Jedro

Nestrinjanje tožnice z ugotovitvami izvedenskega mnenja, brez ugotovljenih nasprotij ali pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju, ob tem, da je pisno izvedensko mnenje, še posebej pa ustno podani odgovori izvedenca, jasno in izčrpno in skladno z razpoložljivo medicinsko dokumentacijo in oceno imenovanega zdravnika in zdravstvene komisije, ni zadosten in zakonit razlog za postavitev novega izvedenca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravijo odločbe tožene stranke z dne 29. 10. 2008 in z dne 9. 12. 2008 in z dne 10. 10. 2008 in z dne 19. 11. 2008 ter da se ugotovi, da je bil stranski intervenient začasno nezmožen za delo zaradi bolezni od vključno 1. 10. 2008 do vključno 12. 10. 2008 in od vključno 27. 11. 2008 do 11. 1. 2009. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sprožila že več postopkov za presojo staleža stranskega intervenienta. Z vidika delodajalca je namreč že skoraj tri leta sporen način odločanja o bolniškem staležu na način, da se odobrava bolniški stalež do 30 dni, nato se za nekaj dni stalež prekine in ponovno odobri. Nadalje navaja, da sodišče prve stopnje očitno ni obravnavalo bistvenih tožbenih navedb, ki so bile v tem, da organi tožene stranke, enako kot v prejšnjih spornih zadevah, tudi tokrat niso obravnavali intervenientovega zdravstvenega stanja celovito in poglobljeno, da je bila odločitev o nepriznanju staleža v spornih dveh obdobjih sprejeta zgolj iz fiskalnih, ne pa medicinsko utemeljenih razlogov. Sodišče z izpodbijano sodbo ni odločalo o tožbi, izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, na katerih temelji tožbeni zahtevek, kar pomeni, da sodbe ni moč preizkusiti. Ta pomanjkljivost pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ob upoštevanju zdravstvenega stanja je absurdno trditi, da bi po skoraj treh letih staleža intervenient postajal občasno zmožen za delo za nekaj dni, nakar bi se mu zdravstveno stanje tako spremenilo, da bi bil potreben bolniški stalež. Pri tem se tožnica sklicuje na izvedensko mnenje izvedenca kardiovaskularne stroke prof. dr. R.S., ki je bil angažiran v dveh predhodnih istovrstnih socialnih sporih med strankama, kjer je izrecno navedel, da pri podanih diagnozah takšno dogajanje ni mogoče. Tožnica je vseskozi zatrjevala, da intervenientovo zdravstveno stanje v spornih obdobjih ni bilo celovito obdelano, zaradi česar je ugotovitev o začasni popolni zmožnosti za delo v dveh spornih obdobjih materialno pravno napačna. V postopku izvedeni dokazi niso bili usmerjeni v razčiščevanje tega vprašanja. Niti imenovana zdravnica niti izvedenec k razčiščevanju tega vprašanja nista ničesar prispevala. Sodišče se ni želelo ukvarjati z vprašanjem, zaradi katerih diagnoz je bil intervenient v staležu pred in po vsakem od spornih obdobij. Za sodišče je nepomembno tudi vprašanje, kako oz. iz katerih medicinsko upravičenih razlogov je intervenient na začetku spornih obdobij postal zmožen za delo in kako oz. zaradi katerih diagnoz in terapij je po izteku spornih obdobij moral spet nastopiti bolniški stalež. Tožnica je v postopku argumentirano opozarjala na pomanjkljivosti v izpovedbi imenovane zdravnice in v izvedenskem mnenju prof. dr. P.R., vendar se sodišče do njenih argumentov vsebinsko ni opredelilo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe se tudi ne vidi jasno, ali je sodišče morebiti menilo, da ni mogoče več uveljavljati bolniškega staleža iz istih diagnoz, kot so bile nosilne v invalidskem postopku. Vztraja, da so dokazi iz že pravnomočno končanih predhodnih sporov izkazovali utemeljenost tožbenih trditev, da je intervenient zaradi vseh zdravstvenih težav nezmožen za delo in da je bil nezmožen za delo tudi v spornem obdobju. Tako se je tožnica sklicevala na izvedenska mnenja prof. dr. R.S. z dne 5. 12. 2007 in z dne 15. 12. 