Jedro

Izvršitev odločbe, tudi kolikor izhaja iz napačno ugotovljenega dejanskega stanja, ob upoštevanju, da prizadete stranke tudi v izvršilnem postopku lahko varujejo svoje pravice in pravne interese, sama po sebi ne more pomeniti povzročitve kaznivega dejanja, morebitne nepravilnosti pri opravljanju izvršbe pa tudi niso ničnostni razlog po 2. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.

Po določbi 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP gre za objektivno neizvršljivost odločbe, ki je lahko pravna ali dejanska. Obravnavani ničnostni razlog predpostavlja, da odločba še ni bila izvršena. Odločbe, ki je bila dejansko že izvršena, pa ni mogoče izreči za nično iz razloga po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.

Nepravilnost, ki je razlog za ničnost po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, mora biti že vnaprej v zakonu opredeljena kot taka. Takšne pravne podlage za ničnost pa zahtevajoči stranki nista navedli, niti je v predpisih o denacionalizaciji in o evidencah nepremičnin ni ugotovilo sodišče.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravna enota Nova Gorica (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila predloga Občine A. in Mestne občine B. za izrek ničnosti delne odločbe št. 351-318/92-de-4 z dne 13. 7. 1993. V obrazložitvi navaja, da je Občina A. 15. 1. 2009 vložila predlog za izrek ničnosti navedene delne odločbe iz razlogov po 2., 3. in 6. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), 29. 1. 2009 pa je tak predlog podala tudi Mestna občina B. Obe predlagateljici navajata, da nastopata kot denacionalizacijski zavezanki oziroma kot dolžnici v postopku izvršitve denacionalizacijske odločbe, ki je bila sprejeta na podlagi napačnega vpisa v zemljiški knjigi. Predlagateljici trdita, da nikoli nista bili ne lastnici in ne posestnici nepremičnin s parc. št. 180/6 in 197, obe k.o. ..., ki sta bili v denacionalizacijskem postopku vrnjeni A.A. Za zavezanko za vrnitev parc. št. 202/3 k.o. ... istemu upravičencu pa je zaradi neusklajenosti zemljiškoknjižnih in katastrskih podatkov z dejanskim stanjem nepravilno določen Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, ker je upoštevano, da gre za gozdno zemljišč, na parceli pa naj bi bil zgrajen poslovni objekt. V tem delu je delna odločba z dne 13. 7. 1993 nična iz razloga po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Glede parc. št. 180/6 in 197 pa je nična iz razloga po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, ker predlagateljici nista bili njuni lastnici in posestnici, ter iz razloga po 2. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, ker se v izvršilnem postopku izvršujejo dejanja, ki imajo znake kaznivega dejanja. Pravni naslednik denacionalizacijskega upravičenca B.B. je v odgovoru na predlog za izrek ničnosti menil, da noben ničnostni razlog ni podan. Družba C., d.o.o., pa je pritrdila navedbam v predlogu ter pojasnila, da zaradi številnih napak sodišč in upravnih organov nikoli ni bila vpisana kot lastnica nepremičnin in da so še v teku sodni postopki glede vpisa lastninske pravice. Upravni organ je ugotovil, da noben zatrjevan ničnostni razlog ni podan. V zvezi z razlogom po 2. točki prvega odstavka 279. člena ZUP iz predloženih listin ugotavlja, da se v izvršilnem postopku In 1390/93 pred Okrajnim sodiščem v Novi Gorici vodi izvršba glede dela parc. št. 180/6, ki se nanaša na poslovno stavbo, in glede parc. št. 197, obe k.o. ... Iz predloženih listin (dopisov pooblaščenca C., plačilnega naloga, odločbe o prekršku) je razvidno, da gre za ravnanja, ki se jih stranke upravnega postopka poslužujejo z namenom, da bi dosegle prostovoljno izvršitev odločbe in ki so lahko kazniva, ne pomenijo pa razloga za izrek ničnosti po 2. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Obstoj tega razloga se ugotavlja na podlagi pravnomočne sodbe sodišča, izdane v kazenskem postopku, ki pa jo predlagateljici nista predložili oziroma se nista sklicevali na dejstva, ko bi kazenski pregon ne bil mogoč in bi ta vprašanja obravnaval upravni organ ob smiselni uporabi 148. člena ZUP. Ničnostni razlog iz 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP se lahko nanaša zgolj na dejansko izvršitev odločbe, ki je v izročitvi stvari, ki je predmet denacionalizacije. V konkretnem primeru stvar obstaja, kar pomeni, da jo je mogoče izročiti. Nepravilno opredeljen zavezanec za vračilo v postopku denacionalizacije ne more biti razlog za izrek ničnosti. Možen dokaz neizvršljivosti bi lahko bilo dejstvo, da bi se v izvršilnem postopku ugotovilo, da izvršitev ni mogoča. Iz sklepa Okrajnega sodišča v Novi Gorici In 1390/96 z dne 14. 12. 2011 pa je razvidno, da je bila izvršba na izročitev nepremičnine, poslovne stavbe na parc. št. 180/6 in parc. št. 179, obe k.o. ..., dovoljena s sklepom z dne 23. 10. 1997, v celoti realizirana 16. 5. 2007. Postopek izvršbe se je nadaljeval le še zaradi prodaje nepremičnin, ki so ostale v hrambi upnika in se je tudi ta končal s prodajo nepremičnin upniku 8. 11. 2011, zato se je izvršba kot realizirana ustavila. Ker se je denacionalizacijska odločba z izročitvijo nepremičnin s parc. št. 180/6 in 197 izvršila, nemožnost izvršitve ni dokazana. Predmet izvršitve pa ni bila parc. št. 202/3. Nepravilno naveden zavezanec za vrnitev te parcele ni ničnostni razlog iz 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Pravda, ki se je vodila pri Okrožnem sodišču v Novi Gorici pod P 24/2005, z izvršljivostjo nima nobene zveze in je odločitev v tej pravdi, da pripada lastninska pravica na nepremičnini nekomu drugemu (gre za parc. št. 180/6 in 202/3, ki naj bi s sodbo postale last C.) za ugotavljanje ničnostnega razloga nezmožnosti izvršitve denacionalizacijske odločbe nepomembna. Gre za dva med seboj neodvisna postopka, ki sta jih vodili dve med seboj neodvisni veji oblasti. Pri tem se upravni organ sklicuje na odločbi Ustavnega sodišča RS Up 457/2009 ter Up 20/10 z dne 25. 10. 2011. Podan tudi ni ničnostni razlog po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Predlagateljici sta kot tak razlog navedli napačen vpis v zemljiško knjigo po sklepu Dn št. 673/71 z dne 28. 4. 1971, kar pa ni dovolj tehten razlog za ničnosti po tej določbi.

Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožnice zoper prvostopenjsko odločbo. Pojasnjuje, da bi bil ničnostni razlog po 2. točki prvega odstavka 279. člena ZUP podan, če bi izvršitev konkretne denacionalizacijske odločbe lahko povzročila kaznivo dejanje, to pa bi bilo možno zgolj v primeru, če odločba ne bi imela nikakršne podlage v zakonu oziroma bi bila očitno protipravna ali arbitrarna in bi bilo njeno izvrševanje storjeno z namenom povzročanja škode ali oškodovanja tretjim. Tega pa za odločbo z dne 13. 7. 1993 ni mogoče trditi. Prisilno izvrševanje upravne odločbe, ki ima podlago v zakonu in je bila izdana zaradi realizacije zakona, da bi se z izvršitvijo vzpostavilo pravno stanje, kakršno je bilo s samo odločbo določeno in to s sredstvi, ki jih pravni red za to predvideva in omogoča, pa ne more pomeniti povzročitve kaznivega dejanja. Pritrjuje prvostopenjskemu organu, da ni podan ničnostni razlog iz 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, saj je bila odločba z dne 13. 7. 1993 izvršena in v celoti realizirana. Prav tako ni podan razlog po 6. točki navedene določbe, in predlagateljici nista navedli določbe katerega zakona naj bi kot razlog za ničnost opredeljevale v sporni odločbi storjene nepravilnosti.

