Jedro

Obveznost sodišča odgovoriti na dejanske trditve stranke in njena pravna naziranja ni absolutna, saj sodišče, če so ta očitno neutemeljena oziroma pravno nepomembna, nanje ni dolžno odgovarjati. Če pa bi strankine navedbe (ob predpostavki njihove resničnosti, torej njenega dokaznega uspeha) lahko pripeljale do utemeljenosti tožbenega zahtevka, pa niso, je sodišče nanje dolžno odgovoriti.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi (I. točka izreka) ter se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožničina pravna prednica je s tožencem sklenila najemno pogodbo in na njeni podlagi pričela vlagati v njegovo nepremičnino. Poslovno razmerje je pozneje razpadlo. S tožbo je zahtevala plačilo vloženega.

2. Sodišče prve stopnje je tožničinemu tožbenemu zahtevku ugodilo.

3. Sodišče druge stopnje je toženčevi pritožbi ugodilo, ocenilo, da tožba ni sklepčna, saj tožnica ne zahteva plačila tistega, za kar je toženec obogaten, in tožbeni zahtevek zavrnilo.

4. Revizijo vlaga tožnica. Opozarja, da iz njene trditvene podlage nedvomno izhajajo vse predpostavke za obogatitveni in odškodninski zahtevek, pritožbeno sodišče pa je slednjega povsem prezrlo. Izpostavlja trditve, da je toženec pridobil poslovni prostor z investicijami, ki jih je vložila, in da je za toliko obogaten, tožnica pa oškodovana. To pomeni, da je obogaten za gostinski lokal. Vrednost tega lokala, ki je nova stvar, pa je enaka ocenjeni investiciji po izvedenskem mnenju. Če bi ga sam izdelal, bi namreč moral vanj vložiti ravno toliko. Po njeni oceni je sodišče prve stopnje pri presoji obogatitvenega zahtevka opustilo dolžno materialno procesno vodstvo, ki bi dopolnilo njeno pomanjkljivo podlago. Ker je to prezrlo tudi pritožbeno sodišče, je tožnici odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, sodbo sodišča prve stopnje bi namreč lahko le razveljavilo, ne pa spremenilo. Meni, da je vsaj njena odškodninska podlaga povsem zadostna in pojasnjuje posamezne predpostavke. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in ponovno sojenje. Zahteva povračilo stroškov revizijskega postopka.

5. Toženec v odgovoru nasprotuje tožničini aktivni legitimaciji in predlaga, da revizijsko sodišče revizijo zavrne, nadalje pa tudi, da vse odločbe razveljavi in tožbo zavrže. Zahteva povračilo stroškov.

6. Revizija je utemeljena.

7. Tožba ni sklepčna, če iz trditev o dejstvih po materialnem pravu ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Če se najemodajalec in najemnik s pogodbo (pred ali po prenehanju najemnega razmerja) ne dogovorita o povrnitvi vlaganj, ki jih je v soglasju z najemodajalcem na najetih nepremičninah opravil najemnik, se njegov zahtevek za njihovo povračilo lahko presoja po določbah o neupravičeni pridobitvi iz prvega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).(1) Pravna teorija in sodna praksa sta soglasni, da zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve temelji na obogatitvenem načelu, po katerem lahko prikrajšani zahteva zgolj povračilo tistega, za kar je bil okoriščenec brez pravne podlage z vlaganjem okoriščen.(2) Tožnik mora za sklepčnost tovrstne tožbe torej zatrjevati dejstva, ki omogočajo pravne zaključke o njegovem prikrajšanju, o toženčevi obogatitvi, o odsotnosti pravnega temelja za prehod premoženja in o vzročni zvezi med obogatitvijo in prikrajšanjem. Toženčeva obogatitev ali pridobljena korist se praviloma odrazi v povečani vrednosti nepremičnine. Zato tožnica z obogatitvenim zahtevkom ne more uspeti, če zahteva le povrnitev vrednosti opravljenih vlaganj v nepremičnino, saj ta ne predstavlja toženčeve koristi.

8. Tožničina tožbena trditvena podlaga je skopa. Meni, da je toženec ravnal v nasprotju s sklenjeno najemno pogodbo, zakonom in moralo, in opiše, kako. Propad najema pripisuje njegovi krivdi, in opozori, da je v lokal vložila velika denarna sredstva, kar ji je toženec dolžan plačati, saj je zanje obogaten, sama pa najmanj za investicije oškodovana, ker se je za njihovo vrednost zmanjšalo njeno premoženje po krivdi toženca. Zatrjevala je, da je toženec pridobil poslovni prostor in ga oddal tretjemu, in se sklicevala na predpravdno izvedensko mnenje o višini vloženih investicij.

