Jedro

Vprašanje dovoljenosti posamezne vrste gradnje (novogradnja ali rekonstrukcija) na določeni parceli je brez dvoma vprašanje skladnosti nameravane gradnje z lokacijskimi pogoji v gradbenem dovoljenju. Sprememba vrste gradnje torej že sama po sebi pomeni spremembo lokacijskih pogojev. Toženka je zato ravnala pravilno, ko se je v izpodbijani odločbi opredelila do vprašanja, ali je nameravano gradnjo po spremembi še mogoče šteti za rekonstrukcijo, saj v nasprotnem primeru že iz tega razloga ni mogoče izdati spremenjenega gradbenega dovoljenja, temveč zgolj novega.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikovo vlogo za spremembo gradbenega dovoljenja št. 351-279/2008-41 z dne 20. 7. 2009, za rekonstrukcijo objekta na zemljišču s parc. št. 1757/1 k.o. ... Iz obrazložitve izhaja, da je bilo tožniku navedenim gradbenim dovoljenjem dovoljeno, da se zaradi dotrajanosti kamnitih nosilnih zidov, zidanih neposredno na temeljna tla, nosilne stene obravnavanega objekta deloma porušijo in nadomestijo z opečnim zidom debeline 40 cm na prej zgrajenih pasovnih temeljih, da se zidovi ojačajo z vertikalnimi in horizontalnimi protipotresnimi AB vezmi, da se izvede AB stropna plošča s plavajočim estrihom, da se stropna konstrukcija skupaj z izolacijo in tlakom poviša za 15 cm ter da se izvede nova dvokapna lesena strešna konstrukcija v prvotnem naklonu. Poleg tega je bilo odločeno, da se vzhodni in severni obodni zid sanirata in obnovita.

Iz dopolnitve projekta za izdajo gradbenega dovoljenja (PGD), ki jo je tožnik priložil k zahtevi za spremembo gradbenega dovoljenja, izhaja, da so bile obstoječe obodne stene zaradi dotrajanosti nadomeščene z opečnimi zidovi debeline 40 cm z vsemi potrebnimi vertikalnimi in horizontalnimi ojačitvami, ohranjen pa je del temeljev. Zato so bili po mnenju prvostopenjskega organa spremenjeni pogoji za rekonstrukcijo objekta iz navedenega gradbenega dovoljenja, saj je bil objekt med gradnjo odstranjen v celoti, ohranjen je bil le del temeljev, ki pa ne predstavljajo objekta, sposobnega za rekonstrukcijo. Zato gradbenega dovoljenja, izdanega za rekonstrukcijo obstoječega počitniškega objekta, ni mogoče spremeniti, prav tako pa ni mogoče izdati novega dovoljenja za novogradnjo, ki na obravnavanem zemljišču v prostorskem aktu ni dopustna, zanjo pa tudi niso pridobljena predpisana soglasja pristojnih soglasodajalcev. Tako izdajatelj kulturnovarstvenega, kot tudi naravovarstvenega soglasja sta namreč izjavila, da njuni soglasji, izdani v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja, za spremembo tega dovoljenja veljata samo v primeru, če gre za rekonstrukcijo objekta in ne za novogradnjo.

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je zmotna ugotovitev toženke o tem, da naj bi objekt, ki je predmet rekonstrukcije, v celoti odstranil. Toženka te svoje ugotovitve ni obrazložila, niti ni navedla, na katere dokaze jo je oprla. Ta ugotovitev je tudi v nasprotju z ugotovitvami gradbene inšpekcije, ki je ugotovila, da je objekt rekonstruiran v skladu z gradbenim dovoljenjem glede gabaritov in oblike, sporni pa sta bili samo obodni steni na severni in vzhodni strani objekta. Ti steni sta se ob rekonstrukciji zaradi dotrajanosti porušili, zato ju je bilo treba delno odstraniti, v celoti pa so bili ohranjeni temelji, kar izhaja tudi iz gradbenega dnevnika. Da bi bil objekt v celoti odstranjen, ne izhaja ne iz gradbenega dnevnika, ne iz izjave investitorja, pa tudi ne iz inšpekcijske odločbe.

Po 7.4. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 pomeni odstranitev objekta izvedbo del, s katerimi se objekt odstrani, poruši ali razgradi in vzpostavi prejšnje stanje. Toženka ni ugotovila, da bi bilo v obravnavani zadevi vzpostavljeno prejšnje stanje, zato ne gre za odstranitev objekta. Tožnik meni, da obravnavana gradnja ustreza zakonski opredelitvi rekonstrukcije, česar pa toženka sploh ni ugotavljala. Prav tako pri obravnavani gradnji ne more iti za novogradnjo, saj se z njo ni bistveno spremenil zunanji izgled objekta, kar je del zakonske opredelitve novogradnje, niti za nadomestno gradnjo, saj prejšnji objekt pred začetkom gradnje ni bil odstranjen.

Šlo je za izvedbo nujnih del, ki jih je moral tožnik izvesti, da je lahko izvedel rekonstrukcijo objekta, za katerega ne gradbeni inšpektor, ne upravna enota ne ugotavljata, da bi kot celota presegal pojem rekonstrukcije. Ker se je potreba po teh delih izkazala šele v teku rekonstrukcije, lahko strokovnjak gradbene stroke potrdi, da so bila nujna zaradi izpolnjevanja splošnih pogojev. Toženka bi morala v skladu s 73. členom ZGO-1 presoditi, ali nujne spremembe del, izvedenih na objektu, pomenijo spremembo pogojev, določenih z gradbenim dovoljenjem in kumulativno tudi spremembo elementov, ki lahko vplivajo na zdravstvene pogoje, okolje, varnost objekta ali spremembo predpisanih bistvenih zahtev. Tožnik sicer meni, da ti pogoji niso izpolnjeni, vendar je za spremembo gradbenega dovoljenja zaprosil na zahtevo gradbene inšpekcije.

