Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine.

Nastanek dolžniške zamude je odvisen od ravnanja upnika, pri čemer mora pri tako imenovanih nečistih denarnih terjatvah, kjer vsebina odškodninske obveznosti v času nastanka škode še ni jasno opredeljena, upnik postaviti konkretni denarni zahtevek, ki je ekvivalenten nedenarni škodi.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - spremeni tako, da se v točki 1. izreka prisojena odškodnina zviša za 20.000,00 EUR (na 22.592,26 EUR) ter v prvi alineji 3. točke izreka tako, da se zavrnjeni znesek 90.321,24 EUR zmanjša za 20.000,00 EUR (na 70.321,24 EUR); - razveljavi v 2. in 3. alineji 3. točke izreka ter v 4. točki izreka in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati še 2.592,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.2.2007 dalje do plačila v roku 15 dni ter ji plačati zakonske zamudne obresti v višini 13,68 EUR, zakonske zamudne obresti od zneska 1.657,87 EUR od 19.12.2006 do 5.2.2007 ter zakonske zamudne obresti od zneska 120,24 EUR od 28.7.2006 do 5.2.2007, v roku 15 dni. Zavrnilo pa je zahtevek tožnice na plačilo 90.321,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.10.2004 do plačila, plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.592,26 EUR za obdobje od 7.10.2004 do 5.2.2007 ter na plačilo zneska 37.361,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.7.2009 dalje do plačila. Toženi stranki je še naložilo, da mora plačati stroške postopka tožeče stranke v višini 1.208,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje obrestni del tožbenega zahtevka neutemeljeno delno zavrnilo. Materialnopravno napačno je stališče sodišča, da je tožena stranka v zamudo s plačilom odškodnine za nepremoženjsko škodo prišla šele, ko se je seznanila z izvedenskim mnenjem izvedenca medicinske stroke. Glede na določilo 2. odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika je tožena stranka prišla v zamudo takrat, ko jo je prejela odškodninski zahtevek tožnice (to je dne 3.9.2004), iz katerega izhaja, da je tožeča stranka toženko pozvala, naj ji v roku 15 dni nakaže vsaj nesporni del odškodnine. Po navedenem datumu je tožnica toženo stranko še dvakrat pozvala na plačilo odškodnine, vendar je tožena stranka tožnici sporočila, da ji odškodnine iz naslova nematerialne škode ne namerava izplačati pred koncem zdravljenja in ji je nakazala zgolj 2.000,00 EUR, kar je glede na tožničine poškodbe povsem neprimerno. Tožnica meni, da bi moralo sodišče uporabiti določila 943. člena Obligacijskega zakonika, iz katerega izhaja, da ima zavarovanec od zavarovalnice pravico zahtevati plačilo predujma oziroma plačilo nespornega dela obveznosti, četudi zdravljenje še ni zaključeno. Tožena stranka je s strani tožnice skupaj z zahtevkom z dne 3.9.2004 prejela obširno zdravstveno dokumentacijo o tožničinem več kot enoletnem zdravljenju, na podlagi katere bi morala tožena stranka, kot profesionalna ustanova za likvidacijo enakovrstnih škod, presoditi, kakšen je tisti obseg škode, ki je tožnici dejansko nastal in bo ostal trajno. Navedeno pomeni, da je tožena stranka v zamudi s plačilom odškodnine za nepremoženjsko škodo že vse od 7.10.2004 dalje. Po mnenju tožnice je sodišče prve stopnje zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko se ni izjasnilo o tistem delu tožničinega zahtevka, ki glasi na plačilo procesnih obresti od neplačanih obresti, in sicer od 6.7.2009. Glede na določbo 381. člena Obligacijskega zakonika ima tožnica od neplačanih obresti pravico zahtevati zamudne obresti od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo, sodišče prve stopnje pa v obrazložitvi sodbe sploh ni navedlo, zakaj procesnih obresti tožnici ni prisodilo. Sodišče prve stopnje pa je, glede na obseg nepremoženjske škode ter sodno prakso v enakovrstnih primerih, tožnici iz posameznih odškodninskih naslovov prisodilo tudi občutno prenizko odškodnino. Pri odmeri višine odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem bi moralo sodišče mnogo bolj vrednotiti težo tožničinih poškodb ter trajanje in naravo tožničinega zdravljenja, dejstvo, da je potrebovala psihološko in psihiatrično pomoč, da bolečine vsakodnevno prestaja še danes in se bodo pojavljale tudi v bodoče ter da je bila tožnica ob škodnem dogodku stara šele 31 let. Tudi odškodnino iz naslova strahu je sodišče tožnici prisodilo prenizko, saj ni v zadostni meri vrednotilo tožničine zaskrbljenosti za izid zdravljenja, predvsem strahu zaradi možne amputacije noge ter strahu, ki ga je tožnica prestajala pred vsako izmed dvanajstih operacij. Tožnica je bila tudi utemeljeno zaskrbljena zaradi bodoče dela zmožnosti, še vedno pa je pri njej prisoten strah pred vožnjo z avtomobilom, česar sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe niti ni navedlo. Nesreča je bila pomemben negativen dejavnik v razvoju tožničine osebnosti in je pri tožnici privedla do pesimizma, anksioznosti in depresije, kar je potrdil izvedenec klinični psiholog. Pri odmeri odškodnine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje vse premalo vrednotilo, da so se, po mnenju izvedenca medicinske stroke, tožničine življenjske aktivnosti zmanjšale za polovico, tako da opravlja bistveno lažje delo in to s štiriurnim delovnikom. Tožnica je zaradi posledic nesreče gibalno huje prizadeta, tako da težko hodi že po ravnem terenu, ne zmore počepniti, težko prenaša bremena, zaradi zatrdelih prstov ne zmore oblikovati pesti ali držati svinčnika. Prav tako pa ima tožnica težave s spanjem, storilnostjo in koncentracijo, je anksiozna, čustveno labilna in depresivna, zaradi česar so zmanjšane tudi tožničine mentalne sposobnosti, in sicer za 40 do 50 odstotkov. Tudi iz naslova skaženosti je, po mnenju pritožnice, sodišče prisodilo občutno prenizko odškodnino, saj ni v zadosti meri upoštevalo mesta in velikosti tožničinih brazgotin ter dejstva, da tožnica vidno šepa. Tožnica je ženska, ki je bila ob škodnem dogodku stara šele 31 let, zaradi česar je tožničino trpljenje zaradi skaženosti še toliko večje. Tožnica nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje glede stroškov postopka. Do razširitve tožbe je tožnica s svojim zahtevkom uspela v celoti, zaradi modifikacije pa v postopku niso nastali nobeni stroški. Tožničin uspeh v pravdi po delnem umiku tožbenega zahtevka nikakor ne more biti tri procente, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, povsem neutemeljeno pa sodišče tožnici ni priznalo 50 točk za prošnjo za razpis obravnave z dne 7.4.2006. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pravna podlaga za odločanje o pravični denarni odškodnini za nematerialno škodo so določbe 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ), v skladu s katerimi mora sodišče pri odmeri odškodnine upoštevati tako načelo individualizacije odškodnine kot načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine posameznega primera, medtem ko drugo načelo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine, namena odškodnine, kot tudi to, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Odmera odškodnine ne more odražati zgolj oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, pač pa je slednje potrebno primerjati s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse.

