Jedro

Presoja višine odškodnine.

Izrek

Revizija se zavrne za nepremoženjsko škodo.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo dne 20. 1. 2005 od tožeče stranke zahtevala plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpela v prometni nesreči dne 5. 7. 2003, v kateri je bila udeležena kot sopotnica na motornem kolesu.

2. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ji mora tožena stranka plačati še 2.592,26 EUR oziroma skupno 79.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, od tega 30.000,00 EUR za telesne bolečine, 7.000,00 EUR za strah, 35.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in 7.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da mora tožena stranka tožeči plačati še 22.592 EUR. Ob upoštevanju že plačanega gre tožnici skupno 99.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, od tega 35.000,00 EUR za telesne bolečine, 7.000,00 EUR za strah, 50.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in 7.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti.

4. Zoper zavrnilni del odločitve sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo (glede zneska 70.321,24 EUR) vlaga tožnica revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in naloži toženi stranki v plačilo vse pravdne stroške.

5. V reviziji tožnica zatrjuje, da sodišči pri odmeri odškodnine nista v zadostni meri vrednotili dejstva, da je bila tožnica ob škodnem dogodku stara šele 31 let ter da bo glede na pričakovano življenjsko dobo morala še 46 let prestajati številne neugodnosti in telesne bolečine, ki se bodo z leti le še intenzivirale. Prenizko je odmerjena tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj sta sodišči prve in druge stopnje premalo vrednotili dejstvo, da se je tožničina zmožnost za pridobitno delo zmanjšala za več kot 50% in da se ji je družabno življenje povsem spremenilo. Tudi odškodnina za prestani strah je prenizko odmerjena, saj je premalo upoštevan tožničin upravičen strah, da ji bodo morali amputirati poškodovano nogo in vsakokratni strah pred operacijami in z njimi povezano anestezijo. Odškodnina, ki ji je bila prisojena za duševne bolečine zaradi skaženosti, je prav tako prenizka, saj ni upoštevano, da bo tožnica duševne bolečine glede na njeno starost morala predvidoma prestajati še 46 let, da je popolnost telesa za mlado žensko zelo pomembna in da je pri tožnici prišlo do razvoja posttravmatskega popoškodbenega sindroma, anksioznosti in depresivnosti.

6. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da je tožnica v prometni nesreči dne 5. 7. 2003 utrpela naslednje poškodbe: politravmo z močno izraženim poškodbenim šokom, večfragmentni zlom desne stegnenice, zlom stegneničnih kondilov, segajoč v kolenski sklep, večfragmentni zlom desne golenice in mečnice, obsežno globoko raztrganino v predelu desnega kolena in podkolenske jame, poškodbo povrhnje stegenske arterije desno s trombozo, pretrganje desne stegenske vene, luksacijski zlom baze dlančnic 2 in 3 desno ter zlom prvih dveh členkov drugega in četrtega prsta desne roke.

9. Temelji načelo za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. V skladu z načelom objektivne pogojenosti višine obravnavane odškodnine pa mora sodišče pri njeni odmeri upoštevati pomen prizadete dobrine in namen odškodnine (drugi odstavek 179. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ).

10. Z revizijo se ni mogoče strinjati v mnenju, da nižji sodišči pri odmeri odškodnine za telesne bolečine nista v zadostni meri vrednotili tožničine starosti ob nesreči in čas, v katerem bo glede na pričakovano življenjsko dobo še morala prestajati bolečine (sodišče prve stopnje to okoliščino izrecno omenja na 5. strani sodbe). Prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je v skladu s 179. členom OZ in z ustaljeno sodno prakso. Ne odstopa bistveno od odškodnin, ki jih omenja revizija in odškodnin v podobnih primerih. Prava tako sta ustrezni odškodnina za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti. Sodišči prve in druge stopnje sta pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo celovito upoštevali vse posamezne okoliščine primera, ki jih revidentka po nepotrebnem ponavlja (glej razloge sodbe sodišča prve stopnje na 4. do 6. strani in razloge sodbe sodišča druge stopnje na 4. in 5. strani). Z odmero odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem (35.000,00 EUR), strah (7.000,00 EUR), duševne bolečine zaradi skaženosti (7.000,00 EUR) in zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (50.000,00 EUR) sta sodišči pravilno izpolnili pravni standard pravične denarne odškodnine, saj je prisojena odškodnina primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožnice. Odškodnina v skupni višini 105,68 povprečnih neto plač je ustrezno umeščena v sistem razvrstitve poškodb in v meje prisojenih odškodnin zanje.

11. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlog ni podan, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in je zajeta v izreku o zavrnitvi revizije.