Jedro

Nadomeščanje članov pritožbenih senatov zaradi njihove kratkotrajne odsotnosti (npr. za posamičen sejni dan zaradi bolniške odsotnosti ali dopusta) je skladno s predpisi in pravico do naravnega sodnika in poštenega sojenja pod pogojem, da so tudi za te primere vnaprej določena in spoštovana pravila za določitev drugega sodnika - člana senata.

Ker so bili v postopku po izločeni nasprotni tožbi prejudicialne narave pravnomočno zavrnjeni vsi tožbeni zahtevki, je sodišče v tem postopku lahko odločilo le o zahtevkih, ki se opirajo na drugačno dejansko podlago, torej je v tem postopku odločalo o drugih (dejanskih in pravnih) vprašanjih. Tudi senat pritožbenega sodišča, ki je odločal v tej zadevi, ni kakorkoli presojal pravilnost ali zakonitost sodbe v zadevi, v kateri je bilo odločeno o prejudicialnem pravnem razmerju. Zato ni mogoče šteti, da je sodnica, ki je izdala sodbo v prejudicialni zadevi, v tej zadevi sodelovala v postopku pred sodiščem prve stopnje, kar bi po 5. točki 70. člena ZPP narekovalo njeno izločitev iz odločanja v pritožbenem postopku v tej zadevi.

Za utemeljitev kršitve pravice do nepristranskega sojenja ne zadošča zgolj navedba, da je isti sodnik sodeloval pri odločanju o enakem pravnem vprašanju med istima pravdnima strankama v drugi pravdi.

Procesna skrbnost stranki nalaga, da navede pravnorelevantna dejstva, ki jih pozna in da preišče in poišče takšno procesno gradivo, ki je v zvezi z dejanskim toriščem spora. Čeprav tožena stranka trdi, da ni mogla sklepati, da na parceli tožeče stranke velja posebni pravni režim, je za asfaltirano pešpot, ki naj bi bila po njenem mnenju javna pot, nedvomno vedela. Če bi to navedla v pravnomočno končanem postopku, bi se to dejstvo lahko že tedaj razčistilo in nenazadnje ugotovila tudi pripadnost parcele naselbinskemu spomeniku. Procesno skrbna stranka bi ob vedenju za asfaltirano pot po parceli tožeče stranke, to nedvomno storila prej, za kar je imela dovolj časa že med skoraj 10 let trajajočim pravdnim postopkom pred sodiščem prve stopnje.

Zgolj gospodarska odvisnost ne zadošča za opredelitev razmerja posestnik - detentor, ampak se mora detentor pri izvajanju dejanske oblasti nad stvarjo obnašati, kot da je instrument gospodarja (posestnika), ki v pogledu stvari ne more postopati brez gospodarjevih navodil. V obravnavanem primeru tožena stranka trditve o detenciji izvaja iz pogodbe o sodelovanju, torej na podlagi obligacijskega razmerja vzpostavljenega s prirejenim subjektom v okviru svoje gospodarske dejavnosti in - glede na ugotovljene dejanske okoliščine - pretežno v lastnem interesu. Položaj tožene stranke je torej v razmerju do sopogodbenika v tolikšni meri samostojen in tako pogodbeno povezan, da ne dopušča zaključka o detenciji.

Izrek

I. Revizija zoper sklep se zavrne.

II. Revizijski postopek II Ips 227/2018 se nadaljuje.

III. Revizija zoper sodbo se zavrne.

IV. Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 2.787,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožeče stranke na nepremičnini parc. št. ... k. o...., zlasti kakršnokoli dostopanje do vrtine z oznako ..., piezometra z oznako ... in merilne omarice v opazovalni vitrini ..., hojo in vožnje po tej nepremičnini, uporabo, vzdrževanje in nadzor cevovoda, ki poteka od vrtine ... mimo opazovalne vrtine s piezometrom do zdraviliške pivnice. Toženi stranki je prepovedalo, da v bodoče s takimi ali podobnimi ravnanji posega v lastninsko pravico tožnice, zahtevek pa je zavrnilo v delu, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da tožena stranka opusti kakršnokoli izkoriščanje mineralne vode iz vrtine. Odločilo je tudi o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo le glede pravdnih stroškov in v tem delu odločitev sodišča prve stopnje spremenilo. Sicer pa je njeno pritožbo zavrnilo in v odločitvi o glavni stvari potrdilo sodbo prve stopnje. Odločilo je tudi o pritožbenih stroških.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka pravočasno vložila revizijo. Kasneje je vložila še predlog za obnovo postopka.

4. Vrhovno sodišče je s sklepom II Ips 227/2018 dne 28. 3. 2019 prekinilo revizijski postopek do pravnomočne odločitve o predlogu za obnovo postopka.

5. Predlog za obnovo je sodišče prve stopnje zavrglo, sodišče druge stopnje pa pritožbo tožene stranke zavrnilo in prvostopenjski sklep potrdilo.

6. S sklepom II DoR 585/2019 je Vrhovno sodišče 13. 2. 2020 na predlog tožene stranke dopustilo revizijo glede vprašanj: - ali je nadomeščanje članov pritožbenih senatov zaradi njihove kratkotrajne odsotnosti (npr. za posamičen sejni dan zaradi bolniške odsotnosti ali dopusta) skladno s predpisi in pravico do naravnega sodnika ter poštenega sojenja, - ali odločanje o pritožbi v okoliščinah konkretne zadeve pomeni obstoj razlogov iz 5. oziroma 6. točke 70. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), - ali je v okoliščinah konkretnega primera pravilno stališče sodišča glede védenja toženke o vrsti pravnega režima na sporni nepremičnini, ki se nahaja v območju z občinskim odlokom razglašenega zdraviliškega kompleksa kot naselbinskega spomenika.

7. Zoper sklep, izdan na drugi stopnji, je nato tožena stranka pravočasno vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava, kršitve 2., 22., 23., 25. in 154. člena Ustave RS ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljih svoboščin. Predlaga, naj Vrhovno sodišče odločitvi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da ugodi predlogu za obnovo postopka, podrejeno pa, naj ju razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje drugemu sodišču. 8. Revizija je bila po četrtem odstavku 384. člena v zvezi s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP1) vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, naj jo Vrhovno sodišče zavrne.

**_Odločitev o obnovi postopka_** **Razlogi sodišč prve in druge stopnje za zavrnitev predloga za obnovo**

9. Tožena stranka je predlog za obnovo utemeljevala na novem dejstvu. Naknadno je ugotovila, da je nepremičnina ... k. o. ... del naselbinskega spomenika in mora biti zato javno dostopna za vse subjekte. Odlok o razglasitvi zdraviliškega kompleksa Rogaška Slatina za naselbinski spomenik Občine Rogaška Slatina je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 85/97. Sodišče prve stopnje je poudarilo, da procesna skrbnost od stranke zahteva, da navede pravno relevantna dejstva in tudi preišče gradivo, ki je v zvezi z dejanskim problemom spora. Glede na to, da je tožena stranka vedela, da se nepremičnina nahaja v kompleksu nepremičnin zdravilišča Rogaška Slatina in da je bil Odlok javno objavljen v Uradnem listu RS, bi se ob zadostni skrbnosti lahko seznanila z Odlokom in se o dejstvu, ali nepremičnina predstavlja javno dostopno površino, tudi pozanimala že v pravnomočno končanem postopku. Predlog tožene stranke je zato kot nedovoljen zavrglo na podlagi prvega odstavka 398. člena v zvezi z drugim odstavkom 395. člena ZPP.

10. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da je tožena stranka v pritožbi navedla vrsto novih dejstev, ne da bi pojasnila, zakaj jih ni mogla podati pravočasno v predlogu. Glede na prisotnost svojih zaposlenih v polnilnici v (manjšem) kraju, kot je Rogaška Slatina, dejstvo, da se nepremičnina nahaja v okviru zdraviliškega kompleksa, in javno objavo Odloka pa bi tožena stranka kot povprečno skrbna stranka lahko vedela, da za parcelo velja posebni režim po Odloku.

**Navedbe tožene stranke v reviziji**

11. Tožena stranka pojasnjuje, da so med pravdnima strankama tekli trije pravdni postopki, ki se nanašajo na spor v zvezi z izrabo vode iz vrtine ..., ki leži na nepremičnini parc. št. ... k. o..... Ob vročitvi sklepa sodišča druge stopnje je ugotovila, da je bila članica senata tudi sodnica A. A., ki je sodelovala pri odločanju prav v vseh treh postopkih. Konkretno odločitev je, čeprav gre za civilno zadevo, sprejel pritožbeni senat oddelka za gospodarsko sodstvo. A. A. ni na razporedu sodnikov, razporejenih v oddelek gospodarskega sodstva. Skupaj s še enim sodnikom je predvidena za nadomestnega člana senatov gospodarskega oddelka v primeru odsotnosti ali izločitve predsednika ali člana senatov tega oddelka. Tožena stranka ni seznanjena, da bi bila druga dva sodnika oddelka za gospodarsko sodstvo izločena. Nadomeščanje v času kratkotrajne odsotnosti dopušča preveč prostora za konstruiranje senatov, vplivanje na odločitve, oblikovanje mnenja drugih članov senata in razmerje glasov v senatu, uvrstitev zadeve na sejo ravno v času odsotnosti katerega od z razporedom določenih članov senata in celo dogovorno kratkotrajno odsotnost, da bi se dosegla želena sestava senata. Neustreznost nadomeščanja kratkotrajno odsotnih članov senata z uporabo argumentum a contrario izhaja tudi iz osmega odstavka 71. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) in tretjega odstavka 154. člena Sodnega reda (v nadaljevanju SR). Ni odločilno, ali je v konkretnem primeru prišlo do dogovarjanja članov senata, ampak je odločilno, da so vzpostavljeni mehanizmi, ki to nevarnost izključujejo, sicer ni mogoče govoriti o videzu nepristranskosti. Predsednik sodišča z odredbo ali drugim aktom v nobenem primeru ne more vnaprej določiti mehanizma za določanje nadomestnih članov, ampak le spremembo letnega razporeda po postopku, kot velja za njegov sprejem. Zato je podana kršitev po 1. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev pravic do naravnega sodnika ter poštenega sojenja.

12. Sodnica A. A. je kot sodnica posameznica sodila v zadevi P 749/2010, na katero se opira odločitev v tej zadevi. Obe se nanašata na isto sporno razmerje in meritorna odločitev v zadevi P 749/2010 je predhodno vprašanje za odločitev v tej zadevi. Vprašanj, ki so bila predmet odločanja v zadevi P 749/2010, sodišče prve stopnje ni ponovno presojalo. Z odločanjem v zadevi P 749/2010 je tako sodnica A. A. neposredno prispevala k meritorni rešitvi zadeve v postopku, katerega obnova je predlagana. Pravila pravdnega postopka nasprotni tožbi v razmerju do tožbe priznavajo tesno povezanost in soodvisnost ter medsebojno vplivanje obeh. Ne gre za dva povsem neodvisna postopka. Sodnica bi morala biti izločena že po zakonu (5. točka 70. člena ZPP), saj zaradi vezanosti na sodbo, izdano v ločenem postopku, sodišče predhodnega vprašanja ne presoja ponovno, ampak se opira na že sprejeto odločitev. Če ni podan izključitveni razlog po 5. točki, pa je podan izločitveni razlog po 6. točki 70. člena ZPP. Objektivni vidik pravice do nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave temelji na zahtevi, da je treba tudi navzven ustvarjati oziroma ohranjati videz nepristranskosti. V konkretni zadevi ta videz krnita način oblikovanja senata in dejstvo, da je v njem kot predsednica sodelovala sodnica, ki je imela že vnaprej trdno izoblikovana stališča zaradi sojenja na prvi stopnji o istem historičnem dogodku. Vse te okoliščine pri razumnem človeku vzbujajo dvom v videz nepristranskosti in spodkopavajo zaupanje v odločitev pritožbenega sodišča, še zlasti ob upoštevanju poznanstev in povezanosti sodnikov celjskih sodišč.

13. Pritožbene navedbe o tem, kaj določa 2. člen Odloka in kako je mogoče iz njegove vsebine priti do rešitve vprašanja, ali tudi parcela ... k. o.... spada v naselbinski spomenik in glede objave priloge iz 4. člena Odloka, po mnenju tožene stranke niso bile navedbe o dejstvih, ampak pravna presoja, ki bi jo moralo opraviti že sodišče prve stopnje, nato pa še sodišče druge stopnje, pa je nista. Priloga iz 4. člena Odloka ni bila objavljena v Uradnem listu RS in si jo je morala tožena stranka pridobiti neposredno od Občine Rogaška Slatina. Ni procesna dolžnost strank, da sodišču celovito posredujejo svoje pravne razmisleke, ampak morajo navesti zgolj dejstva, pravno presojo pa mora v celoti opraviti sodišče. Sodišči sta zmotno presodili vsebino 2. in 4. člena Odloka in nista upoštevali 154. člena Ustave, da morajo biti občinski odloki objavljeni, kar velja tudi za njihove priloge. Zato sta zmotno presodili, o čem se je tožena stranka lahko seznanila iz Odloka. Iz njega namreč ni razvidno, da parcela ... k. o.... leži na območju naselbinskega spomenika, ker je potrebno ugotavljanje dejstev s pomočjo geodetske identifikacije in umestitve v območje, ki je v Odloku opredeljeno le z zunanjimi mejami, to pa je tudi po pravilih pravdnega postopka ustaljen dokazni standard za ugotavljanje pripadnosti posameznega zemljišča neki geografski celoti. Z zavrnitvijo pritožbe je sodišče toženi stranki kršilo pravico do izjave, enakega varstva pravic in pravico do učinkovitega pravnega sredstva.