Tožnica vlaga tožbo ker meni, da je odločitev prvostopenjskega in drugostopenjskega organa nepravilna. Navaja, da je bil del A.A. nacionaliziranih nepremičnin dodeljen C. v uporabo oziroma last, z odločbami z dne 11. 5. 1960, 7. 10. 1960 oziroma 10. 10. 1962. Iz zadnje navedene določbe izhaja, da so to, po parcelaciji parc. št. 180/6, 202/3 in 197 v skupni izmeri 3184 m2. Na podlagi odločbe z dne 10. 10. 1062 je sodišče s sklepom Dn. št. 673/71 z dne 28. 4. 1971 napačno odločilo, da se navedene parcele vpišejo na Občino B., kar pa ne pomeni, da C. ni pridobil lastninske pravice, saj za upravičenje uporabe na družbeni lastnini vpis v zemljiški knjigi ni bil konstitutivne narave. C. je predmetne nepremičnine uporabljal in si jih lastil vse od leta 1962. Leta 1990 je bil nad C. uveden stečajni postopek, leta 1991 pa je bil kot pravna oseba prodan družbi D. d.o.o. Glede prenehanja njenih pravice na navedenih nepremičninah ni bila izdana nobena upravna ali sodna odločba, nikoli ji ni bilo naloženo, da mora komurkoli kaj izročiti oziroma da je kakšen zavezanec. Vsako poseganje tretjih v njene pravice bi bilo oziroma je nedopustno in nezakonito in bi imelo oziroma ima znake več kaznivih dejanj. Zato je nepravilen zaključek obeh upravnih organov, da ni podan ničnostni razlog iz 2. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Tožnica tudi meni, da odločba z dne 13. 7. 1993 ni bila izdana na podlagi upravičene zahteve aktivno legitimirane stranke, saj je A.A. že v času življenja razpolagal s predmetnimi parcelami. Nadaljnja nepravilnost je način denacionalizacije - vrnitev v naravi. Napačni so zavezanci, saj iz stanja v spisu izhaja, da niti bivša Občina B., niti Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov nista ne dejanska lastnika ne dejanska posestnika teh nepremičnin. Tako je jasno, da bi se s prisilno izvršitvijo odločbe, za katero ni možno reči, da ima podlago v zakonu, izvršilo dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakoniku. Prav tako je nepravilna odločitev, da ne obstaja razlog po 3. točki prvega odstavka 279. člena, ker naj bi bila odločba že izvršena. To drži glede stavbe na parc. št. 180/6, ki pa je bila izvršena nezakonito in to na način, da kljub temu, da so zavezanci navajali, da je niso imeli ne v posesti ne v lasti, dejanskemu lastniku- tožnici pa je v času, ko je izvršitelj vdiral v prostore, bila preprečena kakršnokoli udeležbo in zaščita pravic. Delna odločba ni bila izvršena glede parc. št. 202/3, ki ni gozd, ampak je stavbno zemljišče, na kateri stoji stavba v izmeri 300 m2. Prav tako je nepravilen zaključek, da ne obstoji ničnostni razlog iz 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Denacionalizacijski upravičenec je v celoti razpolagal s svojim premoženjem in ga z izročilno pogodbo z dne 4. 3. 1970 izročil sinu B.B. Iz pogodbe izhaja, da je razpolagal s premoženjem, katerega lastnik je bil, kot s premoženjem, ki mu je bilo nacionalizirano in proti plačilu odškodnine dodeljeno C. Na podlagi izročilne pogodbe se je kot lastnik parc. št. 180/6, 202/3 in 167 vpisal B.B. Torej A.A. glede predmetnega premoženja ni imel nikakršnih upravičenj in tudi ni bil upravičen podati zahtevka za denacionalizacijo. Tudi vodenje postopka denacionalizacije je bilo nepravilno, saj je bila tožnici dana možnost, da se udeležuje postopka le dokler ni bila kot pravna oseba prodana. Organ je upošteval napačen vpis v zemljiški knjigi ter ugotovil, da je parc. št. 202/3 in 197 možno vrniti v naravi, parc. št. 180/6 pa ne, nato pa je brez utemeljenega razloga spremenil to stališče. Odločbo je poslal v izvršitev Temeljnemu sodišču v Novi Gorici, enoti v Novi Gorici, ki je s sklepom Dn št. 2812/93 in 2991/93 pri parcelah vpisalo lastninsko pravico v korist A.A., čeprav je bila denacionalizacijskemu upravičencu vrnjeno v last in posest le del parc. št. 180/6 k.o. ... oziroma poslovna stavba, stoječa na tej parceli. V zapuščinskem postopku je sodišče ugotovilo, da sta lastnika vseh parcel B.B. in C.C. in na njiju vpisalo lastninsko pravico pri vseh parcelah do celote, čeprav je bilo ugotovljeno, da je v zapuščino po pok. A.A. spadala le poslovna stavba s površino 239,61 m2, stoječa na parc. št. 180/6. Tožnica predlaga, da sodišče opravi glavno obravnavo ter tožbi ugodi, razveljavi odločbo prvostopenjskega organa ter 2. točko izreka odločbe drugostopenjskega organa, in v zadevi samo odloči tako, da predlogu za obnovo postopka ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Podrejeno pa naj izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne pristojnemu organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Stranka z interesom Občina A. se je v odgovoru na tožbo pridružila navedbam tožnice.

