Jedro

Zdravnik pacientu sicer ni obrazložil vseh možnih različic, marveč mu je pojasnil naravo samega posega. Ker je bila pacientov reakcija neobičajna, bi bila zahteva, da bi bil pred privolitvijo moral biti z njo seznanjen, pretirana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov odškodninski zahtevek, naj mu toženi stranki nerazdelno plačata 14.812.561,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje ter, da sta mu od 1.2.1999 dolžni plačevati tudi akontacijo rente v mesečnem znesku 97.087,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom posameznega obroka. Tožniku pa je sodišče naložilo, da je dolžan prvi toženki povrniti pravdne stroške v znesku 98.627,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje. Obenem pa je sodišče še sklenilo, da se tožnik oprosti plačila sodnih taks.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni skladno s pritožbenimi izvajanji oziroma naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožnik sodišču uvodoma očita, da je zagrešilo bistveno kršitev pravil pravdnega postopka, saj naj bi sodba ne imela zadostnih razlogov, poleg tega pa naj bi bila v njej tudi notranja nasprotja. Navaja, da je sam kot laik seveda lahko le ugibal, zakaj je operativni poseg poslabšal njegovo zdravstveno stanje. Upoštevaje to okoliščino bi bilo treba tudi razumeti njegove navedbe, ko je iskal ustrezen odgovor. V prvi fazi je zato menil, da bi se moral operativni poseg opraviti tako, da bi mu bilo onemogočeno premikanje glave. Pri tem mu vse do sodnega postopka ni bilo znano, da se ta poseg lahko opravi v lokalni ali splošni anesteziji, ker mu pred tem ni tega nihče omenil. Če bi mu bilo pojasnjeno, do kakšnih poškodb lahko pride v primeru premikanja glave, bi se gotovo odločil za splošno anestezijo, zatrjuje pritožnik. V nadaljevanju se pritožnik opira na izvlečke iz medicinske literature in deloma kritizira po njegovem zavajajoče citate le-teh v izpodbijani sodbi. Vsi predloženi izvlečki se, kot navaja pritožnik, začuda končajo prav tam, kjer se začnejo opisi same izvedbe stapedoctemije. To pa se po njegovem mnenju sodišču ne zdi popolnoma nič pomembno. V nadaljevanju naj bi sodišče zapisalo, da določena klinika v ZDA prav tako uporablja metodo lokalne anestezije, ob tem pa sodišče popolnoma ignorira zapis izvedenca Ž, ki pravi, da se v ZDA uporablja skoraj izključno splošno anestezijo, enako pa naj bi veljalo za Anglijo. Pritožnik povzema strokovna besedila, ki govorijo o občutljivosti membranoznega labirinta in ki opozarjajo na previdnost, da ne pride do kakršnegakoli kontakta inštrumentov z njim. Sodišču očita, da se je namesto neprevidnosti operaterja, ki navedenega ni upošteval, raje odločilo za različico, da je tožnik preobčutljiv in izjemen. To ugotovitev nato pritožnik ironizira, češ da je potemtakem nenavadno, da zdravnik oz. prva tožena stranka tega primera, ki je nekaj tako izjemnega v svetovni medicinski praksi, nista predstavila svetovni strokovni javnosti. V popolni kontradikciji z izvedenimi dokazi je zaključek sodišča, po katerem naj bi tožnik brez vsakega razloga in kar sam od sebe med operacijo sunkovito dvignil glavo. Pritožnik na to navezuje svoje pravno izhodišče, češ da je šlo za refleksen gib ter mu zato ni mogoče pripisovati nobene odgovornosti. Refleksno reakcijo namreč lahko uvrstimo med naravne dogodke, v konkurenci s človeškimi dejanji pa za vzrok vselej vzamemo človeško ravnanje, v kolikor mora stranka z naravnim vzrokom računati. Nadalje se pritožnik sprašuje, če je bila že uporabljena lokalna anastezija, ali je bilo iniciranje uspešno in zadostno ali pa bi bilo treba tožnika še dodatno sedirati. Nadalje se sprašuje, ali so bili v njegovem primeru izpolnjeni vsi profesionalni standardi. Opozarja tudi na dogajanje v operacijski dvorani. Operater naj bi namreč, ko je vstavljal protezo, najprej zahteval številko 4, pa mu je sestra odgovorila, da imajo samo številko 2. Pritožnik v sklepnem delu pritožbe izpostavlja, da njegova privolitev ne bazira na sodobni doktrini, ki določa da je privolitev relevantna le, če se je volja izoblikovala na podlagi razgovora z zdravstvenim delavcem, ki je bolniku razjasnil celoten položaj. Ob tem zastavlja vprašanje, kaj vendar laiku lahko pomenita izraza timpanoskopija ali stapedoctemija, kar je tožnik podpisal na obrazcu in nadalje, kaj naj pomeni to, da lahko pri operaciji pride do zapetljajev. Sodišču očita, da ščiti zdravnike kot bogove v belem in vse njihove izjave jemlje kot čisto zlato, tožniku pa verjame le, če so njegove izpovedbe v skladu z zdravniškimi.