2008 in pri tem izrecno izpostavljala, katere diagnoze so pomembne za oceno intervenientovega zdravstvenega stanja. Meni, da tožena stranka tudi v spornem obdobju ni dovolj poglobljeno obravnavala intervenientovih težav, bolniški stalež po inerciji zaključevala zato, da obveznosti iz zdravstvenega zavarovanja niso prešle na toženo stranko, zaključevanje staleža pa očitno ni bilo utemeljeno iz medicinskih razlogov. Sodišče je torej to mnenje popolnoma ignoriralo oz. se do njega sploh ni opredelilo, kar predstavlja bistveno kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Nadalje navaja, da je tožnica v postopku tudi utemeljeno opozarjala na pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju, ki jih v pritožbi podrobneje navaja, hkrati pa poudarja, da sodišče na podlagi takega izvedenskega mnenja v zadevi ni moglo vsebinsko odločiti. Tožnica je že v postopku na prvi stopnji opozarjala na okoliščine, ki so izhajale iz zaslišanja priče dr. A.B.N., katere ponovno navaja tudi v pritožbi, sodišče pa se do njenih pripomb in argumentov ni opredelilo, kar predstavlja kršitev postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnica tudi ne soglaša s tem, da je sodišče zavrnilo vse njene dokazne predloge za razčiščevanje, kakšno je bilo pravzaprav intervenientovo zdravstveno stanje v spornih obdobjih, da je ignoriralo s strani tožnice predložene listinske dokaze, da je mnenje izvedenca in izpovedbo zaslišane priče interpretiralo na v sodbi navedeni način. Pri načinu sojenja je bilo kršeno načelo kontradiktornosti iz 5. člena ZPP. Prav tako ni šlo za objektivno in razumsko sojenje. Kršeno je bilo načelo vestne in skrbne presoje dokazov iz 8. člena ZPP. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da tožnica pri sojenju ni bila deležna enakopravnega obravnavanja. Z grajanim načinom, ko je sodišče njene dejanske in pravne navedbe in z njene strani predložene dokaze popolnoma ignoriralo, se do njih ni opredelilo, je bila tožnici kršena pravica do obravnavanja oz. sodelovanja v postopku, kar predstavlja kršitev postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. S takšnim načinom obravnavanja pred sodiščem prve stopnje pa so bila kršena temeljna načela Ustave RS in ustavno zajamčene človekove pravice, navedene v 14. členu, 22. in 23. členu Ustave RS. S takšnim načinom sojenja pa je bila tožnici kršena tudi pravica do poštenega sojenja iz 6. člena Konvencije za varstvo človekovih pravic in svoboščin in pravica do enakopravnega obravnavanja, ki izhaja iz prepovedi diskriminacije, urejene v 14. členu navedene konvencije. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 - ZDSS-1), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev določb postopka.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke z dne 29. 10. 2008 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 10. 10. 2008 o tem, ali je bil stranski intervenient začasno nezmožen za delo tudi od 1. 10. 2008 do vključno 12. 10. 2008 in drugostopenjsko odločbo tožene stranke z dne 9. 12. 2008 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 19. 11. 2008 o tem, ali je bil začasno nezmožen za delo tudi od 27. 11. 2008 do 11. 1. 2009. V danem primeru je sporno, ali je bil intervenient v obdobju od 1. 10. 2008 do 12. 10. 2008 in v obdobju od 27. 11. 2008 do 11. 1. 2009 začasno nezmožen za opravljanje dela zaradi bolezni glede na dokončno odločbo zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 12. 3. 2007. Z navedeno odločbo je bil namreč razvrščen v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni ter mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, ki bo lahko fizično delo, brez ročnega premeščanja bremen nad 5 kg, brez dela nad globino, v ugodnih mikroklimatskih pogojih s polnim delovnim časom od 6. 3. 2007 dalje. Stranskemu intervenientu tudi v novem postopku za oceno delazmožnosti, končanem pri zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dokončno odločbo z dne 13. 6. 2008, niso bile priznane nove pravice iz invalidskega zavarovanja.

