Jedro

Pravilno je materialnopravno naziranje sodišč prve in druge stopnje, da je tožeča stranka, s tem ko je v križišču, kjer prometna pasova deli polna črta, menjala prometni pas, kršila prvi odstavek 108. in prvi odstavek 41. člena ZVCP.

Izrek

Revizija zoper odločitev o premoženjski škodi se zavrže, revizija zoper odločitev o nepremoženjski škodi pa se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v višini 354.118 SIT in za nepremoženjsko škodo v višini 1.850.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do plačila. Presodilo je, da je tožeča stranka kršila prvi odstavek 41. in 108. člen Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl., v nadaljevanju ZVCP), ker je menjala prometni pas v križišču, v katerem prometna pasova v križišču v smeri proti Kopru deli polna črta.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da bi moralo sodišče upoštevati določilo 23. člena ZVCP, ki določa, da se mora voznik, preden zapelje na drug prometni pas in pred vsako drugo spremembo smeri vožnje ali vključevanjem v promet, prepričati, da to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence v cestnem prometu. Uporabiti bi moralo tudi določilo tretjega odstavka 41. člena ZVCP, ki določa, da mora voznik, ki se približuje križišču, hitrost vožnje prilagoditi prometnim razmeram v križišču; voziti mora s tolikšno hitrostjo, da lahko ustavi in pusti mimo vozila in druge udeležence v cestnem prometu, ki imajo v križišču prednost. Iz izvedenih dokazov izhaja, da se voznik avtobusa pred vključevanjem v promet iz stranske na prednostno cesto ni prepričal, če to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence v prometu. Sodišče bi moralo za presojo odgovornosti upoštevati pravila o vzročni zvezi, česar pa ni storilo. Uporabiti bi moralo teorijo o adekvatni vzročnosti, ki določa, da se od številnih okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, kot vzrok šteje samo tista okoliščina, ki po rednem teku stvari pripelje do take posledice. Do škodnega dogodka je prišlo zaradi ravnanja voznika avtobusa, ki se ni prepričal, če se lahko varno vključi v promet in ker ni dal prednosti vozilom, ki so imela v križišču prednost. Takšno ravnanje po rednem teku stvari praviloma povzroči posledico in jo je tudi v konkretnem primeru, medtem ko menjava prometnega pasu ne more biti pravno relevantni vzrok prometne nesreče. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija glede premoženjske škode (v reviziji sporno 1.477,70 EUR, prej 354.118 SIT) ni dovoljena.

Revizija glede nepremoženjske škode ni utemeljena.

O zavrženju revizije v delu, ki se nanaša na premoženjsko škodo: Revizija je dovoljena zoper pravnomočno sodbo, če vrednost izpodbijanega dela presega 4.172,92 EUR (prej 1.000.000 SIT, drugi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 - ur. p. b., v nadaljevanju ZPP). Z revizijo izpodbijani del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo premoženjske škode v višini 1.477,70 EUR (prej 354.118 SIT), ne presega revizijskega praga. Dejanska in pravna podlaga tožbenega zahtevka v tem delu je samostojna in drugačna kot dejanska in pravna podlaga tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo nepremoženjske škode, zato se tudi vrednost spornega predmeta upošteva ločeno (primerjaj z drugim odstavkom 41. člena ZPP).

Ker revizija v tem delu ni dovoljena, jo je moralo revizijsko sodišče zavreči (377. člen ZPP).

O zavrnitvi revizije v delu, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo: Bistvene prvine dejanske podlage, ugotovljene na prvih dveh stopnjah sojenja, na katere je bilo vezano revizijsko sodišče pri preizkusu revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s presojo odgovornosti pravdnih strank za prometno nesrečo 24.10.2001, so: – tožeči stranki je nastala škoda, ko je vozila osebni avto iz smeri Semedele proti Kopru in je vanjo trčil avtobus, ki je v križišču zavijal levo iz stranske na prednostno cesto; – voznik avtobusa se je v križišču s prednostno cesto ustavil in se prepričal, ali se lahko varno vključi v promet; – v smeri Semedele proti Kopru sta dva prometna pasova, ki sta ločena s polno črto; – voznik avtobusa je levo zavil, ko je bil levi prometni pas za smer proti centru Kopra prazen (po desnem prometnem pasu je vozila kolona); – v trenutku, ko je zapeljal na levi prometni pas, je iz kolone na desnem prometnem pasu preko polne črte zapeljala tožnica in trčila v desni vogal avtobusa.

Pravilno je materialnopravno naziranje sodišč prve in druge stopnje, da je tožeča stranka, s tem ko je v križišču, kjer prometna pasova deli polna črta, menjala prometni pas, kršila prvi odstavek 108. in prvi odstavek 41. člena ZVCP. Očitati ji je mogoče, da je s takšnim konkretnim ravnanjem uresničila abstraktni dejanski stan iz prvega odstavka 41. člena ZVCP, ki prepoveduje menjavo prometnega pasu v križišču, in prvega odstavka 108. člena ZVCP, ki udeležencem v cestnem prometu zapoveduje, da se morajo ravnati po označbah na vozišču, ki so namenjene urejanju prometa na cestah.

Sklop pravno odločilnih dejstev, na katerih sta sodišči prve in druge stopnje utemeljili zavrnilno odločitev in ki zajema ugotovitev, da se je voznik avtobusa v križišču s prednostno cesto ustavil in se prepričal, če se lahko varno vključi v promet, levo pa je zavil, ko je bil levi prometni pas za smer proti centru Kopra prazen, izključuje vsakršno odgovornost zavarovanca tožene stranke in s tem uporabo drugega odstavka 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89, v nadaljevanju ZOR). Voznik avtobusa se je prepričal, če lahko iz stranske ceste varno zapelje na prednostno cesto, zato ni kršil prvega odstavka 23. člena ZVCP. Ker je na levi prometni pas smernega vozišča proti centru Kopra zapeljal, ko je bil ta prazen, njegova vožnja tudi ni bila v nasprotju s tretjim odstavkom 41. člena ZVCP.

Odločitev o izključni odgovornosti tožeče stranke za škodni dogodek (prvi odstavek 178. člena ZOR) je pravilna tudi, če jo preizkusimo s stališča teorije o adekvatni vzročnosti. Namen pravnih pravil, ki jih določajo predpisi o varnosti v cestnem prometu, je prepovedati ravnanja, ki povečujejo verjetnost nastanka škodnih dogodkov. Pri presoji, ali je kršitev konkretnega predpisa v pravno relevantni (adekvatni) vzročni zvezi s škodnim dogodkom, je treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali je namen predpisa zmanjšati verjetnost nastanka škodnih dogodkov; če je odgovor pritrdilen, pa se je treba opredeliti glede vprašanja, ali je namen konkretnega varnostnega predpisa zmanjšati verjetnost nastanka takšne vrste škodnih dogodkov, kot je nastal v konkretnem primeru (trčenje dveh motornih vozil v križišču). Namen prepovedi iz prvega odstavka 41. člena ZVCP je zmanjšanje tveganja za nastanek prometne nesreče v križiščih, ki so zaradi križanja prometnih pasov stalni vir nevarnosti v prometu. Ker je tožnica v križišču oziroma na mestu, kjer prometna pasova deli polna črta, zapeljala z desnega na levi prometni pas, je s tem povečala verjetnost nastanka prometne nesreče. Nobenega dvoma torej ni, da je bilo njeno ravnanje v (adekvatni) vzročni zvezi s škodnim dogodkom, v katerem je bila udeležena.

Revizijsko sodišče je v tem delu neutemeljeno revizijo tožeče stranke zavrnilo (378. člen ZPP).