14. Pritožbeno sodišče je v utemeljitev zaključka, da bi se tožena stranka lahko seznanila z naselbinskim spomenikom, navedlo, da je bil Odlok objavljen, da je bila tožena stranka v kraju s svojimi zaposlenimi in je morala imeti védenje o posebni pravni naravi zdraviliškega kompleksa ter da je zatrjevala, da je asfaltirana pešpot po parceli javna površina. Zmotno je zaključilo, da karkoli od tega potrjuje zaključek o védenju tožene stranke ali povprečno skrbne stranke, da je asfaltirana pešpot javna površina prav zaradi pripadnosti naselbinskemu spomeniku (obstaja namreč veliko pravnih režimov javnih poti) in da je prisotnost zaposlenih širše v kraju kakorkoli lahko pripeljala do védenja tožene stranke, da se pravni režim naselbinskega spomenika nanaša ravno na parcelo ...k. o..... Pravni režim naselbinskega spomenika v naravi ni manifestiran. Zaključki sodišča druge stopnje so pavšalni in preuranjeni, sklep nima razlogov o odločilnih vprašanjih in ne dosega standarda obrazloženosti, so pa tudi materialnopravno zmotni. V zaključnem delu revizije tožena stranka obširno utemeljuje, zakaj v primeru vrnitve zadeve v novo odločanje ne bi bilo primerno, da bi o zadevi odločali sodniki Okrožnega sodišča v Celju in Višjega sodišča v Celju.

**Navedbe tožeče stranke v odgovoru na revizijo**

15. Po mnenju tožeče stranke tožena stranka neutemeljeno očita pritožbenemu sodišču nezakonito sestavo senata. V pristojnosti predsednika sodišča je sestava letnega razporeda dela in način določanja sodnikov in nadomestnih sodnikov za posamezne vrste senatov na sodišču, ki ga vodi. Gre za akt izvajanja sodne uprave, ki je tesno povezan s kadrovskimi viri sodišča in številom sodnikov, ki so dejansko prisotni. Prilagajanje sestave senatov dejanski prisotnosti sodnikov ne more biti sporno. Dolžnost predsednika sodišča je, da delo na sodišču vodi in organizira na način, da bo na učinkovit način zagotovljeno izvajanje sodne oblasti in da bo strankam zagotovljeno sojenje v razumnem roku. Sodnica A. A. je bila v letnih razporedih predvidena za nadomestno članico senata v primeru odsotnosti oziroma izločitve predsednika ali člana senata. Ni šlo za izločitev preostalih dveh sodnikov gospodarskega oddelka, ampak za situacijo, ki je vnaprej predvidena v letnem razporedu. Gre za kratkotrajno odsotnost in ne za primer iz 158. člena SR, ki velja sicer za dolgotrajnejšo odsotnost sodnika. Sojenje v obravnavani zadevi je bilo v mesecu avgustu tik po zaključku sodnih počitnic, ko je odsotnost sodnikov povezana z izrabo letnega dopusta in zato nekaj povsem običajnega. Kratkotrajna odsotnost ne narekuje spremembe letnega razporeda dela. Ker je tudi natančno določena izbira nadomestnega člana, to ne more vzbujati objektivno utemeljenega dvoma o nadomestni članici senata v konkretni zadevi. Ne drži, da sme biti samo daljša sodnikova odsotnost razlog za izbiro nadomestnih članov senata. Bistveno je, da so kriteriji za izbiro nadomestnih sodnikov vnaprej določeni in da so objektivne narave. Velja zaupanje v odločanje in delo sodnikov, razen če se dokaže nasprotno. Revidentove insinuacije gredo tako daleč, da govori celo o možnosti dogovarjanja o sestavi senata za potrebe konkretnega odločanja, ne navede pa nobene konkretne okoliščine, ki bi kazala, da je do odsotnosti prvotnih članov senata in določitve nadomestnih prišlo z namenom vplivanja na izid postopka. Povsem zmotno je tudi, da predsednik sodišča ne sme na podlagi vnaprej določenih in objavljenih pravil letnega razporeda glede določanja članov senata in nadomestnih članov senata te razporejati z odredbo, ampak bi moral to vsakokrat storiti s spremembo letnega razporeda dela sodišča. Na večjih sodiščih bi to privedlo do zastojev pri sojenju, saj se morajo spremembe letnega razporeda objavljati vnaprej in lahko začnejo veljati šele 5 dni po objavi. Ustavna določba, ki zagotavlja strankam pravico do neodvisnega in nepristranskega sojenja, hkrati govori tudi o pravici do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Nasprotna tožba je bila pravilno in zakonito vpisana ter nato vodena kot pravdna zadeva v ločenem postopku do konca postopka na pritožbeni stopnji. Tožena stranka za potrebe revizije trdi, da gre v zadevah P 749/2010 in II Pg 204/2011 za isto sporno razmerje. Sodnica A. A. v slednji ni sodila niti kakorkoli sodelovala v postopku na prvi stopnji. Obravnavala je zadevo P 749/2010, ko ji je bila dodeljena na pravdnem oddelku.

16. Izločitveni razlog za sodnico ni izkazan niti ni bila izločitev predlagana, kljub temu da je tožena stranka za okoliščine v zvezi s pritožbenim obravnavanjem zadev P 719/2011 in II Pg 204/2011 vedela že ob vložitvi pritožbe v postopku obnove. Trditve so neutemeljene in gradijo dvom v nepristranskost kar celega sodišča. Brez kakršnekoli osnove in subjektivna je ocena revidenta, da naj bi nepristranskost krnilo dejstvo, da je sodnica A. A. sodelovala v vseh treh postopkih, enako kot tudi trditev, da naj bi bili vsi sodniki obeh sodišč v Celju nesposobni nepristransko odločati v zadevi.

17. Ob dejstvu, da ima polnilnico mineralne vode v Rogaški Slatini, in da del njenega cevovoda poteka po zdraviliškem parku, ki je del naselbinskega spomenika zdraviliškega kompleksa Rogaška Slatina, bi tožena stranka z zadostno skrbnostjo morala vedeti za javno objavljen Odlok in zatrjevani posebni režim tega naselbinskega spomenika. Ta Odlok nenazadnje omejuje tudi njo v posegih na svojem cevovodu, ki poteka v nadaljevanju od razplinjevalnih posod proti njeni polnilnici in torej tudi zato obstaja velika verjetnost, da je bila z Odlokom seznanjena. Sicer pa bi se ob povprečni skrbnosti lahko o legi nepremičnine v zaščitenem območju prepričala na zelo preprost način in si pridobila ortofoto posnetek zdraviliškega kompleksa. Zmotno meni, da posebni pravni režim pomeni, da mora biti nepremičnina vsakomur dostopna, torej zmotno meni, da ji Odlok daje pravico, da dostopa do vrtine, last tožeče stranke, z namenom opravljanja meritev ali podobnih opravil za svoje gospodarske potrebe tako, da fizično dostopa po parc. št. ... k. o.... do opazovalne vrtine ter se tam s svojim prenosnim računalnikom priklopi na ohišje, ki je nameščeno na pokrovu opazovalne vrtine in opravi meritve. Pravilna razlaga Odloka in določb ZVKD-1 je, da mora biti spomenik javno dostopen v sorazmerju z možnostmi lastnika, ne pa absolutno javno dostopen. Zasledovani interes revidenta v postopku II Pg 204/2011 ni bil v uživanju kulturne dediščine. To so nove navedbe v postopku obnove, čemur ta institut ni namenjen. Interes revidenta je bil v dostopu do naprav zaradi opravljanja meritev na vrtini. Tožena stranka tudi nasprotuje stališču o pristranskosti sodišč v Celju.

**Odločitev Vrhovnega sodišča**

18. Revizija ni utemeljena.

**Kratek oris sodnih postopkov med pravdnima strankama**

19. Spori med pravdnima strankama segajo v leto 2008 in v teku je (bilo) več pravdnih postopkov, povezanih z vprašanjem posesti in lastninske pravice na cevovodu mineralne vode in plina, ki poteka od vrtine ... mimo opazovalne vrtine s piezometrom V6-67 do zdraviliške pivnice. Ker sta prvi dve dopuščeni revizijski vprašanji povezani s pravico do naravnega sodnika, pravico do poštenega sojenja in nepristranskega sodišča, ti pa povezani z odločanjem sodnice A. A., Vrhovno sodišče najprej kronološko povzema odločitve Okrožnega sodišča v Celju in Višjega sodišča v Celju v posameznih zadevah, vključno s podatkom, ali je sodnica odločala v zadevi.2

20. Prvi postopek se je začel z dne 17. 10. 2008 vloženo tožbo tožeče stranke zaradi prenehanja vznemirjanja lastninske pravice. Gre za tožbo v postopku II Pg 204/2011, katerega obnova je predlagana. Tožena stranka je 8. 6. 2009 vložila nasprotno tožbo, ki jo je sodišče, ne da bi jo začelo obravnavati (torej takoj), izločilo iz spisa, odstopilo civilnemu oddelku in vodilo kot samostojno zadevo P 749/2010. Kasnejši predlog tožene stranke za njuno združitev, podan v tem postopku, je bil s sklepom 12. 9. 2014 zavrnjen, postopek II Pg 204/2011 pa prekinjen do pravnomočne odločitve v zadevi P 749/2010. V postopku II Pg 204/2011 sodnica A. A. ni sodelovala pri odločanju.

21. Postopek z izločeno nasprotno tožbo je bil najprej vpisan kot samostojna zadeva v gospodarskem sporu, po odstopu zadeve civilnemu oddelku pa je zadevo pod opr. št. P 749/2010 vodila sodnica A. A. S sodbo je 8. 1. 2016 zavrnila primarni in oba podrejena zahtevka tožene stranke. Tožena (v tistem postopku tožeča) stranka je zahtevala, naj se ugotovi (vmesni ugotovitveni zahtevek), da je lastnica cevovoda mineralne vode in plina, ki poteka od vrtine ... prek jaška piezometra ... v smeri zdraviliške pivnice in naprej do polnilnice na nepremičnini z ID znakom ... (last tožene stranke), in da obstoji na nepremičnini parc. št. ... k. o...., last tožeče stranke, v korist tožene stranke neprava stvarna služnost hoje in vožnje za potrebe uporabe, vzdrževanja in nadzora tega cevovoda ter pravica njegovega vkopa; podrejeno, da ima na tožničinih nepremičninah stavbno pravico za cevovod; ter nadalje podrejeno, da obstaja na teh nepremičninah (prava) stvarna služnost hoje in vožnje za potrebe uporabe, vzdrževanja in nadzora cevovoda ter njegovega vkopa v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine z ID znakom ... Višje sodišče je s sodbo 13. 10. 2016 pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.3 Vrhovno sodišče dodaja, da je s sklepom II DoR 388/2016 z dne 2. 3. 2017 zavrnilo predlog tožene stranke za dopustitev revizije zoper sodbo druge stopnje.

22. Po pravnomočnem končanju zadeve P 749/2010 se je nadaljeval postopek v zadevi II Pg 204/2011. Sodba je bila izdana 11. 11. 2017, z njo pa je sodišče ugodilo negatornemu zahtevku tožeče stranke za varstvo njene lastninske pravice na nepremičnini parc. št. ... k. o.... pred toženkinim vznemirjanjem (odločitev je natančno povzeta v 1. točki te obrazložitve). V senatu višjega sodišča, ki je s sodbo 23. 5. 2018 pritožbo tožene stranke zoper odločitev o glavni stvari zavrnil in glede tega potrdil sodbo sodišča prve stopnje, je kot članica sodelovala sodnica A. A., kot predsednica pa tudi v senatu, ki je izdal v tem revizijskem postopku izpodbijani sklep o zavrnitvi pritožbe tožene stranke in potrditvi sklepa prve stopnje o zavrženju predloga za obnovo.

