Jedro

V sodni praksi Vrhovnega sodišča je ustaljeno sodišče, da je odločba o denacionalizaciji nična, če na vrnjeni nepremičnini obstoji lastninska pravica ali pravica uporabe v korist fizične oziroma civilno pravne osebe.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici III U 397/2012-25 z dne 9. 7. 2013 se spremeni tako, da se tožbi delno ugodi in se odločba Upravne enote N., št. 351-318/92-DE/176 z dne 8. 3. 2012, in odločba Ministrstva za okolje in prostor, št. 4903-1/2012-5 z dne 20. 11. 2012, odpravita v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahteve za izrek ničnosti 2. točke izreka delne odločbe o denacionalizaciji, št. 351-318/92-de-4 z dne 13. 7. 1993, ter se zadeva v tem obsegu vrne organu prve stopnje v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške upravnega spora v višini 782,40 EUR.

III. Stranki z interesom A. A. in B. B. sami trpita svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revident) zoper odločbo Upravne enote Nova Gorica, št. 351-318/92-DE/176 z dne 8. 3. 2012, v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 4903-1/2012-5 z dne 20. 11. 2012. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa, s katero je ta zavrnil predloga Občine A. in Občine B. za izrek ničnosti delne odločbe Republike Slovenije, Občine B., Sekretariata za komunalno, cestno in stanovanjsko upravo, št. 351-318/92-de-4 z dne 13. 7. 1993. 2. Z navedeno delno odločbo o denacionalizaciji je bilo odločeno, da je zavezanka Občina B. dolžna upravičencu pok. C. C. v last in posest izročiti poslovno stavbo s površino 239,61 m2, stoječo na parc. št. 1 k. o. ..., po katastrskih podatkih gospodarska zgradba v izmeri 1329 m2, dejansko pa zgradba z dvoriščem, in nezazidano stavbno zemljišče parc. št. 2 k. o. ... njiva v izmeri 90 m2 (1. točka); da je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS upravičencu dolžan v last in posest izročiti nezazidano stavbno zemljišče parc. št. 3 k. o. ... pašnik v izmeri 1765 m2 (2. točka); da sta zavezanca nepremičnini dolžni izročiti skrbniku za poseben primer B. B. (3. točka); da je skrbnik dolžan za ob nacionalizaciji plačano odškodnino za nepremičnini parc. št. 2 in 3 Občini B. plačati tolarsko protivrednost 626 DEM (4. točka); da je skrbnik, po pravnomočnosti pa novi lastnik nepremičnine parc. št. 1, dolžan v 15 letih v enakih polletnih anuitetah Občini B. plačati 12.427 DEM; da je ta odločba podlaga za vknjižbo lastninske pravice v korist upravičenca v zemljiški knjigi (6. točka) in da stroški postopka bremenijo proračun Občine B. 3. V obrazložitvi izpodbijane sodbo sodišče prve stopnje pritrjuje upravnemu organu, da uveljavljani ničnostni razlogi iz 2., 3. in 6. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) niso podani. Navaja, da se dejansko stanje v postopku za izrek ničnosti ne ugotavlja na novo, temveč se upošteva izdano odločbo. Ne glede na to pa glede ničnostnega razloga iz 2. točke prvega odstavka 279. člena ZUP pojasnjuje, da izvršitev odločbe, upoštevaje da prizadete stranke tudi v izvršilnem postopku lahko varujejo svoje pravice in pravne interese, sama po sebi ne more pomeniti povzročitve kaznivega dejanja. V delu, v katerem je bila denacionalizacijska odločba pravno in dejansko že izvršena (parc. št. 180/6 in parc. št. 197), je sprejemljivo tudi stališče, da razlog iz 2. točke prvega odstavka 279. člena ZUP ni izkazan tudi zato, ker predlagateljici nista predložili kazenske sodbe. Ničnostni razlog iz 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP predpostavlja, da odločba še ni bila izvršena. Ugotovitev upravnega organa, da je bila denacionalizacijska odločba glede parc. št. 1 in 2 k. o. ... že izvršena, ima podlago v sklepu Okrajnega sodišča v Novi Gorici In 1390/96 z dne 14. 12. 2011. Glede nepremičnine parc. št. 3 k. o. ... se predlagateljici opirata na nepravilno ugotovljeno dejansko stanje v denacionalizacijskem postopku, zaradi česar pa odločbe ni mogoče izreči za nično. Ker predlagateljici nista navedli take nepravilnosti, ki bi bila po zakonski določbi razlog za ničnost, niti je ni ugotovilo sodišče, ničnost tudi po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP ni izkazana. Navaja še, da tožnik ne more s tožbo v upravnem sporu z novimi dejstvi dodatno utemeljevati ničnostnih razlogov, na podlagi katerih sta stranki z interesom sprožili postopek za ugotovitev ničnosti. Tudi sicer se tožbene navedbe nanašajo na nepravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in posledično na zmotno uporabo materialnega prava ter na postopkovne kršitve, kar pa niso razlogi za to, da se upravna odločba izreče za nično.