Pritožba ni utemeljena.

Razmerje med zdravnikom in bolnikom je pravno gledano večinoma (izjema so primeri poslovodstva brez naročila) pogodbene narave (več o teoretičnem ozadju glej v zborniku Medicina in pravo, Cankarjeva založba 1998). Temelj odškodninske odgovornosti je zato lahko bodisi pogodbeni bodisi deliktni. Teorija poudarja (glej nav. delo, str. 95 in sl.), da se v primeru odgovornosti zdravnika razlike brišejo. Osrednjega pomena za odločitev v posamezni zadevi tako ni v tem, ali je odškodninska obveznost pogodbene ali deliktne narave, marveč je treba v vsakem konkretnem primeru presoditi, ali so pač izpolnjeni vsi elementi odškodninske odgovornosti. Ustreznejša delitev v tej luči je zato delitev odškodninskih primerov glede na to, ali je škoda posledica napake pri zdravljenju (t.i. zdravniške napake) ali pa je bil zdravniški poseg sicer opravljen v skladu z veljavno zdravniško stroko, pa je zaradi narave zdravniškega dela prišlo do poslabšanja pacientovega zdravja in s tem običajno tudi do pravno priznane oblike škode. Slednje pa še ne pomeni tudi tega, da zdravnik (oziroma zdravstvena organizacija) za to škodo tudi odškodninsko odgovarja, saj morajo za to biti izpolnjeni še ostali trije pogoji odškodninske odgovornosti (protipravnost, vzročna zveza in krivda). Tožnik je že v prvem postopku utemeljeval svoj zahtevek na obeh zgoraj navedenih razlogih, na takšnem stališču pa vztraja tudi še v pritožbi. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da z zatrjevanimi razlogi pritožnik sodbe sodišča prve stopnje ne uspe spodbiti.

Pritožbeno sodišče namreč sprejema razloge sodišča prve stopnje, ki utemeljujejo ugotovljeno dejansko stanje. Dokazni postopek je bil izčrpen in večplasten, dokazna ocena je logična in dosledna, pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja pa je posledica zgoraj navedenega. Pritožnikovi očitki, da poseg ni bil opravljen z zadostno mero profesionalne skrbnosti, so laične narave in so utemeljeni predvsem z tožnikovo izpovedjo o njegovem doživljanju samega posega. Že iz navedega je razvidno, da je treba ta dokaz ocenjevati tudi s tega zornega kota, saj je laičen in močno subjektivno obarvan. Nasprotno pa so drugi dokazi, ki jih je izvedlo in ocenilo sodišče prve stopnje, strokovni (ne gre le za izvedensko mnenje in zaslišanje izvedenca, marveč tudi za dokaze s t.i. izvedenimi pričami), saj pojasnjujejo naravo zdravniškega posega, njegov običajen potek, obenem pa povsem logično tudi pojasnjujejo, zakaj je prišlo do tožnikove sicer nenavadne reakcije. Glede na naravo posega je namreč nekaj običajnega, da pride do stika zdravniških instrumentov z membranoznim labirintom, nadalje je bilo s temi dokazi tudi ugotovljeno, da takšen stik običajno povzroči določeno reakcijo. Ta se odraža predvsem v vrtoglavici. Tudi pri tožniku se je torej zgodilo le to, kar se večkrat zgodi pri tovrstnih posegih. Strokovnost torej zaradi načina posega ni vprašljiva, saj obravnavan zdravniški postopek ni odstopal od ustaljene, strokovne prakse. Tisto, kar je odstopalo od običajnih zdravniških postopkov, je bila tožnikova neobičajna reakcija. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih tudi pritožbeno sodišče sprejema, pa je edini mogoč zaključek ta, da nastala škoda ni v pravno relevantni vzročni zvezi z zdravniškim posegom, saj takšna reakcija ni adekvatna posledica stika medicinskih instrumentov s tožnikovim kožastim labirintom, marveč je šlo v tem primeru za refleksni tožnikov odziv, ki je po svoji intenzivnosti več kot le znatno presegel običajne reakcije pacientov. Ravno intenzivnost odziva pa je bila tista, ki je neposredno povzročila poškodovanje tožnikovega ušesa. Ob takšnem stanju stvari, ko torej toženi stranki ni mogoče očitati nestrokovnosti in ko ni podana pravno relevantna vzročna zveza (teorija o adekvantni vzročni zvezi, ki pride v poštev v primeru zdravnikove odgovornosti) med samim posegom in nastalo škodo, pa je edino vprašanje, ki še ostaja odprto, to, ali je bila tožnikova privolitev za sam poseg v samem začetku svobodna.