23. Vzporedno je tekel še postopek P 419/2011 po tožbi, ki jo je tožena stranka vložila 6. 6. 2011, z njo pa zahtevala, naj se tožeči stranki naloži opustitev poseganja v njeno lastninsko pravico na cevovodu, ki je v naravi nameščen pod zemljo na parc. ... k. o.... in poteka od vrtine ... do piezometra ... ter naprej proti zdraviliški pivnici in polnilnici tožene stranke, ter se ji naloži odstranitev nameščenih cevnih priključkov. Sodišče je s sodbo 30. 1. 2015 tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je s sodbo 5. 5. 2016 pritožbo tožene stranke zavrnilo in takšno odločitev potrdilo. V senatu sodišča druge stopnje je kot članica sodelovala sodnica A. A. Vrhovno sodišče dodaja, da je s sklepom II DoR 206/2016 z dne 6. 4. 2017 zavrnilo predlog tožene stranke za dopustitev revizije zoper sodbo druge stopnje.

**O pravici do poštenega sojenja in naravnega sodnika (prvo vprašanje)**

24. Pravico do poštenega sojenja ureja Evropska konvencija o človekovih pravicah v 6. členu. Čeprav pojem pošteno sojenje v Ustavi ni neposredno ubeseden, vsebino tega pravnega standarda zagotavljajo z Ustavo določene človekove pravice, med njimi zlasti pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Posamezna procesna jamstva iz 22. in 23. člena Ustave so torej sestavni del poštenega sojenja.4 Dopuščeno pravno vprašanje se omejuje na tisti del (sestavino) tega ustavnega standarda, ki se opredeljuje kot pravica do zakonitega (imenovanega tudi naravnega) sodnika, drugo, v nadaljevanju obravnavano dopuščeno vprašanje, pa tudi na pravico do nepristranskega sodnika.

25. Po drugem odstavku 23. člena Ustave lahko o pravicah in obveznostih posameznika in o obtožbah proti njemu sodi samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom. Ta ustavna zahteva je namenjena uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Za kršitev pravice do nepristranskega sodišča zadostuje že videz pristranskosti oziroma obstoj okoliščin, ki bi pri razumnem človeku vzbudile upravičen (tj. objektivno utemeljen) dvom o sodnikovi nepristranskosti. Sodnik, ki bo odločal v posamezni zadevi, pa mora biti tudi izbran na način, ki ne vzbuja dvoma o njegovi nepristranskosti, torej na vnaprej določen in objektiven način. Pravila dodeljevanja zadev sodnikom morajo biti zato določena vnaprej in morajo dodelitev zadeve vezati na naključne lastnosti zadeve, da se s tem prepreči diskrecija kateregakoli organa pri izbiri sodnika, ki bo odločal v posameznem primeru.5

26. Po 14. členu ZS sodnik izvaja sodno oblast na enem ali več pravnih področjih, na katero oziroma katera je pred začetkom koledarskega leta razporejen z letnim razporedom dela (14. člen ZS). ZS vsebuje le splošna pravila o dodeljevanju zadev (15. in 16. člen), za podrobnejša pa napotuje na SR6 (17. člen ZS). Ta vsebuje pravila o dodeljevanju zadev sodnikom (156. - 166. člen), medtem ko pravila o sestavi senatov določa letni razpored sodnikov (prvi odstavek 153. člena SR). Z njim predsednik sodišča določi razpored sodnikov na določena pravna področja ali podpodročja (prvi odstavek 71. člena ZS). Spremembe letnega razporeda med letom so dovoljene, če se pri sodišču izprazni ali zasede eno ali več sodniških mest, če jih narekujejo spremembe v pripadu zadev in v drugih primerih, ki jih določi zakon ali jih predvidi sodni red (osmi odstavek 71. člena ZS). SR tem razlogom dodaja daljšo sodnikovo odsotnost (tretji odstavek 154. člena SR). Letni razpored sodnikov se spremeni po enakem postopku, kot velja za določitev letnega razporeda dela in začne veljati pet dni po njegovi objavi na sodni deski sodišča. 27. Obravnavana zadeva je bila tako pri sodišču prve stopnje kot tudi pri višjem sodišču vpisana kot gospodarski spor in zato dodeljena sodnici, ki je bila razporejena na to pravno področje, senat, ki je odločal o pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za obnovo, pa oblikovan tako, da sta poleg sodnice oddelka za za gospodarsko sodstvo, kateri je bila zadeva dodeljena, sodelovala še dva sodnika z oddelka za civilno sodstvo, ki sta bila po odredbi predsednika sodišča predvidena kot nadomestna člana v primeru odsotnosti oziroma izločitve predsednika senata oziroma člana senata. Predsednik je odredbo o razporedu pritožbenih senatov sprejel istočasno z letnim razporedom sodnikov. Sodniki, ki so predvideni za nadomestne člane, le sodelujejo pri odločanju v senatih v gospodarskih sporih, medtem ko se jim te zadeve ne dodeljujejo (v senatih nimajo vloge sodnika poročevalca). Kot pravni temelj izdaje odredbe predsednika je v njej naveden prvi odstavek 71. člena ZS7, prvi odstavek 154. člena SR8 in letni razpored sodnikov9. Določili ZS in SR se izrecno res nanašata samo na letni razpored sodnikov in ne omenjata kakšne odredbe predsednika sodišča, na drugi strani pa se konkretni že sprejet letni razpored sodnikov Višjega sodišča v Celju sklicuje na odredbo predsednika kot njegov sestavni del. Tožena stranka meni, da takšen način določitve sodnikov dopušča preveliko možnost vplivanja na sestavo senata.

28. Dodeljevanje ali predodeljevanje zadev sodnikom ali vplivanje na sestavo senata, ki bi dopuščalo subjektiven vpliv (kogarkoli, tudi predsednika sodišča), bi vsekakor bilo v nasprotju s pravico do zakonitega sodnika in do poštenega sojenja. Vendar v obravnavanem primeru ne gre za to. Oblikovanje senatov je določeno z letnim razporedom vnaprej in po objektivnih merilih, prav tako pa nadomeščanje manjkajočih članov senata z odredbo predsednika o razporedu pritožbenih senatov. Odredba je bila sprejeta istočasno z letnim razporedom sodnikov in prav tako za celoletno obdobje, določa pa razpored sodnikov, ki so z letnim razporedom določeni na posamezna pravna področja, v konkretne senate in določa način nadomeščanja članov senata. Pri nadomeščanju ne gre za daljšo odsotnost sodnika; ta bi upravičevala predodelitev njegovih zadev ostalim sodnikom na sodnem oddelku oziroma pravnem področju (158. člen SR) ali spremembo letnega razporeda sodnikov (osmi odstavek 71. člena ZS in tretji odstavek 154. člena SR). Nadomeščanje tudi ni predvideno za primer, ko so izločeni vsi ostali sodniki razporejeni na oddelek za gospodarsko sodstvo, ampak pride v poštev v primerih krajše odsotnosti sodnikov, članov določenega senata (npr. v času dopusta, bolniške odsotnosti, odsotnosti zaradi izobraževanja), ko ni potrebe po dolgoročnejših ukrepih, torej v že izvršeno dodelitev zadev ali razporeditev sodnikov. Absolutno zanikanje potrebe po nadomeščanju, za kar se zavzema tožena stranka, bi privedlo do situacije, ko sodišča (zlasti inštančna, ko odločajo v senatih) daljša časovna obdobja (npr. v času, ko sodniki izrabijo letni dopust in kar ne sovpada nujno s sodnimi počitnicami ali v času izobraževanj sodnikov) ne bi mogla opravljati svoje funkcije zaradi odsotnosti zdaj enega zdaj drugega sodnika, ki je razporejen v določen sodni senat, njihova nadomestitev s spreminjanjem letnega razporeda sodnikov pa bi bila povezana s prevelikim časovnim zamikom10 in ravno zaradi kratkotrajne odsotnosti sodnikov – članov senata tudi nesmiselna. Zato, zaradi zagotovitve nemotenega izvrševanja sodne oblasti in zagotovitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki je prav tako sestavni del pravice do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave) in pravice do poštenega sojenja, je nadomeščanje odsotnih članov senata dopustno. Seveda pa to ne pomeni, da je dopustno kateregakoli člana senata kadarkoli kakorkoli nadomestiti. Za nepristransko odločanje ni odločilno zgolj, da je sodnik izbran v skladu z vnaprej določenimi objektivnimi pravili, ampak tudi da sodniku, ki je izbran v skladu s temi pravili, zadeva ni arbitrarno odvzeta.11 Tudi za nadomeščanje morajo zato obstajati razlogi in morajo veljati vnaprej določena objektivna pravila, vezana na naključne lastnosti zadeve. Iz letnega razporeda sodnikov in predsednikove odredbe izhaja, da je tem kriterijem zadoščeno in v konkretnem primeru tudi ni videti drugih okoliščin, ki bi vzbujale dvom v videz nepristranskosti pri določitvi ali nadomestitvi članov senata.12

29. Na prvo dopuščeno vprašanje torej Vrhovno sodišče odgovarja, da je nadomeščanje članov pritožbenih senatov zaradi njihove kratkotrajne odsotnosti (npr. za posamičen sejni dan zaradi bolniške odsotnosti ali dopusta) skladno s predpisi in pravico do naravnega sodnika in poštenega sojenja pod pogojem, da so tudi za te primere vnaprej določena in spoštovana pravila za določitev drugega sodnika – člana senata.

**O pravici do nepristranskega sodnika in obstoju razlogov za izločitev sodnice (drugo vprašanje)**

30. Ustavno sodišče v svojih odločbah13 poudarja, da iz pravice do nepristranskega sojenja med drugim izhaja zahteva, da sodnik s stranko ali s spornim predmetom ne sme biti povezan tako, da bi to lahko povzročilo ali pa vsaj ustvarilo upravičen dvom, da sodnik v sporu ne more več odločiti objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravnih kriterijev. Za obstoj nepristranskosti sojenja sta odločilna tako subjektivni kriterij, pri katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča v konkretnem primeru, kot tudi objektivni kriterij, kjer gre za presojo, ali je sodnik v postopku zagotavljal uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom v njegovo nepristranskost. Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja ni pomembno zgolj to, da je nepristranskost sojenja dejansko zagotovljena, temveč se mora ta odražati tudi navzven (t. i. videz nepristranskosti sojenja). Eden od najpomembnejših procesnih zakonskih institutov, ki služijo zagotovitvi človekove pravice do nepristranskega sojenja, je v pravdnem postopku institut izločitve sodnika (70. člen ZPP). Razloge, zaradi katerih sodnik ne sme sodelovati pri odločanju v konkretnem sporu, je mogoče razvrstiti v dve temeljni skupini: izključitveni razlogi (iudex inhabilis) iz 1. do 5. točke 70. člena ZPP in odklonitveni razlogi (iudex suspectus) iz 6. točke 70. člena ZPP. Slednji v zakonu niso taksativno našteti, temveč so opredeljeni z generalno klavzulo, tj. če so podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o sodnikovi nepristranskosti.

31. Vtis nepristranskosti je vsekakor ogrožen, če sodnik sodeluje najprej v postopku pred sodiščem prve stopnje, nato pa kot sodnik inštančnega sodišča presoja pravilnost in zakonitost postopanja in odločanja sodišča prve stopnje. Preprečitvi takšnih situacij je namenjena 5. točka 70. člena ZPP, po kateri sodnik ne sme opravljati sodniške funkcije, če je v isti zadevi sodeloval v postopku pred nižjim sodiščem, arbitražo ali drugim organom. Tožena stranka meni, da je ta razlog podan, ker sodnica A. A., ki je v postopku odločala o nasprotni tožbi v postopku pred sodiščem prve stopnje, v tem postopku, iz katerega je bilo odločanje o nasprotni tožbi predhodno izločeno, pa je sodelovala v senatu pritožbenega sodišča, ki je odločal o pritožbi zoper sodbo (odločitev o glavni stvari), in tudi v senatu pritožbenega sodišča, ki je odločal o pritožbi v obnovitvenem postopku. Tožba in nasprotna tožba sta po njenem mnenju tesno povezani in soodvisni in ne gre za dva povsem neodvisna postopka.

32. Tožba in nasprotna tožba sta v določeni meri res povezani, saj že prvi odstavek 189. člena ZPP za vložitev nasprotne tožbe pogojuje določeno povezavo med zahtevkoma iz tožbe in nasprotne tožbe. Institut nasprotne tožbe je izraz načela ekonomičnosti in pravne varnosti, vendar pa vložitev nasprotne tožbe ni obveznost, pač pa le pravica toženca. Toženec lahko vloži tudi samostojno tožbo.14 Tudi če sodišče oceni, da niso izpolnjeni pogoji za nasprotno tožbo, jo mora obravnavati kot samostojno tožbo (in samostojno zadevo), pri čemer se v skladu z drugim odstavkom 161. člena SR izločeno zadevo dodeli istemu sodniku. Če za odločanje o nasprotni tožbi sodišče ni pristojno, jo odstopi pristojnemu sodišču; tedaj seveda zadevo obravnava drug sodnik kot pa zadevo po tožbi. Sodišče lahko postopka po tožbi in po nasprotni tožbi tudi razdruži, ali pa o zahtevkih iz obeh tožb odloči ločeno (z delno sodbo).