Pravna podlaga za odločitev v tem socialnem sporu je podana v določbah Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 72/2006, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZZVZZ) in v določbah Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/2003, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: POZZ). Začasno nezmožnost za delo so pristojni ugotavljati in presojati in sicer v skladu z določbo 80. člena ZZVZZ do 30 dni osebni zdravnik in v skladu z 81. členom oziroma 82. členom citiranega zakona nad 30 dni, imenovani zdravnik oziroma zdravstvena komisija.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je intervenienta njegov osebni zdravnik ocenil kot začasno nezmožnega za delo zaradi bolezni v obdobju od 1. 9. 2008 do 30. 9. 2009. Predloga za podaljšanje začasne nezmožnosti za delo nad 30 dni, o kateri odloča v skladu s POZZ imenovani zdravnik, pa osebni zdravnik ni podal. Imenovana zdravnica, ki je na zahtevo delodajalca presojala oceno osebnega zdravnika o začasni nezmožnosti za delo do 30 dni, intervenientove začasne nezmožnosti za delo po 30. 9. 2009 sicer ni ugotavljala, vendar pa je to presojo opravila zdravstvena komisija, ki je odločala o pritožbi tožnice zoper odločbo imenovane zdravnice z dne 10. 10. 2008. Zdravstvena komisija po pregledu in preučitvi celotne medicinske dokumentacije ni ugotovila, da bi moral biti intervenientu bolniški stalež zaradi bolezni, zaradi katere mu je bil priznan bolniški stalež v obdobju od 1. 9. 2008 do 30. 9. 2008, priznan še naprej, glede na to, da v obdobju od 29. 9. 2008 do 6. 10. 2008 sploh ni bil obravnavan pri osebnemu zdravniku. V zvezi s spornim obdobjem od 27. 11. 2008 do 11. 1. 2009 pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je intervenientu osebni zdravnik odobril bolniški stalež za polni delovni čas od 13. 10. 2008 do 31. 10. 2008 ter podal predlog za podaljšanje bolniškega staleža na podlagi novega izvida spec. kardiologa z dne 11. 11. 2008. Imenovana zdravnica je z odločbo z dne 19. 11. 2008 odločila, da je intervenient od 19. 11. 2008 do 26. 11. 2008 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, od 27. 11. 2008 dalje pa je zmožen za delo v skladu z oceno invalidske komisije. Zdravstvena komisija, ki je odločala o pritožbi zoper odločbo imenovane zdravnice, je njeno odločitev potrdila z obrazložitvijo, da je iz medicinske dokumentacije razvidno, da je bila dne 6. 5. 2008 intervenientu predlagana enaka terapija, dne 11. 11. 2008 pa je bilo opravljeno obremenilno testiranje, ki ni pokazalo bistvenih odstopanj.

Za razjasnitev dejanskega stanja, torej ali je bil intervenient v zgoraj navedenih spornih obdobjih zmožen za opravljanje dela v skladu z dokončno odločbo zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, je sodišče prve stopnje zaslišalo imenovano zdravnico in pridobilo izvedensko mnenje, ki ga je v imenu Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani podal prof. dr. P.R., dr. med. Imenovana zdravnica je na zaslišanju v zvezi z izdano odločbo z dne 10. 10. 2008 izpovedala, da je presojala le, ali je osebni zdravnik pravilno odločil o začasni zadržanosti od dela od 1. 9. 2008 do 30. 9. 2008, torej je ugotavljala, ali je bil bolniški stalež v tem obdobju priznan v skladu z določbami POZZ ter se ni ukvarjala z vprašanjem, ali bi morala biti intervenientu priznana začasna nezmožnost za delo tudi po 30. 9. 2008. V zvezi z izdano odločbo z dne 19.11.2008 pa je izpovedala, da je zmožnost za delo intervenienta od 27.11.2008 ocenjevala na podlagi izvida spec. kardiologa z dne 11. 