Jedro

Izvedenec je poleg tega, da je mnenje podal pisno, bil tudi zaslišan in je ustno odgovarjal na vprašanja strank. Ker je sodišče prve stopnje ocenilo, da je dejansko stanje v zadostni meri razčiščeno, je druge predlagane dokaze zavrnilo in svojo odločitev tudi utemeljilo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb zdravstvene komisije št. 210000-18070-10399/2008 z dne 20. 10. 2008 in 9. 12. 2008 ter imenovanega zdravnika z dne 10. 10. 2008 in 9. 11. 2008 in za ugotovitev, da je stranski intervenient začasno nezmožen za delo zaradi bolezni od 1. 10. 2008 do 12. 10. 2008 in od 27. 11. 2008 do 11. 1. 2009. Ugotovilo je, da med razpoložljivo medicinsko dokumentacijo, oceno začasne nezmožnosti za delo stranskega intervenienta v spornih obdobjih s strani imenovanega zdravnika in zdravniške komisije ter oceno zmožnosti za drugo ustrezno delo, ki jo je podal sodni izvedenec, ni razhajanj.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo je pravočasno revizijo vložila tožnica zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da so razlogi sodbe nejasni, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji), med zaključki sodišča in dejanskimi ugotovitvami pa obstaja logično nasprotje. Tožnica je s toženo stranko v več socialnih sporih. V vseh zaključenih zadevah je ugotovljeno, da je bilo odločanje tožene stranke nezakonito. Meni, da bi moralo sodišče zahtevku ugoditi tudi v tem sporu. Že skoraj tri leta je odločanje tožene stranke sporno, saj je absurdno, da bi bil intervenient, glede na njegovo splošno zdravstveno stanje po prebolelem infarktu v letu 2006, zmožen za delo v krajših obdobjih, ki prekinjajo siceršnji bolniški stalež. Izvedenec kardiovaskularne stroke, ki je bil angažiran v dveh predhodnih sporih med strankama, je izrecno navedel, da pri intervenientovih diagnozah takšno dogajanje ni mogoče. To pomeni, da intervenientovo zdravstveno stanje ni bilo celovito obdelano, izvedeni dokazi niso bili usmerjeni v razčiščevanje tega vprašanja. Sodišče prve stopnje se ni želelo ukvarjati s ključnim vprašanjem: zaradi katerih diagnoz je bil intervenient v staležu pred in po spornih obdobjih in katere terapije so bile uspešno zaključene, da se je stalež lahko prekinil. Tako še vedno ni jasno, zakaj se o intervenientovem bolniškem staležu že tri leta odloča tako, da vsakokratni odobreni stalež ne preseže 30 dni. Nerazumljivo je tudi stališče sodišča druge stopnje glede tega. Tožeča stranka se je sklicevala na mnenje dr. S., ki kaže na to, da intervenientovo celovito zdravstveno stanje ni bilo obravnavano dovolj poglobljeno. Čeprav je bilo to mnenje podano v drugem postopku, ga sodišče ne bi smelo ignorirati. Ker postavljeni izvedenec dr. R. o celovitem intervenientovem zdravstvenem stanju ni podal mnenja, je tožnica predlagala dopolnitev ali postavitev novega izvedenca, vendar dokaznemu predlogu ni bilo ugodeno. S tem je sodišče tožnici kršilo pravico do sojenja v postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ne nazadnje pa so bila kršena tudi temeljna načela in človekove pravice iz 14., 22., 23. in 25. člena Ustave ter pravice iz 6. in 14. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Bistvo spora je v vprašanju, ali je bil intervenientov bolniški stalež, glede na njegovo splošno zdravstveno stanje, v času od 1. 10. 2008 do 12. 10. 2008 in od 27. 11. 2008 do 11. 1. 2009 utemeljeno prekinjen.

7. Revizijsko sodišče ni ugotovilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, vsebuje pa tudi razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju. Pojasnjena je odločitev glede obstoja pogojev za bolniški stalež tudi v obdobju po 30. 9. 2009, izrecno je v zvezi z dejstvom, da pri osebni zdravnici intevenient v tem obdobju ni bil obravnavan ugotovilo, da je bil obravnavan na zdravniški komisiji.