Stranki z interesom B.B. in C.C. sta v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe in menila, da je treba tožbo zavrniti. Zahtevala sta tudi plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navajata, da se tožnica pavšalno sklicuje na ničnostni razlog po 2. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, kot protipravno ravnanje pa navaja le svoje prekrške, ki jih je storila z namenom preprečitve uradnega dejanja izvršitelju. Prisila uradne osebe nad storilci, ki poskušajo preprečiti uradno dejanje, ne more biti protipravna. Prav tako ni podan ničnostni razlog iz 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Denacionalizacijska odločba je bila s pravno formalnega vidika v celoti izvršena. Glede lastninskih vprašanj se je v sodnem postopku že izkazalo, da tožnica nima nobenih lastninskih upravičenj na celotni parc. št. 180/6 (niti na stavbi, niti na dvorišču). Vse sodbe so pritrdile stališču, da se v pravnomočno rešena lastninska vprašanja ne sme posegati (sodbi Vrhovnega sodišča RS, II Ips 124/2012 ter III Ips 388/211, odločbi Ustavnega sodišča RS, št. Up 20/10 in Up 457/09). Tožnica tudi ni izkazala ničnostnega razloga po 6. točki, saj bi morala navesti konkretno zakonsko določbo, na podlagi katere šteje predmetno odločbo za nično. Posebej je na tožbo odgovoril še C.C. in prerekal vse tožbene navedbe.

V pripravljalni vlogi je tožnica prerekala navedbe stranke z interesom. Meni, da je predmetni postopek denacionalizacije povzročil še več krivic. predvsem na njeno škodo. Odločbe Vrhovnega sodišča RS in Ustavnega sodišča RS ne potrjujejo pravilnosti dosedanjih upravnih odločitev, ampak se je v njih sodišče postavilo le na stališče, da sodišče s sodbo ne more poseči v obstoječe zemljiškoknjižno stanje in pravnomočno odločbo upravnega organa oziroma lahko poseže šele, ko je odločba odpravljena. V obravnavanem primeru so se kršile z Ustavo zagotovljene pravice tožnice. Obstajajo vsi zatrjevani ničnostni razlogi. Pri izvrševanju odločbe se je nasilno vlomilo v njene prostore in poškodovalo njene stvari. Delne denacionalizacijske odločbe ni mogoče izvršiti na zakonit način. Obstaja tudi razlog iz 6. točke, saj za vodenje denacionalizacijskega postopka ni utemeljenega razloga. Pok. A.A. namreč ni bil denacionalizacijski upravičenec in ni imel aktivne legitimacije v postopku. V ostalem tožnica ponavlja svoje tožbene navedbe.

Tožba ni utemeljena.

Stranki (v tem upravnem sporu stranki z interesom), ki sta zahtevali, da se delna odločba št. 351-318/92-de-4 z dne 13. 7. 1993 izreče za nično, sta v svojih zahtevah izhajali iz stališča, da je bila denacionalizacijska odločitev o vračilu podržavljenih nepremičnin sprejeta na podlagi napačnih lastniških vpisov v zemljiški knjigi. Uveljavljali sta ničnostne razloge iz 2., 3. in 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Po presoji sodišča je upravni organ pravilno ocenil, da ti razlogi niso podani.

Po 2. točki prvega odstavka 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu. Pri ugotavljanju obstoja ničnostnega razloga po besedilu te določbe gre za presojo, ali bi z izvršitvijo dispozitiva odločbe, če bi do izvršbe prišlo, lahko nastala takšna situacija, ki bi pomenila povzročitev kaznivega dejanja. Stranki, ki sta postopek za ugotovitev ničnosti sprožili, sta navajali, da naj bi v izvršilnem postopku prišlo do nasilnega vstopa v nepremičnine, ki niso v njuni lasti, ampak je njihov dejanski lastnik C., d.o.o., tj. tožnik v tem upravnem sporu. Smiselno sta torej navajali, da je upravni organ v denacionalizacijskem postopku njiju napačno določil kot zavezanca, ker je upošteval podatke v zemljiški knjigi, ki niso bili pravilni (iz odločbe o denacionalizaciji izhaja, da sta bili v času njene izdaje parc. št. 180/6 in parc. št. 197 v zemljiški knjigi vpisani kot družbena lastnina v uporabi Občine B., parc. št. 202/3 pa kot družbena lastnina v uporabi E., in tudi pred izvršitvijo odločbe zemljiškoknjižno stanje ni bilo spremenjeno). V postopku za izrek ničnosti se dejansko stanje ne ugotavlja na novo (sodbi Vrhovnega sodišča RS I Up 875/2002 z dne 27. 1. 2005, X Ips 861/2005 z dne 21. 11. 2007), ampak se upošteva izdano odločbo. Izvršitev odločbe, tudi kolikor izhaja iz napačno ugotovljenega dejanskega stanja, ob upoštevanju, da prizadete stranke tudi v izvršilnem postopku lahko varujejo svoje pravice in pravne interese, sama po sebi ne more pomeniti povzročitve kaznivega dejanja, morebitne nepravilnosti pri opravljanju izvršbe (52. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju) pa tudi niso ničnostni razlog po 2. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Kolikor je bila denacionalizacijska odločba pravno in dejansko izvršena (glede parc. št. 180/6 in parc. št. 197), po mnenju sodišča stališče prvostopenjskega organa, da stranki, ki sta začeli postopek ugotavljanja ničnosti, predmetnega razloga nista izkazali tudi zato, ker nista predložili kazenske sodbe, ni nesprejemljivo, saj naj bi bilo kaznivo dejanje že storjeno in bi eventualni kazenski postopek bil vsaj že v teku (stranki pa nista zatrjevali niti, da bi vložili ovadbo). Glede na navedeno tudi sodišče meni, da delna odločba z dne 13. 7. 1993 ni nična iz razloga po 2. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.