4. Zoper sodbo sodišča prve stopnje revident vlaga revizijo. Dovoljenost revizije uveljavlja po vseh treh točkah drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. V reviziji opisuje nekatere okoliščine poteka postopkov nacionalizacije, stečaja, denacionalizacije, izvršbe in vpisov v zemljiško knjigo. Med drugim navaja, da je Okrajno sodišče v Novi Gorici 23. 10. 1997 izdalo sklep o izvršbi In 1390/96, s katerim je pravnim naslednicam Občine B. naložilo izročitev poslovne stavbe v izmeri 239,61 m2, ki stoji na parc. št. 1 k. o. ..., po katastrskih podatki stavba v izmeri 1329 m2, dejansko pa zgradba z dvoriščem, in nezazidano stavbno zemljišče parc. št. 2 k. o. ..., v okviru tega pa so zavezanke navajale, da odločbe ne morejo izvršiti, ker navedenih nepremičnin nimajo v lasti in posesti, saj je njihov lastnik oziroma posestnik revident. Navaja, da so mu bile nepremičnine parc. št. 1, 2 in 3 k. o. ... v skupni izmeri 3184 m2 odplačno dodeljene z odločbo nekdanjega Občinskega ljudskega odbora A. z dne 10. 10. 1962. Pri vpisu v zemljiško knjigo je bila pri navedenih nepremičninah v nasprotju z navedeno odločbo vpisana Občina B. Navaja še, da je v letih 1962 do 1979 na navedenih zemljiščih ter na parc. št. 5 in 6 k. o. ... zgradil delavnice, skladišče in upravne prostore ter kasneje še stanovanja za delavce. Nad revidentom je bil v letu 1990 uveden stečajni postopek, v okviru katerega je bilo kot pravna oseba prodan na dražbi družbi G. Revident kot pravna oseba zato ni prenehal obstajati ter si je še naprej lastil in uporabljal obravnavane nepremičnine. Kljub temu je bila poslovna stavba v izmeri 239,61 m2, ki stoji na parc. št. 1 k. o. ..., v izvršilnem postopku izročena v posest pravnim naslednikom denacionalizacijskega upravičenca. Sodišču prve stopnje očita, da v obrazložitvi izpodbijane sodbe ponavlja dosedanje ugotovitve upravnega organa in se jim pridržuje. Ker pa tega ne utemelji, je njegova odločitev ostala neobrazložena. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do vseh tožbenih navedb in do z dokazi podprtih argumentov. Vztraja, da izvršitev odločbe o denacionalizaciji z dne 13. 7. 1993 lahko povzroči oziroma je povzročila kazniva dejanja v njegovo škodo. V zvezi z ničnostnim razlogom iz 2. točke drugega odstavka 279. člena ZUP še navaja, da odločba o denacionalizaciji ni bila izdana na podlagi zahteve upravičene stranke; da je odločitev v nasprotju z načinom denacionalizacije, predvidenem v postopku, da so napačno določeni zavezanci (do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo); da ni pravilno stališče, po katerem bi bilo ta ničnostni razlog mogoče ugotavljati le na podlagi pravnomočne kazenske sodbe. Trdi, da delne odločbe o denacionalizaciji ne pravno ne dejansko ni mogoče izvršiti. Nasprotuje ugotovitvi, da naj bi bila v celoti izvršena, saj je bila izvršena le glede stavbe na parc. št. 1 k. o. ... Nepremičnina parc. št. 3 k. o. ... pa je stavbno zemljišče, na katerem stoji objekt, ki s sporno odločbo o denacionalizaciji ni bil vrnjen upravičencu. Meni tudi, da je podan ničnostni razlog iz 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP in v zvezi s tem navaja, da je denacionalizacijski upravičenec v korist B. B. s svojim premoženjem razpolagal že leta 1970, zaradi česar ni bil upravičen podati denacionalizacijskega zahtevka; da mu ni bila dana možnost, da se denacionalizacijskega postopka udeležuje kot stranka; da je organ z odločbo o denacionalizaciji spremenil svoje predhodno stališče o obstoju ovir za vračanje nepremičnine parc. št. 1 k. o. ... v naravi; glede na dikcijo izreka odločbe pa niti ni jasno, kaj je predmet vrnitve v postopku denacionalizacije. Priglaša stroške revizijskega postopka.