9. Revizijsko sodišče pritrjuje oceni sodišča druge stopnje, da tožničina trditvena podlaga (čeprav bi se izkazalo, da drži) ne daje osnove za prisojo obogatitvenega zahtevka. Iz vseh tožničinih navedb namreč izhaja, da zahteva povračilo opravljenih investicij, ki jih s pomočjo predpravdnega izvedenskega mnenja tudi denarno opredeli. Čeprav uporabi pravni pojem - toženec naj bi bil zanje obogaten - je očitno, da zahteva le povračilo vrednosti vlaganj, saj trditev o povečanju toženčevega premoženja in njegovi višini ni postavila. Trditev o vrednosti lokala v višini vloženih sredstev pa na revizijski stopnji ne sme dodati (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

10. Utemeljeni niso niti njeni nadaljnji očitki o izostalem materialno procesnem vodstvu sodišča. Dolžnost materialno procesnega vodstva, ko je spor že pred pritožbenim sodiščem, je milejša, na morebitne pomanjkljivosti v trditveni podlagi je dolžno opozoriti le, ko dovolj procesno skrbna stranka prezre pravno podlago, ki bi lahko prišla v poštev (drugi odstavek 351. člena ZPP).(3) Tožnica, ki se je sklicevala na toženčevo obogatitev, bi zato morala sama postaviti vse potrebne trditve, da bi njena tožba izpolnila zahtevo po sklepčnosti. Toliko bolj, ker jo je na obogatitveno načelo opozoril tudi toženec s svojimi trditvami, da z deli ni ustvarila nobene vrednosti, pač pa naj bi s slabo gradnjo in gradnjo brez dovoljenj uničila večjo prejšnjo vrednost oziroma dražjo ureditev, in mu povzročila škodo.(4) Tožnica potrebnih trditev tudi po opozorilu ni podala.

11. Tožnica pa utemeljeno opozarja na izostalo presojo njenega tožbenega zahtevka po pravilih o odškodninski odgovornosti.(5) Že v tožbi je opisala toženčevo protipravno ravnanje: kršitev najemne pogodbe kot zamolčanje pomembnih podatkov, nagajanje, preprečitev izdaje gradbenega dovoljenja; svojo škodo v višini vloženih sredstev; in ponudila vzročno zvezo: njeno premoženje se je zmanjšalo po krivdi toženca. Obveznost sodišča odgovoriti na dejanske trditve stranke in njena pravna naziranja izvira iz njene pravice do izjave iz 5. člena ZPP. Resda ni absolutna, saj sodišče, če so ta očitno neutemeljena oziroma pravno nepomembna, nanje ni dolžno odgovarjati. Ker pa bi tovrstne tožničine navedbe (ob predpostavki njihove resničnosti, torej njenega dokaznega uspeha) lahko pripeljale do toženčeve odškodninske odgovornosti, je pritožbeno sodišče, ki se nanje ni odzvalo, hkrati pa odločilo, da tožničin tožbeni zahtevek ni utemeljen, kršilo njeno pravico do obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

12. Revizijsko sodišče je zato reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP), odločitev o revizijskih stroških pa je pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi (prvi odstavek 190. člena OZ). Primerjaj tudi odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 45/2013. Op. št. (2): Primerjaj A. Polajnar Pavčnik v Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 2. knjiga, strani 46 in 47, in odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 333/2011, II Ips 718/2008, II Ips 45/2013, II Ips 77/2007. Op. št. (3): Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 224/2013 in III Ips 2/2012. Op. št. (4): Materialno procesno vodstvo sodišča ni potrebno, če stranko na pomanjkljivost njenih pravno relevantnih navedb oziroma dokazov opozori že nasprotna stranka. Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča III Ips 34/2013. Op. št. (5): Toženec lahko odgovarja, če so izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti, in sicer: 1. nedopustno ravnanje (ki je lahko kršitev pogodbe, 239. člen OZ), 2. škoda, 3. vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter 4. odgovornost povzročitelja škode. Glede zadnjega elementa odškodninske odgovornosti je uzakonjeno načelo obrnjenega dokaznega bremena, saj je tisti, ki povzroči drugemu škodo, to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 131. člena OZ).