Jedro

Razlog za izredno odpoved po določenem trajanju izostanka delavca (3. alinea prvega odstavka 111. člena ZDR) predstavlja neobveščanje delavca o razlogih za odsotnost, kljub temu da bi to obveščaje moral in mogel opraviti, pri tem pa ni bistveno, ali je bila njegova odsotnost upravičena ali neupravičena.

V individualnem delovnem sporu, v katerem je predmet presoje zakonitost odpovedi, lahko sodišče presoja le zakonitost tistega odpovednega razloga, zaradi katerega je delodajalec pogodbo dejansko odpovedal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 1. 2012 nezakonita in brez pravnega učinka (točka I izreka), ter da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 24. 1 2012, ampak še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki od 24. 1. 2012 do dneva vrnitve na delo plača nadomestilo plače v višini, kot če bi delala, in sicer najmanj v višini 827,46 EUR bruto mesečno, od tega zneska odvede davke in prispevke, tožeči stranki pa izplača neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakega mesečnega zneska, to je od 15. dne v mesecu za pretekli mesec (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo še, da tožečo stranko pozove nazaj na delo, ji za čas od 24. 1. 2012 do vrnitve na delo prizna delovno dobo, jo prijavi v socialna zavarovanja (točka IV izreka) ter ji povrne stroške postopka v višini 703,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (točka V izreka). S sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se zahteva (tožba) za izplačilo regresa za letni dopust z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 zavrže. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, oz. da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je zaključek sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je tožeča stranka, ko je zaprosila za izrabo letnega dopusta, izpolnila svojo obvestilno dolžnost, zmoten. Res je, da je tožeča stranka zaprosila za izrabo letnega dopusta v dneh od 23. 12. 2011 do 31. 12. 2011. Vendar ji tožena stranka letnega dopusta ni odobrila, zato je tudi pričakovala, da bo tožeča stranka 23. 12. 2011 prišla na delo. To je pred sodiščem prve stopnje potrdila priča A.A.. Skladna z njeno izpovedbo je tudi izpovedba priče A. B., ki se je z A. A. pogovarjala in ga obvestila o odsotnosti tožeče stranke. Opustitev obvestilne dolžnosti delavca, ki predstavlja odpovedni razlog po 3. alinei prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Uradni list RS, št. 42/02 in nadalj.), se nanaša na obveščanje delavca v kritičnem času, to je v času, ko je delavec z dela (ne)upravičeno odsoten (sklep VS RS opr. št. VIII Ips 151/2010 z dne 9. 11. 2012). Glede na to je treba sklepati, da mora delavec o razlogih za odsotnost delodajalca obvestiti v času odsotnosti, kar še posebej velja v primeru, ko ga delodajalec pričakuje na delu. Prvi odstavek 34. člena ZDR, ki določa obvestilno dolžnost delavca, se nanaša na okoliščine, ki vplivajo oz. bi lahko vplivale na opravljanje dela, med te okoliščine pa sodijo tudi dejstva, povezana s prihodom na delo. Zakon v tej določbi varuje interes delodajalca, ki lahko le na ta način predvidi in organizira delovni proces. Izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o vseh odločilnih dejstvih oz. so ti sami s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo vsebine dolžnostnega ravnanja delavca, niti ni pojasnilo, zakaj prošnja za izrabo letnega dopusta, ki jo je tožeča stranka podala 19. 12. 2011, zadošča za zaključek, da je svojo obvestilno dolžnost izpolnila. Samovoljna izraba letnega dopusta je le eden od razlogov, zaradi katerega delavec (neupravičeno) ne pride na delo. Če je tožeča stranka z dela izostala iz tega razloga, bi morala toženo stranko obvestiti (sklep VS RS opr. št. VIII Ips 85/2011 z dne 5. 3. 2012). Tožena stranka se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da jo je tožeča stranka pisno obvestila, da bo v času od 23. 12. 2011 do 31. 12. 2011 izrabila letni dopust, sporno pa je ostalo, ali je bila tožena stranka seznanjena s tem, da tožeče stranke (ki ji letni dopust ni bil odobren) v tem času ne bo na delo. Glede tega dejstva so razlogi v izpodbijani sodbi med seboj v nasprotju, sodišče prve stopnje je zapisalo, da je delodajalec (tožena stranka) pričakoval(a), da bo tožeča stranka 23. 12. 2011 in naslednje dni prišla na delo. Zgolj na podlagi dejstva, da je pred tem zaprosila za izrabo letnega dopusta, še ni mogoče šteti, da je izpolnila svojo obvestilno dolžnost. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi tudi zmotno uporabilo materialno pravo, konkretno določbo 3. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR. Ta alinea, ki vsebuje nov odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je bila dodana z novelo zakona (Poročevalec DZ RS, št. 75/02), sprejeta pa je bila na pobudo delodajalcev zaradi težav pri konkretizaciji pojma „hujša kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja“. Tretja alinea prvega odstavka 111. člena ZDR predstavlja le konkretizacijo odpovednega razloga iz 2. alinee prvega odstavka istega člena. Zato bi sodišče prve stopnje utemeljenost odpovedi moralo presoditi tudi glede na ta odpovedni razlog.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožene stranke in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