33. V konkretnem primeru je sodišče postopek po nasprotni tožbi izločilo, zadevo pa odstopilo civilnemu oddelku, saj je očitno presodilo, da je za odločanje o zahtevku iz nasprotne tožbe predpisana druga vrsta postopka kot za odločanje o zahtevku po tožbi, kar je po drugem odstavku 189. člena ZPP tudi ena od ovir za vložitev nasprotne tožbe. Glede na to da se nasprotna tožba nanaša na ugotovitev (ne)obstoja pravice ali pravnega razmerja, od katerega je odvisna odločitev o zahtevku tožeče stranke (nasprotna tožba prejudicialne narave), je nato ta postopek, ki ga je vodilo kot postopek v gospodarskem sporu, prekinilo. Vrhovno sodišče je že pojasnilo kratek potek postopkov in vsebino zadev II Pg 204/2011 in P 749/2010 (20. do 22. točka te obrazložitve), zaradi jasnosti in lažjega odgovora na dopuščeno vprašanje pa ponavlja, da so bili v zadevi P 749/2010 (izločena nasprotna tožba) pravnomočno zavrnjeni vsi zahtevki tožene stranke, torej ni bilo ugotovljeno niti da bi bila toženka lastnica cevovoda niti da bi ji pripadale kakšne stvarne pravice na tožničini parceli. S tem je bila dosežena pravnomočna odločitev o prejudicialnem pravnem razmerju. Na tako odločitev so zaradi učinkov pravnomočnosti vezane tako stranke kot sodišče. Z institutom pravnomočnosti se zagotavlja načelo pravne varnosti, to lastnost (kvaliteto) pa dobi sodba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, kolikor je v njej odločeno o zahtevku tožbe ali nasprotne tožbe (prvi odstavek 319. člena ZPP).

34. To pomeni, da je v nadaljevanju tega postopka sodišče moralo upoštevati pravnomočno sodbo, izdano v zadevi P 749/2010. Zaradi učinka vezanosti na sodno odločbo niti ni smelo ponovno odločati o zahtevkih, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno (_res iudicata_), niti ni smelo presojati pravilnosti in zakonitosti pravnomočne sodbe (res iudicata pro veritate accipitur). Odločilo je lahko le o zahtevkih, ki se opirajo na drugačno dejansko podlago. Konkretno to pomeni, da se je tožena stranka negatornemu tožbenemu zahtevku zaman skušala upreti s trditvami, da lastninsko pravico tožeče stranke na nepremičnini ne vznemirja protipravno, ker ima na njej nepravo stvarno služnost, stavbno pravico ali (pravo) stvarno služnost ali ker ima lastninsko pravico na cevovodu, ki poteka po tej nepremičnini; uspešno pa bi se lahko uprla z drugimi ugovori, ki jih je v postopku tudi uveljavila.15 To obenem pomeni, da je sodišče odločalo v tem postopku o drugih (dejanskih in pravnih) vprašanjih in da senat pritožbenega sodišča, ki je odločal v tej zadevi, ni kakorkoli presojal pravilnost ali zakonitost sodbe v zadevi P 749/2010. Nanjo je bil zaradi učinkov pravnomočnosti vezan enako kot na katerokoli drugo pravnomočno sodbo. Zato ni mogoče šteti, da je sodnica A. A., ki je izdala sodbo v zadevi P 749/2010, v zadevi II Pg 204/2011 sodelovala v postopku pred sodiščem prve stopnje, kar bi po 5. točki 70. člena ZPP narekovalo njeno izločitev iz odločanja v pritožbenem postopku v tej zadevi, še manj pa v pritožbenem postopku glede predlagane obnove postopka.16

35. Drugi odstavek 71. člena ZPP nalaga sodniku dolžnost, da v primeru, če so podane kakšne okoliščine, ki spravljajo v dvom njegovo nepristranskost (odklonitveni razlog, 6. točka 70. člena ZPP), to sporoči predsedniku sodišča, ki odloči o izločitvi. Izločitev lahko zahtevajo tudi stranke. Stranka mora zahtevati izločitev sodnika takoj, ko izve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem, če ni bilo obravnave, pa do izdaje odločbe (prvi in drugi odstavek 72. člena ZPP). Sodnika višjega sodišča lahko stranka izloča do izdaje pritožbene odločbe, kar pomeni do trenutka, ko pošlje sodišče pisni odpravek sodbe stranki. V obravnavani zadevi izločitev sodnice iz razloga po 6. točki 70. člena ZPP ni bila predlagana, zaradi zatrjevane kršitve pravice do nepristranskega sodišča pa Vrhovno sodišče v okviru dopuščenega vprašanja presoja, ali so na strani sodnice A. A. kakšne okoliščine, ki pri razumnem človeku ob razumnem upoštevanju vseh okoliščin primera lahko ustvarijo upravičen dvom v njeno nepristranskost. Iz pravice do nepristranskosti sojenja namreč izhaja tudi zahteva, da sodišče pri postopanju v konkretni zadevi ustvarja oziroma ohrani videz nepristranskosti,17 kar vsebuje tudi zahtevo, da se mora sodnik, glede katerega obstajajo upravičeni razlogi za dvom v njegovo nepristranskost, izločiti iz nadaljnjega sojenja.

36. Sodnica A. A. je res sodila v vseh treh pravdnih postopkih med pravdnima strankama, v enem kot sodnica posameznica v postopku pred sodiščem prve stopnje in v dveh postopkih v senatu na pritožbeni stopnji. Vendar pa okoliščina, da sodnik obravnava več zadev, ki se obravnavajo med istima strankama pri istem sodišču, ni nič neobičajnega, zlasti ko gre za manjša sodišča ali sodišča, pri katerih je na določeno pravno področje razporejenih manj sodnikov.18 Ustavno sodišče je že odločilo, da zgolj navedba, da je isti sodnik sodeloval pri odločanju o enakem pravnem vprašanju med istima pravdnima strankama v drugi pravdi, za utemeljitev kršitve pravice do nepristranskega sojenja ne zadošča.19 Zaradi sojenja v ločenem postopku o sporu med istima strankama, pa četudi izvira iz istega historičnega dogodka, ne sme nastati razumen dvom o nepristranskosti sodnika. Upravičen razlog za dvom v nepristranskost sodnika tudi ni podan, če je na primer iz njegovih (od konkretne zadeve neodvisnih) strokovnih člankov razvidno, da ima določeno (za stranko neugodno) stališče o pravnem vprašanju, od katerega je odvisna odločitev v pravdi.20 Nepristranskost pomeni, da tisti, ki odloča, ni zainteresiran za izid postopka ter da je odprt za dokaze in predloge obeh strank.21 Tožena stranka sicer trdi, da ima sodnica trdno izoblikovana stališča zaradi sojenja v postopku pred sodiščem prve stopnje. Toda pri tem gre le za njeno subjektivno oceno in pomisleke, ki temeljijo na dejstvu, da v postopku ni uspela, medtem ko niso podane nobene druge okoliščine, ki bi kazale na objektivno utemeljen dvom o nepristranskosti sodnice. Vrhovno sodišče tako zaključuje, da je bilo v konkretnem primeru zadoščeno zahtevam, ki izvirajo iz pravice do nepristranskega sojenja.

**O védenju toženke o vrsti pravnega režima na sporni nepremičnini (tretje vprašanje)**

37. Zadnje dopuščeno vprašanje se nanaša na izpolnitev pogoja za obnovo postopka iz drugega odstavka 395. člena v zvezi z 10. točko 394. člena ZPP. Tožena stranka je namreč trdila, da je za dejstvo, da za nepremičnino ... k. o.... velja poseben pravni režim, ker spada v zdraviliški kompleks, ki je razglašen za naselbinski spomenik, zvedela šele po pravnomočno končanem postopku in tega brez svoje krivde ni mogla uveljavljati v prej pravnomočno končanem postopku. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da bi se tožena stranka ob zadostni skrbnosti s tem dejstvom lahko seznanila že do konca pravnomočno končanega postopka. Vrhovno sodišče v okviru dopuščenega vprašanja presoja zgolj to, ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno opravili to presojo. Vprašanje, kako tožečo stranko pravni režim, vzpostavljen z razglasitvijo naselbinskega spomenika, ovira v izvrševanju njenih iz lastninske pravice izvirajočih upravičenj na parceli .... k. o.... oziroma po drugi strani, kako ta režim dopušča in omogoča toženi stranki dostop na tožničino parcelo in izvrševanje določenih upravičenj na njej, presega dopuščeno pravno vprašanje in pomeni že vsebinsko presojo utemeljenosti predloga za obnovo, ki je sodišči prve in druge stopnje nista opravili. Tudi navedbe revizije o pravnih vprašanjih, ki naj bi jih sodišči prve in druge stopnje ne presojali, zmotno misleč, da gre za dejanska vprašanja, in navedbe o nezadostni obrazloženosti izpodbijanega sklepa vsebinsko presegajo dopuščeno revizijsko vprašanje. Vrhovno sodišče pri odločanju tudi ni upoštevalo navedenih dejstev in predloženih dokazov s strani tožene stranke, ki niso subjektivno novi (taki, za katere je stranka zvedela šele potem, ko jih ni mogla več uveljavljati v prej končanem postopku o glavni stvari), ampak gre za objektivno nova dejstva in dokaze (take, ki so nastali po trenutku, na katerega se nanašajo časovne meje pravnomočnosti).22

38. Pogoj za dovoljenost predloga za obnovo postopka zaradi novih dejstev ali novih dokazov (10. točka 394. člena ZPP) je tudi ta, da stranka izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo (drugi odstavek 395. člena ZPP). Stranka mora torej izkazati, da v prejšnjem postopku glede tega dejstva (dokaza) ni ravnala (procesno) neskrbno in da se kljub potrebni skrbnosti z dejstvi, ki jih kot nova uveljavlja v obnovitvenem postopku ni mogla seznaniti oziroma zanje ni mogla vedeti. V okvir vprašanja o védenju tožene stranke o vrsti pravnega režima na sporni nepremičnini torej sodi tudi vprašanje o njeni zadostni skrbnosti pri zbiranju procesnega gradiva. Sodišče na to pazi po uradni dolžnosti in o tem odloči predvsem upoštevaje dejanske navedbe v samem predlogu za obnovo postopka. Sodna praksa strogo presoja, ali bi stranka ob potrebni skrbnosti že prej lahko zatrjevala nova dejstva in predlagala nove dokaze. Zahtevana procesna skrbnost je pravni standard, katerega vsebino glede na konkretne okoliščine vsakokratnega primera napolnjuje sodna praksa. Tako npr. od stranke ni mogoče zahtevati, da mora biti pozorna na vsa potencialna dejstva, čeprav za njihov obstoj ne govori nič;23 neživljenjsko in zunaj razumnih meja je npr. pričakovati, da bi brez indica o obstoju pogodb poizvedovala pri vseh institucijah, organih ali kjerkoli drugje.24 Vrhovno sodišče pa je ob odločanju vsakokrat poudarilo, da je obnovitveni predlog mogoče utemeljiti (samo) na dejstvu, ki ga stranka lahko ugotovi naključno in ne z običajnim sistematičnim zbiranjem pravdnega gradiva.25

39. Obravnavan primer ni tak. Kot navaja sodišče druge stopnje, se je tožena stranka v predlogu za obnovo postopka sklicevala na ugovor zoper sklep o izvršbi, v katerem je navajala, da je na parceli ... k. o.... asfaltirana pešpot javna površina. V ugovoru, ki ga je skupaj z določenimi drugimi listinami iz postopka izvršbe26 priložila predlogu, je tožena stranka trdila, da oseba, ki naj bi ravnala v nasprotju z zahtevo iz pravnomočne sodbe, stoji na javni pešpoti, ki poteka po robu parcele ... k. o.... ob vrtini ... in jašku piezometra ..., po njej pa tožeča stranka ne more omejevati gibanja, saj gre za uporabo javne poti. Šele ko je tožeča stranka v odgovoru na ugovor zanikala, da bi šlo za javno pot, se je tožena stranka v nadaljnji vlogi z dne 5. 12. 2018 začela sklicevati na razglasitev naselbinskega spomenika z Odlokom in z njim vzpostavljen pravni režim na parceli tožeče stranke. Glede na trajanje postopkov med pravdnima strankama in njihovo vsebino27 (pri čemer prisotnost njenih delavcev širše v kraju niti ni pomembna) je morala tožena stranka za pot, ki naj bi bila po njenem prepričanju javna pot, vedeti, očitno pa je začela njen status preverjati šele v postopku izvršbe in tedaj prišla do spoznanja (védenja), da naj bi cela parcela spadala v naselbinski spomenik. V pravnomočno končanem postopku pravice dostopanja na parcelo tožeče stranke razen z vodno pravico ni utemeljevala z drugimi javnopravnimi razlogi, četudi bi jih glede na obstoj asfaltirane pešpoti očitno lahko. Procesna skrbnost stranki nalaga, da navede pravnorelevantna dejstva, ki jih pozna in da preišče in poišče takšno procesno gradivo, ki je v zvezi z dejanskim toriščem spora.28 Čeprav tožena stranka trdi, da ni mogla sklepati, da na parceli tožeče stranke velja posebni pravni režim, saj na njej razen jaškov in pokrova vrtine ni nič posebnega, ampak zgolj travnik, ki je odmaknjen celo od zdraviliškega parka, pa iz njenih navedb med postopkom in njenega ravnanja izhaja, da je za asfaltirano pešpot, ki naj bi bila po njenem mnenju javna pot, nedvomno vedela. Če bi to navedla v pravnomočno končanem postopku, bi se to dejstvo lahko že tedaj razčistilo in nenazadnje ugotovila tudi pripadnost parcele naselbinskemu spomeniku; ker ni, je šele po oporekanju tožeče stranke v postopku izvršbe, da gre za javno pot, očitno začela preverjati status poti in parcele. Procesno skrbna stranka bi ob vedenju za asfaltirano pot po parceli tožeče stranke, to nedvomno storila prej, za kar je imela dovolj časa že med skoraj 10 let trajajočim pravdnim postopkom pred sodiščem prve stopnje.

