Jedro

Ker niso izpolnjeni pogoji, ki jih za dopustitev revizije določa 367. člen ZPP, je Vrhovno sodišče tožnikov predlog za dopustitev revizije zavrnilo.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je zatrjeval, da je priposestvoval lastninsko pravico na nepremičnini, označeni v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca geodetske stroke I. I. z dne 20. 5. 2014 (v nadaljevanju izvedensko mnenje) z rezervirano parc. št. 548/12 k. o. ...(1) (v nadaljevanju sporni del gozda). Uveljavljal je tudi ugotovitev obstoja in priznanja služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi vozili in stroji ter vso kmetijsko mehanizacijo v korist gospodujočih nepremičnin parc. št. 549/10 k. o. A. in 473/1 k. o. ..., ki sta v lasti tožnika, v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin, po obstoječi poti, ki poteka po nepremičnini, označeni v izvedenskem mnenju z rezervirano parc. št. 548/10 k. o. ...(2), v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine z dosedanjo parc. št. 548/1 k. o. ... oziroma nepremičnine, označene v izvedenskem mnenju z rezervirano parc. št. 548/12 k. o. ... (v nadaljevanju sporna pot). Zahteval je izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik na podlagi priposestvovanja lastnik spornega dela gozda in ugotovitev obstoja in priznanja služnostne pravice na sporni poti ter zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Zavrnilo je tožnikovo zahtevo za povrnitev pravdnih stroškov in odločilo, da je tožnik dolžan povrniti tožencu pravdne stroške s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti tožencu stroške pritožbenega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil tožnik. Predlaga dopustitev revizije zaradi odločitve o pomembnih pravnih vprašanjih: 1) Ali bi sodišče glede na podano trditveno podlago, da so tožnik in njegovi pravni predniki imeli sporni del gozda v dobroverni lastniški posesti in so tudi na sporni poti že več kot 100 let v dobri veri izvrševali služnost hoje in vožnje z vsemi vozili in stroji ter vso kmetijsko mehanizacijo, pri presoji pogojev priposestvovanja moralo upoštevati celotno obdobje, tudi čas, ko so posest oziroma služnost izvrševali tožnikovi pravni predniki, in ne zgolj obdobje od leta 1991 dalje, oziroma ali takšno postopanje sodišča, ki v priposestovalno dobo trenutnega posestnika/služnostnega upravičenca (tožnika) ni vštelo časa pravnih prednikov, odstopa od ustaljene sodne prakse? 2) Ali mora sodišče upoštevati in se (obrazloženo) opredeliti do vseh pravnorelevantnih trditev pravdnih strank in odločilnih dokazov za zagotovitev pravice do učinkovitega sodnega varstva in učinkovitega pravnega sredstva? 3) Ali se tožnik, ki sam oziroma po svojih pravnih prednikih že od nekdaj (več kot 100 let) gospodari z gozdnim zemljiščem, ki predstavlja del enotnega večjega gozdnega kompleksa (gre za osek pas na samem robu gozda na poti, ki meji na travnik v lasti toženca – sporni del gozda), ki je bil vseskozi enako oskrbovan in se je z njim enako gospodarilo in upravljalo, ob tem da je bilo odkazilo za sečnjo vselej dano tožniku in tudi za delavce zavoda za gozdove nikoli ni bilo sporno, da je lastnik celotnega gozdnega zemljišča tožnik, ki je z njim vseskozi gospodaril in katerega je tudi toženec sam prosil, da poseka vejevje na samem gozdnem robu, ker drevje dela škodo travniku ob gozdu v njegovi lasti in se je šele leta 2008 pri terenskih meritvah pokazalo, da leži ta del gozdnega zemljišča dejansko na parceli v lasti toženca (parc. št. 548/1 k. o. ...), šteje za dobrovernega posestnika tega dela gozdnega zemljišča – sporni del gozda? 