5. Na revizijo, ki je bila vročena toženi stranki in strankam z interesom, sta odgovorila A. A in B. B.. Prvenstveno predlagata zavrženje revizije, ker menita, da niso izkazani zatrjevani pogoji za njeno dovoljenost. Podrejeno predlagata vsebinsko zavrnitev revizije. Priglašata stroške revizijskega postopka.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Revizija je dovoljena na podlagi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 glede pravnega vprašanja možnosti (zakonite) izvršitve denacionalizacijske odločbe, katere zavezanci niso ne lastniki ne imetniki vrnjenih nepremičnin, ter zemljišča, na katerem ima tretji objekt v svoji lasti. Revizijsko sodišče se zato ni opredeljevalo do drugih uveljavljanih razlogov za dovoljenost revizije po drugem odstavku 83. člena ZUS-1. 8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

9. Revizijski očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1, ni utemeljen. Na revizijske razloge iz 1. točke prvega odstavka 85. člena, kamor spadajo uveljavljane postopkovne kršitve, skladno z določbo 86. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, temveč le na zahtevo strank. Ta mora biti zato obrazložena: stranka mora v reviziji konkretno pojasniti, s katerim ravnanjem ali opustitvijo je sodišče prve stopnje kršilo procesne predpise. Revidentove pavšalne navedbe, ki vsebinsko merijo na bistvene kršitve iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), mu ne zagotavljajo revizijskega preizkusa kršitev, ki jih v reviziji ni posebej navedel in utemeljil. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi za vsakega od uveljavljanih ničnostnih razlogov pove, zakaj meni, da ni izkazan. Revidentova trditev, da je izpodbijana odločitev ostala neobrazložena, ker naj bi sodišče prve stopnje brez pojasnila ponavljalo ugotovitve upravnega organa, pa je pavšalna, ker ne pove, na katere ugotovitve meri. Tudi očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh tožbenih navedb in do z dokazi podprtih argumentov, je pavšalen, saj revident ne navede, na katere tožbene navedbe mu sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni odgovorilo.