Pritožba neutemeljeno navaja, da v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oz. da je podano nasprotje v razlogih, ki jih je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo sodišče prve stopnje. Tega nasprotja pritožbeno sodišče ni ugotovilo. S sklicevanjem na absolutno bistveno kršitev določb pravnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) tožena stranka po vsebini uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in graja dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Tudi ta pritožbeni razlog ni podan.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo zakonske določbe. Po določbi prvega odstavka 110. člena ZDR lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če upoštevaje vse okoliščine in interese pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do časa, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi. Posamezni razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi so opredeljeni v prvem odstavku 111. člena ZDR in jih je glede na določbo drugega odstavka 82. člena ZDR dolžna dokazati tista stranka, ki je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala. V konkretnem primeru je to tožena stranka.

Tožena stranka je tožeči stranki podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 1. 2012 (priloga A6) iz razloga iz 3. alinee prvega odstavka 111. člena ZPP. V odpovedi je navedla, da je delavec v dneh od 23. 12. 2012 do 31. 12. 2011 neupravičeno izostal z dela pet zaporednih delovnih dni, kljub temu da je bil s strani neposrednega vodje 22. 12. 2011 obveščen, da nima odobrenega letnega dopusta. Poleg tega je navedla še: „Kljub temu je delavec izjavil, da bo ostal doma in koristil letni dopust.“ Tretja alinea prvega odstavka 111. člena ZDR kot razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi določa, da delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Razlog za izredno odpoved po določenem trajanju izostanka delavca torej predstavlja neobveščanje delavca o razlogih za odsotnost, kljub temu da bi to obveščaje moral in mogel opraviti, ne pa vprašanje, ali je bila njegova odsotnost upravičena ali neupravičena.(1) Neupravičena odsotnost z dela sicer nedvomno predstavlja (hujšo) kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja (prihajanje na delo je ena izmed temeljnih obveznosti delavca), vendar sama po sebi (če delavec delodajalca obvesti, da ga ne bo na delo) ne predstavlja odpovednega razloga iz 3. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR.

Tožena stranka utemeljeno navaja, da predstavlja neupravičen izostanek z dela (o katerem je delodajalec obveščen ali pa ne) odpovedni razlog, ki je opredeljen v 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR kot naklepoma ali iz hude malomarnosti storjena hujša kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Vendar tožena stranka tožeči stranki odpovedi ni podala po tej alinei. Kot je že večkrat presodilo Vrhovno sodišče RS, v sodnem postopku ni mogoče "prekvalificirati" razloga za (izredno) odpoved pogodbe o zaposlitvi. V individualnem delovnem sporu, v katerem je predmet presoje zakonitost odpovedi, lahko sodišče presoja le zakonitost tistega odpovednega razloga, zaradi katerega je delodajalec pogodbo dejansko odpovedal. Presoja, ali je ta odpovedni razlog podan oz. dokazan - kolikor ugotovi, da tak razlog ni dokazan, lahko ugotovi le nezakonitost odpovedi, ne more pa samo iskati morebitnih drugih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi.(2) Prav tako ni mogoče šteti, da odpovedni razlog iz 3. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR predstavlja le konkretizacijo odpovednega razloga iz 2. alinee prvega odstavka istega člena ZDR, kot neutemeljeno navaja tožena stranka. Gre za dva odpovedna razloga, pri čemer se odpoved po vsakem odpovednem razlogu presoja posebej.