Sam poseg v telo drugega je namreč protipraven in tako je protipraven tudi sleheren zdravniški poseg, za katerega pacient ne da ustreznega soglasja (izjema so, kot že rečeno, primeri ko gre za poslovovodstvo brez naročila). Protipravnost pa je v mejah 163. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR izključena, kadar oškodovanec privoli, da drug (v tem primeru zdravnik) nekaj stori, pa iz tega dejanja nato nastane škoda. Na ta način zakon uveljavlja načelo volenti non fit iniuria, česar pa ne gre razumeti ozko, formalistično. Privolitev mora biti namreč zavestna in svobodna. To pa pomeni, da mora biti pacient toliko seznanjen s samim posegom in morebitnimi riziki, da se je zmožen zavedati v kaj privoli. Ker pacient - laik lastnosti zdravniškega posega običajno ne pozna, kaj šele da bi mu bile znane vse podrobnosti, se je razvila teorija o pojasnilni dolžnosti. V skladu z njo je zato zdravnik dolžan pacienta opozoriti tudi na morebitne posledice, ki se lahko pripetijo ne glede na samo strokovnost posega, torej zaradi nepredvidljivosti ali celo naključja. Obseg pojasnilne dolžnosti je odvisen od konkretnega primera, predvsem od zainteresiranosti samega pacienta. Razumljivo je tudi, da vseh podrobnosti in morebitnih različic pred slehernim posegom ni mogoče pojasnjevati, zato zdravnik opozori le na verjetne rizike. V obravnavani zadevi pa je bilo ugotovljeno, da je bil pacient kot primer navzoč v predavalnici, ko je zdravnik študentom razlagal o bolezni in zdravljenju le-tega. Da je bil ob tem tožnik lahko seznanjen celo bolj, kot je to običajno, ne more biti nobenega dvoma, še posebej, ker je ta predstavitev trajala skoraj eno uro. Poleg tega je bil tožnik seznanjen, da lahko pride do zapetljajev (lepše: zapletov) ter je imel vso možnost, da se o tem še dodatno pozanima, ga pa seveda v to ni mogoče siliti. Bolnik namreč že s pristopom k zdravniku, še bolj pa s privolitvijo v določen način zdravljenja, konkludentno izjavi svojo voljo. Vsak razumen človek se tudi zaveda, da vsaka zdravstvena intervencija skriva v sebi nekaj tveganja, ki se lahko realizira ob še tako skrbnem zdravljenju (nav. delo, str. 114). Enako velja tudi glede odločitve za splošno ali lokalno anastezijo. V stroki sta očitno v veljavi dve doktrini, tako da se tudi v praksi odločajo nekje za en, drugje pa za drug način. Očitati nestrokovnost, ker poseg ni bil opravljen pod splošno anastezijo, je zato brezpredmetno, prav tako pa bi bila glede na splošno znano dejstvo, da je le-ta izredno škodljiva, zahteva zdravniku, naj pacientu ponudi obe možnosti, pretirana. Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče v odgovor na pritožbene navedbe zaključuje, da je bil obseg pojasnilne dolžnosti zadosten, da se je tožnik zavedal pomena in vsebine svoje privolitve v zdravniški poseg. Ob tej ugotovitvi pa ni podana predpostavka odškodninske odgovornosti, da je bil poseg v tožnikovo telo protipravno dejanje. Ravno nasprotno, šlo je za dopustno, družbeno zaželeno dejanje (zdravljenje), med katerim pa je žal, zaradi naključja, tožniku nastala škoda. Ker pa iz zgoraj navedenih razlogov tožena stranka za to škodo ni odgovorna, je odločitev sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek zavrne, pravilna. Ker je pritožba neutemeljena ter niso podani niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku).

Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o glavni stvari.