10. V zadevi je sicer sporno, ali je nična delna odločba o denacionalizaciji z dne 13. 7. 1993. Predlagateljici postopka (v tem upravnem sporu stranki z interesom Občina A. in Občina B.) sta ničnost uveljavljali po določbah 2., 3. in 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, te ničnostne razloge pa v svojih vlogah in pravnih sredstvih ponavlja tudi revident. 11. Ničnost upravne odločbe je izredno pravno sredstvo v upravnem postopku, na podlagi katerega se lahko upravna odloča izreče za nično le iz razlogov, ki so izrecno navedeni v 1. do 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP in ki pomenijo najtežje kršitve. Zato uporaba tega pravnega sredstva ne dopušča široke razlage ničnostnih razlogov.(1)

12. Po 2. točki prvega odstavka 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu. Ničnost po tej določbi je podana, če bi z izvršitvijo izreka odločbe, če bi do nje prišlo, lahko nastala takšna situacija, ki bi pomenila povzročitev kaznivega dejanja.(2) To nedvomno pomeni, da mora biti izpolnjen dejanski stan katerega od uzakonjenih kaznivih dejanj. Ravnanja izvršilnih organov, ki se na podlagi pravnomočne upravne odločbe izvajajo v postopku sodne izvršbe po odredbah sodišča, sama po sebi ne pomenijo ravnanj, ki bi bila lahko kazniva po kazenskem zakonu. Zato morebitna okoliščina, da v delni odločbi o denacionalizaciji opredeljeni zavezanec, ki kot dolžnik nastopa v izvršilnem postopku, ni lastnik in posestnik spornih nepremičnin (s čimer izpolnjenost pogojev po 2. točki prvega odstavka 279. člena ZUP utemeljujeta predlagateljici), ne utemeljuje ničnosti odločbe o denacionalizaciji po tej določbi ZUP. Ker je sodišče prve stopnje v zvezi z očitano nepravilnostjo pojasnilo, da z razlogi, ki po svoji vsebini pomenijo uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, tega ničnostnega razloga ni mogoče utemeljiti, ni utemeljen niti očitek, da se v tej zvezi sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev o zmotno ugotovljenih zavezancih za denacionalizacijo.

13. Glede drugih nepravilnosti v postopku izdaje delne odločbe o denacionalizaciji, ki jih v zvezi z 2. točko drugega odstavka 279. člena ZUP zatrjuje v reviziji (da naj bi bila pred izdajo sporne delne odločbe predvidena drugačna oblika denacionalizacije in da zahteve za denacionalizacijo ni podal upravičen predlagatelj), pa revident niti ne pojasni, zakaj meni, da naj bi utemeljevale ničnost po tej določbi ZUP. Vrhovno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da navedene nepravilnosti niso razlogi, zaradi katerih bi bilo po določbah 279. člena ZUP upravno odločbo mogoče izreči za nično.

14. Revident sicer pravilno opozarja, da besedilo 2. točke prvega odstavka 279. člena ZUP ne predpostavlja že izvršenega kaznivega dejanja, ki bi ga bilo mogoče dokazovati le s sodno odločbo, izdano v kazenskem postopku. Revizijski očitki o zmotni uporabi te določbe kljub temu niso utemeljeni. Presoja sodišča prve stopnje, po kateri je lahko sprejemljivo stališče upravnega organa, da naj bi se obstoj obravnavanega ničnostnega razloga ugotavljal le na podlagi kazenske sodbe, namreč ni nosilna (pred tem je sodišče navedlo druge razloge, zaradi katerih je presodilo, da ničnost po tej določbi ZUP ni izkazana) in je hkrati vezana na ugotovitev, da je bila glede dveh obravnavanih nepremičnin (parc. št. 1 in 2 k. o. ...) delna odločba o denacionalizaciji dejansko že izvršena.