Neutemeljene so pritožbene navedbe glede prisojene odškodnine za strah tožnice. Odškodnina za strah, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo na 7.000,00 EUR je namreč po prepričanju drugostopnega sodišča primerna. Sodišče prve stopnje je pri odmeri navedene odškodnine pravilno upoštevalo vse okoliščine konkretnega primera in glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga sodišče druge stopnje sprejema kot pravilnega, ugotovljena dejstva tudi ustrezno ovrednotilo in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Pravilno je upoštevalo prestani strah, upoštevalo pa je tudi zaskrbljenost glede bodoče dela zmožnosti. Tožničine psihične težave, kot so anksioznost, pesimizem in depresija, pa je sodišče upoštevalo pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Držijo sicer navedbe pritožnice, da se sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni opredelilo do dejstva, ki ga je ugotovil izvedenec klinični psiholog, in sicer, da je pri tožnici še vedno prisoten strah pred vožnjo z avtomobilom, vendar navedenega dejstva tožnica tudi ni pravočasno zatrjevala, pač pa ga je navedla šele v pripravljalni vlogi z dne 4.9.2009, v kateri je povzela izvedensko mnenje izvedenca klinične psihologije. Ker vsebina izvedenih dokazov ne more nadomestiti navedb strank, tožnica pa bi to dejstvo nedvomno lahko navedla najkasneje na naroku za glavno obravnavo dne 11.3.2008, sodišče prve stopnje tožničinega strahu pred vožnjo z avtomobilom pri odločanju o višini odškodnine utemeljeno ni upoštevalo.

