Jedro

Operacijski postopek je potekal v skladu s sprejeto zdravstveno doktrino in ni odstopal od ustaljene strokovne prakse; ker tudi tožnikove izjemne reakcije ni bilo mogoče predvideti, niso utemeljeni revizijski očitki, da prvotoženka ni ravnala s potrebno skrbnostjo. Ker tožnikova reakcija operaterju ni bila znana in mu ni mogla biti znana, mu ni mogoče očitati, da bi jo moral predvideti, da bi moral na možnost takšne izjemne reakcije tožnika opozoriti in za poseg izbrati splošno anestezijo ali pa celo tožniku omogočiti, da sam izbere vrsto anestezije.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi bili toženki tožniku dolžni nerazdelno plačati 14.812.561 SIT (sedaj 61.811,72 EUR) odškodnine, plačevati akontacijo rente v mesečnem znesku 97.087 SIT (sedaj 405,14 EUR) in povrniti stroške tega pravdnega postopka, vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da je tožnik dolžan prvotoženki povrniti odmerjene pravdne stroške.

Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Proti navedeni sodbi pritožbenega sodišča je tožnik sam in po pooblaščencu iz vseh revizijskih razlogov vložil revizijo. Zatrjuje obstoj bistvenih kršitev določb ZPP, ker so izrek in razlogi o odločilnih dejstvih nerazumljivi in med seboj v nasprotju. Prvostopenjsko sodišče je kršilo 285. člen ZPP, ker ni ugotovilo dejanskega stanja, pomembnega za odločbo, pritožbeno sodišče pa na kršitve določb ZPP ni pazilo po uradni dolžnosti. Trdi, da je bilo mnenje sodnega izvedenca sporno, zato bi moralo sodišče postaviti drugega izvedenca. Tožnik je bil zaslišan le izvenobravnavno, zaslišana pa tudi nista bila priča T. in tožnikova soproga v zvezi s hematomom na tožnikovi nogi. Sodišče se ni opredelilo do izvlečkov učbenika otorinolaringološke kirurške tehnike o uporabi lokalne anestezije, iz katerih izhaja, da v Angliji in ZDA opravljajo take operacije izključno v splošni anesteziji in da je izvedba tovrstne operacije v lokalni anesteziji sporna. Če bi mu kdo omenil, da lahko pride do takih zapletov zaradi premika glave, bi se zagotovo odločil za splošno anestezijo, vendar mu take možnosti prvotoženka ni dopustila. Meni, da je prvostopenjsko sodišče odločbo oprlo na razpolaganja, ki nasprotujejo moralnim pravilom iz 3. člena ZPP, ker je prvotoženka sodnega izvedenca, ki ga je sama predlagala, popolnoma diskvalificirala, v posledici česar so ga zmedli in strokovno obdelali. Trdi, da je pričanje primarija Z. neverodostojno in da je prvostopenjsko sodišče štelo za pomembne le dokaze, ki jih je predlagala prvotoženka, ne pa tudi dejstev, ki se domnevajo in so splošno znana, zlasti da mora zdravstveno osebje med operacijo skrbeti za varnost pacientov. Sumi, da se je pooblaščenec drugotoženke udeleževal obravnav brez pooblastila. Opozarja, da je prvostopenjsko sodišče dovolilo dokaze, ki jih je drugotoženka predlagala šele na tretjem naroku po uveljavitvi sedaj veljavnega ZPP, čeprav ni dokazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti prej. Meni, da bi moralo pritožbeno sodišče za pravilno ugotovitev dejanskega stanja razpisati pritožbeno obravnavo. Pritožbeno sodišče pa tudi ni zavzelo stališča do vrste pritožbenih navedb. Napačno je ocenilo, da je tožnikov membranozni labirint izredno občutljiv. Operacija je bila opravljena po preteku delovnega časa, operater pa med operacijo ni našel dolgega svedra, ustrezne velikosti proteze in črev. Ker je šlo za refleksen nezaveden gib, tožniku ni mogoče pripisovati nikakršne odgovornosti. Do poškodbe je prišlo zaradi nepravilne presoje zdravnika. Kljub temu, da je dobro znano, da pri fiksiranju proteze pride po podzavestne reakcije operiranca, prvotoženka ni ničesar storila, da bi to preprečila. Sodišči sta zato napačno uporabili določbe 45. in 47. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti in 18. člen, prvi odstavek 154. in 163. člen ZOR. Ker tožniku niso bile pojasnjene vse posledice posega, je zmoten tudi zaključek, da ni bilo kršitve pojasnilne dolžnosti. Privolil je le v timpanoskopijo, saj pri njem ni bila potrjena diagnoza otoskleroze. Delavci prvotoženke niso ravnali z vso potrebno skrbnostjo in profesionalno pazljivostjo, zato je podana odgovornost obeh toženk po določbah 170. in 171. člena ZOR. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi nižjih sodišč tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa ju razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje drugemu senatu sodišča prve stopnje. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženkama, ki nanjo nista odgovorili. Revizijsko sodišče je o reviziji odločalo po pravnomočnem končanju obnovitvenega postopka.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da pritožbeno sodišče ni zagrešilo v reviziji očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in da sta sodišči ugotovili vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev. Pritožbeno sodišče je pojasnilo, zakaj se strinja s dokazno oceno prvostopenjskega sodišča in odgovorilo na vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva. Revizijske trditve, da je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv, da nasprotuje sam sebi in razlogom o odločilnih dejstvih, so pavšalne in neutemeljene. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja kot prvostopenjsko sodišče, ampak se je strinjalo z njegovo dokazno oceno, za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ni bilo treba razpisati pritožbene obravnave (drugi odstavek 347. člena ZPP in 1. točka 358. člena ZPP - Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 73/2007, ZPP-UPB3). Ne drži, da se je pooblaščenec drugotoženke M. G. udeleževal obravnav brez pooblastila, saj je za zastopanje drugotoženke sodišču predložil pooblastilo (priloga B19). Prvostopenjsko sodišče je sledilo mnenju postavljenega sodnega izvedenca. Ker v njem ni videlo nasprotij, pomanjkljivosti, niti ni dvomilo v njegovo pravilnost, ni bilo dolžno imenovati drugega izvedenca (254. člen ZPP). Tega tudi tožnik ni predlagal, prav tako pa ni predlagal zaslišanja svoje soproge in priče T. Tožnik sam je sicer bil zaslišan le izvenobravnavno, vendar zato, ker drugotoženka na narok, na katerem je bil zaslišan, ni bila pravilno vabljena in nanj tudi ni prišla. Ker je prvostopenjsko sodišče tožnikovo izpoved upoštevalo in jo dokazno ocenilo, niso bile kršene njegove procesne pravice. Drugotoženka, ki ni imela možnosti neposredno sodelovati pri tožnikovem zaslišanju, pa njegovega neposrednega zaslišanja ni zahtevala. Odločitev nižjih sodišč ni oprta na procesna razpolaganja strank, zato so neutemeljeni revizijski očitki, da je oprta na razpolaganja, ki nasprotujejo moralnim pravilom. V pritožbi tožnik prvostopenjskemu sodišču ni očital, da ne bi smelo izvesti dokazov, ki jih je drugotoženka predlagala šele na tretjem naroku po uveljavitvi veljavnega ZPP. Pritožbeno sodišče, ki obstoja take kršitve ni ugotavljalo, ni kršilo določb pravdnega postopka, saj na relativne bistvene kršitve določb postopka ni dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišči sta tudi na podlagi izvlečkov učbenika otorinolaringološke kirurške tehnike zaključili, da je v stroki pri tovrstnih operacijah sprejemljiva uporaba obeh vrst anestezije, da se nekje odločajo za splošno, drugje za lokalno anestezijo, tako da je tudi lokalna anestezija pri tovrstnem posegu splošno uveljavljena. Zato so neutemeljeni revizijski očitki, da se sodišči do izvlečka iz tega učbenika nista opredelili. Revizija nadalje neutemeljeno zatrjuje, da pritožbeno sodišče ni zavzelo stališča do tožnikovih pritožbenih navedb. Nekaterih v reviziji poudarjenih trditev (npr. da je med operacijo proteza padla iz ušesa, da stapedektomija ni bil potrebna, da je med operacijo skočil, ker je imel na levem stegnu udarnino, da lokalna anestezija ni bila takšna, da ga ne bi bolelo ...) tožnik v pritožbi ni navedel, zato pritožbenemu sodišču nanje ni bilo treba odgovarjati. Enako velja tudi za tiste pritožbene navedbe, ki se ne nanašajo na odločilna ali na sporna dejstva (npr. da operater Z. opravlja operacije tudi v splošni anesteziji, da operater ni dokazal, da se ni dotaknil ravnotežnega organa, da ni uspel izvleči instrumentov iz ušesa, da je šlo pri dotiku za refleksen nezaveden gib...). Z ostalimi pritožbenimi navedbami, ki jih revizija ponovno povzema (npr. da so bile psihofizične zmožnosti operaterja v ponedeljek popoldne po preteku delovnega časa zmanjšane, da tožnik ni izredno občutljiv, da je prišlo do grobega dotika njegovega kožnega labirinta, ker mu je operater zvrtal prekratko luknjo, v katero je vstavil preveliko protezo, da sodišče ni v celoti upoštevalo izvedenskega mnenja, da ga operater ni poučil in seznanil z njegovo boleznijo in kaj namerava početi, da je tožnik dal pristanek le za timpanoskopijo, ...), j e tožnik izpodbijal pravilnost dokazne ocene in na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Na te pritožbene navedbe pa je pritožbeno sodišče odgovorilo in pojasnilo, zakaj so neutemeljene.

Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je bilo tožnikovo levo uho poškodovano med operacijo 7.3.1994, ki je bila izvršena v lokalni anesteziji. Pri pričvrščanju proteze je zaradi dotika kožastega labirinta v notranjem ušesu prišlo do sunkovitega svedrastega zasuka tožnika in do mehanske poškodbe, ker operater ni uspel pravočasno izvleči instrumentov iz ušesa. Sodišči sta ugotovili, da pri tovrstnih operacijah običajno prihaja do nežnega dotika kožastega labirinta, kar pri pacientu običajno povzroči le vrtoglavost, morebitno bruhanje, tudi morebitni premik glave, ki pa ni tako hiter oziroma povezan s sunkovitim dvigom telesa, da operater ne bi uspel izvleči instrumenta iz operacijskega polja. Tudi v konkretnem primeru je prišlo le do blagega dotika kožastega labirinta, vendar pa je bila tožnikova reakcija zaradi preobčutljivosti njegovega kožastega labirinta neobičajna. Sodišči sta ocenili, da je tožnikov refleksni odziv po svoji intenzivnosti več kot le znatno presegel običajne reakcije pacientov, da zato njegova reakcija ni adekvatna posledica stika medicinskih pripomočkov s kožastim labirintom in da nastala škoda ni v pravnorelevantni vzročni zvezi z zdravniškim posegom. Ker predstavlja sunkovit svedrast zasuk bolnika med tovrstno operacijo po dostopni literaturi nekaj izjemnega oziroma v njej niti ni omenjen, dogodek operaterju pred začetkom operacije ni bil znan in predvidljiv, zato mu ni mogoče očitati neskrbnosti ali nestrokovnosti. Sodišči sta tudi ugotovili, da je bila tožnikova volja, da se opravi timpanoskopija (vpogled v bobničevo votlino z odgrnitvijo bobniča) in stapedektomija (odstranitev negibljivega stremenca po delih in vstavitev proteze na njegovo mesto). Tožniku so bile bolj kot je običajno pojasnjene njegove težave, potek posega in možnosti za uspeh ter da lahko nastopijo posledice, do katerih je po zatrjevanju tožnika v konkretnem primeru prišlo (poslabšanje sluha, šumenje, motnje ravnotežja, ...), tudi če je poseg izveden v skladu s pravili stroke.

Revizijsko sodišče ni upoštevalo revizijskih navedb, ki izpodbijajo pravilnost dokazne ocene nižjih sodišč in na njeni podlagi ugotovljenega dejanskega stanja (npr. da je prvostopenjsko sodišče za pomembne štelo le dokaze, ki jih je predlagala prvotoženka, da je pričanje operaterja neverodostojno, da tožnikov membranozni labirint ni občutljiv, da pri njem ni bila potrjena diagnoza otoskleroze, da bi lahko operater odstranil le odvečno tkivo okrog stremenca, tako da do skoka in poškodbe ne bi prišlo, da po operaciji ni bolje slišal, da operater med operacijo ni našel dolgega svedra, ustrezne velikosti proteze in črev, da je strokovno sporna uporaba lokalne anestezije pri tovrstnih posegih, da operater med operacijo ni poskrbel za tožnikovo varnost, čeprav mu pacienti trzajo, da mu niso bile pojasnjene morebitne posledice, ...). Z revizijo namreč ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), revizijsko sodišče pa je zato vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč.

Ob ugotovitvah nižjih sodišč, da je operacijski postopek potekal v skladu s sprejeto zdravstveno doktrino, da ni odstopal od ustaljene strokovne prakse ter da tožnikove izjemne reakcije ni bilo mogoče predvideti, niso utemeljeni niti revizijski očitki, da prvotoženka ni ravnala s potrebno skrbnostjo. Ker tožnikova reakcija operaterju ni bila znana in mu ni mogla biti znana, mu tudi po presoji revizijskega sodišča ni mogoče očitati, da bi jo moral predvideti, da bi moral na možnost takšne izjemne reakcije tožnika opozoriti in za poseg izbrati splošno anestezijo ali pa celo tožniku omogočiti, da sam izbere vrsto anestezije. Ker sta toženki po ugotovitvah sodišč dokazali, da je operater v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba, tudi v skladu s 45. in glede pojasnilne dolžnosti s 47. členom Zakona o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 9/92 s spremembami in dopolnitvami), mu za nastalo škodo nista odgovorni (prvi odstavek 170. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/2007 – uradno prečiščeno besedilo). Takšen zaključek ne pomeni, da je za nastalo škodo kriv tožnik. Škoda je nastala po naključju, zato revizija brez pomena poudarja, da sta sodišči krivdo neupravičeno naprtili tožniku.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.