15. Po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP se za nično se izreče odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je to določbo mogoče uporabiti le v primeru, če posebna zakonska določba vnaprej določa, da ima določena nepravilnost za posledico ničnost odločbe.(3) Če torej v materialnem predpisu ni določeno, da ima kršitev zakona za posledico ničnost, potem ne gre za ničnostni razlog iz 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP.(4) Ugotovitve, da predlagateljici takšne pravne podlage za ničnost nista navedli in da je v predpisih o denacionalizaciji in o evidencah nepremičnin ni našlo niti sodišče prve stopnje, revizija sploh ne izpodbija, saj ne navaja zakonskih določb, v katerih bi bilo za nepravilnosti, ki jih sicer našteva, določeno, da povzročajo ničnost odločbe.

16. Po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti.

17. Odločitev o zavrnitvi predloga za izrek ničnosti v zvezi s tem ničnostnim razlogom je sodišče prve stopnje oprlo na naslednje ugotovitve: - na podlagi delne odločbe o denacionalizaciji je v zemljiški knjigi vpisana lastninska pravica na denacionalizacijskega upravičenca (na podlagi dedovanja pa so izvedeni že nadaljnji zemljiškoknjižni vpisi); - za ugotovitev, da je glede parc. št. 1 in 2 obe k. o. ... delna odločba o denacionalizaciji izvršena, je upravni organ imel podlago v zaključenem izvršilnem postopku, ki se je vodil pri Okrajnem sodišču v Novi Gorici In 1390/96; - glede parc. št. 3 k. o. ..., ki ni bila predmet izvršbe, predlagateljici ničnost opirata na nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, zaradi česar pa odločbe ni mogoče izreči za nično.

18. Prvostopenjski organ pa v svoji odločbi še navaja, da za izvršljivost delne odločbe o denacionalizacij ni pomembna pravda o lastninski pravici P 24/2005, ki se je vodila pri Okrožnem sodišču v Novi Gorici in v okviru katere naj bi bilo (ob takratnem stanju zadeve) ugotovljeno, da sta nepremičnini parc št. 3 in del parc. št. 1 last revidenta. Meni namreč, da gre za med seboj neodvisne postopke, poleg tega pa je bila ob odločanju upravnega organa v istem pravdnem postopku izdana sodba Vrhovnega sodišča II Ips 705/2007 z dne 15. 1. 2009 razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-457/09 z dne 28. 9. 2011, v zvezi sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 695/2009 z dne 8. 10. 2009 pa je bila (v času izdaje prvostopenjske odločbe) v obravnavno sprejeta ustavna pritožba pravnih naslednikov denacionalizacijskega upravičenca.

19. Predlagateljici postopka za izrek ničnosti odločbe njeno neizvršljivost utemeljujeta z navedbo, da sta v njej določeni kot zavezanki, čeprav na vrnjenem premoženju nista imeli pravice uporabe. Enako uveljavlja revident, ki trdi, da je bil vpis pravic uporabe v zemljiški knjigi izvršen v nasprotju z odločbo o (odplačni) dodelitvi nepremičnin v uporabo revidentovem pravnem predniku. Navaja pa tudi, da je po podržavljenju na obravnavanih (in še drugih v uporabo dodeljenih nepremičninah) zgradil objekte.

20. Ker je določitev denacionalizacijskega zavezanca odvisna od ugotovitve, v čigavem premoženju se nahajajo nepremičnine, ki se vračajo, je pravilno stališče organov in sodišča prve stopnje, da gre pri tem za vprašanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Drži tudi, da ničnosti načeloma ni mogoče utemeljevati z razlogi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Ne glede na to pa je za presojo ničnosti po navedeni določbi ZUP pravno pomembno le, ali je odločbo sploh mogoče izvršiti.

21. To vprašanje ni več pomembno glede nepremičnin parc. št. 1 in 2, saj se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi opira na ugotovitev organa, da je bilo v tem delu delna odločba o denacionalizaciji že izvršena v postopku sodne izvršbe pri Okrajnem sodišču v Novi Gorici In 1390/96. Revizijska navedba, da naj bi bila izvršba izvedena le glede stavbe na parc. št. 1, je v reviziji nedopusten ugovor zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

22. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje pa delna odločba ni bila izvršena glede nepremičnine parc. št. 3. V tem delu je sodišče prve stopnje (in pred njim tudi upravna organa) materialno pravo zmotno uporabilo.