11. 2008, ki pri intervenientu ni ugotovil poslabšanja zdravstvenega stanja, ter je na podlagi izvida bolnišnice v ... in spec. internista K.D., dr. med., po lastni presoji in po razgovoru s kar nekaj kardiologi ocenila, da izvid izkazuje tako zdravstveno stanje intervenienta, da je bil le-ta zmožen za delo v okviru II. kategorije invalidnosti. Izvedenec prof. dr. P.R. pa je v pisnem izvedenskem mnenju z dne 31. 5. 2009, po preučitvi dokumentacije v upravnem in sodnem spisu in prilog ter na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije, ocenil, da je bil intervenient v obdobju od 1. 10. 2008 do 12.10.2008 ter od 27. 11. 2008 do 11. 1. 2009 zmožen za opravljanje dela v skladu z odločbo zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Izvedenec je pri tožničinem delavcu ugotovil stanje po srčnem infarktu anteriorne in laterarne stene (2006), stanje po dveh perkutarnih koronarnih intervencijah in hiperlipidemijo. V obrazložitvi je navedel, da je stranski intervenient utrpel pomemben srčni infarkt leta 2006 in da je njegova srčna funkcija okrnjena, zato mu je bilo tudi priznano, da ni več sposoben za svoje delo ter pravica do premestitve na drugo delo primerno njegovi preostali delovni zmožnosti. Zapisal je še, da v dokumentaciji za vsako odobritev in prekinitev staleža pri intervenientu ni objektivnih izvidov, saj se je zdravnik pri tem odločal glede na anamnestične podatke in osebni pregled. Svoje ugotovitve je izvedenec podrobneje pojasnil tudi na zaslišanju, kjer je odgovoril tudi na postavljena vprašanja s strani strank. V izogib ponavljanju, saj izpodbijana sodba izčrpno navaja izvedenčeve ugotovitve, pritožbeno sodišče navaja zgolj tiste, ki so bistvene za odločitev v dani zadevi. Izvedenec je na zaslišanju pojasnil, da je bil stranski intervenient glede na preboleli srčni infarkt zmožen za delo z omejitvami v skladu z odločbo zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Srčna funkcija pri intervenientu je namreč okrnjena in lahko pri takih bolnikih prihaja do izboljšanja in poslabšanja zdravstvenega stanja v parih dneh, tako pa se lahko spreminja tudi zmožnost za delo. Ali je bil intervenient zmožen za delo v konkretnih spornih dnevih, pa je lahko le objektivna presoja, odvisna prav od zdravstvenega stanja v določenih dnevih in bi jo po oceni izvedenca podal le nekdo, ki bi intervenienta takrat pregledal, to je osebni zdravnik. Izvedenec se je opredelil tudi do izvida z dne 11. 11. 2008, izdanega s strani spec. internista K.D., dr. med., ki je povzel obremenitveno testiranje intervenienta z dne 21. 10. 2008, pri čemer je pojasnil, da izvid kot tak ne utemeljuje začasne nezmožnosti za delo intervenienta v skladu z oceno invalidskih komisij pri zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, Intervenient je bil od 27. 11. 2008 dalje zmožen za drugo ustrezno delo, saj iz izvida ni razvidno, da bi prišlo pri intervenientu po posegu, ko so opravili razširitev žil, do takih sprememb, ki bi narekovale ponovno slikanje venčnih žil ali kakšen drug diagnostični poseg.

V zvezi z očitano kršitvijo iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba vidi v tem, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni moč preizkusiti, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sodbo ustrezno obrazložilo in se tudi izreklo o odločilnih dejstvih, na katerih temelji odločitev v dani zadevi. Obrazložitev je jasna, tako da pritožbeno sodišče ne ugotavlja kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena, saj je sodbo moč preizkusiti.