40. Vrhovno sodišče torej v zvezi z zadnje dopuščenim vprašanje pritrjuje pravilnosti presoje sodišč prve in druge stopnje glede skrbnosti tožene stranke pri zbiranju procesnega gradiva in s tem (možnosti) védenja o vrsti pravnega režima na sporni nepremičnini.

**Nadaljevanje revizijskega postopka**

41. Z izpodbijanim sklepom je bilo pravnomočno odločeno o predlogu za obnovo postopka, s tem sklepom Vrhovnega sodišča pa je bila zavrnjena tudi revizija. Zato je Vrhovno sodišče sklenilo, da se revizijski postopek zoper sodbo (odločbo o glavni stvari) nadaljuje.

_**Odločitev o glavni stvari**_

42. Zaradi obširnih revizijskih navedb in obsega izpodbijanja sodbe druge stopnje29 Vrhovno sodišče revizijo o glavni stvari (vključno z odgovorom nanjo) obravnava po posameznih vsebinskih sklopih.

43. Revizija ni utemeljena.

44. O zatrjevanih kršitvah pravic do naravnega sodnika in nepristranskega sojenja ter kršitvi po 1. točki drugega odstavka 339. člena ZPP se je Vrhovno sodišče že izreklo v 24. do 36. točki te obrazložitve.

**Pravna podlaga odločitve o glavni stvari in vezanost na pravnomočno sodbo P 749/2010**

45. Tožeča stranka zahteva varstvo pred vznemirjanjem lastninske pravice na nepremičnini št. ... k. o..... Podlaga takega zahtevka je v 99. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), po katerem lahko lastnik ali domnevni lastnik od tretjega, ki ga protipravno vznemirja kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje. Predpostavka zahtevka je torej, da je tožeča stranka lastnica oziroma domnevna lastnica stvari, da dejanja tretjega – tožene stranke pomenijo vznemirjanje njene lastninske pravice in da je vznemirjanje protipravno, torej da tretjemu – toženi stranki ne pripada pravno upravičenje posegati v lastninsko pravico lastnika.

46. V pravdi ni bilo sporno, da je tožnica lastnica nepremičnine št. ... k. o.... in tudi ni bilo spora o tem, da tožena stranka na tožničini nepremičnini izvršuje dejanja, opisana v tožbenem zahtevku oziroma sedaj izreku sodbe, torej da dostopa do vrtine ..., piezometra ... in merilne omarice v opazovalni vitrini ..., hodi in vozi po parceli, uporablja, vzdržuje in nadzira cevovod, ki poteka od vrtine ... mimo opazovalne vrtine s piezometrom ... do zdraviliške pivnice. Sporno je bilo (le), ali gre za protipravno vznemirjanje. V izpodbijani sodbi je sodišče glede posameznih dejstev pravilno razporedilo dokazno breme med pravdni stranki. Dejstvo, da vznemirjanje ni protipravno, mora dokazati tožena stranka.

47. Tožena stranka je dejanja, s katerimi je posegala v lastninsko pravico tožeče stranke na nepremičnini, upravičevala s tem, da je lastnica cevovoda in ji pripada služnostna pravica ali pa stavbna pravica na tožničini parceli oziroma da ima vodno pravico za rabo vode iz vrtine ... in mora redno izvajati monitoring vode ter da na parceli izvaja dejansko oblast za družbo A., d. o. o., na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju.

48. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku presodilo, da tožena stranka ni dokazala lastninske pravice na cevovodu, pač pa je to dokazala tožeča stranka. O tem, da tožena stranka nima služnostne pravice in stavbne pravice na parceli ... k. o...., pa je štelo za že pravnomočno odločeno. Sodišče druge stopnje je menilo, da je bilo pravnomočno odločeno tudi o vprašanju lastninske pravice na cevovodu. Zato je pritožbene navedbe glede (ne)pravilnosti presoje sodišča prve stopnje o lastninski pravici na cevovodu štelo za nepomembne in se glede njih zaradi načela res iudicata ni izrekalo.

49. Tožena stranka v reviziji trdi, da je sodišče druge stopnje zmotno presojalo učinke pravnomočne sodbe P 749/2010, saj v njej ni najti odločitve, s katero bi bila ugotovljena lastninska pravica tožeče stranke na cevovodu ali njegovem delu, zmotno pa je tudi upoštevalo meje pravnomočnosti te sodbe. Zavrnitev zahtevka za ugotovitev lastninske pravice na cevovodu je namreč utemeljena na pomanjkanju pasivne legitimacije, ker s tožbo niso bili zajeti vsi lastniki nepremičnin na trasi cevovoda. Takšna sodba pa ni ovira za vložitev nove tožbe, ki na pasivni strani zajame vse sospornike. Zato toženi stranki ni mogoče odreči možnosti, da lastništvo na enak način zatrjuje tudi v pravdnem postopku kot del dejstvenega kompleksa. Ker zato sodišče druge stopnje ni preizkušalo njenih pritožbenih razlogov v zvezi z lastninsko pravico cevovoda, sodba nima vseh razlogov in ni ustrezno obrazložena, toženi stranki pa je odvzeta pravica do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave).

50. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo meni, da je vse ugovore v zvezi z lastništvom cevovoda, s katerimi tožena stranka izključuje protipravnost vznemirjanja tožeče stranke, pravdno sodišče že rešilo v pravnomočni sodbi P 749/2010. Tudi pritožbeno sodišče veže res iudicata, zato se na številne pritožbene očitke ni bilo dolžno izrekati. Razlog za zavrnitev zahtevka tožene stranke v zadevi P 749/2010 ni bil v pomanjkanju pasivne legitimacije, ampak toženi stranki ni uspelo dokazati, da je lastnica cevovoda.

51. Iz prikaza sodnih postopkov med pravdnima strankama (19. do 23. točka obrazložitve) je razvidno, da je pravnomočno razsojeno o tem, da tožena stranka ni lastnica cevovoda mineralne vode in plina, ki poteka od vrtine ... prek jaška piezometra ... v smeri zdraviliške pivnice in naprej do polnilnice na nepremičnini z ID znakom ... (last tožene stranke) in da na nepremičnini parc. št. ... k. o...., last tožeče stranke, v korist tožene stranke ne obstoji niti neprava niti „prava“ stvarna služnost hoje in vožnje za potrebe uporabe, vzdrževanja in nadzora tega cevovoda ter pravica njegovega vkopa niti nima tožena stranka na tožničini nepremičnini stavbne pravice za cevovod.

52. Tožena stranka ima sicer prav, da s sodbo P 749/2010 ni odločeno o tem, da je tožeča stranka lastnica cevovoda (vsega ali le dela, ki teče po njeni parceli). Vendar vprašanje lastništva tožeče stranke na cevovodu ni bistveno. Bistveno je, da je tožeča stranka lastnica parcele št. ... k. o...., saj zahteva varstvo lastninske pravice na njej, to pa, kot že rečeno, ni sporno. Na drugi strani pa mora tožena stranka dokazati, da njen poseg v to lastninsko pravico ni protipraven in v tem delu je, kolikor poseg (vznemirjanje) utemeljuje z lastninsko pravico na cevovodu mineralne vode in plina, „ki poteka od vrtine ... prek jaška piezometra ... in v smeri zdraviliške pivnice, ki se nahaja na nepremičninah z ID znakom ... in ..., t. j. pred stavbo na naslovu ...,..., in naprej do polnilnice na nepremičnini z ID znakom ...“30, pravnomočno odločeno. Ponovna razprava o tem, ali je tožena stranka lastnica tega (dela) cevovoda zaradi učinkov res iudicata ni dovoljena. Tožena stranka namreč sklicujoč se le na 35. točko obrazložitve sodbe P 749/2010, v kateri je sodišče prve stopnje res obrazložilo, da tožbeni zahtevek za ugotovitev njene lastninske pravice ni utemeljen, ker s tožbo ni zajela vseh lastnikov nepremičnin, po katerih teče cevovod, kot nujnih sospornikov, prezre nadaljnjo obrazložitev v 36. točki31, da tožena stranka lastninske pravice tudi ni dokazala. Tožena stranka torej v tej pravdi podan ugovor, da dopustno vznemirja lastninsko pravico tožeče stranke na parceli utemeljuje z lastništvom cevovoda, ki temelji na isti dejanski podlagi kot tožbeni zahtevek v pravnomočno končanem postopku P 749/2010. S takim ugovorom se zaradi pravil o učinkovanju pravnomočnih sodnih odločb ne more uspešno braniti. Sodba sodišča druge stopnje o tem vprašanju je torej pravilna, zaradi česar ji tožena stranka napačno očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka – tako tiste v zvezi z napačno uporabo pravil o pravnomočnosti sodbe (319. člen ZPP) kot tiste o kršitvi pravice do izjave oziroma pravici do učinkovitega pravnega sredstva in nezadostni obrazložitvi zaradi opustitve vsebinskega obravnavanja pritožbenih navedb glede lastninske pravice na cevovodu.

53. Glede na siceršnji obseg pravnomočne odločitve (o stvarnih pravicah toženke na tožničini nepremičnini, ki naj bi dopuščale vznemirjanje njene lastninske pravice) se je sodišče druge stopnje torej pravilno osredotočilo na presojo protipravnosti tistih vznemirjanj, ki presegajo meje pravnomočne odločitve, torej na vprašanje, ali tožena stranka (utemeljeno) izvršuje na tožničini nepremičnini dejansko oblast za družbo A., d. o. o., in ali ima vodno pravico za rabo vode iz vrtine RgS2-88 na tožničini parceli. Vrhovno sodišče zato v nadaljevanju obrazložitve povzema le še te razloge sodb sodišč prve in druge stopnje ter pravdnih strank v vlogah v revizijskem postopku in le na te tudi odgovarja.

**Razlogi za odločitev sodišč prve in druge stopnje o glavni stvari v še relevantnem delu**

54. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka z Republiko Slovenijo 18. 3. 2008 sklenila koncesijsko pogodbo za rabo vode iz vrtine ... na parceli št. ... k. o.... za stekleničenje naravne mineralne vode, medtem ko tožena stranka koncesijske pogodbe za rabo podzemne vode iz te vrtine pred vložitvijo tožbe ni imela, stanje pa se do konca pravdnega postopka ni spremenilo. Pravico do dostopa do vrtine in koriščenje vode iz nje za izvajanje naravnega zdravilišča pa ima A., d. o. o., na podlagi delnega vodnega dovoljenja z dne 13. 10. 2008. Sodišče ni sledilo trditvam tožene stranke, da lahko vodo iz vrtine rabi na podlagi petega odstavka 199. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1)32 oziroma prvega odstavka 199. člena ZV-1.33 Pravico posebne rabe iz vrtine imata tako (le) tožeča stranka in družba A., d. o. o. Ker torej vodna pravica tožeče stranke ni neomejena, je sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrnilo del zahtevka za opustitev kakršnegakoli izkoriščanja mineralne vode iz vrtine.