23. V dosedanji sodni praksi v zvezi s 3. točko prvega odstavka 279. člena ZUP je Vrhovno sodišče že večkrat poudarilo, da se za nično izreče odločba, ki je pravno ali dejansko ni mogoče izvršiti.(5)

24. Po Zakonu o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) je denacionalizacija vrnitev premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter z drugimi predpisi in načini, navedenimi v tem zakonu (prvi odstavek 2. člena v zvezi s 1. členom ZDen). Odločba o denacionalizaciji po svoji pravni naravi pomeni originaren način pridobitve lastninske pravice. Gre za konstitutivno odločbo, ki neposredno ustvarja pravne učinke, vpis v zemljiško knjigo pa je le deklaratorne narave (42. člen Stvarnopravnega zakonika).(6) Z njo upravni organ odloči o premoženju, ki se vrača; o upravičencih, ki se jim premoženje vrača; o obliki in obsegu premoženja, ki se vrača; o zavezancih za izročitev premoženja ter o rokih za izpolnitev odločbe (prvi odstavek 66. člena ZDen). Praviloma se izvršuje z izročitvijo vrnjenega premoženja.

25. Zavezanec za vrnitev premoženja v naravi je pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki se po tem zakonu vrnejo upravičencem (prvi odstavek 51. člena ZDen). V svojem restitucijskem delu se denacionalizacija izvaja predvsem iz sredstev družbene lastnine.(7) Zavezanec za vrnitev premoženja je zato lahko vsaka pravna oseba, v katere premoženju je nepremičnina v družbeni lastnini, ki se z denacionalizacijo vrača prejšnjemu lastniku, in sicer ne glede na to, ali je tako premoženje pridobila odplačno. Drugače pa velja, če bi izvršitev izreka odločbe o denacionalizaciji pomenila poseg v pravico, ki izvršbo preprečuje.(8) Takšna pravica je lastninska pravica in z njo po učinku izenačena pravica uporabe fizične osebe. V sodni praksi Vrhovnega sodišča je ustaljeno stališče, da je odločba o denacionalizaciji nična, če na vrnjeni nepremičnini obstoji lastninska pravica ali pravica uporabe v korist fizične oziroma civilno pravne osebe. V ta okvir spadajo tudi primeri, ko je bil po podržavljenju na zemljišču zgrajen objekt, na katerem je lastninska pravica ali pravica uporabe v korist fizične ali civilnopravne osebe.(9)

26. Iz revidentovih navedb ne izhaja, da njegov pravni prednik ni bil družbeno pravna oseba in kot tak zavezanec iz prvega odstavka 51. člena ZDen. Če je bila sporna nepremičnina res v njegovem premoženju, je zato pomembno, kdaj se je njegova pravica uporabe na nepremičnini v družbeni lastnini pretvorila v lastninsko pravico oziroma ali je do tega prišlo pred izdajo delne odločbe o denacionalizaciji. V tem smislu so bistvene revidentove trditve, da je bil nad njim oziroma njegovim pravnim prednikom že v letu 1990 uveden stečaj in da je bil nato še pred izdajo odločbe o denacionalizaciji na dražbi prodan kot pravna oseba, v premoženju katere naj bi bila tudi sporna nepremičnina, ter da se sklicuje tudi na vsebino (kasneje sicer v zvezi z odločbama Ustavnega sodišča Up-457/09 in Up-20/10 spremenjenih) sodnih odločb, izdanih na vseh stopnjah v lastninski pravdi P 24/2005, ki je pri Okrožnem sodišču v Novi Gorici tekla med revidentom in pravnima naslednikoma denacionalizacijskega upravičenca.