Nadalje na podlagi zgoraj navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pritožbene navedbe, da v postopku izvedeni dokazi niso bili usmerjeni v razčiščevanje dejanskega stanja, neutemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi predložene dokumentacije, zaslišanja imenovane zdravnice in izvedenskega mnenja izvedenca prof. dr. P.R., dr. med., še posebno iz njegovega zaslišanja, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da je bil intervenient v obdobju od 1. 10. 2008 do 12. 10. 2008 in v obdobju od 27. 11. 2008 do 11. 1. 2009 zmožen za opravljanje dela v skladu z odločbo zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 12. 3. 2007. Izvedenskemu mnenju izvedenca, ki ga pritožbeno sodišče tako kot sodišče prve stopnje sprejema kot prepričljivo, ni mogoče očitati pomanjkljivosti, katere v pritožbi, enako kot že v pripravljalni vlogi z dne 22. 6. 2009, izpostavlja tožnica. V zvezi s podanimi pripombami na izvedensko mnenje pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje izvedlo tudi dokaz z zaslišanjem izvedenca, kjer sta imeli obe stranki možnost podati pripombe in vprašanja na podano pisno izvedensko mnenje. Po pregledu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izvedenec odgovoril na postavljena vprašanja izčrpno in jasno, pri čemer je izvid in mnenje tudi prepričljivo pojasnil in obrazložil. Pritožbeno sodišče poudarja, da namen dokaza z izvedencem ni doseči strinjanje strank glede njegovih ugotovitev. To je samostojni dokaz, ki je ravno tako kot ostali izvedeni dokazi v postopku podvržen dokazni oceni sodišča v skladu z 8. členom ZPP. Pisno mnenje, še posebno ustno podani odgovori izvedenca so jasni in izčrpni. Nestrinjanje tožnice z ugotovitvami izvedenca, brez ugotovljenih nasprotij ali pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju, pa ni zadosten in zakonit razlog za postavitev novega izvedenca. Glede na to, da je izvedensko mnenje izvedenca skladno tudi z razpoložljivo medicinsko dokumentacijo in oceno imenovanega zdravnika oziroma zdravstvene komisije o intervenientovi zmožnosti za delo v spornih obdobjih, sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage za postopanje po 254. členu ZPP, v posledici česar je predlog tožnice za postavitev novega izvedenca kot nepotrebnega utemeljeno zavrnilo. V danem primeru tako ni podana kršitev 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kot to zatrjuje pritožba.

Neutemeljene so tudi pritožničine navedbe, da je bilo intervenitentovo zdravstveno stanje obravnavano pomanjkljivo. V danem primeru je bilo namreč potrebno ugotoviti ali je bil intervenient zmožen za delo v obdobju od 1.10.2008 do 12.10.2008 in v obdobju od 27. 11. 2008 do 11. 1 .2009 v skladu z dokončno odločbo z dne 12. 3. 2007, zato tudi ni bilo presojano ali je bil stranskemu intervenientu utemeljeno priznan bolniški stalež pred in po spornem obdobju in iz kakšnih razlogov oziroma diagnoz, kar je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Prav tako niso utemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni sprejelo izvedenskega mnenja prof. dr. R.S., na čigar ugotovitve se je sklicevala tožnica, storilo kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje namreč upravičeno ni dokazno ocenjevalo navedenega mnenja, saj je bilo to mnenje podano v drugem postopku in se ne nanaša na intervenientovo delovno zmožnost v spornem obdobju in torej ne bi pripomoglo k razčiščevanju dejanskega stanja v danem primeru. Kot že rečeno, je sodišče prve stopnje za ugotovitev zmožnosti za delo v spornem obdobju postavilo izvedenski organ Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, ki pa je za izvedenca imenovala prof. dr. P.R., čigar izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje utemeljeno v celoti sprejelo.

Glede pritožbenih navedb, da bi moral biti bolniški stalež priznan kontinuirano, ne pa da prihaja do vmesnih prekinitev, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da gre v primeru bolniškega staleža za ugotavljanje krajših obdobij, ko zavarovanec ni zmožen za delo. Če je podana trajna sprememba v zdravstvenem stanju, ki vpliva na delazmožnost, pa je potrebno ugotavljati invalidnost po določbah ZPIZ-1. V postopku pred sodiščem prve stopnje glede na vse obrazloženo, ko pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev postopkovnih določb niti kršitev materialnega prava, pa tudi niso bila kršena temeljna načela Ustave in ustavno zajamčene človekove pravice, določene v 14. členu, 22. in 23. členu Ustave RS. Brez podlage in neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da je s takšnim načinom sojenja bila kršena pravica do poštenega sojenja iz 6. člena Konvencije za varstvo človekovih pravic in svoboščin in pravica do enakopravnega obravnavanja, ki izhaja iz prepovedi diskriminacije, navedene v 14. členu navedene konvencije.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.