8. Neutemeljen je revizijski očitek kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje, glede na izvedensko mnenje dr. S. (podano v drugem sporu) ne zahtevalo dopolnitve izvedeniškega mnenja dr. R. oziroma postavilo novega izvedenca. Izvedenec je poleg tega, da je mnenje podal pisno, bil tudi zaslišan in je ustno odgovarjal na vprašanja strank. V skladu z drugim odstavkom 287. člena ZPP senat predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev, zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je v prvi vrsti ugotovilo, da se izvedeniško mnenje dr. S., podano v zadevi Ps 976/2008, nanaša na drugo obdobje. Ocenilo pa je tudi, da je izvedeniško mnenje dr. R. skladno z razpoložljivo medicinsko dokumentacijo, oceno začasne nezmožnosti za delo stranskega intervenienta v spornih obdobjih s strani imenovanega zdravnika in zdravniške komisije ter oceno zmožnosti za drugo ustrezno delo. Intervenient je leta 2006 utrpel pomemben srčni infarkt in je bila njegova srčna funkcija okrnjena; zato mu je bila priznana invalidnost druge kategorije s pravico do premestitve na drugo primerno delo glede na preostalo delovno zmožnost. V skladu s temi omejitvami je bil zmožen za delo. Pri tovrstnih bolnikih je srčna funkcija okrnjena in lahko občasno prihaja do izboljšanja ali poslabšanja (v trajanju parih dni) – tako se spreminja tudi zmožnost za delo. V postopku je bilo ugotovljeno, da za sporna obdobja nezmožnost za delo ni bila ugotovljena. Pri tem so bili upoštevani poleg splošnega zdravstvenega stanja intervenienta po infarktu tudi izvidi specialistov z drugih področij, npr. internista in psihiatra. Ker je sodišče prve stopnje ocenilo, da je dejansko stanje v zadostni meri razčiščeno, je druge predlagane dokaze zavrnilo in svojo odločitev tudi utemeljilo. Sodišče druge stopnje je s tem soglašalo in izčrpno pojasnilo, zakaj izvedba drugih dokazov ni bila potrebna.

9. Tožnica je uveljavljala tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, vendar ni navedla, v čem naj bi bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Revizijske navedbe so v pretežni meri usmerjene v izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Ob zgoraj navedenih dejanskih ugotovitvah ni razlogov za dvom v pravilno odločitev tožene stranke, da je bil intervenient v času od 1. 10. 2008 do 12. 10. 2008 in od 27. 11. 2008 do 11. 1. 2009 zmožen za delo. Tožena stranka je zato utemeljeno vztrajala pri odločitvi imenovanega zdravnika in zdravniške komisije, ki sta v okviru pooblastil iz 81. in 82. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 20/04 - prečiščeno besedilo) odločila, da je bil intervenient nezmožen za delo le od 1. 9. 2008 do 30. 9. 2008 in od 19. 11. 2008 do 26. 11. 2008. 10. Tožnica v reviziji navaja, da so ji bile v postopku kršene človekove pravice, določene v 14., 22., 23. in 25. členu Ustave. Ta očitek povezuje z načinom sojenja oziroma z načinom obravnavanja, ki ga je bila deležna pred sodišči nižje stopnje. Ker uveljavljeni očitki v zvezi z načinom sojenja niso utemeljeni, saj (kot je že bilo pojasnjeno) je sodišče postopek izvajalo v skladu z določbami ZPP, so neutemeljeni tudi tovrstni revizijski očitki. Iz enakih razlogov je neutemeljen tudi očitek, da je bila tožnici kršena pravica do poštenega sojenja iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Ur. l. RS, št. 33/94, MP, št. 7/94) ter pravica do enakopravnega obravnavanja, ki izhaja iz prepovedi diskriminacije iz 14. člena Konvencije.

11. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.