebe lastnikov zemljišč v nadaljevanju, - da tožnikovi predniki v tem delu gozda zaradi goloseka niso delali in niso imeli potrebe po uporabi poti, - da je za obstoj javne poti vedel tudi tožnik oziroma je bil pri njem vsaj vzbujen dvom, ker ga je toženec potem, ko je leta 1991 posadil smreke, opozoril, da je to storil na javni poti, - da je možno, da so Vodopivčevi včasih vozili po poti, ki teče po toženčevem zemljišču, a so to počeli takrat, ko toženca očitno ni bilo na njegovi parceli, in da jim je bilo vsaj od leta 1998 znano, da dejansko stanje na tem mestu ni enako zemljiškoknjižnemu.

6. Pravilno je tudi stališče sodbe, na katerem temelji odločitev o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev lastninske pravice.(3) Zaključek, da tožnik ni bil dobroveren posestnik sporne nepremičnine in da ni izpolnjena predpostavka priposestvovalne dobe, temelji na nadaljnjih ugotovitvah, - da na sporni nepremičnini raste gozd bukve in hrasta gradna s primesjo belega gabra, kostanja in maklena v starosti 70 do 80 let, - da je na njej 22 dreves in 28 štorov posekanih dreves, med katerimi ni brezovih, - da je na parc. št. 549/10 nekaj starejših štorov kostanja, neposredno ob poti pa starejši štor hrasta, drugih sledov sečnje pa ni videti, - da navedeno potrjuje izpovedbo tožnika, da je posekan hrast padel na toženčevo zemljišče, ne pa tudi, da so v tem delu gozda sekali breze, - da je gozd s parc. št. 549/10 vzorno gospodarjen, na sporni površini pa zaradi majhnosti in mejitve na negozdno površino ni mogoče govoriti o normalnem gospodarjenju z gozdom, - da si tožnikov prednik spornega dela gozda ni lastil in da so V. v tem delu gozda sekali kole za fižol ter vinograd in privezovali vole v njegovo senco, - da je toženec dovolil tožniku oziroma njegovemu sinu, da obseka veje dreves na sporni gozdni parceli, ki so segale na njegov travnik, vendar je to storil le do rešitve obravnavane zadeve, poleg tega pa se je to zgodilo po letu 1998 in 2008, ko tožnik ni bil več v dobri veri glede posesti nepremičnine.

7. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o pomanjkljivi dokazni oceni, pritožba pa tudi ne vzbuja dvoma v pravilnost dokaznih zaključkov. V sodbi so upoštevane vse okoliščine, na katere opozarja pritožba, in ni ostal neocenjen noben bistven del izpovedbe zaslišanih strank in prič. Ne drži pritožbeni očitek, da se sodba ni opredelila do zatrjevane posesti tožnikovih prednikov. Sodba se izreče tako glede zatrjevanega izvrševanja služnosti kot glede priposestvovanja sporne nepremičnine. Ne drži pritožbena navedba, da nikoli ni bilo sporno, da je celoten gozdni kompleks do travniškega roba v lasti tožnika oziroma njegovih prednikov in da nihče ni vedel za katastrsko pot. Taka je bila tožbena trditev, izid dokaznega postopka pa je drugačen. Pokazalo se je, da je tožniku bilo najkasneje 1998 znano, da je pot včasih tekla drugje, kot teče danes, in da sta njegova prednika izvrševala posest gozda do katastrske poti. Ker dokazni postopek ni pokazal, da bi bila odkazila tožniku dana v spornem delu gozda, z navedbo, da je bilo odkazilo dano tožniku in ne tožencu, ni mogoče vnesti dvoma v pravilnost dokazne ocene. Sodba ni spregledala niti tožbene trditve o obsekovanju vej. Sprejela je toženčevo pojasnilo, sicer pa pritožba ne izpodbija zaključka, da je do tega prišlo že potem, ko je nastal spor o poteku meje in tožnik ni mogel biti več v dobri veri glede izvrševanja posesti spornega dela gozda. Neutemeljeni so tudi očitki zoper oceno izpovedb posameznih prič. Kot je navedel toženec v odgovoru na pritožbo, je ključnega pomena dopis krajanov z dne 6. 3. 1998, ki ga je podpisal tudi tožnik in iz katerega izhaja nasprotno od temeljne tožbene trditve, da za katastrsko pot nihče ni vedel. Z navedbo, da se dopis ne nanaša na sporni del poti, ne da bi povedala, na katero drugo pot oziroma drugi del poti se nanaša, pritožba ne more izpodbiti dokazne teže navedene listine. Upoštevaje ta dokaz pritožba ne more doseči drugačne dokazne ocene izpovedb prič. Drži, da je več prič, ki so potrdile toženčeve trditve, sorodstveno povezanih s tožencem. Prav tako drži, da so tiste, ki uporabljajo pot, enotno izpovedale, da prosijo za dovoljenje. Ne glede na to pritožba ne daje podlage za zaključek, da je treba večjo (in hkrati odločilno) težo dati izpovedbi tožnikovega sina in v pritožbi izpostavljenim delom izpovedb nekaterih drugih prič, ki bi mogle potrjevati tožbene trditve. Izpovedba tožnikovega sina je resda podrobna in temelji na poznavanju stanja v naravi, vendar ji ob ugotovitvi, da je bilo tožniku in njegovim prednikom znano, da je katastrska pot potekala drugje in se je sčasoma zarasla, pravilno ni bilo mogoče pripisati večje dokazne teže. Tudi posamezne nedoslednosti v izpovedbah prič, zaslišanih na toženčev predlog, in možnosti njihovega drugačnega razumevanja, na kar opozarja pritožba, se ob navedenem dejstvu pokažejo kot manj pomembne. Sodba ni spregledala tožnikove navedbe, da je že v času, ko sta bila lastnika gozda njegova prednika, pomagal pri gospodarjenju z njim, a to samo po sebi ne vzbuja dvoma v pravilnost zaključka, da ni dokazal, da bi bilo gospodarjeno tudi s spornim delom pod katastrsko potjo. Pritožbena navedba, da je priča G. P. izpovedoval o sekanju za tožnikove prednike na spornem delu nepremičnine in ne nad katastrsko potjo, nima opore v njegovi izpovedbi. Povedal je namreč, da je bilo preko poti grmovje in da se je potem, ko ni bilo več kaj sekati, pot zaraščala. Neutemeljeno je tudi spraševanje pritožbe, o čem relevantnem bi glede na to, da je zadnjih 25 let ni bilo na spornih nepremičninah, priča sploh lahko povedala. Pritožnik namreč na drugem mestu očita sodbi, da se ni opredelila do trditev o rabi spornih nepremičnin v času, ko sta bila lastnika tožnikova prednika, torej osebi, za kateri je delala priča. Priča J. K. je resda izpovedala, da je imel tožnik gozd na gornji strani poti, toženec pa pod potjo travnik in njivo, vendar je tudi povedala, da je na tem delu že dvajset let ni bilo, tako da je sprejemljiv zaključek, da njena izpovedba za oceno, ali se je pot premaknila s katastrske poti na toženčevo nepremičnino, ne more biti pomembna.

8. Ker pritožba ni izpodbila zaključka sodbe, da tožnik ni dokazal, da bi prejšnja lastnika izvrševala posest spornega dela gozda, sam pa (morebitne) posesti ni izvrševal v obdobju, potrebnem za priposestvovanje, je odločitev o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev lastninske pravice pravilna. Ker pritožba ni izpodbila zaključka sodbe, da tožnik ni dokazal, da bi njegovi predniki uporabljali sporno pot, sam pa glede na to, da je že v letu 1998 nastal spor o poteku poti, služnostnih ravnanj, ki bi mogla biti podlaga za priposestvovanje služnosti, ni izvrševal potrebno dobo, je pravilna tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev obstoja zatrjevane služnosti.

9. Po navedenem in po preizkusu sodbe z vidika kršitev materialnega in procesnega prava, katerih obstoj je pritožbeno sodišče dolžno preveriti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10 Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je tožencu dolžan povrniti njegove potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Priznani stroški v skupni višini 264,50 EUR predstavljajo strošek za odgovor na pritožbo v priglašeni višini 196,80 EUR (po tar. št. 3210) in materialne stroške (20 EUR po tar. št. 6002), oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. Op. št. (1): Določba se glasi: 1) Stvarna služnost se pridobi s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služne stvari pa temu ni nasprotoval. 2) Stvarne služnosti ni mogoče priposestvovati, če je lastnik gospodujoče stvari zlorabljal zaupanje lastnika ali posestnika služne stvari, če je služnost izvrševal s silo ali z zvijačo ali če je bila služnost dovoljena do preklica.

Op. št. (2): Drugi odstavek 217. člena SPZ se glasi: Stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval. Op. št. (3): Podobno kot ZTLR, na katerega se sklicuje sodba in ki v četrtem odstavku 28. člena kot predpostavke za priposestvovanje določa dvajsetletno dobroverno posest je bila tudi po pravilih ODZ (§§ 1460-1477) za izredno priposestvovanje potrebna poštena (§ 326 ODZ) in pristna (§ 345 ODZ) posest in dvajsetletna priposestvovalna doba (načelno pravno mnenje Zveznega vrhovnega sodišča Jugoslavije, ZSO, št. V/1-1960).