Postopek do izdaje izpodbijane odločbe je trajal leto in štiri mesece namesto 30 dni, kot določa Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), kar „je lahko ali bi lahko vplivalo tudi na odločanje“, kar je bistvena kršitev postopka.

Drugostopenjska upravna odločba ne navaja nobenega razloga za zavrnitev pritožbe, zato je ni mogoče preizkusiti, kar prav tako pomeni bistveno kršitev ZUP.

Iz navedenih razlogov tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povračilo stroškov upravnega spora.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je bila zavrnjena tožnikova zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja, ki je bilo izdano za rekonstrukcijo predmetnega objekta. Predmet odločanja je bilo torej izključno to, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo spremenjenega gradbenega dovoljenja.

Spremembo gradbenega dovoljenja ureja 73. člen ZGO-1, ki v drugem odstavku med drugim določa, da se nova odločba, ki deloma nadomesti gradbeno dovoljenje, omeji na predlagane spremembe, če zaradi predlaganih sprememb, ki vplivajo na lokacijske pogoje, ni potrebno izdati novega gradbenega dovoljenja. Povedano drugače: če predlagane spremembe vplivajo na lokacijske pogoje, je treba izdati novo gradbeno dovoljenje. To je razumljivo, saj je treba zaradi spremembe lokacijskih pogojev ponovno opraviti presojo, ali je v zadevi med drugim izpolnjen pogoj iz 1. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1, to je, ali je PGD izdelan v skladu s prostorskim aktom.

Vprašanje dovoljenosti posamezne vrste gradnje (novogradnja ali rekonstrukcija) na določeni parceli je brez dvoma vprašanje skladnosti nameravane gradnje z lokacijskimi pogoji v gradbenem dovoljenju. Sprememba vrste gradnje torej že sama po sebi pomeni spremembo lokacijskih pogojev. Toženka je zato ravnala pravilno, ko se je v izpodbijani odločbi opredelila do vprašanja, ali je nameravano gradnjo po spremembi še mogoče šteti za rekonstrukcijo, saj v nasprotnem primeru že iz tega razloga ni mogoče izdati spremenjenega gradbenega dovoljenja, temveč zgolj novega.

Sodišče se strinja tudi s toženkino presojo, da v primeru, če je objekt odstranjen do tolikšne mere, da ne ustreza več temeljnim značilnostim take vrste objekta, ni več mogoče govoriti o rekonstrukciji. Opredelitev rekonstrukcije iz 7.2. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1, na katero se sklicuje tudi tožnik, namreč pojem rekonstrukcije izrecno veže na obstoječ objekt, njegovo prilaganje oziroma spremembe. Če objekta ni več, tudi rekonstrukcija smiselno ni možna, kar pomeni, da je vprašanje obstoja objekta, na katerem se vrši rekonstrukcija, bistvenega pomena za razmejitev med rekonstrukcijo in novogradnjo. Pri tem ohranitev posameznih gradbenih elementov objekta, ki pa nimajo niti najosnovnejših lastnosti tega objekta, ne zadostujejo za to, da bi bilo mogoče šteti, da je objekt obstoječ oziroma ohranjen. Toženka se v zvezi s temi stališči tudi pravilno sklicuje na ustaljeno sodno prakso Upravnega sodišča. Po 1. točki prvega odstavka 66. člena ZGO-1 se pri odločanju o izdaji gradbenega dovoljenja pogoj skladnosti nameravane gradnje s prostorskim aktom ugotavlja izključno na podlagi PGD. Tožnikovo sklicevanje na stanje v naravi oziroma na ugotovitve v inšpekcijskem postopku, ki se nanašajo na to stanje, je zato brezpredmetno, enako kot tovrstne navedbe v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Bistvenega pomena pa je, da se je toženka kljub tem navedbam pri odločitvi o izdaji gradbenega dovoljenja oprla na podatke iz PGD in to tudi določno navedla. Iz navedenih razlogov je za izpodbijano odločitev povsem brezpredmetno, ali je bil objekt v naravi odstranjen v smislu definicije po ZGO-1 ali ne. Predmet odločanja v obravnavanem postopku je bila namreč tožnikova zahteva (128. člen ZUP), ki jo je tožnik po vsebini opredelil s PGD (drugi odstavek 68. člena ZGO-1).

Po presoji sodišča je toženka v navedenem pravnem okviru pravilno in v zadostnem obsegu ugotovila dejansko stanje ter po ugotovitvi, da gre po podatkih v PGD za novogradnjo, tožnikovo zahtevo zavrnila, ker prostorski akt na predmetnem zemljišču novogradenj ne dovoljuje. Tožnikova navedba, da naj bi na pravilnost odločanja bistveno vplival čas, ki ga je toženka porabila za to odločanje, je ostala brez kakršnekoli obrazložitve, zakaj in kako naj bi do tega prišlo, kaj takega pa tudi ne izhaja očitno iz upravnih spisov, zato sodišče te tožbene navedbe ni moglo preizkusiti. Glede na opisani pravni okvir odločanja v zadevi so brezpredmetne tudi vse nadaljnje tožbene navedbe.

Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.