55. Tožena stranka je 15. 11. 2004 z družbo A., d. o. o., sklenila pogodbo o sodelovanju, ki se nanaša na dela, povezana z vzdrževanjem vrtine. Pogodba je bila sklenjena, še preden je vodno pravico s koncesijo pridobila tožeča stranka. Tožeči stranki je bila namreč vodna pravica dodeljena z odločbo Vlade RS o določitvi koncesionarja z dne 14. 2. 2008, na tej podlagi pa je bila 18. 3. 2008 sklenjena koncesijska pogodba. Z njo je tožnica med drugim pridobila pravico, da na svoje stroške zgradi, uporablja in vzdržuje objekte in naprave za odvzem podzemne vode iz vrtine ..., za stekleničenje naravne minerale vode, istočasno pa je prevzela tudi določene obveznosti, in sicer mora dopustiti nemoten odvzem in rabo podzemne vode za izvajanje zdravstvene dejavnosti osebi, ki ima za rabo vodnega vira vodno pravico. Z delnim vodnim dovoljenjem z dne 13. 10 2008 je bila družbi A., d. o. o., podeljena vodna pravica za neposredno izvajanje dejavnosti naravnega zdravilišča iz vrtine v določeni količini. Koncesijska pogodba z dne 18. 3. 2008, sklenjena s tožečo stranko, je vplivala na vsebino in veljavnost toženkinih zavez po pogodbi o sodelovanju z dne 15. 11. 2004, saj je na njeni podlagi pravico do vzdrževanja objektov in naprav za odvzem podzemne vode iz vrtine pridobila tožeča stranka. Navedbe tožene stranke, da na nepremičnini tožeče stranke izvršuje oblast za A., d. o. o., v celotnem s tožbo zajetem obsegu, je zato ocenilo za neutemeljene. A., d. o. o., na podlagi delnega vodnega dovoljenja nima pravice vzdrževanja objektov in naprav za odvzem podzemne vode iz vrtine, zato te tudi ne more imeti tožena stranka kot imetnik zanj. A., d. o. o., tudi ni treba dostopati na nepremičnino št. ... k. o.... za opravljanje meritev, saj to dnevno spremlja v okviru pivnice. Z dogovorom 10. 1. 2006 pa sta se tožeča stranka in A., d. o. o., dogovorila, da bo tožeča stranka za svoje potrebe in potrebe A., d. o. o., opravljala monitoring vode iz vrtine. Tožena stranka tako po zaključku sodišča prve stopnje ni dokazala, da ima A., d. o. o., oziroma sama kot njegov detentor pravico dostopati do vrtine ..., kar vključuje tudi hojo in vožnjo po parceli št. ... k. o.....

56. Tožena stranka je trdila tudi, da mora dostopati do vrtine in v ta namen hoditi in voziti po parceli tožeče stranke, ker je dolžna izvajati monitoring vrtine in piezometra v skladu s programom monitoringa, ki je priloga Uredbe o koncesiji za odvzem podzemne vode iz vodnih virov ..., ..., ... in ... za proizvodnjo pijač (v nadaljevanju Uredba), monitoring pa je dolžna izvajati tudi na podlagi koncesijske pogodbe z dne 31. 8. 2005. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da imata sicer obe pravdni stranki sklenjeni koncesijski pogodbi na podlagi ustreznih uredb vlade z Republiko Slovenijo34, a za različne vodne vire, pri čemer tožena stranka nima koncesije za rabo vode iz vrtine .... Res se v prilogi št. 2 Uredbe, na podlagi katere ima sklenjeno koncesijsko pogodbo, med piezometri in vodnjaki, za katere je treba izvajati monitoring vode, navajata tudi piezometer ... in vodnjak .... Tožena stranka pa je koncesijo za te vodne vire pridobila prej kot tožeča za vrtino .... Za monitoring vrtine ... in piezometra, ki ga je Uredba iz leta 2005 naložila toženi stranki, tako potem, ko je z Uredbo iz leta 2007 in koncesijsko pogodbo leta 2008 to obveznost država naložila tožeči stranki, ni bilo več potrebe. Logično je, da je to naloženo tožeči stranki, ki ima za vrtino sklenjeno koncesijsko pogodbo, medtem ko piezometer služi zgolj za kontrolo oziroma monitoring, katerega izvajanje pa je za toženo stranko glede na neobstoj pravice koriščenja vode iz vrtine nepotrebno. Tožeča stranka za monitoring ustrezno skrbi. Sodišče prve stopnje tako zaključi, da toženkini posegi v lastninsko pravico tožnice tudi na tej podlagi niso utemeljeni.

57. Sodišče druge stopnje je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje, dokazno oceno sodišča prve stopnje je presodilo kot pravilno in opravljeno v skladu z 8. členom ZPP, navedbe tožene stranke, da trditve o imetništvu niso bile prerekane, pa za zmotne.

**Bistvene trditve strank v pravnih sredstvih in odgovorih nanje v še relevantnem delu**

58. Tožena stranka v reviziji meni, da v primeru, če prvostopenjsko sodišče ne bi selektivno izbiralo dokazov in bi bil postopek pošten, kar naj bi zagotovilo vsaj pritožbeno sodišče, izvedeni dokazi pokažejo, da ima A., d. o. o., pravico izvrševati dejanja iz izreka sodbe, tožena stranka pa je opravljala te storitve zanj na podlagi pogodbe o sodelovanju z dne 15. 11. 2004. Izpodbijana sodba nima vseh razlogov glede izvrševanja posesti za A., d. o. o., sicer pa so razlogi nejasni in nerazumljivi (npr. da koncesijska pogodba tožeče stranke razveljavlja delno vodno dovoljenje in verjetno ne „delno koncesijsko pogodbo“, ki sploh ne obstaja). Iz 40.-47. točke obrazložitve ni mogoče ugotoviti, ali je pritožbeno sodišče obravnavalo vse njene pritožbene očitke v zvezi z izvajanjem storitev za A., d. o. o., in s kakšnimi razlogi jih je zavrnilo. Tako se ni opredelilo najmanj do zatrjevanega nasprotja razlogov, kršitve pravice do izjave zaradi selektivnega povzemanja dokazov in prezrtja ključnih izpovedb prič, nasprotja med razlogi in listinami, kršitve pravice do izjave zaradi neobravnavanja določenih navedb (podanih v 33. točki pritožbe) in neupoštevanja neprerekanosti trditev, da je toženka detentor za A., d. o. o., oziroma neuporabe tretjega odstavka 214. člena ZPP za ta zatrjevana, kasneje prerekana dejstva. Zato uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Z ničemer nista obrazložena zaključka pritožbenega sodišča, da tožena stranka ni uspela dokazati, da ima A., d. o. o., pravico dostopati do vrtine ... za namen uporabe vode iz vrtine, kar vključuje hojo in vožnjo toženke po tožničini nepremičnini, in da je od sklenitve koncesijske pogodbe vzdrževanje na vrtinah in cevovodu prešlo na tožnico. Dokazni postopek sploh ni dokazal „prehoda“ vzdrževanja. Materialnopravno je zmoten zaključek pritožbenega sodišča, saj s sklenitvijo pogodbe ni bilo poseženo v delno vodno soglasje, ki ga ima A., d. o. o. Pogodba ne more spreminjati delnega vodnega dovoljenja, tj. upravne odločbe. Toženka je v zvezi z neodvisno pravico A., d. o. o., da uporablja nepremičnino tožeče stranke, v postopku pred sodiščem prve stopnje navajala, da je bila tožeča stranka na podlagi koncesijske pogodbe z dne 18. 3. 2008 dolžna dopustiti A., d. o. o., odvzem vode iz vrtine ... in mu v ta namen tudi omogočiti uporabo nepremičnine. A., d. o. o., si je tako zagotovilo odvzem vode za zdraviliško pivnico, v ta namen pa je najelo storitve tožene stranke. „Delna koncesijska pogodba,“ ki naj bi jo sklenilo A., d. o. o., ne obstaja in je ni v spisu, nanjo se ni sklicevala nobena pravdna stranka, pa tudi ne prvostopenjsko sodišče. Obrazložitev je zato v nasprotju z listinami v spisu (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Materialnopravno zmoten je zaključek v izpodbijani sodbi, da je „od sklenitve koncesijske pogodbe dalje vzdrževanje na vrtinah in cevovodu prešlo na tožečo stranko, s tem pa prenehala dejanska oblast tožene stranke in tožena stranka ni bila več imetnik“. Sklenitev pogodbe nima nobene posledice v dejanski oblasti nad stvarmi, saj so njeni učinki le nastanek obveznosti in pravic, ne pa tudi spremembe dejstev. Nobeno od sodišč ni ugotovilo dejanj, ki bi pomenila spremembo dejanske oblasti. Pritožbenih očitkov v točkah 28-36 obrazložitve pritožbe sodišče druge stopnje sploh ni obravnavalo in se do njih ni opredelilo. Pritožbeno sodišče bi moralo ugotoviti, da prvostopenjska sodba v zvezi z zaključkom, da tožena stranka ne izvršuje dejanske oblasti na nepremičnini v zvezi z vrtino ..., piezometrom ... in cevovodom, nima razlogov, pa tudi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dokazov tožene stranke, ki jih je izpostavila v 29., 33., 34. in 36. točki obrazložitve pritožbe. Nenazadnje pa je A., d. o. o., z lastno izjavo o vstopu v pravdo potrdilo, da storitve na nepremičnini, vrtini, piezometru in cevovodu zanj opravlja tožena stranka. Te izjave nobeno od sodišč ni upoštevalo, čeprav je tožena stranka nanjo v pritožbi opozorila. Pritožbeno sodišče se sploh ni ukvarjalo s pritožbenimi očitki pod IV. in V. pritožbe. Tožena stranka je namreč zatrjevala, da je njena uporaba nepremičnine zakonita, saj ji izvajanje monitoringa vrtine ... (kar zahteva dostop do vrtine) naloženo s prilogo 2 k Uredbi in drugim odstavkom 6. člena Koncesijske pogodbe z dne 31. 8. 2005. Prvostopenjskemu sodišču je očitala zmoten zaključek, da je posledica objave Uredbe ... prenehanje te obveznosti tožene stranke, nerazumljivost in odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih. Šlo je za argumentirane pritožbene navedbe, ki bi jih sodišče moralo obravnavati. Tožena stranka je tudi uveljavljala zmotno uporabo materialnega prava v zvezi s 199. členom ZV-1, zlasti njegovega petega odstavka, po katerem nadzorni inšpekcijski organi zaradi pravočasno vložene vloge na podlagi prvega odstavka 199. člena ZV-1 ne smejo ukrepati. Tožena stranka je trdila, da ji s prepovedjo ukrepov zakon na poseben nomotehnični način dovoljuje rabo vode in zato lahko rabi tudi nepremičnino. Pritožbeno sodišče teh navedb ni obravnavalo in izpodbijana sodba o tem nima razlogov (8. in 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

59. Tožena stranka trdi, da ji je pritožbeno sodišče v 31. točki obrazložitve pavšalno, brez razumne obrazložitve in že kar uvodoma odreklo, da bi kršitev pravice do izjave lahko uveljavljala v zvezi z izvajanjem in upoštevanjem izvedenih dokazov ter aplikacijo metodološkega navodila iz 8. člena ZPP. Tako ji je odreklo pravico do učinkovite pritožbe in skupaj s sodiščem prve stopnje kršilo pravico do izjave. Četudi bi šlo zgolj za izpodbijanje dejanskega stanja, pritožbeno sodišče njenih navedb ni zadovoljivo obravnavalo in se do njih ni opredelilo in je le pavšalno navedlo, da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno, postopanje sodišča prve stopnje pa v skladu z 8. členom ZPP. Gre z onemogočanje tožene stranke, da dokaže zatrjevana dejstva. Neobravnavane so ostale njene navedbe (in to že tudi v prvostopenjskem postopku), da je tožeča stranka želela v sporu doseči učinke, ki bi ji preprečili ali onemogočili uporabo vode iz vrtine ... in gre torej za zlorabo lastninske pravice. V zaključku revizije tožena stranka obširno pojasnjuje razloge, zakaj naj se v primeru razveljavitve zadeva vrne v novo sojenje drugemu sodišču. 60. V odgovoru na revizijo tožeča stranka trdi, da so nejasni in nerazumljivi očitki tožene stranke o tem, da izpodbijana sodba nima vseh razlogov glede izvrševanja posesti na nepremičnini za A., d. o. o. Sodišče je odločitev oprlo na določbo 26. člena SPZ, po kateri tisti, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo za drugega in se je dolžan ravnati po njegovih navodilih, nima posesti. Detencija pomeni samo določeno pooblastilno razmerje do stvari in je posestnik tisti, po čigar navodilih detentor ravna. Detentor ne zastopa lastnih interesov, ampak zastopa gospodarjeve. A., d. o. o., je preklicalo stransko udeležbo v postopku, zato njegove izjave sodišče pravilno ni upoštevalo. Strinja se z zaključki sodišč, da A., d. o. o., na podlagi delnega vodnega soglasja z dne 13. 10. 2008 nima pravice do vzdrževanja objektov in naprav za odvzem podzemne vode iz vrtine ... in zato posledično tudi ne tožeča stranka kot detentor. A., d. o. o., ni treba fizično dostopati do vrtine, ker meritve opravlja v okviru zdraviliške pivnice, sicer pa ima pogodbeni dogovor tudi s tožečo stranko. Obrazložitev sodbe je tako pravilna in zadostna. Ni res, da se sodišče ni ukvarjalo z Uredbo. Tožena stranka je povsem napačno predstavila pritožbenemu sodišču, da naj bi tožena stranka sedaj pridobila koncesijo za izkoriščanje vrtine .... To ni res, sicer pa gre za dejstvo, ki je nastopilo po koncu glavne obravnave. Neresnične so navedbe o namenu tožeče stranke, da toženo stranko izključi od rabe vode iz vrtine, saj o tem odločajo upravni organi. Njen namen je zgolj zahteva po sodnem varstvu zaradi protipravnega vznemirjanja lastninske pravice. Dejstvo pa je, da tožena stranka nikoli ni imela pravice do rabe vode iz vrtine ....