27. Ker je sodišče prve stopnje pri presoji ničnostnega razloga po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP v zvezi z nepremičnino parc. št. 3 kot pravno relevantno štelo le, da so okoliščine, na katerih revident utemeljuje svoj zahtevek, drugačne od tistih, ki so bile podlaga za določitev zavezanca, ni pa presojalo tistih revidentovih navedb, s katerimi je že v upravnem postopku na prvi stopnji zatrjeval lastninsko pravico na navedeni nepremičnini, je v tem obsegu materialno pravo zmotno uporabilo.

28. Ker je bilo v postopku materialno pravo zmotno uporabljeno, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 reviziji delno ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi delno ugodilo in odpravilo izpodbijani akt v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahteve za izrek ničnosti 2. točke izreka delne odločbe o denacionalizaciji, ter zadevo v tem obsegu vrnilo organu prve stopnje v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo moral organ ob upoštevanju pravnega stališča, navedenega v tej sodbi, presoditi, ali je ob izdaji delne odločbe o denacionalizaciji z dne 13. 7. 1993 revident na nepremičnini parc. št. 3 k. o. ... imel lastninsko pravico.

29. Ker je revident v upravnem sporu uspel, mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške upravnega spora, ki jih je zahteval v tožbi in reviziji, vendar le v obsegu, kot ga določa posamezen predpis. Za postopek pred sodiščem prve stopnje se tako revidentu priznajo stroški skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 po drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (veljavnega v času vložitve tožbe) v višini 350,00 EUR, povečani za uveljavljani DDV (skupaj 420,00 EUR). Stroški revizijskega postopka se priznajo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 po tarifi za nagrado odvetnikom (drugi odstavek 155. člena ZPP). Po drugem odstavku 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), ki je veljal v času vložitve revizije, se ti stroški odmerijo glede na vrednost 3.500,00 EUR. Na podlagi tarifne številke 3300 je revident upravičen do 282,00 EUR, na podlagi tarifne številke 6002 pa do 20,00 EUR, kar povečano za 20 % DDV skupaj znaša 362,40 EUR. Skupni stroški tako znašajo 782,40 EUR, ki jih je tožena stranka dolžna revidentu povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe. Vračilo plačanih sodnih taks bo v skladu s prvim odstavkom 37. člena Zakona o sodnih taksah v zvezi z določbo točke c. Opombe 6.1. Taksne tarife izvršilo sodišče prve stopnje.

30. Stranki z interesom sta v odgovoru na revizijo zahtevali povrnitev stroškov odgovora. Ker njun odgovor k rešitvi te zadeve ni prispeval, sami trpita stroške odgovora (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Prim. sodne odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 276/2007 z dne 24. 3. 2010 in I Up 782/2003 z dne 9. 11. 2006, I Up 822/2003 z dne 23. 2. 2005. (2) Enako V. Androjna, E. Kerševan v Upravno procesno pravo, GV Založba, 2006, str. 594. (3) Primer take določbe je šesti odstavek 33. a člena Zakona o ohranjanju narave (ZON): „Odločba, s katero se dovoli poseg v naravo, je nična, če niso bile upoštevane določbe tretjega odstavka tega člena.“

(4) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 1499/2003 z dne 14. 9. 2005. (5) Npr. sodbe Vrhovnega sodišča I Up 782/2003 z dne 9. 11. 2006, X Ips 133/2013 z dne 13. 3. 2014. (6) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 193/2011 z dne 28. 12. 2011. (7) Prim. npr. odločbo Ustavnega sodišča U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995. Izjemo predstavlja le določba prvega odstavka 89. člen ZDen.

(8) Prim. 64. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ.

(9) Prim. sodne odločbe Vrhovnega sodišča I Up 719/2000, I Up 1109/2004, I Up 584/2004, I Up 708/2005 z dne 31. 8. 2005, X Ips 748/2006, X Ips 133/2013.