Pritožnica izpodbija tudi prisojeno odškodnino za duševne bolečine za skaženost, vendar prav tako neutemeljeno. Prisojena odškodnina v višini 7.000,00 EUR povsem ustreza standardu pravične denarne odškodnine za to obliko škode. Sodišče prve stopnje je ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno vrednotilo velikost, položaj ter vidnost tožničinih brazgotin ter dejstvo, da tožnica pri hoji šepa, v zadostni meri pa je upoštevalo tudi tožničino starost ob škodnem dogodku, medtem ko je vezanost na invalidski voziček ter bergle pravilno obravnavalo in upoštevalo v okviru odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti tožnice, zaradi česar je tožničina pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

Utemeljene pa so pritožbene navedbe v zvezi z odškodnino za škodo iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti tožnice v zvezi z zdravljenjem, za katero je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo znesek 30.000,00 EUR. Upoštevaje dejansko stanje, ki izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje, mnenji izvedencev ter višino odškodnin, ki so v sodni praksi prisojene v zadevah s primerljivo škodo, je utemeljena pritožbena navedba, da prisojeni znesek predstavlja prenizko odškodnino iz tega naslova. Ob pravilnem vrednotenju bolečinskih obdobij, bodočih bolečin tožnice ter številnih nevšečnosti med zdravljenjem (11 operacij, 7 hospitalizacij, 104 fizioterapije, številne kontrole pri osebnem zdravniku ter zdravnikih specialistih, rehabilitacije, zdravljenje v zdravilišču in številnih drugih nevšečnosti, ki so bile ugotovljene na prvi stopnji), vključno z upoštevanjem starosti tožnice ob škodnem dogodku, pravična denarna odškodnina iz tega naslova znaša 35.000,00 EUR, torej 5.000,00 več, kot je prisodilo sodišče prve stopnje.

Utemeljena je tudi zahteva pritožnice po višji odškodnini iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so tožničine življenjske aktivnosti zaradi posledic prometne nesreče zmanjšane za najmanj 50 odstotkov (težko hodi že ravnem terenu, ne more se ukvarjati s športnimi dejavnostmi, težko prenaša bremena, delo na delovnem mestu opravlja z večjimi napori), številne težave pa ima tudi na psihičnem področju (motnje spanja, motnje koncentracije, čustvena labilnost, anksioznost, depresivnost, zmanjšana storilnost), zaradi česar so tožničine aktivnosti tudi s tega vidika 40-50 odstotno zmanjšane. Glede na obseg, v katerem je oteženo vsakodnevno fizično in psihično delovanje tožnice, kot to izhaja iz s strani sodišča prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja, ter upoštevaje njeno starost ob škodnem dogodku je, po mnenju sodišča druge stopnje, prisojena odškodnina v višini 35.000,00 EUR iz tega naslova prenizka in ni primerljiva z odškodninami, ki so v sodni praksi prisojene v primerih s primerljivim odstotkom zmanjšanih življenjskih aktivnosti, pravično denarno odškodnino iz tega naslova predstavlja znesek 50.000,00 EUR, torej 15.000,00 EUR več, kot je prisodilo sodišče prve stopnje.

Skupna pravična odškodnina za nematerialno škodo tožnice tako znaša 99.000,00 EUR, kar po mnenju sodišča druge stopnje ustreza tako načelu individualizacije odškodnine, kot načelu objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, pritožbena zahteva po višji odmeri odškodnine pa je pretirana. Glede na navedeno sodišče druge stopnje ugotavlja, da je, upoštevaje že plačana valorizirana zneska s strani tožene stranke (na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje 2.382,74 in 74.025,00 EUR), tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati še 22.592,26 EUR. Sodišče druge stopnje je temu ustrezno spremenilo 1. točko izreka (zvišanje za 20.000,00 EUR) in prvo alinejo 3. točke izreka (posledično znižan zavrnilni del za 20.000,00 EUR), v skladu z 358. členom Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP).

