Jedro

Primarno pravilo vračanja neupravičeno pridobljenega je vrnitev prejetega. Šele kadar to ni mogoče (ker gre na primer za individualno določeno stvar, ki je uničena), je neupravičeno obogateni dolžan nadomestiti vrednost tistega, kar je prejel. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da to pomeni, da sme tožeča stranka v stečajno maso zahtevati vrnitev tistega, kar je bilo predmet izpodbijanega dejanja, in nima zahtevka za denarno nadomestilo, če je vrnitev v naravi še mogoča.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi v delu, s katerim je bila potrjena odločitev sodišča prve stopnje v 2. in 3. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne drugostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da sta prodaja dveh hladilnih vitrin, ki jih je tožeča stranka prodala toženi stranki, ter pobot, ki sta ga izvršili pravdni stranki, brez učinka proti stečajni masi (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo 7.080,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka) in odločilo o stroških postopka (3. točka izreka). Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

2. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 44/2010-8 z dne 21. 12. 2010 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je tožena stranka po tem, ko je ugotovljeno, da posel ne učinkuje proti stečajni masi, dolžna vrniti v stečajno maso to, kar je prejela, ali pa mora zaradi ekonomske upravičenosti plačati dosojeni znesek.

3. Na podlagi navedenega sklepa tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhaja, da sta pravdni stranki 20. 9. 2007 sklenili prodajno pogodbo, s katero je tožeča stranka (ki je sedaj v stečajnem postopku) toženi stranki prodala dve hladilni vitrini za skupno ceno 7.080,00 EUR. Prodajo hladilnih vitrin je tožeča stranka izvršila z namenom poravnave svojih obveznosti do tožene stranke.

7. Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi presoje, da sta podana tako subjektivni kot objektivni pogoj izpodbojnosti, ugotovili, da pravno dejanje prodaje in pobota nima učinka proti stečajni masi ter toženi stranki naložili plačilo 7.080,00 EUR, ker sta presodili, da vrnitev hladilnih vitrin v naravi ni več mogoča oziroma ne bi bila ekonomsko upravičena.

8. Za konkretno pravno razmerje se na podlagi drugega odstavka 493. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju uporablja Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL). Ta v 130. členu določa, da je izpodbito pravno dejanje brez učinka proti stečajni masi. Če je pravno dejanje izpodbito, je oseba, v korist katere je bilo dejanje storjeno, dolžna vrniti v stečajno maso vse premoženjske koristi, ki jih je pridobila zaradi izpodbitega pravnega dejanja, po splošnih pravilih o vračanju neupravičeno pridobljenega. Splošno pravilo o vračanju neupravičeno pridobljenega vsebuje 190. člen Obligacijskega zakonika, ki v prvem odstavku določa, da mora tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.

9. Primarno pravilo vračanja neupravičeno pridobljenega je torej vrnitev prejetega. Šele kadar to ni mogoče (ker gre na primer za individualno določeno stvar, ki je uničena), je neupravičeno obogateni dolžan nadomestiti vrednost tistega, kar je prejel. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da to pomeni, da sme tožeča stranka v stečajno maso zahtevati vrnitev tistega, kar je bilo predmet izpodbijanega dejanja, in nima zahtevka za denarno nadomestilo, če je vrnitev v naravi še mogoča. (1)

10. V obravnavanem primeru je tožeča stranka s primarnim zahtevkom zahtevala ugotovitev, da sta prodaja dveh hladilnih vitrin in pobot nasprotnih terjatev (ki se skupaj obravnavata kot nadomestna izpolnitev) brez učinka proti njeni stečajni masi, ter plačilo 7.080,00 EUR (kolikor sta bili vredni hladilni vitrini) z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka ima prav, ko v reviziji opozarja, da je pred naložitvijo plačila denarne vrednosti hladilnih vitrin potrebno ugotavljati, ali je mogoča vrnitev hladilnih vitrin v naravi. Argument sodišča druge stopnje, da vračilo blaga v naravi ni ekonomsko upravičeno, ker je tožeča stranka v stečajnem postopku, ne vzdrži. Kot je bilo pojasnjeno, ZPPSL predpisuje vračanje premoženjske koristi po pravilih, ki veljajo za neupravičeno obogatitev, ravno za primer izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika (130. člen ZPPSL). Izjem, ki bi narekovale upoštevanje ekonomske upravičenosti in vrnitve denarne vrednosti blaga, ne določa. 11. Sodišče prve stopnje je primarnemu tožbenemu zahtevku za plačilo denarne vrednosti hladilnih vitrin ugodilo na podlagi ugotovitve, da je med strankama neprerekano, da vrnitev hladilnih vitrin ni več mogoča. To ugotovitev je tožena stranka izpodbijala v pritožbi. Ker je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, na ta pritožbeni očitek ni odgovorilo. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 380. člena ZPP reviziji ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje v delu, s katerim je pritožbeno sodišče potrdilo odločitev v 2. in 3. točki izreka prvostopenjske sodbe, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

12. Sodišče druge stopnje bo moralo v ponovljenem postopku presoditi pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je dejstvo, da hladilnih vitrin v naravi ni več mogoče vrniti, neprerekano.

13. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Glej odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 80/2002 z dne 6. 2.2003 in III Ips 88/2004 z dne 25. 10. 2005.