Obremenjena tudi ni z ničnostnim razlogom iz 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, po kateri se za nično izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti. Po tej določbi gre za objektivno neizvršiljivost odločbe, ki je lahko pravna ali dejanska. V obravnavani zadevi se je postavljalo le vprašanje dejanske izvršitve, saj je bila lastninska pravica na vrnjenih nepremičninah že vknjižena na denacionalizacijskega upravičenca (sklep Temeljnega sodišča v Novi Gorici Dn. št. 2991/93 z dne 12. 10. 1993) oziroma na njegove pravne naslednike (na podlagi sklepa o dedovanju D 311/96 z dne 10. 1. 1997). Obravnavani ničnostni razlog predpostavlja, da odločba še ni bila izvršena. Odločbe, ki je bila dejansko že izvršena, pa ni mogoče izreči za nično iz razloga po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP (sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 782/2003 z dne 9. 11. 2006). Ugotovitev upravnega organa, da je bila denacionalizacijska odločba glede parc. št. 180/6 in 179 že izvršena, ima podlago v sklepu Okrajnega sodišča v Novi Gorici In 1390/96 z dne 14. 12. 2011. Glede parc. št. 202/3 pa sta zahtevajoči stranki tudi ta razlog oprli na nepravilno ugotovljeno dejansko stanje v denacionalizacijskem postopku, zaradi česar pa odločbe ni mogoče izreči za nično.

Zahtevajoči stranki tudi nista izkazali ničnostnega razloga iz 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, po kateri se za nično izreče odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost (ta razlog sta posebej uveljavljali glede parc. št. 202/3, ker naj bi bil zaradi neusklajenost podatkov nepremičninskih evidenc z dejanskim stanjem nepravilno določen denacionalizacijski zavezanec). Nepravilnost, ki je razlog za ničnost po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, mora biti že vnaprej v zakonu opredeljena kot taka. Takšne pravne podlage za ničnost pa zahtevajoči stranki nista navedli, niti je v predpisih o denacionalizaciji in o evidencah nepremičnin ni ugotovilo sodišče. Tožnica ne more s tožbo v upravnem sporu ničnostnih razlogov, iz katerih sta stranki z interesom sprožili postopek za ugotovitev ničnosti, dodatno utemeljevati z novimi dejstvi. Pa tudi sicer se njene navedbe v tožbi nanašajo na (ne)pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in posledično (ne)pravilnost uporabe materialnega prava (da naj A.A. glede predmetnega premoženja ne bi imel več nobenih upravičenj; da so bile napačno ugotovljene okoliščine, ki vplivajo na obliko denacionalizacije) ter na postopkovne kršitve (da ji ni bila dana možnost udeležbe do konca denacionalizacijskega postopka – kar je neuspešno že uveljavljala s predlogom za obnovo postopka (sodba tega sodišča U 275/2007 in sklep Vrhovnega sodišča X Ips 343/2008) oziroma se ne nanašajo na denacionalizacijski postopek (da je bil v zapuščinskem postopku napačno ugotovljen obseg zapuščine). To niso razlogi, da se upravna odločba izreče za nično.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče ni opravilo glavne obravnave, ker za odločitev ni bilo treba izvajati dokazov, ki jih je tožnica predlagala (zaslišanje strank), listine, na katere se je sklicevala (odločbe in svojo pritožbo), pa je vpogledalo v predloženem upravnem spisu.

Odločitev o stroškovnem zahtevku temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.