61. Navedb v nadaljnjih vlogah strank (replikah) Vrhovno sodišče ne povzema, saj zakon nadaljnjih replik strank v postopku z revizijo ne predvideva. Prav tako se ne opredeljuje do dokumentov, ki sta jih predložili pravdni stranki naknadno in ki izvirajo iz časa po zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje kot za presojo dejanskega stanja relevantnem trenutku.35 **Razlogi za odločitev Vrhovnega sodišča**

62. Obširen sklop revizijskih navedb predstavljajo trditve o kršitvi pravice do izjave, kršitvi pravice do rednega pravnega sredstva in neustrezni obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje. Te trditve tožeča stranka pravzaprav vztrajno ponavlja pri vsakem vsebinskem sklopu svojih utemeljevanj, zakaj v lastninsko pravico tožeče stranke posega dopustno, sklicujoč se pri tem na (prav tako obširne) pritožbene navedbe; nenazadnje temu vprašanju nameni tudi celotno VI. točko revizije, v kateri izrecno graja pristop pritožbenega sodišča, ki naj bi mu z obrazložitvijo v 31. točki pavšalno odreklo pravico do učinkovite pritožbe.

63. Vrhovno sodišče njenim argumentom ne pritrjuje. Obseg obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje določa 360. člen ZPP, po katerem mora sodišče presoditi tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. O obrazloženosti sodbe druge stopnje, ki v dejanskem in pravnem pogledu pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, je v ustavnosodni in sodni praksi Vrhovnega sodišča sprejeto enotno stališče, da je njen standard nižji od tistega, ki se zahteva za sodbo sodišča prve stopnje. Glede na enotno in utrjeno prakso naj bo le na kratko ponovljeno, da v primeru, ko sodišče prve stopnje naredi vestno in skrbno dokazno oceno in jo natančno obrazloži, sodišče druge stopnje ob presoji pravilnosti te dokazne ocene, ni dolžno ponavljati (vseh) razlogov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje in se ni dolžno izreči o vsaki posamični trditvi stranke iz pritožbe, s katero je skušala izpodbiti sprejeto dokazno oceno in s tem ugotovljeno stanje. Sodbi sodišča prve in druge stopnje tvorita logično celoto in zato podrobno argumentiranje tistih zaključkov sodišča prve stopnje, s katerimi se sodišče druge stopnje strinja, ni ponovno potrebno. Sodba sodišča druge stopnje v obravnavanem primeru v celoti sledi argumentaciji sodišča prve stopnje tako v dejanskem kot pravnem pogledu in čeprav v obrazložitvi ni odgovorjeno prav na vsak pritožben očitek, je razvidno, da se je sodišče druge stopnje seznanilo z argumenti pritožbe in se do bistvenih opredelilo, pri čemer se je pretežno sklicevalo na razloge sodbe prve stopnje. Tožena stranka je torej ustrezen odgovor na svoje očitke dobila, zaradi česar se neutemeljeno sklicuje na kršitev pravice do izjave, kršitev pravice do pravnega sredstva in tudi kršitev poštenega sojenja zaradi neustrezne obrazložitve izpodbijane sodbe. Samo dejstvo, da se je sodišče druge stopnje do teh kršitev opredelilo na začetku vsebinske obrazložitve sodbe, pa ne pomeni, da je takšno stališče zavzelo vnaprej in pavšalno. Enako kot Vrhovno sodišče se je očitno odločilo za obravnavo navedb v pravnem sredstvu po vsebinskih sklopih, kar je glede na razpršenost zatrjevanih procesnih kršitev v njem tudi smotrno.

64. Tožena stranka ima sicer prav, da sodba sodišča druge stopnje na določenih mestih36 omenja delno koncesijsko pogodbo, ki naj bi jo sklenilo A., d. o. o., in prav ima tudi, da takšna pogodba ne obstaja. Kljub temu je sodbo mogoče preizkusiti in zaradi tega tudi ni podana protispisnost; slednja se nanaša na nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Zapis v izpodbijani sodbi ni v takem nasprotju, pač pa navaja listino, ki je v spisu, a jo sodišče (malomarno) napačno označi. Razumeti je namreč mogoče (zlasti tudi pravdnima strankama, ki sta natančno seznanjeni s procesnim gradivom), da ima A., d. o. o., delno vodno dovoljenje, medtem ko z zapisom „delna koncesijska pogodba“ pritožbeno sodišče očitno meri na pogodbo o sodelovanju z dne 15. 11. 2004 med A., d. o. o. in toženo stranko; od te je namreč koncesijska pogodba tožeče stranke, sklenjena 18. 3. 2008, kasnejša37 in vanjo je s koncesijsko pogodbo poseženo.38 Ob pravilnem razumevanju se torej s koncesijsko pogodbo ne posega v upravno odločbo (delno vodno dovoljenje), kar je tudi en od revizijskih očitkov v zvezi z zmotno uporabo materialnega prava.

65. Res je tudi, kot je zapisalo sodišče druge stopnje, da tožeča stranka na več mestih z zatrjevanjem procesnih kršitev graja dokazno oceno, pravilnosti katere Vrhovno sodišče glede na določilo tretjega odstavka 370. člena ZPP ne more presojati. To navaja tako v zvezi z že obravnavanimi kršitvami, kot tudi v zvezi s kršitvijo po 2. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi z 8. členom ZPP. Dokazni oceni sodišča prve stopnje, kot jo je povzelo sodišče druge stopnje v 45. točki obrazložitve, ni mogoče očitati, da bi ne bila opravljena v skladu z metodološkimi zahtevami iz 8. člena ZPP, odgovor na to v pritožbi zatrjevano procesno kršitev pa po že obrazloženem ni terjal opredelitve prav do vsake še tako minuciozne pritožbene trditve (navedene v točkah 29-36) o posameznem (tudi selektivno izbranem in iz konteksta obrazložitve prikazanem) dokazu.

66. Na relevantne procesne kršitve se nanašata še revizijski trditvi o (ne)upoštevanju neprerekanih dejstev (da je tožena stranka detentor za A., d. o. o.) oziroma vsaj preklicu priznanih dejstev in neupoštevanju navedb A., d . o. o., v vlogah v času od prijave do preklica stranske intervencije v postopku na strani tožene stranke. Sodišče druge stopnje je na pritožbene navedbe glede kršitve 214. člena ZPP odgovorilo (44. točka obrazložitve). Ne glede na priznavanje upravičenj, ki gredo A., d. o. o., pa tožeča stranka nikoli ni priznala oziroma je ves čas prerekala trditve tožene stranke o upravičenem vznemirjanju njene lastninske pravice (na katerikoli od zatrjevanih podlag). Tožena stranka pa je tista, ki je morala ne le trditi, za koga izvaja določena dejanja na nepremičnini tožeče stranke, ampak je morala tudi dokazati njihovo upravičenost. V tej luči ni mogoče sprejeti stališča tožene stranke, da njene trditve o detenciji za A., d. o. o., niso bile prerekane.

67. Iz spisa je razvidno, da je družba A., d. o. o., z vlogo 6. 3. 2017 podala izjavo, da vstopa v pravdo na strani tožene stranke. V prijavi intervencije je potrdila, da tožena stranka uporablja in izvršuje dejansko oblast na vrtini ... in cevovodu, ki poteka po parceli št. ... k. o.... tako v svojem interesu za opravljanje svoje dejavnosti kot tudi zanjo na podlagi pogodbe o sodelovanju ter da bi bilo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku toženi stranki onemogočeno nadaljnje izpolnjevanje pogodbenih obveznosti iz pogodbe. Z vlogo 29. 3. 2017 pa je nato sporočila, da se je po vstopu v pravdo seznanila „z določenimi novimi okoliščinami, na podlagi katerih ugotavlja, da je zanj enako pomembno sodelovanje tako s tožnikom kot tudi s tožencem, zato želi ostati popolnoma nevtralen in posledično preklicuje izjavo o vstopu kot stranski interenient na strani toženca ter sodišče obvešča, da izstopa iz te pravde kot stranski intervenient, pravdni stranki pa poziva, da spor rešita sporazumno.“ Navedeno pokaže, da opustitev izrecne, posebne ocene izjave A., d. o. o., ne pomeni upoštevne bistvene kršitve pravdnega postopka, saj se v izjavi potrjuje le to, kar sta sodišči prve in druge stopnje tudi ugotovili, tj. da ima tožena stranka z njim sklenjeno pogodbo o sodelovanju, na podlagi katere naj bi izvajala določena dela zanj na vrtini. Na drugi strani potrjuje tudi nadaljnjo ugotovitev, da pogodbeno sodeluje tudi s tožečo stranko, ki prav tako zanj izvaja določene storitve v zvezi z odvzemom vode za izvajanje njene zdraviliške dejavnosti.

68. Pretežni del revizijskih navedb se sklicuje na to, da je tožena stranka izvajala dejansko oblast na nepremičnini tožeče stranke kot detentor za A., d. o. o. Detencijo (imetništvo) opredeljuje 26. člen SPZ. Imetnik je tisti, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo za drugega in se je dolžan ravnati po njegovih navodilih. Temeljni predpostavki za opredelitev imetništva sta: (1) da določena oseba izvaja dejansko oblast na stvari za drugega in (2) da to izvajanje izhaja npr. iz delovnega ali podobnega razmerja ali se izvaja v gospodinjstvu ter da obstaja dolžnost ravnati se po navodilih za drugega (posestnika).39 Bistveno za detencijo torej je, da se je detentor dolžan ravnati po navodilih svojega posestnega gospodarja in da v tem smislu obstaja med njima razmerje odvisnosti in podrejenosti, ki mora biti zaznavno tudi navzven. Tipični primeri takšne odvisnosti so npr. hišno osebje (čistilka, kuharica, varuška), delavci, vajenci, uslužbenci v gospodarskih družbah, javni uslužbenci kot uradniki, policisti, vojaki. Zgolj gospodarska odvisnost ne zadošča za opredelitev razmerja posestnik – detentor, ampak se mora detentor pri izvajanju dejanske oblasti nad stvarjo obnašati, kot da je instrument gospodarja (posestnika), ki v pogledu stvari ne more postopati brez gospodarjevih navodil.40 V obravnavanem primeru tožena stranka trditve o detenciji izvaja iz pogodbe o sodelovanju, ki jo je sklenila z A., d. o. o., torej na podlagi obligacijskega razmerja vzpostavljenega s prirejenim subjektom v okviru svoje gospodarske dejavnosti in – glede na ugotovljene dejanske okoliščine – pretežno v lastnem interesu,41 saj v reviziji tudi sama navaja, da tožeča stranka s tožbo zasleduje preprečitev ali onemogočanje njene rabe vode iz vrtine .... Položaj tožene stranke je torej v razmerju do A., d. o. o., v tolikšni meri samostojen in tako pogodbeno povezan, da ne dopušča zaključka o detenciji. Sicer pa je glede na ugotovljeno dejansko stanje – da so se z odločbo o koncesiji 14. 2. 2008 in na tej podlagi sklenjeni koncesijski pogodbi 18. 3. 2008 pravice (in obveznosti) za izgradnjo, uporabo in vzdrževanje objektov in naprav za odvzem podzemne vode iz vrtine ... prenesle na tožečo stranko – logičen zaključek, da A., d. o. o., teh dejanj ne izvaja več, pač pa jih tožeča stranka (tudi za njegove potrebe). Neutemeljene pa so revizijske navedbe, da sklenitev pogodbe ustvarja (le) pravice in obveznosti med pogodbenima strankama, nima pa nobenih posledic v dejanski oblasti nad stvarmi, da torej sklenitev koncesijske pogodbe s tožečo stranko 18. 3. 2008 nima takih posledic in da o „spremembi dejstev“ ni razlogov. V tej pravdi ne gre za spor o motenju posesti42, ampak je za toženkino izvajanje posesti na tožničini nepremičnini pomembna tudi pravica do posesti oziroma „pravica“ vznemirjati lastnika, ta pa lahko temelji tudi na pogodbi – z njo se lahko pridobi ali izgubi.43