4) Ali se šteje, da so tožnik oziroma njegovi pravni predniki s tem, ko so že od nekdaj (več kot 100 let) brez kakršnihkoli zadržkov kot služnostni upravičenci uporabljali obstoječo pot, ki v naravi poteka po sporni poti, za dostop do svojih nepremičnin (za hojo in vožnjo z vsemi vozili in stroji ter vso kmetijsko mehanizacijo) in jim tega ni nihče nikoli nasprotoval, priposestvovali služnostno pravico hoje in vožnje z vsemi vozili in stroji ter vso kmetijsko mehanizacijo po tej poti? Navaja, da sporna pot poteka v naravi že vsaj 100 let in nikoli do sedaj ni bila sporna. Tožnik in njegovi predniki so to pot že od nekdaj uporabljali in brez vsakršnih zadržkov koristili za dostop do svojih nepremičnin. To je edini možen dostop. Šele v letu 2008 se je ugotovilo, da naj bi bila meja med tožnikovo parc. 548/1 k. o. ... kakšnih 10 m višje kot dejansko. Sporni del gozda predstavlja pas na samem robu ogromnega gozdnega kompleksa v širini 3 – 4 m, ki v naravi ni v ničemer navzven zaznaven. Tožnik oziroma njegovi pravni predniki in vsi ostali so sporni del gozda uporabljali v dobri veri, da gre za njihovo zemljišče. Do leta 2008 je bilo nesporno, da pripada celoten gozd tožniku, travnik pa je v lasti toženca. Meja je bila služnostna pot, ki je potekala ob samem robu gozdnega zemljišča. Sodišče je napačno upoštevalo zgolj obdobje od leta 1991 dalje, ko je tožnik postal lastnik nepremičnine parc. št. 549/10 k. o. ..., čeprav je tožnik že vrsto let prej postal lastnik parc. št. 473/1 k. o. ... in še veliko drugih ostalih parcel, ki se držijo te parcele. Sodišče bi moralo uporabiti določbe Občega državljanskega zakonika (ODZ) in v priposestvovalno dobo všteti čas tožnikovih pravnih prednikov. Pritožbeno sodišče se ni opredelilo do tega, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kakšno je bilo stanje pred letom 1991, ni upoštevalo izpovedbe prič K. in P. Priposestvovalna doba je potekla že do leta 1998. Tožnik je na spornem delu gozda opravljal sečnje in gojitvena dela, odkazila so bila vselej dana njemu, toženec pa ni predložil nobenega dokaza, da bi sam opravljal sečnjo in ta del oskrboval. Priča P. je povedal, da je tožnik oziroma njegovi pravni predniki ves čas gospodaril s celotnim gozdom do sporne poti (tudi s spornim delom gozda) in da do leto 2008 ni bilo nič sporno. Tudi toženec sam je izrecno izjavil, da je tožnika pred letom 2003 prosil, da poseka drevesa ob gozdnem robu. Sodišče teh dokazov ni upoštevalo. V naravi je jasno razvidno, da predstavlja celoten gozd zaokroženo celoto. Na spornem delu gozda rastejo bukova, hrastova in gabrova drevesa, enako kot v ostalem gozdu. Pot ni nikoli potekala po trasi, kot je zarisana v mapni kopiji (po parc. št. 1268 oziroma sedaj 1268/5). Pot je bila vselej le ena in je potekala po samem robu gozda. Drugače kot po tej poti ni možen nikakršen prevoz in tožnik sedaj nima dostopa do svojih nepremičnin, pot, ki je glavna pot iz vasi do K., pa so uporabljali tožnik oziroma njegovi pravni predniki že od nekdaj. Uporabljali so jo tudi vsi drugi lastniki nepremičnin. Sodišče je zmotno presodilo tožnikovo slabo vero na podlagi listine (zahtevka za ureditev zemljiškoknjižnega stanja in geodetskega stanja s stanjem v naravi z dne 6. 3. 1998). Sodišče je svojo odločitev oprlo na izpovedbe prič, ki so s tožencem v sorodstvenem razmerju in torej pristranske, medtem ko ostalega objektivnega listinskega gradiva, izpovedb povsem nepristranskih prič in stanja v naravi ni upoštevalo.

5. Predlog ni utemeljen.

6. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da glede vprašanj, izpostavljenih v tožnikovem predlogu, niso podani pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zato je Vrhovno sodišče tožnikov predlog zavrnilo (367.c člen ZPP) in s tem tudi njegov predlog za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Gre za severozahodni del dosedanje parc. št. 548/1 k. o. ..., in sicer na meji s parc. št. 1268/5 k. o. ...

Op. št. (2): Gre za pot v naravi vidno pot, ki poteka po severozahodne delu nepremičnine z dosedanjo parc. št. 548/1 k. o. ..., in sicer nekje v širini treh metrov in dolžini cca 65 m in to od parc. št. 548/3 do parc. št. 485 k. o. ...