Jedro

Na tožeči stranki je bilo breme, da dokaže, da je toženec ravnal nedopustno, in ne obratno. V primerih vzajemno povzročenih škod pravilo o domnevani krivdi odpove. Izključno krivdo nasprotnika mora zatrjevati in dokazati stranka, ki se nanjo sklicuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožnici odškodnino za materialno škodo v višini 354.118,00 SIT in nematerialno škodo v višini 1.850.000,00 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške. Tožnici je naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženke v znesku 243.559,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila.

Proti navedeni sodbi se pravočasno pritožuje tožnica.

Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (Ur. l. RS, št. 36/04 - drugo uradno prečiščeno besedilo) in predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa takšno spremembo sodbe, da se tožbenemu zahtevku ugodi. Meni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izrek sodbe nasprotuje razlogom v sodbi, razlogi so nejasni in v medsebojnem nasprotju, v odločilnih dejstvih je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med vsebino izvedeniškega mnenja. Razlogi so nejasni, ker sodišče napačno uporablja izraz prometni pas in vozni pas, zaradi česar se sodbe ne da preizkusiti. V tem delu je tudi napačno uporabljeno materialno pravo, ker ZVCP pozna le izraze smerno vozišče in prometni pas. Razlogi o tem, da je tožnica zamenjala prometni pas za tem, ko se je S. vključeval na prednostno cesto, nasprotujejo izvedeniškemu mnenju. Iz 4. točke na strani 5 izvedeniškega mnenja izhaja, da je tožnica ob predvideni hitrosti 35 km/h prevozila v času 3 sekund, ki jih je S. potreboval za vključitev na prednostno cesto, 38 metrov, kar pomeni, da je glede na zelo dobro vidljivost moral videti tožnico v času, ko je speljeval. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Pri oceni ravnanja tožeče stranke ni imelo v mislih načela zaupanja iz 2. člena ZVCP, po katerem je tožnica imela upravičeno v mislih, da S. ne bo zapeljal na prednostno cesto v nasprotju s pravilom 41. člena ZVCP. Napačno je ocenilo izvedene dokaze, predvsem izjavo S.. Vozilo tožnice je bilo v času, ko je pričela zavirati, poravnano na prometnem pasu, zaradi česar ne drži izjava S., da je tožnica začela zavijati iz levega na desni prometni pas 5-6 m pred trčenjem, pa tudi ne, da jo je opazil v trenutku, ko je bil s prednjim delom že na prometnem pasu za Koper.

Glede na ugotovitve izvedenca, da tožnica najmanj 15 metrov pred trčenjem ni mogla menjati prometnega pasu, da je bil v času trčenja S. le 1 m na prometnem pasu za smer Koper, da je bila vidljivost do vrha nadvoza, da S. ni stal in da je tožnico porinil naprej, je jasno, da je S. povzročil prometno nesrečo. Sodišče ni ocenilo izjave tožnice, da je bil odcep oddaljen 40 m od mesta, kjer je menjala prometni pas, ne upošteva, da tožnica ne zna oceniti razdalje, očitno je zanjo razdalja 1 m v resnici 8 m ali več. Sodišče tudi ni ocenilo izjave policista A., da če bi sledovi zaviranja obstajali, bi te označili na skici, kar pa ni storil, ker sledov očitno ni bilo.

Napačna je ugotovitev sodišča, da bi bilo gibanje tožničinega vozila mogoče ugotoviti le z natančno časovnopotno analizo. Sodišče je zmotno uporabilo določbe 178. in 154. člena ZOR ter 215. člena ZPP.

Tožnica je uspela dokazati, da ji je nastala škoda zaradi nedopustnega ravnanja voznika avtobusa, ker se je vključil na prednostno cesto, čeprav ni bila prosta na dovolj dolgi razdalji.

Toženec je tisti, ki bi moral glede na to, da se krivda domneva, dokazati, da ni kriv, ker je v tem obsegu sokriv drug udeleženec. Če sodišče ni moglo ugotoviti, kdo je kriv za nesrečo, bi moralo v skladu z določbo 215. člena ZPP odločiti v korist tožnice. Napačna je tudi stroškovna odločitev. Tožnica je prerekala stroške pripravljalnih vlog, ker so bile neobrazložene in nepotrebne, poleg tega so stroški napačno specificirani in v nasprotju z OT. Sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče prve stopnje ni storilo. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da sodišče prve stopnje izraza prometni pas (7. točka prvega odstvaka

19. člena Zakona o varnosti cestena prometa - ZVCP; Ur. l. RS, št. 30/98 - 83/04) in vozni pas (pojma slednjega ZVCP ne ureja) uporablja kot sinonima, tako da o ugotovljenem poteku prometne nesreče ni nobenih nejasnosti ali nasprotij. Jasno je, da je tožnica vozila po Piranski cesti v smeri proti Kopru, po smernem vozišču, ki je sestavljeno iz dveh prometnih pasov, desnega in levega in da je tožbeni zahtevek zavrnjen iz razloga, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je do prometne nesreče prišlo izključno zaradi tožničine nepravilne menjave prometnega pasu v križišču in sicer desnega na levi prometni pas (prvi in drugi odstavek 41. člena ZVCP), ne pa zaradi nepravilnega vključevanja voznika avtobusa iz neprednostne ceste (pri zavijanju v levo) na prednostno cesto, po kateri je vozila tožnica (tretji odstavek 41. člena ZVCP).