69. Vodno pravico ZV-1 opredeljuje kot pravico do posebne rabe vodnega ali morskega javnega dobra ali naplavin, razen vodnega zemljišča (35. točka 7. člena). Na podlagi vodnega dovoljenja ali koncesije jo je treba pridobiti za vsako rabo vode, ki presega meje splošne rabe, za rabo naplavin ali podzemnih voda (prvi odstavek 108. člena ZV-1). Določilo 120. člena ZV-1 ureja položaje, če je za izvajanje vodne pravice potrebno tudi drugo zemljišče (pridobitev zemljišča s pravnim poslom ali pridobitev soglasja lastnika zemljišča za omejitev njegove lastninske pravice oziroma pridobitev služnostne ali stavbne pravice; če sporazum ni mogoč, pa vložitev pobude ministrstvu za omejitev ali odvzem lastninske pravice po predpisih, ki urejajo razlastitev). Imetnik vodne pravice torej lahko ima določena upravičenja na tuji nepremičnini. Vendar pa tožena stranka nima vodne pravice za rabo podzemne vode iz vrtine ... za stekleničenje in proizvodnjo pijač, ki bi jo upravičevala do uporabe nepremičnine, na kateri je ta vrtina. To ima tožeča stranka. Tožena stranka jo izvaja iz določila 199. člena ZV-1, ki sodi med končne določbe zakona. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče pa njegovim razlogom pritrdilo, gre za določbo prehodnega značaja, ki glede na to, da je bilo o podelitvi vodne pravice v konkretnem primeru že odločeno z upravno odločbo, niti ne pride več v poštev. Ker tožena stranka vodne pravice nima, so očitno neutemeljene trditve o zlorabi lastninske pravice zaradi preprečitve rabe vode, zaradi česar izostanek tega zapisa v sodbah prve in druge stopnje ne pomeni nobene od zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

70. Edina pravna podlaga za toženkino poseganje v lastninsko pravico tožeče stranke tako ostajata še Uredba in koncesijska pogodba, sklenjena s toženo stranko, ki med obveznostmi, ki jih mora tožena stranka izvajati za izkoriščanje svojih vodnih virov (med katerimi pa, kot že rečeno, ni vrtine ...), navajata tudi monitoring vodnjaka ... in piezometra .... S kasnejšo uredbo, ki je bila podlaga koncesijski pogodbi, sklenjeni s tožečo stranko, se monitoring za vodnjak in piezometer omenjata med obveznostmi tožeče stranke, pri čemer pa se ta uredba in pogodba nanašata prav na rabo podzemne vode iz vrtine .... Tudi v zvezi s tem se izkaže za razumno razlaga, da „specialna in kasnejša“ uredba in koncesijska pogodba očitno posegata v „prejšnjo in splošnejšo“, saj bi bila sicer podeljena koncesija in z njo povezane pravice in obveznosti tožeče stranke brez prave vsebine.

71. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo.

72. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožena stranka v revizijskih postopkih, ni uspela, zato mora tožeči povrniti njene potrebne pravdne stroške. Te stroške pomenijo stroške sestave odgovora na reviziji (1950 odvetniških točk za odgovor na revizijo zoper sodbo in 1800 točk za odgovor na revizijo zoper sklep), materialne stroške ( po tretjem odstavku 13. člena Odvetniške tarife) in DDV.

73. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Za uporabo procesnega predpisa v postopku pred Vrhovnim sodiščem je odločilen trenutek izdaje prvostopenjskega sklepa, ta pa je bil izdan 24. 3. 2019. Zato v tem obnovitvenem postopku Vrhovno sodišče uporablja sedaj veljavni ZPP (torej vključno z novelo ZPP-E, podrobno je razloge za to podalo v sklepu II Ips 132/2019), drugače kot v postopku z revizijo zoper pravnomočno sodbo v postopku, katerega obnova je predlagana. V slednjem se glede na prehodno določbo 125. člena novele ZPP-E odloča po določbah do sedaj veljavnega zakona (ZPP brez novele ZPP-E), predmet revizijskega preizkusa tam pa je odločba o glavni stvari (sodišče prve stopnje je sodbo o tem izdalo 11. 9. 2017, kar je pred uveljavitvijo novele ZPP-E). 2 Zaradi njihove začasne narave Vrhovno sodišče ne povzema odločitev v sporih zaradi motenja posesti in začasnih odredb. 3 Razloga za zavrnitev vmesnega ugotovitvenega zahtevka o lastninski pravici na cevovodu sta bila dva: (1) zato, ker s tožbo niso bili zajeti vsi lastniki nepremičnin, po katerih teče cevovod, in (2) zato, ker tožena stranka lastninske pravice ni dokazala. Višje sodišče je v celoti pritrdilo pravilnosti razlogov sodbe prve stopnje. 4 Odločba Ustavnega sodišča Up-460/14, 6. točka obrazložitve. 5 Odločba Ustavnega sodišča Up-502/14, 14. do 16. točka obrazložitve. 6 S 1. 1. 2017 se je začel uporabljati SR (Uradni list RS, št.87/2016), ki velja še sedaj. Ker tožena stranka kršitev pravice do naravnega sodnika uveljavlja v pritožbenem postopku v postopku obnove (v prekinjenem revizijskem postopku pa tudi v pritožbenem postopku zoper sodbo o glavni stvari), ki se je začel po 1. 1. 2017, Vrhovno sodišče svojo odločitev opira na odločbe veljavnega SR, dodaja pa, da so bila načela dodeljevanja zadev tudi po prejšnjem SR enaka. Bistvena razlika je le v tem, da letni razpored sodnikov sedaj sprejme predsednik sodišča, po prej veljavnem SR pa ga je personalni svet na predlog predsednika. 7 „Letni razpored sodnikov na določena pravna področja ali podpodročja določi predsednik sodišča.“ 8 „Letni razpored sodnikov za naslednje koledarsko leto določi predsednik sodišča. Z njim seznani sodnike na konferenci sodnikov.“ 9 V letnem razporedu sodnikov za leto 2019 je zapisano, da so senati določeni s posebno odredbo predsednika sodišča, ki je kot priloga sestavni del letnega razporeda sodnikov in sodnega osebja za leto 2019. 10 Tudi tožeča stranka v odgovoru na revizijo opozarja, da spremembe letnega razporeda sodnikov začnejo veljati pet dni po objavi (9. odstavek 71. člena ZS in 3. odstavek 154. člena SR). 11 Odločba Ustavnega sodišča Up-502/14. 12 Nedopustno bi bilo seveda vnaprejšnje dogovarjanje o sestavi senata ali namerni odsotnosti, kar navaja tožena stranka in kar bi pomenilo najbolj grob način izigravanja pravila o zakonitem sodniku. Nedopustno bi bilo že npr., da bi sodnik poročevalec določeno zadevo uvrstil na sejo senata, pa jo naknadno zaradi nestrinjanja z večinsko argumentacijo ali odločitvijo umaknil in uvrstil na sejo, ko bi bila sestava senata drugačna zaradi odsotnosti določenega člana senata. Vrhovno sodišče tu – enako kot tožena stranka v reviziji – podaja zgolj namišljen primer, za katerega pa v konkretnih okoliščinah primera ni opore. 13 Npr. Up-679/06, U-I-20/07, Up-365/05. 14 Aleš Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba 2006, 2. knjiga, stran 173. 15 Trdila je, da ji pripada vodna pravica in da kot detentor izvršuje dejansko oblast nad stvarjo za drugega, ki mu ta pravica gre. 16 Sodnik, ki o zadevi odloča, je vezan tudi na svoje predhodne pravnomočne odločitve. Tako bo moral npr. sodnik, ki prejme tožbo z identičnim tožbenim zahtevkom, o katerem je predhodno sam že pravnomočno razsodil, novo tožbo zavreči. Če so spoštovana pravila o dodelitvi zadev, ni videti objektivnih utemeljenih razlogov, da o zadevi ne bi mogel odločiti nepristransko. 17 Odločba Ustavnega sodišča Up-679/06, U-I-20/07. 18 Iz priloženega letnega razporeda sodnikov Višjega sodišča v Celju za leto 2019 je razvidno, da je bilo na oddelek za civilno sodstvo razporejenih 8 sodnikov, na oddelek za gospodarsko sodstvo pa 3 sodniki. 19 Sklep Up 149/01. Podobno je tudi stališče ESČP (npr. Dragojević prti Hrvaški, Alexandru Marian Iancu proti Romuniji). 20 Aleš Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Zložba, Ljubljana 2004, stran 420, sklicujoč se na odločbo Ustavnega sodišča Up 270/01. 21 Odločba Ustavnega sodišča Up-502/14, 15. točka obrazložitve. 22 Odločba Vade RS z dne 11. 9. 2017 in sodba Upravnega sodišča IV U 109/2018 z dne 5. 11. 2019, ki naj bi dokazovali izgubo pravice tožeče stranke do izrabe vode iz vrtine. 23 II Ips 244/2006. 24 II Ips 159/2017. 25 Tako npr. II Ips 159/2017, II Ips 164/2012 in II Ips 24/2006. 26 Gre za postopek pred Okrajnim sodiščem v Šmarju po predlogu tožeče stranke kot upnice zoper toženo stranko kot dolžnico na podlagi pravnomočne sodbe, izdane v tem pravdnem postopku, ker naj bi delavec tožene stranke nedopustno dostopal do vrtine, piezometra in merilne omarice ter hodil po parceli ... k. o..... 27 Tožba zaradi motenja posesti je bila vložena v septembru 2008, z zamenjavo ključavnice na vrtini ... pa naj bi bil toženi stranki preprečen monitoring vode. Tožena stranka je torej morala že tedaj dostopati do vrtine po poti. 28 II Ips 164/2012. 29 Že je bilo navedeno (opomba 1), da za odločanje v revizijskem postopku o glavni stvari veljajo pravila ZPP pred novelo ZPP-E. Zato je v nadaljevanju obrazložitve z oznako ZPP mišljen ta procesni zakon. Po njem pa je bila (direktna) revizija dovoljena tudi glede na vrednostni kriterij (drugi odstavek 367. člena ZPP), ki je v tem primeru izpolnjen. Glede na stališče tožeče stranke v odgovoru na revizijo, da naj bi bila revizija nedovoljena, je Vrhovno sodišče to podrobneje pojasnilo že v sklepu o prekinitvi postopka II Ips 227/2018 z dne 28. 3. 2019 (17. točka obrazložitve). 30 Izrek sodbe P 749/2010. 31 V zvezi s 13. - 20. točko obrazložitve sodbe Višjega sodišča v Celju Cp 332/2016. 32 „Če oseba iz prvega odstavka tega člena ne vloži vloge v predpisanem roku, inšpektor, pristojen za vode, prepove uporabo objekta in naprave iz tretjega odstavka tega člena ter odredi njeno odstranitev ob smiselni uporabi določb 122. člena tega zakona.“ 33 „Pravna ali fizična oseba, ki rabi vodno ali morsko dobro ali odvzema naplavine, pa je za takšno rabo predpisana pridobitev vodnega dovoljenja ali koncesije in teh aktov nima, mora v dveh letih od uveljavitve tega zakona vložiti vlogo za izdajo vodnega dovoljenja ali koncesije skladno z določbami tega zakona.“ZV-1 velja od 14. 2. 1999. 34 Tožeča na podlagi Uredbe o koncesiji za rabo podzemne vode iz vrtine ... za stekleničenje in proizvodnjo pijač (Uradni list RS, št. 119/2007), tožena pa na podlagi že omenjene Uredbe (Uradni list RS, št. 68/2005). 35 Tožena stranka je že po koncu postopka pred sodiščem prve stopnje predložila odločbo Vlade RS, s katero je razveljavila svojo odločbo z dne 14. 2. 2008 o določitvi koncesionarja in zavrnila zahtevek tožeče stranke za podelitev koncesije za rabo podzemne vode iz vrtine ... za stekleničenje in proizvodnjo pijač, po vložitvi revizije pa še sodbo, s katero je Upravno sodišče RS zavrnilo tožbo v upravnem sporu, v katerem je tožeča stranka izpodbijala to odločbo. Gre za novo nastala dejstva in dokaze, ki bodo lahko podlaga novi tožbi, ne morejo pa biti upoštevani v tem pravdnem postopku. 36 Npr. 43. in 47. točka obrazložitve. 37 43. točka obrazložitve. 38 47. točka obrazložitve. 39 Renato Vrenčur v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 167. 40 Prav tam. 41 Kar nenazadnje izhaja tudi iz v prejšnji točki obrazložitve povzete vsebine izjave o vstopu v pravdo. 42 Sodišče prve stopnje je v zvezi s tovrstnimi trditvami tožene stranke pravilno opozorilo na značaj odločitev v motenjskih sporih (18. točka obrazložitve sodbe). 43 Morda je zapis v 47. točki izpodbijane sodbe zato neroden, saj res govori (le) o dejanski oblasti na objektih.