V tem individualnem delovnem sporu se tako presoja le utemeljenost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane iz razloga iz 3. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR (delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti). Tako ni bistveno, ali je tožeča stranka upravičeno izostala z dela (ali je imela odobren letni dopust), ampak le, ali je o tem, da je od 23. 12. 2011 do 31. 12. 2011 ne bo prišla na delo, obvestila delodajalca (toženo stranko). Glede tega tožena stranka v pritožbo sicer utemeljeno navaja, da zgolj na podlagi dejstva, da delavec zaprosi za izrabo letnega dopusta, še ni mogoče sklepati, da ga - če mu letni dopust ne bo odobren - ne bo na delo. Sodišče prve stopnje svoje odločitve ni utemeljilo na tem. Utemeljilo jo je (kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe) na dejstvu, da je tožeča stranka tudi po tem, ko je bila s strani vodje A. A. obveščena, da ji izraba letnega dopusta ni odobrena, povedala, da izkorišča svojo možnost, ki ji jo daje kolektivna pogodba in odločba o letnem dopustu, in da bo v navedenih dneh (od 23. 12. 2011 do 31. 12. 2011) odsotna z dela. Na podlagi tega je bila oseba, ki je bila pri toženi stranki zadolžena za odobravanje letnega dopusta, obveščena, da tožeče stranke ne bo na delo in o razlogu za njeno odsotnost. Navedbe, da jo je kljub temu pričakovala na delu 23. 12. 2011, so neprepričljive. Sodišče prve stopnje zato utemeljeno ni sledilo priči A. A., da je pričakovala, da bo 23. 12. 2011 tožeča stranka prišla na delo. Ne nazadnje je tožena stranka že v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 1. 2012 navedla, da je delavec, torej tožeča stranka, ko ji je bilo sporočeno, da ji letni dopust ni odobren, povedala, da je v času od 23. 12. 2011 do 31. 12. 2011 ne bo na delo.

Dejstvo, da je tožeča stranka en dan pred prvim dnem izostanka z dela (22. 12. 2011) toženi stranki povedala, da je ne bo na delo, zadošča za presojo, da je svojo obvestilno dolžnost izpolnila, torej da je toženo stranko o razlogu za odsotnost z dela obvestila. Prestrogo in neživljenjsko je zahtevati, da bi morala vsak dan izostanka razloge posebej sporočati. To, da bi bilo treba delodajalca ves čas izostanka obveščati, tudi ne izhaja iz odločb Vrhovnega sodišča RS, na katere se sklicuje tožena stranka v pritožbi. V zadevi VS RS opr. št. VIII Ips 151/2010 z dne 9. 1. 2011 gre za povsem drugačno dejansko stanje: tožeča stranka je bila v dalj časa trajajočem bolniškem staležu, ki je bil prekinjen. V tem času za delo ni bila zmožna, kot je bilo naknadno ugotovljeno, in na delo ni prišla, o tem, da kljub zaključku bolniškega staleža ne bo prišla na delo, pa tožene stranke ni obvestila. Vrhovno sodišče RS je v obrazložitvi sicer zapisalo, da bi jo morala obvestiti v času, ko je bila odsotna po zaključku bolniškega staleža, vendar iz tega ni mogoče razbrati, da pred tem podano obvestilo ne bi zadoščalo. Tudi odločba VS RS opr. št. 85/2011 z dne 5. 3. 2012 se nanaša na drugačno dejansko stanje, pri čemer iz obrazložitve Vrhovnega sodišča RS ne izhaja, da bi bilo treba delodajalca obvestiti o odsotnosti oz. o razlogih zanjo v času, ko se delavcu očita, da ga ni na delo. Navedeno je le, da tožeča stranka za čas, ko vnaprej ni imela odobrenega bolniškega staleža, tožene stranke o tem oz. o razlogih, zakaj je ni na delo, ni obvestila oz. da je to storila šele po desetih dneh. Teh deset dni pa je z dela izostala (naknadno je bilo ugotovljeno, da upravičeno) in o razlogih za izostanek delodajalca ni obvestila (ne prej ne v času, ko je ni bilo na delo).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožeča stranka pa, ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi tega spora (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1. Sklepi VS RS opr. št. VIII Ips 305/2010, opr. št. VIII Ips 151/2010 in opr. št. VIII Ips 183/2010, vsi z dne 9. 1. 2012, sklep VS RS opr. št. VIII Ips 66/2010 z dne 20. 3. 2012. 2. Sklep VS RS opr. št. VIII Ips 359/2005 z dne 31. 1. 2006, sodba in sklep VS RS opr. št. VIII Ips 69/2008 z dne 22. 6. 2010, sodba VS RS opr. št. VIII Ips 463/2008 z dne 6. 12. 2010,