Jedro

Dejstvo upravičene ali neupravičene odsotnosti pri obstoju razloga po tretji alineji prvega odstavka 111. člena ZDR ni pomembno in iz zakonskega teksta ne izhaja. Odločilno je le, da delavec o razlogih za svojo odsotnost ne obvesti delodajalca, ob tem da njegova odsotnost traja najmanj pet dni zaporedoma, kljub temu, da bi o razlogih svoje odsotnosti delodajalca lahko obvestil.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 1. 2012 nezakonita. Posledično je ugodilo reintegracijskemu in reparacijskim zahtevkom. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi tretje alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR). Tožnik je 19. 12. 2011 z izročitvijo pisnega zahtevka za odobritev, obvestil toženo stranko, da namerava v času od 23. 12. do 31. 12. 2011 koristiti letni dopust. Tožniku dopust ni bil odobren, o čemer je bil še pred njegovim nastopom obveščen, kljub temu pa je povedal, da bo odsoten zaradi koriščenja dopusta. V določbi tretje alineje prvega odstavka 111. člena ZDR je sankcionirana opustitev obvestilne dolžnosti delavca, ne pa dejstvo odsotnosti. Zato vprašanje (ne)upravičenosti odsotnosti z dela ni relevanten dejavnik.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da po sodni praksi Vrhovnega sodišča v sodnem postopku ni mogoče prekvalificirati razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka tožniku pogodbe ni odpovedala iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, torej neupravičene odsotnosti z dela, temveč po tretji alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Za presojo o tem, ali je ta razlog podan ali ne, pa zadošča že ugotovitev, ali je tožnik o svoji odsotnosti toženo stranko obvestil ali ne.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka „iz 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP“ in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče zmotno presodilo, da je tožnik izpolnil svojo obvestilno dolžnost. Pri tem razlogov o odločilnem dejstvu, ali je delodajalec pričakoval tožnikovo prisotnost na delovnem mestu dne 23. 12. 2011, sodba sodišča prve stopnje nima, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke prvega odstavka 370. člena ZPP. Drugostopno sodišče pa je dejansko stanje ugotovilo drugače, kljub temu, da ni opravilo glavne obravnave. Sodišči sta zmotno šteli, da ni bistveno, ali je tožena stranka tožniku naročila, da se dne 23. 12. 2011 zglasi na delovnem mestu in ga tam tudi pričakovala. Odpovedni razlog iz tretje alineje prvega odstavka 111. člena ZDR dejansko predstavlja konkretizacijo druge alineje prvega odstavka 111. člena in de facto predstavlja odpovedni razlog iz druge alineje. Zato bi moralo sodišče zakonsko določbo razlagati v smislu hujše kršitve delovnih obveznosti in ne zgolj ozko gramatikalno.

4. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče zavrne kot neutemeljeno.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Tožena stranka predvsem ne navede, katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je po določbi 1. točke prvega odstavka 370. člena ZPP lahko revizijski razlog, uveljavlja. Zgolj sklicevanje na to določbo, torej na splošno na vse tam naštete kršitve, ne zadošča. 8. Navedbe, ki se nanašajo na nestrinjanje z ugotovitvami sodišča glede dejstev, ki so za odločitev bistvena, pomenijo uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Glede na razlog, zaradi katerega je tožena stranka odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi, sta sodišči pri presoji, katera dejstva so za odločitev pomembna, izhajali iz pravilnega materialno pravnega izhodišča (kar bo pojasnjeno v nadaljevanju).

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. Izpodbijana sodba ni v nasprotju z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča o razlogih določbe tretje alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. V skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Ta določba, ki je prišla v spremenjen in dopolnjen tekst zakona z novelo ZDR-A (Ur. l. RS, št. 103/2007), na pobudo in opozorila delodajalcev, ne vsebuje presoje o (ne)upravičeni odsotnosti delavca z dela. Pomeni le izpeljavo delavčeve dolžnosti obveščanja delodajalca, ki je načeloma določena v prvem odstavku 34. člena ZDR. Po tej določbi mora delavec delodajalca obveščati o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo, oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti in o vseh spremembah podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja. Tudi posredovanje informacij o morebitni odsotnosti z dela in o drugih podatkih, ki so obenem pomembni za delovni proces, je zato ena ključnih dolžnosti delavca do delodajalca.

11. Dejstvo upravičene ali neupravičene odsotnosti pri obstoju razloga po tretji alineji prvega odstavka 111. člena ZDR ni pomembno in iz zakonskega teksta ne izhaja. Zakonska določba je tudi pomensko jasna in ne zahteva posebne razlage. Odločilno je le, da delavec o razlogih za svojo odsotnost ne obvesti delodajalca, ob tem da njegova odsotnost traja najmanj pet dni zaporedoma, kljub temu, da bi o razlogih svoje odsotnosti delodajalca lahko obvestil. 12. Glede učinkovanja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po tej določbi ZDR je v drugem odstavku 111. člena določena izjema od splošnega pravila – v primeru kršitve iz tretje alineje prejšnjega odstavka delavcu preneha pogodba o zaposlitvi že s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, če se ne vrne na delo do vročitve izredne odpovedi. V tem primeru torej zakon poleg naštetih okoliščin iz tretje alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, kot pogoj za prenehanje pogodbe o zaposlitvi s prvim dnem odsotnosti z dela, zahteva, da je ta odsotnost tudi neupravičena, dodatno pa še, da se delavec ne vrne na delo do vročitve izredne odpovedi. Določbi tvorita logično celoto (tako tudi v zadevah VIII Ips 151/2010, VIII Ips 183/2010, VIII Ips 305/2010 in VIII Ips 85/2011). Podana mora biti kršitev neobveščanja delodajalca, čeprav bi delavec to obvestilo lahko podal; le v takšnem primeru pa se za prenehanje pogodbe o zaposlitvi s prvim dnem odsotnosti zahteva še ugotovitev, da je bila odsotnost delavca neupravičena (torej ne le obstoj kršitve po tretji alineji prvega odstavka 111. člena ZDR) in dodatno še, da se delavec ne vrne na delo do vročitve izredne odpovedi. Če pride le do kršitve, ki se nanaša na neupravičeno odsotnost, takšna odsotnost ne predstavlja kršitve po tretji, temveč drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR; ob takšni kršitvi pa ZDR ne omogoča prenehanja pogodbe o zaposlitvi delavcu že s prvim dnem neupravičene odsotnosti oziroma izostanka.

13. Glede na navedeno je zmotno stališče revidenta, da kršitev iz tretje alineje „de facto“ predstavlja le konkretizacijo kršitve iz druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na odločitev v zadevi VIII Ips 74/2010, kjer je bilo ugotovljeno, da delavec delodajalca sploh ni obvestil, da ga na delo ne bo in zakaj ne.

14. Ker revizijski razlogi niso podani in je izpodbijana sodba ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilna, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

15. O stroških revizijskega odgovora je sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP, saj navedbe v odgovoru za odločitev niso prispevale ničesar bistvenega.