Razlogi sodišče prve stopnje o tem, kdaj je tožnica zamenjala prometni pas (trdila je, da ga je zamenjala na nadvozu pred polno črto, ki ločuje levi in desni prometni pas) in da je voznik avtobusa ni mogel videti v času, ko je speljeval na prednostno cesto, niso v nasprotju z izvedeniškim mnenjem. Izvedenec je namreč po izdelavi pisnega mnenja ob zaslišanju odpravil vse nejasnosti.

Pojasnil je namreč, "da tega, na kateri točki je tožnica zamenjala prometni pas, torej na kakšni razdalji od točke trčenja, ali je šlo za sukovito menjavo pod ostrim kotom, za normalno menjavo pod kotom 45 stopinj ali manj, s kakšno hitrostjo je vozila tožnica pri menjavi pasu, ne more ugotoviti in natačne časovno potne analize ne more napraviti", prav tako je pojasnil, "da je možno, da v času, ko je voznik avtobusa izvajal manever zavijanja v levo na levem prometnem pasu v smeri Kopra ni bilo nobenega vozila in da spreten voznik v razdalji 38 metrov, kolikor je bilo od začetka polne črte do mesta trčenja prometni pas zamenja dvakrat". Zato razlogi izpodbijane sodbe niso v nasprotju z izvedenskim mnenjem, pa tudi ne v medsebojnem nasprotju.

Po oceni pritožbenega sodišča je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze ocenilo posamično in skupaj (8. člen ZPP). Ocenilo je podatke spisa sodnika za prekrške, zaslišanje obeh policistov, ki sta pojasnila, da se v policijski zapisnik zapiše to, kar je tedaj znanega in izrečenega, izpovedi pravdnih strank in izvedensko mnenje. V gornjem odstavku omenjene ugotovitve izvedenca je povezalo v logično celoto z ostalimi izvedenimi dokazi, zlasti z izpovedjo tožnice same, da je zamenjala prometni pas en meter pred koncem ograje (prim. fotografijo na list. št. 42 spisa), kar je 19 metrov pred mestom trčenja. Pritožbeni očitek o tem, da tožnica nima jasnih predstav o razdaljah, je v smislu določbe prvega odstavka 337. člena nedovoljeno novo dejstvo, izjava polista A. glede zavornih sledi ni v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje, prav tako tudi ne izpoved toženca o trenutku, kdaj je opazil tožnico in o tem, kdaj je zamenjala vozni pas, ki jo pritožba napačno povzema (5-6 metrov pred začetkom neprekinjene črte, ne pred trkom).

Pritožbeni očitki sprejete dokazne ocene ne omajejo.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo določbo 178. in 154. člena ZOR ter pravila o dokaznem bremenu. Na tožeči stranki je bilo breme, da dokaže, da je toženec ravnal nedopustno, in ne obratno. V primerih vzajemno povzročenih škod pravilo o domnevani krivdi odpove. Izključno krivdo nasprotnika mora zatrjevati in dokazati stranka, ki se nanjo sklicuje, sicer do uporabe prvega odstavka 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 z nadaljnjimi spremembami) ne pride. Če se izkaže, da je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde (drugi odstavek 178. člena ZOR). Šele dokazana in ne domnevana krivda ima za posledico presojo po pravilih o domnevani krivdi (glej komentar 154. člena Obligacijskega zakonika, str. 882). V obravnavanem primeru tožnica ni dokazala, da je do nesreče prišlo po izključni krivdi toženkinega zavarovanca in tudi ne, da je za prometno nesrečo sokriv toženkin zavarovanec. Izvedeni dokazni postopek tudi po oceni pritožbenega sodišča ne omogoča zanesljivega zaključka, da je toženkin zavarovanec opazil oziroma bi moral opaziti tožnico, preden je izvedel manever zavijanja v levo. V dvomu pa sodišče odloči v škodo tiste stranke, ki je za nedokazano dejstvo nosila dokazno breme (215. člen ZPP), torej v škodo tožnice. Neutemeljeno je tudi tožničino sklicevanje na načelo zaupanja v prometu (2. člen ZVCP). Ni namreč dokazano, da je toženkin zavarovanec ravnal v nasprotju s predpisi o varnosti cestnega prometa.

Odločitev o stroških pravdnega postopka je pravilna. Katere pravdne stroške in v kakšni višini je sodišče prve stopnje priznalo toženki, je razvidno iz stroškovnika na list. št. 80 spisa. Zato se odločitev o pravdnih stroških da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je toženki pravilno priznalo stroške pripravljalne vloge z dne 29.4.2004 (list. št. 56 in 57 spisa). Ker je toženka v tej vlogi podala pripombe na izvedensko mnenje, so bili stroški za sestavo te vloge potrebni v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP. Stroškov pripravljalne vloge z dne 8.6.2004 (list. št. 73 spisa) pa sodišče prve stopnje toženki ni priznalo, ker jih je ocenilo za nepotrebne. Pritožbeni očitek, da so bile pripravljalne vloge neobrazložene in da niso v ničemer prispevale k rešitvi spora, je torej neutemeljen. Pravdni stoški so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo - OT (Ur.

l. RS, št. 67/03) in Zakonom o sodnih taksah (Ur. l. RS; št. 1/90 - uradno prečiščeno besedilo z nadaljnjimi spremembami).

Ker so pritožbeni očitki neutemeljeni in ni po uradni dolžnosti upoštevanih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe in temelji na določbi prvega odstavka 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

Določbe ZOR je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika - OZ (Ur. l. RS, št. 83/01), ker je sporno razmerje nastalo pred 1.1.2002, ko je začel veljati OZ.