Glede zamude je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka s plačilom odškodnine za nematerialno škodo, ki jo je tožnica utrpela zaradi prometne nesreče dne 5.7.2003, prišla v zamudo dne 7.2.2007, ko je prejela izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, iz katerega izhaja, da je bilo zdravljenje tožnice zaključeno 19.12.2006 vendar je takšno stališče sodišča prve stopnje materialnopravno zmotno. Ni sicer mogoče slediti mnenju pritožnice, da je potrebno uporabiti določbe 943. člena OZ. V obravnavanem primeru gre namreč za izplačilo odškodnine na podlagi obveznega zavarovanja lastnika vozila proti odgovornosti za škodo povzročeno tretjim osebam, pri katerem lahko oškodovanec (tretji) zahteva povrnitev škode, ki jo krije zavarovanje avtomobilske odgovornosti, neposredno od zavarovalnice na podlagi zakona (20. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu, Ur. l. RS, št. 70/1994 in spremembe, ZOZP), zaradi česar je potrebno uporabiti splošne določbe OZ o dolžniški zamudi (tako tudi sodba VSL III Cp 1217/2009), ne pa 943. člena OZ, ki se uporablja med pogodbenima strankama. Držijo pa navedbe pritožnice, da je sodišče prve stopnje določbo 2. odstavka 299. člena OZ tolmačilo napačno, saj čas zaključka zdravljenja ne more vplivati na zamudo tožene stranke. Skladno z določbo 165. člena OZ šteje odškodninska obveznost za zapadlo od trenutka nastanka škode. Od tega trenutka ima upnik pravico zahtevati izpolnitev odškodninske obveznosti, dolžnik pa je dolžen obveznost izpolniti. Vendar pride dolžnik v zamudo s plačilom obveznosti šele, ko upnik dolžniku postavi zahtevek za plačilo, oziroma ko ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj svojo obveznost izpolni (2. odstavek 299. člena OZ). Nastanek dolžniške zamude je tako odvisen od ravnanja upnika, pri čemer mora pri tako imenovanih nečistih denarnih terjatvah, kjer vsebina odškodninske obveznosti v času nastanka škode še ni jasno opredeljena, upnik postaviti konkretni denarni zahtevek, ki je ekvivalenten nedenarni škodi (Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga str. 934). Med pravdnima strankama ni sporno, da je do prometne nesreče prišlo dne 5.7.2003 ter da je tožeča stranka toženi stranki dne 2.9.2004 poslala pisni odškodninski zahtevek na plačilo odškodnine v višini 50.909,70 EUR, ki ga je tožnica prejela dne 3.9.2004. Iz navedenega izhaja, da je odškodninska obveznost tožene stranke zapadla dne 5.7.2003 in je imela tožnica od tega trenutka dalje pravico zahtevati izpolnitev obveznosti, medtem ko je tožena stranka v zamudo prišla 3.9.2004 in od tega dne dalje tožnici dolguje plačilo zamudnih obresti (prvi odstavek 378. člena OZ), seveda upoštevaje višino takrat postavljenega zahtevka.

Ker je sodišče prve stopnje, zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zamudne obresti obračunalo napačno, je bilo potrebno v obrestnem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti ter vrniti zadevo v novo sojenje, v skladu s 355. členom ZPP. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje, upoštevaje zgoraj navedeno materialnopravno podlago, zamudne obresti obračunati ponovno, pri tem pa bo moralo upoštevati tudi, da je tožnica do vtoževanih zakonskih zamudnih obresti od 7.10.2004 upravičena le od zneska, ki ga je v zahtevku z dne 2.9.2004 tožeča stranka navedla in ga tožena stranka ni plačala (torej od 11.700.000,00 SIT oziroma 48.833,23 EUR), od višje glavnice pa od trenutka, ko je tak zahtevek postavila oziroma se je tožena stranka z njim seznanila.

Pritožnica uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker se sodišče prve stopnje ni izjasnilo o tistem delu tožničinega obrestnega zahtevka, ki ga je postavila s pripravljalno vlogo dne 6.7.2009. Drugostopno sodišče ugotavlja, da je tožnica z navedeno pripravljalno vlogo tožbeni zahtevek razširila tako, da je natekle, a še ne plačane obresti od že plačanih zneskov odškodnine za nematerialno in materialno škodo kapitalizirala ter od tako obračunanih zneskov v višini 37.325,50 EUR in 81,66 EUR zahtevala tudi plačilo procesnih obresti od 6.7.2009 dalje. Sodišče prve stopnje se o zahtevku tožnice glede procesnih obresti v obrazložitvi sodbe ni izjasnilo, o njem pa tudi ni odločilo v izreku sodbe, kar naj upošteva pri ponovnem sojenju.

Iz že navedenih razlogov je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo, delno pa razveljavilo, kot to izhaja iz izreka sodbe. V preostalem izpodbijanem delu (zavrnitev glede zneska 70.321,00 EUR s pripadki) pa je pritožbo zavrnilo in iz že navedenih razlogov sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, saj pri preizkusu sodbe sodišča prve stopnje v tem delu tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odst. 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Zaradi delne razveljavitve odločitve o glavni stvari, je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, opozarja pa, da bo moralo sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju o stroških postopka ločeno obravnavati posamezne stroške, ki so nastali do tožničinega delnega umika zahtevka z dne 6.7.2009 in tiste, ki so nastali po tem datumu.

Ker je bila sodba sodišča prve stopnje delno razveljavljena, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).